Vsega je kriva Hedika

Vsega je kriva Hedika Pentalogija Jože Rode

Kaj pa Anamarija? →

Spisano:	Irena Lipoglavšek
Izdano:	monografska publikacija Vsega je kriva Hedika, založba Karantanija, 1997; ISBN: 961-226-196-2
Viri:	prepisano iz monografske publikacije Vsega je kriva Hedika, založba Karantanija, 1997
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

VSEGA JE BILA KRIVA HEDIKA!

In to čisto vsega in samo ona! To je kot pribito! Grozno, kaj vse lahko napravi petnajstletna smrklja, ki ima poleg nemogočega govorjenja in obnašanja še tako nepopisno bedasto ime. HedIka! Le kje ga je staknila? Koga od njih, ki jih domači in prijatelji kličejo Robi, Vili in Valuk, bodo sploh še jemali resno, ko bodo med njihovimi imeni na startni listi prebrali Hedika. Mogoče jo bodo napisali celo na prvo mesto. Če bodo upoštevali abecedni red, prav gotovo. In kako bedasto se reži! Ko je prišla v njihov razred, to je bilo v začetku letošnjega šolskega leta, se mu ni zdela tako zoprna. Bila je taka kot druge sošolke, samo malo drugače je zavijala. No, pa to se še prenese, saj pri nas skoraj v vsakem kraju govorijo malo po svoje. Ne, to res ni bilo najhuje. Sprva takrat, ko jo je spoznal, je bila še kar znosna in z njo se je dalo celo pogovarjati. Ko pa je pred dobro uro izvedela, da je poleg njih treh izbrana v tekmovalno ekipo, se je čisto spremenila. Povabila jih je v slaščičarno, da bi se pogovorili o jutrišnjem tekmovanju, zdaj pa že ima glavno besedo. Obnaša se, kot da bi bila vodja ekipe. Hvala bogu, da ga pusti pri miru in mu ne čveka traparij. Že to mu je bilo preveč, ker se je pogosto vprašujoče ozirala čez mizo. Če sta se takrat njuna pogle- da naključno srečala, je Vili, če je le mogel, pogledal mimo nje v neskončnost. Tokrat mu ni uspelo. Zakaj tako bulji vame? se je jezil v mislih, ona pa ga je z zanimanjem opazovala in se skrivnostno smehljala. Njene radovedne oči so mu šle že pošteno na živce. Zijaj na cesto, tam boš videla več zanimivega! je svojo misel pletel naprej in skoznjo gledal proti sosednji hiši, čeprav se ni tam dogajalo nič pretresljivega. Ko je čez čas spet previdno poškilil proti njej, je na svojo veliko jezo ugotovil, da še vedno strmi vanj. Glej Robija, če se pogovarjaš z njim! jo je nadrl z zaprtimi ustnicami in spet pogledal skoznjo. Pri pogovoru Vili ni sodeloval. Kaj pa naj ji pove, če sama vse ve! Robi jo je ubogljivo poslušal in le kdaj pa kdaj mu je uspelo spregovoriti kakšno besedo. Potem pa je naenkrat utihnila in Vili je slišal: »In kaj misliš ti?«  Ne, vprašanje k sreči ni bilo naslovljeno nanj, marveč na Robija. In Robijeve ustnice so se naslednjih nekaj trenutkov premikale kot ribi, ko ju vržeš na suho. Z rokami pa je tako krilil, da se je Vili zbal, da bo vse posodje, kar ga je bilo na mizi, pometel na tla. Po svoje mu je bilo njegovo čvekanje še kar všeč, saj je vedel, da ji bo povedal vse, kar mora vedeti za jutrišnje tekmovanje. Če česa ne bo vzela s sabo, bo kriva sama, ne mi, je vedel Vili in se ozrl na Valuka, ki mu doslej še ni uspelo odpreti ust. Upal je, da bo z njegovega obraza razbral, da ima tudi on Hedike že poln čevelj. A ni dobil tega vtisa. Valuk je z žličko nadvse skrbno drsal po skodelici in lovil še zadnje atome sladoleda. Ko pa je spoznal, da je bil njegov trud že tisočkrat poplačan, je odložil žlico in si pomagal s prstom; tega je potem nesel v usta. Vili bi ga najraje sunil, saj se je obnašal kot da bi imel pet in ne petnajst let. Ker se je pri sosednji mizi mudil natakar, ga je Valuk pocukal za rokav in naročil še eno porcijo. Vili se je zgrozil nad svojo nesrečo. Zakaj mora prav on imeti tako trapaste sotekmovalce. Eden bi samo klepetal z bedasto smrkljo, drugi pa žrl, žrl in še enkrat žrl. Kakšna izguba časa! je zavzdihnil žalostnega srca in še sam naročil porcijo sladoleda in še kremno rezino povrhu. Valuk ni hotel zaostajati, zato je naročil dve! Hedika pa je prikimavala Robiju, ki ji je še vedno nekaj razlagal. Saj Hedika mogoče ne bi bila napačna punca, če ne bi imela tako napačnega imena. Pa ta trapasta frizura. Taka je kot kakšen poba. Njeni lasje niso bili niti za prst daljši od njegovih, pa ni bil dolgolasec. A si imela uši, da so te ostrigli na balin? je polglasno pomislil, ko ga je za trenutek ošinila s pogledom. »Kaj si rekel?« se mu je sladko nasmehnila in se sklonila nad mizo. Najbrž je želela še njega pritegniti v pogovor. »Nič! Saj nisem odprl ust.