Vstajenje Zemlje
| Vstajenje Zemlje Himna spomladanske noči Leopold Lenard |
| |||||||||||||
Mati zemlja se je stresala od pereče bolesti, kajti težila jo je velika kletev.
Njeno ječanje je segalo do višnjega neba.
Slednjič se je ozrl Stvarnik na svojo stvar, katero je vstvaril v trenotku velike ljubezni svoje, pogledal jo je z dobrohotnim pogledom kakor v prvem dnevu svoje stvaritve, ter vprašal:
»Česa prosiš?«
»Daj mi solnca! Pokriva me težka tema in hudo je obstati v mraku.«
Usmilil se je Stvarnik svoje stvaritve in žarko solnce je pripeklo z neba.
Nastopili so vroči dnevi, delo je zakipelo, pot je lil ljudem curkoma po obrazih in po celem telesu, stokanje trpinov je napolnilo zemljo, ter jo prešinjalo od kraja do kraja.
Zemlje je zaihtela k nebu proseč rešitve.
Stvarnik pogleda z usmiljenim pogledom doli na svojo stvar:
»Česa prosiš?«
»Rešitve, o Gospod! Kopljem se v znoju in vročini, bolest trpljenja sega v mojo grud. Moji prebivalci ječé trpljenja in se šibijo pod naporom, delajo in tlačanijo, a plod njihovega dela uživajo drugi. Olajšaj bolesti mojih sinov, posuši pekoči znoj, daj plod njihovemu delu!«
Stvarnik je uslišal molitev zemlje, pojenjala je pekoča vročina, posušil se je znoj na razoranih obrazih, a zemlja se je pokrila s svojimi plodovi, drevje se je šibilo ovočja, trte so se pokrile z grozdjem, polja so zavalovala kakor prostrano morje, pokrita z razleglimi njivami in pisanimi travniki, celo iz osrčja zemlje je sililo bogastvo dragih rud in črnega premoga.
Prišel je tujec, Bogvedi od kod je privandral, prazno torbo je imel na plečih, ter je rekel domačinu, sinu zemlje:
»Nabiraj v mojo torbo bogastvo zemlje, koplji premog in rude, žanji, kosi, sekaj, pobiraj grozdje in otresaj drevje!«
Torba se je napolnila, a sinovi zemlje so postali lačni in trudni. Njihova bolest je prišla do skrajnih mej, upadle so jim roke in rekli so:
»Ne moremo več!«
Zemlja je zaihtela k nebu proseč za svoje sinove.
Stvarnik pogleda z usmiljenim pogledom doli na svojo stvar:
»Česa prosiš?«
»Obložil si me z bogastvom, a moji sinovi trpé pomanjkanje in plod njihovega dela uživajo drugi. Ne morem dalje poslušati njihovega stokanja in njihovih tožbâ, ki mi segajo do osrčja in me pretresajo v globini. Pošlji jim miru, da se odahnejo!«
Stvarnik je uslišal molitev zemlje, prenehala je njena plodovitost, osulo se je cvetje in zelenje, jesenski veter jo je zazibal v sén, pokrila jo je zimska odeja.
Po dolgih mesecih jo je zopet pogledalo hladno, ledeno solnce, odrvenela zemlja se je pričela dramiti in raztegati, ter ihteti k nebu.
Stvarnik pogleda z usmiljenim pogledom na svojo stvar:
»Česa prosiš?«
»Rešitve, o Gospod, rešitve iz ledene odrvenelosti, iz zimskega hlada, rešitve iz spanja prirode in iz brezdelja mojih otrok.
Usmili se me, o Stvarnik Brezvečni in pošlji mi nebeškega solnca, ki me bo ogrelo, zelenje naj pokrije mojo površino, cvetje obsuje višine, zakipi naj delo, zavaluje življenje.
Spomladi prosim, nove spomladi
razkošja kipeče prirode
radosti novega življenja
probujenja svojih otrok
oživljajočih moči neba
in ustvarjajoče sile novega dela!
Vstajenja prosim, veselega vstajenja!
Tako je ječala zemlja obupa polna bolesti, kajti hujša kot smrt je odrvenelost, v katero je bila pogreznjena. Mrzlo solnce je gledalo z višav, hladni vetrovi so brili krog gričev, topo so posedali ljudje po kočah, brez dela, brez misli, brez ognja v srcih, brez iskre v dušah. Celo leto so delali in trpeli, zanje brezplodno je bilo delo, brezkoristen napor. Pust in prazen je bil svet, tožna osoda njegovih otrok. Samo milostno nebo se je razgrinjalo nad njimi in naša skrbna roditeljica, tiha črna zemlja je neprestano molila k nebu proseč rešitve.
