Vseučiliša nam je v Ljubljani potréba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vseučiliša nam je v Ljubljani potréba
Prispevek je podpisala skupina osebnosti.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 22 (31.5.1848), št. 23 (7.6.1848)
Viri: [1], [2],
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Krajncam pa tudi vsim Slovencam sploh v prevdarik.

Vseučilíša (Universität)1 nam je potreba. To potrebo so spoznali ne le vsi učeniki Ljubljanskih viših šol, temuč tudi učenci modroslovstva (7. in 8. šole). Gosp. Dr. Sporer, vodja Ljubljanskih zdravniških šol in letašnji licealjni predstojnik, so sprožili pervikrat to reč 4. dan tega mesca v zboru vodjov in učenikov bogoslovskih, zdravniških in modroslovskih šol, ki so enoglasno sklenili, de naj imenovani gosp. predstojnik naredé pismo, v kterim se ima obširno razložiti korist in potrebo vseučilíša v Ljubljani, ktero se bo potem v imenu podpisanih vodjov in učenikov višjih šol poslalo Krajnskim deželnim stanovam in Ljubljanski mestni gosposki, razglasilo pa tudi po celi deželi, de se bojo enake vošíla za to napravo povsod izbudile in pripomočki posvetovali, s kterimi bi se ta naprava ustanovila.2 Le po ti poti bi bila družba učenikov v stanu, to za celo deželo koristno in imenitno reč dalje gnati in do zaželjeniga konca doveršiti. ‒ Slavni predstojnik, gosp. Dr. Sporer so sostavili tako pismo, ktero je bilo v zboru 11. dan tega mesca od popisanih gospodov skozi in skozi poterjeno in se takóle glasí:

„Naprava vseučilíša v Ljubljani je silno koristna in imenitna reč za celo deželo. Pa le, če združena pomoč ta namen doséči pomaga, se zamore ta naprava vstanoviti. Ako pa ta namen bolj natanjko prevdarimo, se na eni strani velika dobrota te naprave ‒ na drugi pa tudi težave in stroški pokažejo, ktere njeno vstanovljenje in ohranjenje térja.“

„Kar korist vseučilíša zadene, je očitna kot beli dan za popolno omikanje mladosti v vsih višjih védnostih, narodnimu duhu primerjenih. Lepa priložnost, se domá izučiti in izobražiti, bo vabila sinove dežele po lagljejih potih v šole. Bližnjost staršev in žlahte jim bo polajšala prebivanje v Ljubljani. Razprostena, po ustavi zagotovljena slovenska narodnost, ktera tudi Primorje, nekaj Štajarskiga in Koroškiga obseže in se clo do Hrovaškiga razširja in v vsim več kot en milijon duš obseže, zusluži in terja to samostojno in popolno napravo, in bo, če le število tistih učencov vzamemo, ki bodo letas osmo šolo dokončali (72 učencov namreč) gotovo dovolj učencov privabila, posebno če pomislimo, de ni v Primorskim, ne v Horvatíi, ne v Slavóníi take naprave. Poslednjič zapoveduje sedanji čas z ojstrim glasam vsakimu narodu, de na poti dušniga napredovanja ne zaostaja, kakoršno narodno omikanje terja.“

„Ne smémo sicer pozabiti, de taka naprava je le potrebam višjiga ominkanja in višji učenosti primerjena, in de imamo še veliko za male šole storiti, ker je še veliko far v deželi še zmeraj brez šol. Tode po novi vladíi se bo duh omíkanja po soséskah kmalo izbudil in male šole se bojo povsod napravile, ktere se dajo lahko popolno osnovati; ravno zató se morajo pa tudi na tisto stopnjo popolnosti povzdigniti, na kteri si novo izbujeni duh narodnosti s svojo krepostjo pota k téčnimu napredovanju poiskati zamore.“

„Zavoljo pomanjkanja vikših šol pa narod gotovo velike zgube terpí, če bistre glave zavoljo téga svoje omikanje v ptujih deželah in v ptujih jezikih išejo, svojo imenitnost tam doséžejo in ptujim narodam zapadejo, de tako domačija svoje narboljši močí zgubuje in v svoji dušni dremoti le zunanje spodbáde pričakuje.“

„Koliko je bila Krajnska dežela po ti poti slavnih glav zgubila, imamo v pretečenih in zdanjih časih dovelj prič, in ta zguba narodnosti se mora pomanjkanju samostójnih pomočkov šolskiga izobraženja pripisati.“