« Vili se je ustrašil, da je ujela njegovo polglasno tuhtanje. Taka je kot čarovnica. Vse vidi in vse sliši. Vpričo nje, človek še misliti ne sme! To je razmišljal tako potihem in s tako stisnjenimi ustnicami, da se mu je sladoled stopil na žlički. Do končnega cilja ga je prinesel šele potem, ko se je prenehal ukvarjati s Hediko. Sicer pa tokrat ni mogla slišati njegovih misli. Spet se je obrnila k Robiju in mu nekaj vneto razlagala. Vili je bil lahko brez skrbi, saj je splošno znano, da govoriti in poslušati istočasno ni mogoče. Počasi se je pričel dolgočasiti. Kaj vse sta načrtovala ona dva na nasprotni strani mize, ga ni zanimalo. Valuk se je zaenkrat še z vso zavzetostjo ukvarjal s sladoledom, poželjivo pa je tudi pogledoval kremni rezini, od katerih je že poskusil po en košček, kot da bi se hotel prepričati, katera bo boljša. Vili je vedel, da njegov najboljši prijatelj ne bo za resen pogovor, dokler bo imel le še mrvico na krožniku. Hedika se je spet zasmejala. Viliju se je zdelo, da posluša rezgetanje osla ali meketanje koze. Saj bi bila še kar v redu, tudi njeno bedasto ime bi prenesel - zanj je še najmanj kriva, saj si ga ni sama izbrala. Smeje se pa sama, in to tako glasno, da jo vsi slišijo. To ga je najbolj jezilo, skoraj nič manj pa ni penil na Robija, ki je gledal in poslušal samo njo, kot da njega in Valuka ne bi bilo za mizo. »Kaj pa ti misliš?« Hedika se je nepričakovano obrnila k Viliju in ga pobožala s svojimi velikimi modrimi očmi, ki so jih obkrožale dolge trepalnice. »Kaj?« je vprašal Vili in tako hitro požrl polno žlico sladoleda, da ga je zazeblo prav do popka. Čutil je, da se je sladka kepa šele tam malo pogrela. »Pusti Vilija, saj vidiš, da spet sanja!« se je prisiljeno zarežal Robi, ki si je, odkar mu je pustila do besede, na vso moč prizadeval, da bi jo o nečem prepričal in si hkrati tudi pridobil njeno naklonjenost. Vili je videl, kako je hitel odpirati usta, iz katerih so padale komaj razumljive besede. Nato se je pa zarežal. Ubil te bom! Vili seveda tega ni mislil zares, se je pa grožnja nadvse imenitno slišala, pa čeprav jo je izrekel samo v mislih. In kako neumno se reži! Nič manj, če ne še celo bolj bedasto in prisiljeno, kot se je malo prej Hedika. Tako te bom brcnil, da boš pristal na Luni! A preden je mogel to storiti, ga je zmotil Valuk. »Jaz bi še en sladoled, pa ti?« Že drugi mu je bil skoraj preveč, pa da bi še enega. »Le kakšen neizmeren trebuh imaš, da lahko vse to zbašeš vanj?« Vili je prijatelja, ki se je pretegoval na stolu, dregnil v popek. »Saj vidiš.« Valuk ni bil niti najmanj užaljen, marveč je še bolj napihnil svoje mogočne trebušne mišice. Nato so se mu oči navihano zasvetile. Vili je takoj razumel, zakaj se prijatelj tako veselo muza. Robi je mahal okrog sebe kot helikopter in pretila je velika nevarnost, da bo kar sam odletel v vesolje in tam prostovoljno končal svoje življenje. Toda ne, premislil se je. Ostal je na stolu. Mahal je samo zato, da je s kriljenjem preglasil svoje besede. Naj sta prijatelja še tako našpičila ušesa, celih stavkov nista mogla razumeti. Kot da bi Robi zaslutil, da mu prisluškujeta, se je nagnil do Hedikinega ušesa in ji nekaj stavkov zašepetal naravnost v uhelj. Vili je pričakoval, da se bo Hedika spet trapasto zarežala, a se ni. Mimogrede je s kotički oči ošinila Vilija in Valuka, nato pa, Viliju se je zdelo, da skoraj jezno pogledala Robija in ga zamorila z eno samo besedo. »Ne!« Robi jo je spet prepričeval. Dvakrat se je nagnil do njenega ušesa, da bi jo s šepetanjem dobil na svojo stran, a mu ni uspelo, obakrat se je odmaknila. Niti šepetanje niti mahanje je nista omehčala, še vedno ga je jezno gledala. Vsaj Viliju se je zdelo tako! Robi se je obrnil na drugo stran mize, kot da bi pričakoval Vilijevo in Valukovo pomoč, vendar je bil njegov proseči pogled zaman. Kot da bi Vili to slutil, se je delček sekunde prej zapletel v pomenek z Valukom. »Če se je zaplezal, naj se kar sam reši, kakor ve in zna. Saj maha kot helikopter, se bo že varno spustil na tla,« je zamrmral Vili. Valuk mu je resno prikimal in hudo se je moral potruditi, da se ni zarežal. Robi je za trenutek obmolknil, mogoče mu je zmanjkalo sape, morda pa je pomislil, da mu jo je že uspelo prepričati. A se je zmotil. Hedika, ki se je med njegovim zaklinjanjem igrala s prazno skodelico, ga je takoj, ko je za trenutek premolknil, odločno postavila na trda tla: »Ne verjamem! Izmislil si si!