Kakor zvonenje zvonov iz oddaljene božjepotne cerkve je šla od griča do griča tiha spomladanska slutnja, segla od doline do doline, od vasi do vasi, od koče do koče, pogledala v vsako človeško dušo in se skozi oko ozrla v svet. Trpin je vzdihnil, da ni vedel zakaj in čemu, se oddahnil v svojem trpljenju ter izpregovoril:
»Težko je, toda slutim rešitev. Bliža se konec zime.«
Starček je pogledal iz koče in rekel vnukom:
»Bliža se vigred! Mene bo vzela spomlad, a vi boste dočakali novega poletja. Pili boste žarke gorečega, svobodnega nebeškega solnca, se kopali v lastnem znoju prepevajoč novo pesem vstajenja, življenja in dela, moči in sile, zmage in svobode. Jaz moram pasti, kakor je padlo tisoče in tisoče naših ljudi, dovolj sem živel in delal, trpel in se trudil, pojdem tje, kjer se vrste blagoslovljeni grobi iz katerih klije novo življenje in čez katere veje spomladanska slutnja.«
In padel je starček, ko je prva spomladanska slutnja zavela v našo dolino, kakor mora pasti vse staro, ko priklije novo življenje, padel je z zmagoslavno spomladansko himno na ustih in z velikim koprnenjem v srcu, z onim blagonosnim koprnenjem, ki sega vnukom v duše in jim odpira pogled v svet.
Samoten potnik sem potoval iz daljne dežele, svinčeno nebo nad mano, mrtva priroda krog, ni ga bilo človeka, ki bi me srečal na poti, ni bilo duše, ki bi mi segla v dlan. Ali je to domovina moja. Tiha je in odrvenela v zimskem snu, a njeni prebivalci počivajo po svojih kočah in brezplodno jim poteka življenje.
Potoval sem dan za dnevom, da se mi je utrudila noga in pričeli siveti lasje. Dan se je nagnil v zaton, hotel sem sesti na obcestni kamen, da se odpočijem in potem vležem morda za vedno. Kar je spomladanska slutnja zavela z griča in segal tudi v mojo dušo. Stopim na noge in grem nasporti spomladnem vstajenju z velikim koprnenjem v srcu.
Potujem celo noč, naj vlada mraz in mrak, saj onkraj noči in zime vstaja spomlad. Bila je dolga zimska noč, a ko je prvi svit obsvetil daljavo, je vstal v jutranji megli v razdalji pred mano na strmi višini božjepotne cerkvica in zvonenje je seglo v mojo dušo.
Bilo je zvonenje, ki oznanja vstajenje in novo življenje. Bližam se cerkvici na strmi višini, zvonenje postaja vedno glasnejše, že buče orglje, čujem petje zbora, dosega me glas svečenika, a nebeški zor rumeni vedno silneje in spomladanska slutnja kipi vedno močneje čez grič v prostrano daljavo.
Prispem na vrh griča, zgubim se v tisočeri množici kot prah njenega prahu in jek njenega glasu. Orgljanje in zvonenje, petje in molenje tisočglave množice se je strinjalo v mogočno harmonijo, v veliko zmagoslavno pesem vstajenja, ki je pretresala goro in napolnjevala temno razdaljo meglene doline.
Takega vstajenja še nisem videl, kar potujem po slovenski zemlji.
Okrog svete božje cerkvice se je razprostiralo po celi višini veliko pokopališče, grob se je vrstil pri grobu, križ je stal poleg križa, nobene hiše, nobenega vrta, nobene njive, nobenega drevesa ... samo grob in grob kakor daleč sega oko in vsi so pozlačeni od jutranje zarje.
Pogledam in vidim ... vsi so odprti in kosti mrličev leže na črni prsti razžarjene od jutranjega svita. In tisočera množica pokriva ves prostor, a svečenik stoji med njimi, pogledam in vidim ... ne, to ni svečenik, to je prerok iz nekdanjih časov, izmed onih, o katerih pišejo svete knjige. Oblečen je v škrlat in zlato, kot kralj zmagovalecv veliki vojski in obenem prerok-oznanjevalec novih časov. V roki drži knjigo velikega preroka in z mogočnim glasom bere iz nje tisočeri množici in mrličem, ki spe pri grobeh:
»Kosti, kosti, poslušajte Gospodov glas!«
In kosti se gibljejo, premičejo, dvigajo, svečenik pa moli dalje:
»Kosti, kosti, poslušajte Gospodov glas!«
In kosti se zbirajo, iščejo druga drugo, člen se prilega členu, ud udu, vežejo se med sabo in sklepajo, svečenik pa moli dalje:
»Kosti, kosti, poslušajte Gospodov glas!«
In kosti se strnejo med sabo, preprežejo jih kite, napolnijo mišice, prevleče koža in življenje dihne iz njih.
