Vseh devet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
"Vseh devet".
Anonimno
Izdano: Domoljub 21. avgust 1890 (3/16), 178—182
Viri: dLib 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Semenj so imeli v mestu K. Bil je obilno obiskan in zelo živahen, vzlasti so prignali mnogo goveje živine in lepih, živih konj. Med drugimi sejmarji sta bila tudi oba Jernačeva, oče in mati. Imela ste v mestu mnogo kupovati, mati drobnine za hišne, gospodinjske potrebe, oče Jernačev pa je hodil med konji ter je imel namen svojemu konju zbrati enakega za par. Ker je prišlo na trg mnogo tujcev, bili so vzlasti konji dragi, vendar je Jernač kupil prav lepega pet let starega šarca.

Bilo je že proti večeru istega dne, ko mati Jernačeva še vedno pričakuje moža iz trga, da bi se vrnila na dom. »Že težko kupuje,« tako si misli dolgo časa popoldne, a ko se je načelo večeriti, šla je vendar le pogledat na konjski trg; a ondi že ni bilo skoro nobenega človeka več, zato hodi Jernačeva po bližnjih gostilnah iskat moža. Slednjič ga vendar najde v veliki gostilni na kegljišču. To je bilo za Jernačevo kaj nenavadnega: mož jej do zdaj ni nikoli zašel med igralce.

»Kaj pa delaš tukaj in tako dolgo?« vpraša ga žena; »glej,mrači se že in debele tri ure imamo do doma, pot tudi veš da ni najboljša vzlasti po zadnji povodnji.«

Mati, nikar ne bodite hudi,« zavrne jo neki igralec, »vaš mož bo še obogatel na kegljišču, komaj je namreč prvič vrgel kroglo za stavo, že je podrl vseh devet.«

»Od igre še nobeden ni obogatel,« odgovori mu Jernačevka ter sili moža domov.

»Precej grem, precej,« pravi Jernač, »saj bi ne bil prišel sem, a kupil sem lepega konjiča, boš videla, kako se bova moško s parom vozila proti domu, in treba je bilo kupčijo zaliti; spravili so me potem za šalo na kegljišče, kjer sem res precej prvi pot podrl vseh devet, dasi nisem še nikoli v svojem življenju kegljal.«

»Bolje bi bil storil, da bi tudi danes ne bil pričel,« reče mu žena, »zakaj tudi vseh devet vselej ne prinese sreče.«

Kake pol ure pozneje je že drdral majhen voziček, ki sta ga peljala dva iskra konjiča iz mesta proti severni, hriboviti strani. Bila sta Jernačeva konja, lep par. Mož je bil danes zelo zgovoren in prijazen z ženo; videlo se mu je, da je proti svoji navadi nekoliko pregloboko pogledal v kozarec.

»Čudno se mi zdi, da se ti le ljubi hoditi na kegljišče,« spregovori mati, »sicer vém, da nisi šel tje zaradi igre, toda zapoznila sva se zeló in mrak naju bo prehitel.«

»Bova hitro doma,« pravi Jernač, »le poglej, kako urno tečeta lepa konjiča.« In pri teh besedah švigne oče z bičem po konjih, ki nevajena biča, bliskoma skočita po cestinem klancu navzdol. Novokupljeni konj jel se je plašiti in voz je odletaval od ene strani ceste na drugo. Jernačeva bila sta v največji nevarnosti, vzlasti ker je bil tik ceste globok prepad. V veliko srečo pride vozu naproti mlad, močen človek; njegovi hoji in ravni postavi je bilo videti, da je služil cesarja; ta hitro spozna nevarnost, skoči k konjema ter jih po velikem trudu ustavi in pomiri.

»Bog vam stokrat povrni,« spregovori vsa preplašena mati. »Sédite na voz in peljite se z nama, da vam povrneva vašo veliko dobroto.«

»Mudi se mi naprej,« reče tujec, »hvala za povabilo. Pazite na konja, pot je nekaj časa še prav nevarna, posebno ker so jo zadnji nalivi zeló razdrli. Srečno vozita! Lahko noč!«

»Sedaj imaš svojih vseh devet,« začne žena očitati Jernaču. »Toliko časa tičiš v mestu, da morava v mraku domu in da bi bila kmalu nesrečna.«

Jernač, katerega je velika nevarnost popolno streznila, zavrne ženo:

»Kaj boš sedaj godrnjala, zahvali Boga, da se nama nič hudega ni prigodilo. Jaz sem iz hvaležnosti obljubo storil, ako naju Bog varuje nesreče, da prvemu revežu, ki jutri pride v mojo hišo, podelim vse, za kar me bo prosil, tudi če bi bilo sto goldinarjev.«

»Nevarnost je bila smrtna,« pravi žena, »prav si imel.«

Drugi dan se je kmalu zvedelo, da bi se bila Jernačeva kmalu ponesrečila na vozu, zvedel je to tudi domači duhovnik. Ker je bil na potu, ki je držala memo Jernačevega doma, ustavi se kmalu dopoldne pri Jernačevih ter stopi v hišo.

»Slišim, začne po pozdravu gospod župnik, da sta bila včeraj v veliki nevarnosti na potu iz sejma gredoč!« — Zgovorna žena, vesela, da je duhovnik tako skrben zanje, začne na dolgo in široko pripovedovati o dogodku, sevéda tudi ni zamolčala obljube moževe, da hoče prvemu revežu, ki pride drugi dan v hišo prosit, dati vsega, za kar ga bo prosil.