« Robi je spustil roke na kolena in helikopter se je pri trdem pristanku razletel na stolu, pilot pa je obupano gledal Vilija in Valuka, kot da bi se bal tudi njiju. »Mogoče pa smrklja niti ni tako neumna?« je zašepetal Vili. »Je!« je zagodrnjal Valuk in se obrnil stran. Tudi Vili se je zazrl na cesto in prepustil Robija njegovi lastni usodi. Če ga prej ni hotel videti, naj se pa zdaj še sam izvleče. »Ne! Vem, da ne!« Tako glasno je zatrmoglavila, da so jo slišali tudi pri sosednjih omizjih. Vili jo je za hipec pogledal in videl njen jezni in odločni pogled. Taka mu je bila bolj všeč. Samo njeno ime in tisti zoprn smeh! se je spet spomnil stvari, ki sta ga na njej tako nepopisno motili. Hedika... Kdo ve, kakšen film so gledali njeni starši, da so se odločili za nekaj tako nemogočega. Hedi je malo boljše, dobro pa še vedno ni! Hedi... Tudi tega, daje prišla v naš kraj, ni sama kriva. Njen oče je dobil tukaj službo. Vili je bil prepričan, da sam ne bi nikdar zapustil svojega kraja. Ne, za vse na svetu ne! Tukaj ima prijatelje: Valuka, Robija in še veliko drugih. Vsi v razredu so prijatelji! No, skoraj vsi. Ona pa je morala s starši od tam, kjer je imela na kupe prijateljev k nam, kjer ni poznala nobenega, in noben je ni vprašal, ali ji je to všeč ali ne. Na to prej ni pomislil, zato se mu je kar malo zasmilila, a še sam ni vedel zakaj. Sladoled je pojedel, kaj pa zdaj? Ne, z njima se že ne bo pogovarjal, čeprav so sem prišli samo zato, bi da se dogovorili za strategijo. Ta beseda mu je bila na moč všeč. Slišal jo je od očeta, ki je, kadar ni vedel, kako bi kakšno stvar napravil, vedno rekel, da se še ni odločil, kakšno strategijo bo izbral. Oni bi se morali pomeniti prav o strategiji. Orientacijsko tekmovanje ni kar tako. Če bi bilo razredno ali šolsko, bi bil prepričan o zmagi, saj je vedel, da ni na šoli nikogar, ki bi okoliške gmajne tako dobro poznal kot on. Prepričan je bil, da bi lahko v vsakem vremenu in času skoraj miže določil strani neba. Toda jutri ne bo razredno ali šolsko tekmovanje, temveč veliko več, saj se bo pomerila šesterica najboljših ekip iz cele države in kdo ve, kam jih bodo peljali in kakšni bodo drugi tekmovalci. »Vili! Vili, a si res rekel, da je Hedika ime za hruške in ne za ljudi?« je nit njegovega razmišljanja pretrgala smrklja z najbolj nemogočim imenom pod soncem. A to si ji šepetal, izdajalec! sta z Valukom istočasno pomislila. Vili ni vedel, kaj bi odgovoril. Nekoč je res rekel nekaj takega. Tudi Robiju njeno ime ni bilo všeč. Dobro se je spominjal, da se je takrat ustil, da takega imena ne bi dal niti svoji kravi (le kateri, saj so stanovali v bloku, in to v tretjem nadstropju!). Vili je ujel Robijev proseč pogled in že ga je mikalo, da bi prijatelja še globlje potunkal, kot je on njega, vendar se je premislil. Vedel je, da bo Hedika nekoč odšla iz njihovega kraja, z Robijem pa bosta ostala še dolgo tukaj in zmeraj bosta prijatelja, čeprav se bosta še dostikrat skregala. Ta hip ga ni maral in najraje bi mu povedal, kar mu gre! Samo ne pred drugimi. To bosta uredila sama med sabo. Brez prič! Zdaj pa je sedel zraven Hedike kot polit cucek in ga proseče gledal. Zvijal in premetaval se je kot gad v precepu. Vili se je nasmehnil in ni takoj odgovoril, prijatelju je hotel še malo podaljšati negotovost in povečati strah. Ko je Hedika že pomislila, da je spet zasanjal, je zdolgočaseno odgovoril: »Ja, mogoče sem pa res rekel nekaj takega.« Šele ko je priznal, se je spomnil, da bi morda bilo bolj prav, če bi enostavno zanikal. »Mojemu očiju pa je moje ime všeč,« se je našobila. »In meni tudi!« Pa kaj potem, če je všeč tebi in tvojemu očiju. Meni ni! si je mislil Vili. Kaj pa misliš, da si, če je tvoj oči šolski ravnatelj, kaj mi pa more? Sicer pa, koliko sošolcev mu je že nagajalo zaradi njegovega imena, pa ga ni bilo konec. Na Robija je bil zares jezen. Opravljiv je kot kakšna baba. Najraje bi vstal in jima zabrusil, da s takima tipoma jutri ne bo tekmoval, a se ni hotel kregati. Hedike od tega trenutka ni maral niti pogledati, ker je čutil, da ga s kotički oči opazuje, najbrž zato, da bi mu še kaj povedala. To ga pa ni niti najmanj zanimalo. Na mizo sta se kot gosta megla spustila negotovost in nezaupanje. Vsak se je skušal izmotati iz zank, v katere jih je z nepremišljeno besedo zapletel Robi. Njemu je smeh na licih že davno usahnil, roke je držal na kolenih in ni vedel, kaj bi napravil. Na jasnem si je bil samo v tem, da ga najhujše šele čaka: srečanje z Vilijem na samem. Želel si je, da bi ga kar zdajle nahrulil in bi bila stvar rešena. Še bolj kot strah pa je v njem gorela jeza na Hediko. Ni mislil, da je taka trapa, ki takoj vse počveka. Moreče vzdušje je vsaj za hipec prekinil Vili. »Kako, a si se najedel?