Vstajenje (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vstajenje
Neznani avtor
Izdano: Slovenski narod 6. april 1901 (34/79), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dih pómladi s silo je čarobno spet
v slovensko domovje zavel,
in z oživljajočo je zopet močjo
nam duše in srca objel.

Priroda pomlajena v žitje novó
je vstala iz zimskega snu,
in večno nje mladi, deviški obraz
pregnal je vse sence mraku.

In cvetek stotisoč iz zemlje hiti
po gajih, dolinah, gorah,
in zimskih potajnih in temnih duhov
postalo je nekamo strah.

Prirode vsa vstaja, povsod blagoslov
na zemljo premrlo sipljoč
in srca na našo bodočnost svetló
z nadejami navdajajoč.

In dvigamo mi se ... za uspehom se uspeh
v Slovencih pojavlja povsod;
popenjamo se v visočine duhá,
iz sna se je vzdramil naš rod.

Iz dušnega se je mrtvila povspel,
osvôbodil dušnih se spon,
in misli človeški zapel dosedaj
mrtvaški nikakor ni zvon.

Ne; dviga ponosno se bolj kot kdaj prej,
pol sveta in več ji je last;
a zgrudi mračnjaštva se prej ali slej
stoglava in topa pošast.

Mi vstajamo ... plava do solčnih višin
naš duh po spoznanji hlepeč,
mi vstajamo, naše stremljenje pa zre
sovrag naš strmeč in boječ.

Poleta duhá, ki nikjer mu ni mej
ne vstavi ves črni naš soj;
za svobodo gremo in prava rodu
odločni, nevstrašeni v boj.

In srečno bo enkrat ta boj dokončan,
ki bije ga strast in zavist
gospodov mogočnih, ki naj bi jim bil
vzornik njihov Jezus Krist.

O, s prave krenili so poti možjé,
naravnost drvijo v propast,
in z vero se smelo igrajo sami,
da narod lovijo si v past.

A nam izza gore pojavlja se dan
in sreča in blágostan ž njim,
pa temu naj vsi kardinali se vpró
in ž njimi naj vpré se ves Rim

in Mahnič, Missija in škof naš Anton,
vsi rimski učeni možje,
ki čuva v okrilju jih svojem Miklavž,
in ki ob Antonu sedé.

O Kriste, ki si iz ljubezni do nas
za grešnike hudo trpel,
povej-li, če si v veličastvu nebes
namestnikov svojih vesel?

Li ne bi kot nekdaj pleteni vzel bič,
iz božjih prepodil jih hiš?
O, dober, mehak si, o Jezus, do njih,
da to njih početje trpiš!

A naj ti namestniki božji besné,
ni nas in ne bode nas strah!
Prosvete kresovi v domovji goré!
Kdo bil bi boječ še in plah?

Iz težkih in mučnih mi vstajamo sanj,
pomladni nas dihi budé
in vlivajo v žile jekleno nam moč,
s pogumom srcé nam pojé.

Pa božjemu solncu ustavite luč
plujočemu doli na svet!
Tako zamoriti se tudi ne dá
napredka in znanosti cvet.

In ta cvet občuvali bodemo mi,
da mraz ga mračnjaški ne strè,
in vzgajali bomo ga še tem skrbnej,
da v lepši krasoti vscvetè.

Naj le zaroté se vse črne moči!
Vek v duhu že gledamo nov,
ko bomo nakanam zvijačnim vsem vkljub
vstajenje slavili duhov.

In tega vstajenja duha in srca
boje se naš svetli Anton
,
zato pa želé, da slovenski naš rod
naj ne iznebi se teh spon.

Prepozno ... ker že se pojavlja nam dan,
prosvete kresovi goré,
in za domovine nas blagor in čast
na delo spasilno bude.

O, blaženi dan, ki ga Stvarnik nebes
že pošlji na srečo rodú!
Saj Ti si Gospod, Ti, propovednik
ljubezni, pravice, miru.