„Ako se učiliše za obertnost in védnosti v deželi napravi, ktero nej se v narodnim duhu in po potrebni prenaredbi dozdanjih malih in latinskih šol osnuje, bodo vikši šole, združene tudi z omikovanjem slovénskiga jezika, vsim stanovam tisto veljavnost dale, ktera vesolno ljudstvo povzdigniti zamore.“

„Desiravno se dandanašnji v slovénskim jeziku vsi razdélki védnost še ne zamorejo obdelovati, kar zavoljo združenja slovénskih deželá z druzimi deržavami cesarstva celò celò potrebno ni, se bo pa vunder sčasama slovénski jezik toliko omikal in obogatil, de se bo tudi v vikši vednosti vpeljati mogel.“

„Marsikdo bo morebiti rekel, de zavoljo bližnjih vseučilíš v Gradcu, v Inšpruku in na Dunaji noviga v Ljubljani treba ni.“

„Ako so bile pa v téh tudi ne ravno velicih nemških deželah vseučilíša potrébne spoznane, se mora ta potrébnost v Ljubljani timveč spoznati, kér so ljudstvu skozi in skozi slovenskiga naroda zavoljo pomanjkanja domačih višjih šol marsikteri zaderžki na poti, ktere mora premagati, predin zamore k ptujimu ljudstvu v šole iti.“

„Druga stran, ktera pomočke za osnovo in ohranjenje popolniga vseučilíša kaže, razodene zaderžke, ki se le z velikimi težavami premagati dajo.“

„Ako narod potrebnost take naprave spozná, ni več govorjenja v tém, de bi zavoljo še neznanih pomočkov se nič storiti ne dalo. Vladarstvo ali pa ljudstvo jih morate najti, in jih boste tudi našle.“

„V vsih časih so spoznali, de je ljudsko omikanje nar terdnejši steber deržav; zató ga tudi vladarstva podpirajo in v skerb jemljejo. Ako pa vladarstvo dozdaj v tem ni kaj preveč skerbí imélo, bo ustava prihodnjič mende kaj več storila.“

„Vladarska denarnica rés v téh tesnih dnévih ne more polniga upanja za to napravo dati. Tode potréba vikšiga in obširnišiga narodniga omikanja sega mogočno v današnje življenje in ravno sedanje vrenje in kipenje zamore in bo tudi svoje snutke izločilo.“

„Imenovaniga pravila, potrebne pripomočke za veči izobraženje naroda vladarstvu v skerb izročíti, se moramo tadaj že zdaj terdno poprijeti, zraven tega pa tudi že zdej za pripomočke skerbeti, ktere zamore dežela tako visokimu namenu v dar prinesti.“

„Teh poiskati, oživiti in lepimu namenu v prid napeljati, de se saj perve stopinje za doséženje tega naména berž ko je moč storíjo, je silna in serčna prošnja, ktero upa polna slovenska mladost, ktero vsi učeniki deželnim stanovam, Ljubljanski mestni gosposki, vsim srenjam in slehernimu rodoljubu na serce položé, z upanjem, de ne bodo ne le vsi te prošnje podperali, ampak de bodo tudi pomočkov iskali, po kterih bi se dala imenitna naprava osnovati.“

Iz zbora c. k. vikšiga učiliša v Ljubljani 11. Véliciga travna 1848.

Dr. Matija Juri Sporer s./r. Juri Zupan s./r. Juri Pavšek s./r. Urban Jerin s./r. Franc Metelko s./r. Dr. Janez Pogačar s./r. Dr. Janez Polc s./r. Dr. Matija Leben s./r. Dr. Janez Semen s./r. Dr. Janez Čuber s./r. Dr. Leopold Natan s./r. Dr. Franc Šiffer s./r. Dr. Janez Nep. Biacovski s./r. Dr. Bernard vitez Pahner s./r. Dr. Janez Bleiweis s./r. Dr. Krist. Avg. Voigt s./r. Janez Kersnik s./r. Dr. Korl Humel s./r. Dr. Vilhelm Unger s./r. Dr. Anton Šubert s./r. Dr. Anton Jarc s./r. Dr. Janez Nep. Kleman s./r. Anton Pertovt s./r.

1) Vseučiliše je velika šola, v kteri se vse vednosti duhovstva, zdravništva in pravdoznanstva učijo, kterih mladeneč potrebuje, de zamore potem en ali drug stan nastopiti. Vredništvo.

2) Poslanci! ne pozabíte za to reč tudi na deržavnim zboru na Dunaji se potegniti! Vredništvo.