« In je sunil Valuka pod rebra. Ta je samo skomignil z rameni in še naprej strgal po krožniku, s katerega je že davno pospravil kremni rezini. Ker tudi njemu ni bilo do pogovora, je samo zamahnil z roko. Robi se je hotel zarežati, a se je še dovolj hitro spomnil, da zdaj ni pravi čas, da bi podražil Valuka, kakšen požeruh je. V tej vročični soparici polne negotovosti, ko nihče ni vedel, s kom bi se najprej na smrt skregal, je vse z enim samim stavkom rešila Hedika. »Plačala bi prosim, vse mi računajte!« »Saj imam svoj denar!« se je uprl Vili in potegnil iz žepa nekaj lepo zloženih bankovcev. »Oči mi je rekel, naj vas povabim na sladoled,« je pojasnila in odprla denarnico. Valuk, ki je njeno vabilo brez odpora sprejel, je pod mizo preštel denar in zadovoljno ugotovil, da si lahko brez skrbi naroči še en sladoled in dve kremni rezini. Robi in Vili pa sta menda zamrmrala: »Hvala.« In takoj ko je pospravila denar v denarnico, je vstala izza mize. »Midva greva v isto smer!« je Hedika bolj ukazala kot predlagala Viliju in si popravila naramnico modrčka, ki ji je pogledala izpod kratkega rokava. »Saj greš tudi ti z nama,« je skoraj zaprosil Vili. Robi je odkimal in brez pozdrava odšel naravnost proti domu, čeprav je že lep čas razmišljal, kako bi se otresel Vilija, da bi lahko Hediko sam pospremil. Zdaj pa je vedel, da bo najboljše, če se hitro zradira. Ni še pozabil Vilijevega besnega pogleda, ko ga je Hedika izdala. Prepričan je bil, da ga je povabil samo zato, da bi z njim že nocoj poračunal. Valuk, ne, on ni kazal najmanjše volje, da bi šel domov, preden ne bo pokončal še tistega, kar je naročil natakarju. »Jutri se vidimo!« se je na kratko poslovil od vseh treh in gledal Hediko, kije hodila poleg Vilija. Saj je še kar v redu punca, boljša kot vse sošolke skupaj, je bil skoraj prepričan. Doslej mu razen očija, mamice ter nekaj stricev in tet še nihče ni plačal sladoleda. Na tem mestu lahko povemo, da Valukovi mamici sinkovo ime ni bilo všeč, pa si ni mogla nič pomagati. Z očkom sta se že veliko pred njegovim rojstvom dogovorila, da bo ime za sinka izbral očka, za hčerko pa mami. Ko ji je v porodnišnici povedal, kakšno ime je izbral za svojega prvorojenca, bi se najraje od sramu udrla v zemljo. Valuk! Kako nemogoče ime! V nobenem koledarju ni zapisano. Tudi očkova pojasnitev, da se je tako imenoval prvi znani karantanski knez, je ni potolažila. Knez naj se imenuje kakor hoče, njen sin pa ne bo imel tako nemogočega imena. Kako naj kliče tisto majceno kepico, ki ne zna drugega kot jokati in se stiskati k njenim prsim. Ne, Valuk že ne! Zdelo se ji je, da bi laže izgovorila slon kot Valuk. Slon ima vsaj lepo pomanjševalnico, slonček, kako pa naj kliče svojega nemočnega sinčka? Valček, saj se bodo vsi smejali. Toda dala je besedo in besedo je treba držati! Kadar je tolažila svojega jokajočega čmrljčka, ga je klicala Vali. Atiju ta pomanjševalnica sicer ni bila všeč, rekel pa ni ničesar, saj je vedel, da se zaradi takih malenkosti ne splača kregati. Motilo pa ga je, ker je moral prijateljem, znancem in sorodnikom pojasnjevati, kakšno ime je Vali. Eni so mislili, da je Aleksander, drugi Aleš, eden pa je bil celo prepričan, da je fantku ime Albert (kakšno fantazijo imajo odrasli, še otrok bi se nad njo zjokal!), nihče pa ni pomislil, daje Valuk. Ko je oči ponosno povedal, da mu je ime Valuk, so stare tete raztegnile usta do ušes in zateglo zavzdihnile »Aaaa...« in stvar je bila opravljena. V vrtcu in mali šoli je bil še Vali, ko pa je prišel v pravo šolo, in ko ga je učiteljica vprašala kako mu je ime, je ponosno rekel Valuk. Kako imenitno ime! Drugi so bili Petrčki, Janezki in tako naprej, on pa samo Valuk. Imel je tako moško ime, da so mu ga vsi zavidali. Zavidal mu bi ga celo šolski ravnatelj, če ne bi bil to Hedikin oče, o njem pa smo že izvedeli, da za lepa imena ni imel najboljšega posluha. Od prvega razreda naprej nobenemu sošolcu niti na misel ni prišlo, da bi ga poklical Vali ali pa bognedaj Valček, saj je bil Valuk dedec in pol! Prijatelji so ga imeli radi, saj ni nikdar izgubil glave. Ko so drugi noreli, ker niso vedeli, kaj bi