»Ali je bil že kateri revež tukaj?« vpraša župnik. »Pa ne, da bi bil danes jaz tako srečen? Saj veste, da ga skoro ni večjega reveža v fari, kakor sem jaz; le pomislite, koliko imamo še poravnati stroškov pri cerkvi in pri šoli.«

Jernač se je nehoté popraskal za ušesi. No, si misli, ta bo lepa. Gospod župnik mi lahko naloži, da plačam tudi tisoč goldinarjav, vzlasti ker vé, da mi ne manjka denarja in da nimam nič otrôk, katerim bi prepustil posestvo.«

»Ne, nobenega še ni bilo, gospod,« odgovori Jernačeva mati in videlo se jej je, kakor da bi se tudi ona kesala, da je izbleknila moževo obljubo. — »Torej ravno prav,« pravi župnik, »danes vas torej imam v rokah; to vam precej povem, da po ceni vaša obljuba ne bo. Vidva sta Bogu dolžna posebno hvalo. Včeraj vaju je obvaroval tolike nesreče in tudi zadnji nalivi, ki so v soseščini toliko škode napravili in mnogim revežem celo koče odnesli, vaju niso nič zadeli, posestvo vaše je toliko višje, da ga povodenj ni zalotila. Večinoma smo že vse nesrečne pod streho spravili, le Jurjevca imamo še oskrbeti.«

»No, enega ali dva njegova otroka bi že prevzel v začasno oskrb,« reče Jernač vesel, da bo tako po ceni spolnil svojo obljubo.

»To bo premalo,« pravi župnik, »kam pa hočemo z drugimi? Oče, mati, stari oče in mati, zraven pa petero otrók, ravno devet je vseh skupaj. Po mojem mnenju vi najlepše svojo obljubo spolnite, ako vzamete pod streho — vseh devet.

»No,« pravi Jernaška, »zdaj pa vidiš, kaj se pravi podreti — vseh devet; ti bodo tebi še zelo presedali; ko bi ne bil zamudil na kegljišču, bi morda vsega tega ne bilo.«

»Vseh devet!« reče Jernač, »to je pa vendar le malo preveč.« — »Preveč?« zavrne ga duhovnik,»kaj pa, ko bi bili vi na njih mestu? In ali ne veste, da obljuba dolg dela? — Torej vseh devet saj za štiri tedne!«

»Ako ni drugače,« pritrdita slednjič Jernačeva, »naj pridejo, Jernač besede ne bo snedel, kar je rekel, ne bo oporekel.«

To je bilo drugi dan življenje pri Jernačevih; prišla je vsa Jurjevčeva družina pod Jernačevo streho, bilo jih je res devetero. — Prve dni sta bila Jernačeva zelo slabe volje; bila sta poprej sama, brez otrok, sedaj pa je tak šum po hiši. Vendar se je sčasoma stvar tako zasuknila, da je bilo vsem vstreženo, celo gospodu župniku. Jurjevčevi namreč so bili res revni in vsled zadnje povodnji, ki jim je odnesla hišico in na njih neznatno polje navalila cele kupe peska in kamenja, popolno na beraški palici, a bili so pošteni, delavni in vestni. Jurjevec s svojo družino je spoznal veliko dobroto, katero sta mu skazala Jernačeva, zato jima ni hotel biti v nadlego; pridno sta z ženo pomagala Jernačevim pri delu, gospodarju ni bilo treba najemati, vse je bilo sedaj boljše obdelano, otroci so pasli živino, sploh Jernačeva sta bila z novimi razmerami v hiši popolno zadovoljna, vzlasti sta imela rada ljubke in pridne otroke Jurjevčeve.

»Veš kaj Jurjevec,« pravi po pogovoru z ženo neki dan Jernač, »nekako smo se privadili drug na drugega in dolgčas bi bilo nama, ko bi sama ostala v hiši; tebi pač ne kaže na starem mestu v dolinici postavljati nove hiše, pridere namreč zopet povodenj in ti jo odnese. Jaz imam sveta dovolj in tam na koncu vrta ob bregu bi ti dal zemlje, da si postaviš hišo in da pri meni ostaneš ter mi z otroci pomagaš pri delu. Stara sva z materjo, sorodnikov nimava bližnjih in nekdo bo vendar le za nami moral prevzeti gospodarstvo. Torej, ako si zadovoljen, precej začnemo s hišo.«

»To je preveč dobrote od vaše strani,« reče Jurjevec, »a bodite prepričani, da hvaležnost naša ne bo manjša, kakor je vaša dobrota.«

V tem pa vstopi v hišo domači duhovnik. Zvedel je že, kako sta se sprijaznila Jernačeva z novimi gosti.

»No, Jurjevec,« pravi župnik, »kedaj se preseliš na svojo podrtijo, štirje tedni so že minuli in jaz sem Jernačeve naprosil le za štiri tedne.«

»Ne skrbite, častiti gospod, za to,« pravi Jernač, »saj imajo prostor pri nas.«

»Res,« reče župnik, »par otrok bi si smeli obdržati za delo in druščino.«

»Midva jih misliva še več pridržati,« reče mati Jernačeva, »privadili smo se med seboj in težko bi nam bilo se ločiti.«

»Torej vseh petero otrok tukaj ostane,« dé župnik veselo.

»Najbolj kaže, da ostanejo vsi, in da jim na koncu vrta postavim hišo za stanovanje.«

»Izvrstno! Izvrstno!« potrjuje duhovnik. »Sam Bog vam je navdihnil to nebeško misel. Torej ostane pri vas — vseh devet?«

»Da — vseh devet,« pravi žena, »in upam, da nam teh vseh devet donese več blagoslova, kakor očetovih vseh devet na kegljišču.«

»Res,« potrdi župnik, »igra z dobrimi deli je najbolj zanesljiva in donaša dobičkov stoterih in stalnih, veljavnih tudi onstran groba!«