Vsim Slovencam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vsim Slovencam
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 42 (18.10.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sušca mesca je avstrijanskim narodam sonce svobode zasijalo, ktero smo tudi mi z neizrečenim veseljem sprejeli in se zató serčnosti verlih Dunajčanov hvaležne skazali. Poklican je bil deržavni zbor, in začel se je delati terden zid nove ustave našiga cesarstva, po kteri vsi narodi toliko hrepenijo. Ali že iz začetka so skušali nezvesti Talijani, ki so toliko lét z nami zedinjeni živeli pod krono avstrijanskiga cesarstva, s silo se ti zavezi odtergati. Kmalo za njimi so se tudi zviti Madžari prekucíj na Dunaji poslužili, od ustavniga Cesarja, razun mnogih druzih rečí, svoje posebno ministerstvo po sili zadobiti in tako se tudi od avstrijanskiga cesarstva ločiti. Terjali so clo, de bi se vse dozdej z Avstrijo zedinjene ne madžarske dežele Ogerske krone tudi odtergale in za naprej oblasti madžarskiga ministerstva podvergle. Večkratne poskušnje mirniga poravnanja so brez zaželjeniga nasledka ostale ‒ na zadnje je hudobna derhal clo umorila cesarskiga komisarja, kteriga so Cesar v Budapešt poslali. Jelačič, ban hrovaški in od Cesarja postavljeni cesarski komisár čez celo ogersko deželo, se je tedej z armado proti Budapeštu vzdignil, zatiranim narodam pravico z orožjem zadobit. Ali na to so Madžari vse močí napeli, de bi ga pokončali. Oni so bili taisti, ki so z mnogimi zvijačami in z obilnimi denarji zadnje žalostne prekucíje na Dunaji sprožili, ktere so žalibog! radovoljne pomočnike med tistimi našle, ki v razrušenji Avstrije, v puntu in nepostavnosti svojo srečo išejo. Tako je bilo overženo Dunajsko ministerstvo; sivoglav minister od divje derhali umorjen in obešen, in Cesar prisiljen, Dunajsko mesto zopet zapustiti. Z orožjem, iz cesarske orožnice pobranim, previdena množica in nekoliko razdraženih ljudi derží v strahu deržavni zbor, kteriga so malo ne vsi slavjanski poslanci zapustiti mogli. Tudi jezero in jezero druzih družín je bežalo od tistiga dneva iz Dunaja.

Po tacih prigodbah prisiljen se je Jelačič naglo obernil proti Dunaji, de bi z združeno močjó brezpostavnosti konec storil in ustavno avstrijansko cesarstvo obvaroval, kar bo z Božjo pomočjó in s pomočjó dobromislečih ljudi na Dunaji in po vsih avstrijanskih deželah gotovo tudi dosegel, kér pravična reč na zadnje še nikoli ni brez zmage bila.

Slavjani se Avstrije čversto deržimo in smo enodušno pripravljeni, njeni ustavni prestol (tron) do zadnje kaplje kerví braniti in podpirati.

Tudi mi hočemo svobodo, pa mi hočemo enake pravíce za vse narode.

Mi hočemo, de Avstrija velika in mogočna ostane.

Mi hočemo, de so ustavniga Cesarja posvečeno veličanstvo in njegovi odgovorni ministri svobodni, prosti in močni.

Mi hočemo, de se ustavo dajavnimu zboru od nobene straní sila in strah ne dela.

Mi pa nočemo, de bi eno samo mesto celimu cesarstvu postave dajalo, v kterih imajo svobodni namestniki vsih avstrijanskih narodov govoriti.

Prijatli! morebiti se vam bodo, kakor se je semtertje že skušalo, po razposlanih ljudéh in spisih poslednje Dunajske prigodbe drugači pripovedovale in razlagale. Ali ne verjemíte jim nikar!

Ako se vam bo goljufno rêklo, de vam kdo hoče obljubljene pravice in svobode zopet odvzeti in vse spet na staro kopíto nazaj spraviti ‒ za Božjo voljo, ne verjemíte tacim sleparjem. Ako se vam bo prigovarjalo, de se zdej Dunajčanje le za ohranitev dodeljenih pravic poganjajo, in de bi jim zató pomoči pošiljati treba bilo, odgovoríte jim: „To niso tisti verli Dunajčanje, kakoršni so poprej bili; to je le ena stranka tacih, ki so Madžarsko reč zagrabili, nas Slavjane do dobriga potreti, ki nimamo enacih misel, kakor nezvesti Talijani, Madžari in tisti Nemci, ki svoje srečo le v vladíi brez Cesarja išejo. Mi verjamemo svojim poterjenim prijatlam, ki tudi svobodo ljubijo, več kakor vam; mi se na besede Cesarja svojiga bolj zanesemo, kakor na vaše! De! mi zaupamo va-nj, v svojo dobro pravíco in v zmago svoje dobre rečí, zatorej jo na ves glas rečemo:

„Živi naš ustavni Cesar Ferdinand!

Živi prava svoboda!

Živi edina mogočna Avstrija!“

To, dragi prijatli! smo Vam namenili, v boljši razjasnjenje in zagotovljenje zadnjiga razglasa, kteriga ste s tolikim veséljem sprejeli, še povedati.

V Ljubljani 15. kozoperska 1848.