Zvonovi so zazvonili, orglje so zabučale, tisočera množica njih, ki so vstali iz grobov in njih, ki so jih klicali iz smrtnega spanja, je dvignila svoje glasove ter zapela mogočno spomladansko pesem prebujenja in vstajenja. Daleč se je razlegal glas te pesmi, predrl je temo noči in megle, kipel rožnatemu jutru nasproti, odmeval od tihe črne zemlje in zvenel ob pozlačeno nebo.
Stresla se je mamica siva zemlja, naša skrbna roditeljica, ki je vzgojila vse te množice v naročju svojem, vzdramila se iz svoje razmišljenosti, zazvenelo je od kraja do kraja, zabučalo od gore do gre, uslišana je bila dolga, tiha molitev črne zemlje in sedaj se je oglasila, da zapoje s svojimi sinovi, z njimi, ki so bili mrtvi in z znjimi, ki so jih klicali iz spanja, zmagoslavno himno vstajenja:
Tebi pozdrav, zmagovalec kraljevi,
solnce nebeško, ki vstajaš iz temnih globin,
iz prepadov noči in nam pelješ življenje.
Mi smo te slutili, ko je vladala noč
in pričakovali tvojega prihoda
polni velikega hrepenenja.
In sedaj vstajamo, vstajamo iz oklepa grobov,
ni se nas dotaknila smrt, samo smrtno spanje,
ker nas je dramila nada tvojega prihoda.
Tebi naš poklon, koprnenje naših dni,
in naša nada v težkih mračnih dneh.
Mi smo te slutili, ko je bučala burja,
ko se je skrivalo življenje pod ledeno odejo
in smo te pričakovali, ko smo legali v grobove
in smo zmagali z veliko nado tvojega prihoda
mi tvoji otroci, ki nismo uklonili tilnika
in nismo omadeževali duše z velikim grehom obupa.
S ponosnim čelom smo šli v smrt
in z zmagoslavno himno vstajamo.
Mamica siva zemlja pa je odpela:
Z bučanjem naših rek in s šumenjem vodá
z burjo, ki lomi pragozde
z žarenjem nebeškega solnca,
ki obliva s potom pridnega delavca
z meglami in z oblaki, ki rose iz neba blagoslov,
z molkom skal, ki samevajo nad prepadi,
s tihimi njivami blagoslovljenimi
in travniki, ki odevajo domovino
kakor ženina in nevesto poročna obleka
zveni naj moj spev velikemu zmagovalcu.
Odpirajo se grobovi in vstajajo sinovi
mučeniki davnih let in mnogih mukotrpnih dni
vsaka kapljica prelite krvi,
ki je rosila mojo prst
in vsaka kapljica pekočega znoja,
ki je padel na moje naročje
se je izpremenil danes v biserno roso božjega blagoslova.
Zbirala sem vaše vzdihe in stoke
slišala sem, kar ste trpeli, ko vas ni nikdo čul
in molila za vas k nebu v tihih nočeh
in v žgočih dneh.
Sedaj je pa prišel dan rešitve, dan vstajenja in življenja.
Nebeško solnce vas bo žgalo in oblivalo s svojim žarom
kopali se boste v potu in znoju
toda vedrega čela in ponosnega obraza,
ker boste sebi stavili svoje domove
in zidali svojo lastno prihodnost
in ne boste stopali kakor voli v jarmu.
Rodila vam bo njiva in cvetelo polje
in gozd bo zelenel in vam šumel pozdrave
trdno kot skale vaših gora bo stal vaš rod.
Tako je odpevala zemlja, solnce se je pa dvignilo na obzorju in oblilo pokrajino z ognjenim žarom, zaveli so vetrovi, zašumeli gozdi, zabučale vode in jaz sem pogledal in videl:
Pred mano se je dvigala pokrajina skopana v viharjih, oblita s krvjo in z znojem, lepa in veličastna, prebujena k novemu življenju ter je raztezala roke, da priklene nase svoje sinove.
Mamica siva zemlja je pa še vedno tiho šepetala k nebu molitve za srečo svojih otrok.
In radostno je bilo njeno obličje, ker je dočakala dan vstajenja.