napravili, se je on mirno zamislil, pa če se je še tako mudilo. Njegova odločitev je bila po navadi dobra. Zato je Vili tako vztrajal, da mora Valuk ostati v ekipi. In ponosen je bil, da ima takega prijatelja, čeprav ni tega nobenemu povedal na glas. Le kaj si bodo mislili sošolci, če me bodo videli, da grem z njo? je zaskrbelo Vilija in se je ozrl, ali bo kje zagledal kakšen znan obraz. Valuk se je basal s sladoledom in kremno rezino in zato ni ne videl ne slišal nikogar. Robi je že izginil neznano kam, vsi drugi pa so bili sami neznanci. Kar odleglo mu je. Hedika se je zaletela vanj, točneje, on je trknil vanjo. Ko se je oziral, je zašel na njeno stran pločnika. Hitro se je umaknil in upočasnil korak. Upal je, da bo šla sama naprej, pa se je uštel. Hodil je po robu in gledal okrog sebe, da ne bi morda kdo pomislil, da gresta skupaj. Pred slaščičarno na nasprotni strani ceste so sedeli šolarji z njihove šole in se na ves glas smejali. A se smejejo meni? mu je je pretreslo možgane. Ne, zanj in za Hediko se ni nihče zmenil. Niti opazili ju niso. Zdaj se je lahko otresem, se je oprijel rešilne bilke in hotel kar brez slovesa steči čez cesto. A preden je storil prvi korak v smeri rešitve, se je premislil. Ustrašil se je, da bo šla za njim. Potem bi mularija umirala od smeha: »A si nam pripeljal pokazat svojo punco?« »Ti je zato všeč, ker je njen stari ravnatelj?« »A že dolgo hodita skupaj?« »Kako ji je že ime?« »Hedika, to bi pa že lahko vedel!« »Hedika! A je to sploh kakšno ime!« »Ha - ha, ha - ha, ha - ha.« Kako bi si ga podajali! Ne, tega ne bi prenesel. V zemljo bi se pogreznil od sramu. Hvala bogu, nihče ga ni opazil. Najhujše je mimo. Od tu pa do njenega doma ni več nobenega lokala. Verjetnost, da bi ga kdo videl s to trapo z najbolj trapastim imenom na svetu, se je zmanjšala na najmanjšo možnost. Vendar se zaradi tega njegov odnos do Hedike ni prav nič spremenil. Še vedno je vztrajal na robu, medtem ko je ona hodila po sredi pločnika. Trmasto je molčal, kaj pa naj se pogovarja s kozo, ki se v debeli uri in pol ni spomnila, zakaj so se sploh zbrali. Vili je jezno brcnil pločevinko, ki jo je nekdo odvrgel na pločnik proti kanti za smeti. »Veš, saj nisem jezna, ker si rekel, da je Hedika ime za hruške.« Mi je prav vseeno, če si ali če nisi! si je mislil. Ker ji tega ni mogel tako odkrito priznati, je ostal tiho. Ali se izplača razmišljati o stavku, za katerega je bil prepričan, da ga je že zdavnaj pozabila. Njen nepotrebni stavek ga je obogatil za novo izkušnjo: spoznal je, da so punce veliko manj pozabljive kot fantje. Mogoče so v šoli zato boljše, kot mi? je za trenutek pomislil. Preden si je utegnil pozitivno odgovoriti na prvo vprašanje, se mu je v možgane že zapičilo drugo: Ali so zaradi tega tako zoprne? Medtem ko se je ubadal s tema vprašanjema, je pozabil, da mora še poračunati z Robijem. »Ti ni prav, da grem s tabo?« »Ne, zakaj?« se je zlagal. Kaj bi ji razlagal, da bi bil raje sam ali pa z Valukom. »Vidim, da ti ni. Mislila sem, da se bova pogovarjala o jutrišnjem tekmovanju.« Zdajle se bova pogovarjala. Ko smo sedeli v slaščičarni, ti niti enkrat ni prišlo na misel, da bi me kaj vprašala. Ne tebi ne Robiju! mu je švigalo po možganih. Vse bi se lahko že zdavnaj zmenili in marsikaj bi se morali! Ne, za to nista imela časa, za opravljanje pa. Če to tako rada počneta, kar opravljajta, nimam nič proti, samo brez mene! Ker ji je nekaj le moral reči, se jo je čez čas usmilil z enim samim stavkom. »Saj ti je Robi vse povedal.« Nato je spet obmolknil in lovil ravnotežje na robu pločnika. Ujeta vsak v svoje misli sta prišla do njenega bloka. »Kako je lepo,« je zavzdihnila pred vhodom. »Kaj?« Pokazala je na hrib, nad katerim se je grozeče šopiril ogromen črn oblak, izza katerega so se vsipali sončni žarki. »Scalo bo kot...« komaj je stavek začel, je že utihnil. »Kaj?« »Kadar so zvečer nad tistim hribom taki oblaki, je drugi dan vedno dež,« je bil prepričan Vili, ki se je na večerno oblačnost zanesel bolj kot na vse časopisne, radijske in televizijske vremenske napovedi skupaj. To mu je enkrat povedal dedek in kar je o vremenu povedal dedek, je držalo. »Dobro se obuj, pa kaj za na glavo si vzemi,« je zamrmral, kot da bi mu bilo nerodno, do jo mora učiti take stvari. »Bom! Živio!