Vstajenje (Adolf Ivančič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vstajenje
Adolf Ivančič
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 69 (26. marec) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vstajenje[uredi]

Maks je ležal na mehkem mahu pod brstečim grmom in zrl v dolino. Njegovo trudno oko se je zasanjalo zamišljeno bogve kam. Naenkrat se je pa vzdramil iz sanj, potegnil z roko preko čela, kakor bi hotel odpoditi neprijetno misel in se obrnil proti koncu vasi, kjer je stala domača hiša. Tedaj se je spomnil prizora, ki se je ravnokar odigral tamdoli. Trpko so se nasmehnile oči, okoli ust pa je legla komaj vidna bolestna črta . . .

Sedel je za mizo in čital, ko je stopila mati v sobo.

„Maks, Vstajenje bo, preobleči so moraš!"

A on je čital naprej, kakor bi ne slišal materinih besed.

„Z očetom pojdeta vkup k procesiji." Tedaj je zaprl knjigo in pogledal mater, ki je stala pred njim. Stara, a dobra, zlata, ki jo je tako ljubil . Tudi tedaj, ko je zrl nanjo se mu je porodil ta čut ljubezni a kakor da bi bil nad njim nezadovoljen, se mu je nabralo čelo.

„Prav, mati! Pa saj je še čas!"

Začudil se je svojemu glasu. Drugači ni govoril tako. In mati je to zapazila.

V sobi je nastal molk . . . Stenska ura tik taka samotno gori v kotu in muha brenči pri oknu. Tako tiho je ta trenutek! Mati ga gleda vprašajoče, on je v zadregi, v grozni nepriliki . ..

Vendar je vstal in v duši se mu je oglasilo: „Kaj bi! Če že mora, naj pride na dan!"

„Mati, jaz ne pojdem! Ne morem."

Mati je vzkliknila prestrašena, stopila korak nazaj in sedla na klop ob peči. Njene oči ga gledajo, vprašajo, ne razumejo. Toliko groznega je ta kratki trenutek v zraku.

„Maks ..."

„Mati, ne razumete!"

Komaj da je izpregovoril te besede. Nič več ni mogel prenesti onega pogleda, vstal je in stopil iz sobe, odkoder se je začulo tedaj ihtenje materino. Prišel je na grič. In tu je solnce in tako prijetno se leži v mehkem mahu. Da bi le onega prizora ne bilo!

Iz doline je zadonelo petje in zbudilo študenta iz sani. Sklonil se je pokoncu in pogledal na vas pred cerkev. V zvoniku je zazvonilo.

„ . . . Zveličar naš je vstal iz groba . . ."

Po dolini doni petje in procesija se pomika po vasi. Križ se ziblje pred to silno množico, veliki leseni križ in Kristove roke na njem so tako raztrte. Veter pihlja po dolini in zastave plapolajo v njem. A nad vso to množico plava pesem, silna in mogočna. Ljudstvo poje, vas poje, vsa dolina. Vse buči v nje zvokih, od povsod odmeva . . . vstal je iz groba . . ."

Za križem stopajo njegovi vrstniki. Krepki in močni so, veseli in razposajeni inače, a danes pojejo. Ah, kakor je pel ž njimi on. Stopali so za križem vsi mladi, polni zaupanja.

„Veselo pevaj zdaj, kristjan ..."

In ti ljudje doli so kakor bratje, dolina je njih mati in ljubijo jo. Danes še bolj kakor inače. Saj jih dolina razume saj poje ž njimi. Zato je njih pesem tako mogočna, slavodobitna, . . . pevaj zdaj . . ."

Tudi on je ljubil to dolino in jo ljubi mogoče še bolj. Še več mu je, kakor je bila. Spominja se, kako je po dolgem iskanju ciljev začutil v srcu nekaj mehkega, blažilnega. Čudno čustvo pobožnosti ga je prevzelo, da bi splaval tja v nedogled in objemal širno zemljo in jo molil. Molil njo in ono tajnostno v nji, ono lepo v vsakem listu, trepetajočem na grmu, ono razprostirajoče se nad njo. Lepoto, boga, ki je tako različen od onega na oltarjih.

. . . Veselo upa duša moja ...? Mogočen je glas množice in zaupen. Moč, da bi prodrla gore in vera trdna liki čeri sredi bučečega morja. Kako zaupajo v svojega Boga! In vera jim je falanga, v kateri stopajo trdno združeni. Zaupanje je v njih pogoj moči!

A nadenj so prišle časih hude ure, ko je izginilo ono božanstvo in se je naselila praznota v srcu. Hudo, da bi človek zajokal! Povsod tema, črna, grozna, in ni ga solnca, ki bi posvetilo vanjo. Tedaj je začel dvomiti nad svojim bogom! Pač se je ta še vrnil , a v srcu je ostal veden strah, da ne bi ga spet izgubil.

. . . je od mrtvih vstal ..." Glej, močni so ti ljudje, križ jih veže med sabo. Ah, in on je s svojim bogom tako sam! Kaj ne poje mogočne himne naravi, kaj da ni zaupanje v njegovem srcu tako nič močno! Da ga loči njegov bog od bratov doli, ki jih vendar ljubi, od staršev, matere!


Maksu je postalo težko pri srcu. Tako šibkega se je začutil, tako brez opore . . .

Solnce zahaja vse zlato in praznično, v vasi se glasi slavospev Kristu, mogočen, zaupajoč. V zvoniku pritrkavajo, dolina poje.

A Maks si zakriva obraz s tresočimi rokami ...

Takrat je prišla po stezi Maksova mati. Tiho je stopala, da je ni slišal, sedla zraven njega, položila mu roko na glavo.

„Maks . . .! " Maks se je zdrznil in planil po koncu. Pred njim je sedela mati in po licih so ji kapale solze.

Iz doline je zvonelo petje in pritrkavanje zvonov.

. . . . Gospod je vstal iz groba . . ."

Maks je položil glavo v njeno naročje, da so mu kapale materine solze na lice.

V cerkvi so zabučale orglje. Mati je vstala, pogledala v dolino in pokleknila. Sprevod je prišel okoli vasi in se ustavil pred cerkvijo. Duhovnik je stal na pragu in blagoslavljal ljudstvo. Zadnji glasovi pesmi so prihajali semgor.

„ . . . Aleluja! Aleluja . . . !" Maks je pokleknil k materi.