Vseh svetnikov dan
| Vseh svetnikov dan. J. Podmilšak |
| |||||||||||||
Merzel veter je jel pihati po dolini ter briti ostro v obraz. Solnčni žarki niso več tako žgeči, kakor so bili poleti, njihova toplota je onemogla in nima več one poživljajoče moči kakor s pomladi, kedar jame zopet zbujati naravo iz zimskega spanja. Solnčni žarki skrivajo se za goste oblake, ki se v enomer podijo po nebu, in le v časih zopet posvetijo nekoliko na zemljo, kakor bi se hoteli posloviti ž njo. Listje po gozdih in vertih je poparila slana, da je vse orumenelo, le smreka in jela stojite še ošabno v svojem zelenem plašču, kakor bi hoteli kljubovati ostri zimi. Ptice, mile pevčice, so odletele v gorkeje kraje, da bi ondi počakale gorke pomladi, na ceste in njive pa je priletelo celo kerdelo vran iskaje si živeža. Pri potoku vzdigujejo se vsako jutro goste megle ter oznanjajo, da se kmalo približa zima. — Vsa narava se je vlegla k počitku, da bi se v prihodni pomladi tem lepša zopet prebudila.
Nekako bolj tužno, ko druge dni glasé se danes zvonovi v bližni cerkvi, ter vabijo ljudstvo k službi božji. Od vseh strani se shajajo skupaj pobožni vaščani, ali na njihovih obrazih danes ni brati ista radost, kakor druge praznike, kedar se zbrani pred cerkvijo veselo pomenkvajo o raznih rečéh, pričakovaje službe božje, — vsi so nekako otožni in resni.
Danes je praznik vseh svetnikov, dan občne žalosti. Kdo bi se mogel neki popolnoma razveseljevati? Saj ima gotovo vsak ktoga svojih prijateljev ali žlahtnikov obžalovati, ki počivajo v hladni zemljici. Saj je ravno današnji praznik nalašč v to odločen, da se spominjamo mertvih, ki so se že preselili v boljšo domovino. Vsakteri je dolžen pomoliti nekoliko „očenašev“ za rajne, da bi jim Bog dodelil svojo milost; kajti vedeti moramo, da tudi nas čaka ura, ko bode treba zapustiti vse posvetne rečí ter stopiti v večnost.
Milo se glasé orgle na koru in mašnik razlagajo na prižnici poslušavcem s krepko besedo strašni dan, ko bode treba opravičiti se pred ostrim sodnikom. Sredi cerkve je postavljen mertvaški oder, pogernjen s černim pertom, na kterem stoji mertvaška glava, ki stavi živo pred oči vsemu ljudstvu, kako kratko je posvetno veselje, in da bode prišel dan, ko se bodemo spremenili v prah in pepel.
Popoldanska služba božja se je pričela. Duhovnik stojé pred mertvaškim odrom zapojó z zamolklim glasom „Libera me Domine“ [1]. Po dokončani molitvi stopijo mašnik na čelo ljudstva, zapojó „Miserere mei Domine“ [2], in pobožni vaščani zbrani lepo v redu napotijo se v procesiji na pokopališče, da bi še ondi nekoliko pomolili za duše rajnih. Še enkrat se oglasi „Libera me domine“ in slednjič zapojó mašnik s slovesnim glasom: „Requiem aeternam dona eis Domine“ [3], ter odidejo s pokopališča.
Kako čudno jo človeku pri sercu na tem tihem kraji, kjer minejo vse tuge in britkosti, kamor ne seže sovraštvo in jeza. Tiho in mirno spé skupej mutasti prebivavci večno spanje, iz kterega jih ne prebudi človeška moč. Bodi si gospod ali kmet, bogatin ali siromak, prijatelj ali sovražnik, vsi počivajo skupej na majhnem prostoru. Tudi bogatih spominkov ne najdeš na majhnem pokopališču, ki bi slavili umerlega, kakor je navada po velicih mestih; le sem ter tje stoji kak majhen lesen križec že starosti napol segnit, ki kaže sinu ali hčeri grob blazega očeta in dobre matere. Vsi v molitev vtopljeni klečé ljudje na grobih. Tu pretaka solze revna vdova s svojimi otročiči na moževem grobu, ondi zopet zdihuje milo sestra po prezgodaj zamerlem bratu; vse, vse žaluje danes, le
Blagor njemu, ki počiva
V černi persti v Bogu spí,
Zelen mah kosti pokriva,
Njega žalost ne morí.
Solnce je zašlo za goro, na nebu so se nakupičili oblaki in bleda luna obseva je s svojo milo svitlobo, da so videti, kakor bi bilo tisoč in tisoč grobov na nebu. Sedaj zapojó zvonovi in njih glas se razlega tužno po dolini. Ljudjé pa, ki so doma, molijo sv. roženkranec za mertve. To noč, pravi priprosti ljud, so duše proste vsega terpljenja ter smejo iti na svet med svoje sobrate.
Noč je razprosterla svoja černa krila po zemlji, zvonenje je potihnilo in ljudstvo se je razšlo na svoja domovja, le na pokopališču še berlí tu pa tam kaka leščerba ter razliva svojo bledo luč po grobéh.
J. Podmilšak.