« Ko je napravil že nekaj korakov, se je šele spomnil, da mu je ob »živio« ponudila roko. Ne, ni je hote prezrl, samo podajanje roke, če se od koga posloviš za nekaj ur, za eno noč, se mu je zdelo čisto odveč. Kdo pa je že videl kaj takega? Enkrat na leto, največkrat dvakrat, je komu dal roko. Za novo leto in pa za svoj rojstni dan. Najraje jo je pomolil stricu in teti, saj mu je potem v roki vedno ostal na majhno zložen prešeren, če ne celo kobilica! Za to se pa že izplača iztegniti roko. Da bi jo pa ponujal kar tako, zaradi lepšega! Le zakaj, saj nima nič od tega? In to taki trapi s še bolj trapastim imenom! Štor važen! se je porogljivo namrdnila Hedika, ko je odpirala vhodna vrata. Nehote se je ozrla za njim. Videla je, da se je na koncu bloka ustavil in strmel v nebo. Naenkrat se ji je zdel še bolj kmetavzarski. Ta pa res vsak dan bere Kmetsko rokodelske novice dr. Janeza Blaiweisa. Ta nevsakdanja primerjava ji je prišla na misel najbrž zato, ker so se v šoli prav te dni pričeli učiti o tem. Kakšen dolgčas! Oči jo je že od takrat, ko se je odločil, da bo sprejel to službo, prepričeval, da se bodo tukaj krasno imeli, da bo takoj našla cel kup novih prijateljev in sploh, da bo prima. Pa od vsega tega ni bilo nič. S sošolkami se ni imela kaj pogovarjati, s fanti pa ni bilo veliko bolje. Ti so najraje posedali v slaščičarni in obirali drug drugega ali se kako drugače dolgočasili. Skoraj celo leto je že med njimi, pa nima še niti ene same prijateljice in niti enega pravega prijatelja. Danes je pričakovala, da se bo lahko z Vilijem in Robijem malo bolje spoznala, a je spet vse ostalo na pol poti. No, z Robijem sta bila sicer že velikokrat skupaj, saj se ji je rad pridružil in jo pospremil domov, čeprav je stanoval čisto na drugem koncu mesta. Vili ni šel z njo nikoli, še danes jo je pospremil z največjo težavo. Prepričana je bila, da bi se z njima in Valukom, čeprav ji ta ni bil posebno všeč, lahko prima razumela, a se je uštela. Res, včasih so ji milostno (vsaj njej se je zdelo tako!) dovolili, da je šla z njimi na reko, kjer so se kopali, nekajkrat se jim je tudi smela pridružiti, ko so odšli na potep po bližnjih gmajnah. Pa še takrat sta Vili in Valuk pristala samo zato, ker jo je pripeljal Robi. Vedela pa je, da bi ostala doma, če bi prišla sama. Ona pa si je želela, da bi bila prijateljica z vsemi tremi in ne samo z Robijem. Ko jih je bolje spoznala, je videla, da so prisrčni in odkriti. Ko pa se jim je hotela bolj približati, so se zaprli vase, kot da bi se je ustrašili. Ne, nikdar je niso sprejeli za sebi enako in prav to jo je najbolj bolelo. Valuk, okrogli dobrodušnež, je bil od vseh treh najtesneje zaprta školjka. Nasmehnila se je ob misli, kako je pospravljal sladolede in kremne rezine. Njegova okroglost jo je sicer zabavala, a niti pomislila ni, da bi se jutri na tekmovanju lahko izkazal. Drugače bi bilo, če bi bilo svetovno prvenstvo v molčanju, takrat bi bil prvak nad prvaki, saj pogosto celo popoldne ni spregovoril več kot tiste štiri znane stavke: »Nekaj bi pojedel«; »A ti nisi lačen?«; »Daj meni, če ne boš sam vsega pospravil«; »Tako sem se nabutal, da se niti premakniti ne morem!«. Da bi pa uspešno nosil svoje odvečne kile po dolinah in rebrih, ne, v to pa ni verjela. Ko je prvič stopila v razred, se ji je zdel Vili kmetavzarski štor. Pa je morala svojo sodbo še isto uro spremniti. In to ne le zaradi tega, ker je bilo njeno mnenje osamljeno, temveč zato, ker je bil resnično pameten. Govoril res ni veliko, tisto, kar je povedal, pa je bilo več kot prazne besede. Kasneje si je večkrat želela z njim pomeniti o tem ali onem, vendar se je pogovoru v dvoje najraje izognil. Po svoje je bil še bolj nedostopen kot Valuk. Pa še ena stvar jo je grozno motila. Občutljiv je bil kot zlata ura. Če ni bilo vse tako, kot si je zamislil, se mu je nos tako povesil, da bi ga lahko obliznil. Prepričana je bila, da je danes kuhal mulo samo zato, ker se je zasmejala nekemu Robijevemu štosu. Prav zaradi zamerljivosti se ji je zdel še najbolj kmetavzarski. Dolgočasnež! Kar pripravi se, jutri bom pa jaz gledala skozte. To je kot pribito! si je zatrjevala, ko je preskakovala po dve stopnici do četrtega nadstropja. To je sklenila že stokrat, točneje, skoraj vsakokrat, ko so se razšli, vendar je naslednji dan komaj čakala, da bosta spet malo poklepetala. »Mami, kakšno vreme bo jutri?« so bile njene prve besede, ko je vstopila v sobo. »Na televiziji so rekli, da bo jasno in toplo.« »Možne so tudi lokalne nevihte,« je še dodal oči. »Kar brez skrbi, ne bodo pri nas.« In se je spet poglobil v branje.

