Vsi lilameški dimniki
| Lila mesto Vsi lilameški dimniki Peter Svetina |
| |||||||||||
Vsi lilameški dimniki
Razen palačink z lila borovničevo marmelado so bili lilameška znamenitost tudi mestni dimniki. Vseh sedeminpetdeset. Eni so bili majhni, drugi visoki, eni debelušasti, drugi spet tanki kot mezinec. Vsak je bil drugačne barve. Vrabci so takoj vedeli, za katerim dimnikom jih v gnezdu čakajo mladiči, in vsak maček je vedel, okrog katerega dimnika se lahko igra s klobčičem babičine volne.
Nad mestom se je vedno valil pisan dim. Če so Lilameščani pekli potice, je bil čokoladno rjav, če so pekli borovničevo pito, je bil temnovijoličast in če so kuhali korenčkovo juho, je bil oranžen. Zdaj si pa kar predstavljajte, kakšna dimna pisanica je bila nad mestom za božič ali za županov rojstni dan!
Vse je bilo lepo in prav, dokler niso trgovci nekoč pripeljali v mesto najmodernejših peči in pečic. Te niso potrebovale ne drv ne jutranjega vstajanja.
In neke noči, ko so meščani spali in si je nočni čuvaj ravno dajal opravka z vezalkami, so dimniki izginili.
Ne žalost ne vzdihovanje ne puljenje pleše zjutraj ni pomagalo – dimnikov ni bilo več.
Meščani so se razbežali po mestu in jih zaman klicali. Župan je o izginotju brž obvestil tudi lilameškega detektiva Lupico. Ta je someščane opozoril, da je stvar težavna. Sila težavna. Doslej je imel namreč vedno opravka le s po enim pobeglim dimnikom. In tega z dvema očesoma in lupo že izslediš. Ampak sedeminpetdeset!
Prvi dan se je mojster detektiv oglasil iz ogljarne. Drugi dan iz pekarne. Tretji dan iz elektrarne. Četrti dan iz plinarne. Iskal je in preiskoval, a o dimnikih ni bilo ne dima ne saje.
Izčrpan se je osmega večera sesedel pod košato lipo sredi travnika in si prvič med utrudljivim iskanjem nabasal detektivsko pipo. Ko je puhnil tretji oblaček, se mu je posvetilo!
Kar so ga še nesle ožuljene noge, je oddirjal na prvi brzojavni urad in poslal detektivom cele dežele tole brzojavko:
ljubi kolega stop čim prej se s pipo in polnim mošnjičkom tobaka oglasi v lila mestu stop nujno stop
čez dva dni je bilo na mestnem trgu zbranih vseh sedeminpetdeset detektivov. Ni bilo treba dolgega posvetovanja, saj so bili vsi sami znalci svojega poklica.
Nabasali so vsak svojo pipo in zlezli vsak na eno lilameško streho.
Če ni dimnikov, da bi se iz njih kadilo, bomo obsedeli na strehah pač mi in puhali vsak iz svoje detektivske pipe, - so rekli. - Nad strehami se pač mora kaditi! In so celo dopoldne in celo popoldne in cel večer puhali iz svojih pip. Dimnikarji so jim po lestvah prinašali za malico palačinke, za kosilo zelenjavno juho in mlečni gres za večerjo.
Ponoči so detektivi utrujeni pospali.
Tako je šlo iz dneva v dan.
Po desetih so imeli na zadnjih plateh že take otiščance, da so še komaj sedeli na strehah. In so v silni nuji s pomočjo dimnih signalov poslali v zrak tole sporočilo:
S. O. S.
Dimniki! Že deset dni
puhamo pipe brez utehe!
Dimniki! Rešite nas in
se vrnite na svoje strehe!
S. O. S.
Če tole ne bo priklicalo dimnikov domov, bo treba pozidati nove, - je rekel mojster Lupica. In dodal: - Nam pa sešiti nove hlače.
In glej. Naslednje jutro so bili dimniki spet vsak na svoji strehi.
Nikoli se ni razvedelo, ali so se vrnili zaradi mile prošnje detektivov ali se jim je samim stožilo po domačih strehah.
Pa saj je bilo pravzaprav vseeno. Lilameščani so takoj zakurili v pečeh in napekli tort, piškotov in potic, da so zaradi silnega pisanega dima, k se je spet valil nad mestom, pridrveli še gasilci, ker so misli, da so se vnele zaloge barve.
Od takrat so, čeprav so imeli najmodernejše peči in pečice, Lilameščani vsak večer zakurili v starih pečeh in si za lahko noč pripovedovali detektivske zgodbe.