»ALI BO DEŽ?«

Hedika je stopila k Viliju, ki je strmel v nebo: to ni bilo okrašeno niti z enim samim oblačkom. Ker je začutil v njenem glasu zafrkavanje, ji ni odgovoril. Tudi vprašal je ni, ali je poslušala njegov nasvet in vzela s seboj kapo ali kakšno drugo pokrivalo. Če mu ne verjame, tudi prav. Saj bo ona mokra, ne on. Vedel pa je, da v torbici, ki ji je visela čez ramo, ni veliko. Prav toliko je nosil s seboj tudi Robi, Valuk pa je bil, tako kot Vili, otovorjen z nahrbtnikom. Ko jim je Luka, njihov učitelj telovadbe, ki jih je pripeljal na kraj tekmovanja, zaželel, da bi se čim bolje odrezali, so se vsi štirje napotili proti gostišču, pred katerim je bil štart in cilj. Šli so mimo šotora, na katerem je bil pritrjen velik rdeč križ. »Poglej, še bolnico so nam naredili,« je pripomnil nekdo in mulci okrog njega so se prešerno zarežali. Vili se je spomnil, da mu je mami pripravila povoje in obliže, pa jih je pozabil doma. Ko so se med tekmovalci, navijači in radovedneži le pridrenjali do mize, kjer sta dve sodnici čuvali škatlo, v kateri so bile številke, so bile v njej samo še tri. »Kdo bo žrebal?« je vprašala Hedika in ugibala, katero kuverto bi izbrala. »Kar daj!« Viliju je bilo vseeno, kdo izvleče listek, na katerem bo poleg številke označena tudi njihova barva. Preden se je mogla odločiti, katera ovojnica jim bo prinesla največ sreče, je Valuk že razrešil vsa njena ugibanja in razvil listek. »Zelena,« se je namrdnila Hedika. »Sra...!« Robi je požrl zadnji zlog. Videl je, da je ena od obeh sodnic učiteljica z njihove šole. »Slabše nisi mogel izbrati!« »Kako bomo našli zeleno barvo v gozdu, kjer je vse zeleno?« je zavzdihnila Hedika in z zavistjo pogledala četverico, ki so v škatlo segli za njimi in so se zdaj veselili, ker so izžrebali živo oranžno barvo. »Kaj pa ti misliš?« »Kaj?« Vili jo je odsotno pogledal. A si tako domišljav, ali si pa čisto zares največji tepec pod soncem... se je jezila sama pri sebi. Da more biti tako rogovilo, namesto da bi ga skrbelo, ker smo izžrebali najslabšo barvo, gleda v nebo, kot da bi prosil, da bi se čim prej ulilo. Srbel jo je jezik, da bi ga malo špiknila, saj je vedela, kje je najbolj občutljiv, pa je raje ostala tiho. Prepir na samem začetku tekmovanja ne bi koristil nikomur. To je bilo ekipno tekmovanje in štel je samo njihov skupni dosežek - uspeh ali neuspeh zelene skupine. Če samo eden ne bo prišel na cilj, bodo zadnji. Vili je sedel v travo in razvezal nahrbtnik, kot da bi se hotel prepričati, ali ima vse s sabo. Na vrhu pelerine je zagledala baterijsko svetilko. Ne samo rovtar, neumen kmetavz je! je bila zdaj že trdno prepričana in prvič ji je postalo žal, da se je odločila za to bedasto tekmovanje. »Zakaj jo boš pa rabil? Če bomo hodili do noči, bomo res zadnji,« ga je zafrkljivo vprašala. Ni se mu zdelo vredno, da bi ji odgovoril, samo pod noge jo je pogledal, in ko je videl, da ima obute lahke telovadne copate, je zamrm- ral med zobmi: »Kakor hočeš, ti boš težko hodila, ne jaz.« Opazil je, da se je tako obul tudi Robi. Ravno za skupaj sta, se je veselil sam pri sebi. Valuk je imel na nogah planinske čevlje, na hrbtu pa kot žoga napet nahrbtnik. Hedikina torba je bila na pol prazna in Vili je vedel, da v njej razen soka in obloženega kruhka ni ničesar. Pa se je zmotil. V nahrbtnik si je dala še škatlo za prvo pomoč, kar je on pozabil. Ko je vse stvari razporedil tako, da ga niso tiščale v hrbet, si je nahrbtnik spet oprtal. Hedika je gledala tekmovalce drugih skupin. Skoraj vsi so imeli čez rame obešene majhne torbe, trije ali štirje so res imeli nahrbtnike, vendar ne tako nabite kot sta bila Valukov in Vilijev. Tekmovalci oranžne skupine pa so bili brez vsega. »Otovorjeni smo, kot da bi šli za ves teden!« In že drugič jo je postalo sram, da je tukaj. »Tekmovalci na startna mesta!« je zahreščalo iz zvočnika. Še preden so vse tekmovalne skupine prišle do palic, na katerih so visele raznobarvne zastavice, se je hreščanje nadaljevalo: »Skupine morajo poiskati ovojnice v svoji barvi, v njih bodo našli zemljevid; ta jim bo pokazal pot do naslednje kontrolne točke... Vseh kontrolnih točk je... « Nato spet neznosno hreščanje in piskanje: »...bodo morali opraviti zaukazane naloge. Najprej boste morali poiskati lok, nato ...« Sledil je grozen pisk, ki ga ni preglasilo niti žvižganje tekmovalcev in njihovih navijačev. Posamezne stavke so tekmovalci lahko povezali v celoto samo zato, ker so dobro poznali pravila. Med nadaljnjim hreščanjem, ki nikakor ni hotelo prenehati, so kot po čudežu razumeli še naslednje besede: »...streljali... nato ... piramide za taborni ogenj...« Navodilu je spet sledilo oglušujoče cviljenje. Ko je to končno le ponehalo, je glas iz zvočnika pojasnil, da je vpitje med tekmovanjem prepovedano, saj je tudi kričanje in glasno govorjenje onesnaževanje narave. Nato je nekdo drug, verjetno sam glavni sodnik, na dolgo razlagal, da bodo vse skupine prehodile isto pot, vendar v različnih sm ereh, zato do končne primerjave dosežkov, ki jih bodo tekmovalci dosegli v posameznih etapah, ne bodo vedeli, kdo je zmagovalec. Srečali se bodo samo pri streljanju, postavljanju piramid za taborni ogenj in pri plezanju. Za pravilnost tekmovanja bodo skrbeli pomožni sodniki. Oni bodo tudi izmerili vse vmesne čase in... Nato spet neznosno hreščanje, ki pa ga je nekdo prekinil tako, da je vse skupaj izklopil. Na travniku, kjer je bil start in cilj tekmovanja, bi zavladala smrtna tišina, če se ne bi vsi, otroci in učitelji na ves glas smejali. »Zelenčki, a greste na Himalajo?« Pripomba je veljala Viliju in Valuku, katerima sta polna nahrbtnika grela hrbte. Porogal se jima je tekmovalec oranžne skupine, ki je imela startno mesto tik zraven njih. Njegovi trije prijatelji so se na ves glas zarežali. Hedika je pogledala stran in že tretjič jo je bilo sram, da mora tekmovati s takimi bedaki. Vili je prezirljivo pogledal mulca, dolgega kot fižolovka. Zraven njega je stala smrklja v kratkih hlačkah, ki so ji komaj pokrivale ritko, gornji del telesa pa ji je oklepala tako tesna majička, da se je moral človek čuditi, kako je mogla zlesti vanjo. Usta so se ji raztegnila v prijazen nasmeh, v katerem pa je nejevoljni Vili (vznevoljilo ga je Hedikino špikanje!) začutil sled poroga: »Kaj vse pa nosiš s sabo?« »Vse, kar bom rabil!« Vili se je na moč potrudil, da ji je nasmeh vrnil. »Zase se brigaj, Pretesna majička!« je izza Vilijevega hrbta zarenčal Valuk in se z gnusom obrnil od ženskega bitja, ki se za tekmovanje niti obleči ne zna. »Nič se ne jezi! Če boste omagali, vam bomo pomagali!« se je na vsa usta zarežal dolgin. »Glej, da ne boste vi prosili za našo pomoč!« je užaljeno zagodrnjal Vili. »Saj nam je ne boste odrekli,« se je zasmejala Pretesna majička in si segla v lase, da bi se prepričala, ali je njen čop dovolj trdno povezan. Viliju se je ustavil pogled na napisu na majički, vendar ga ni mogel prebrati, ker se je širil čez hribčka, ki sta mu zakrivala nekaj črk. Kdo ve, kako dolgo bi še trajal ta netekmovalni dvoboj, če ga ne bi prekinil starter, ki je po zvočniku kratko zahreščal: »Tekmovalci, smo pripravljeni? Ena... dva... tri... start!« Vse skupine so se ob glasnem kričanju navijačev zapodile čez travnik, na koncu katerega so na drevesih visele od daleč vidne raznobarvne kuverte, v katerih so bile karte z vrisanimi potmi prve etape. Pretesna majička in njeni trije Pomarančniki (tako jih je poimenoval Valuk, ker je bila njihova tekmovalna barva oranžna), od katerih je bil eden sila dolg, drugi zelo majhen, tretji pa »normalen«, so potegnili naprej. Preostale skupine niso hotele zaostajati, zato so se z vso močjo zapodile za njimi. Da bi Hedika dokazala svoje tekaške sposobnosti, je tudi sama iztegnila svoje krake. Pridružiti se ji je hotel tudi Robi, a ga je Vili zadržal. »Počasi, do cilja je še daleč in še veliko spretnosti bomo morali dokazati. Nikamor se ne mudi, vse bomo še ujeli in prehiteli.« »Hedika...« je kot v opravičilo za svojo neučakanost zamrmral Robi. »Pusti, še prehitro se bo utrudila,« ga je pomiril Vili. »Naj se upeha, trapa,« se je z njim strinjal Valuk. »Ta prvi dobiček ne gre v mošnjiček,« je še dodal, nato pa je utihnil, saj je vedel, da govorjenje jemlje sapo, zato moraš z njo varčevati takrat, ko jo še imaš. Viliju ni bilo vseeno, kako bo razporedila moči. Če se bo že sredi prve etape utrudila, ji bodo morali kasneje vsi pomagati, da se bo privlekla do cilja. Tudi o tem se je hotel včeraj pogovoriti, pa mu Robi in Hedika nista pustila do besede. Razdalja med Pomarančniki in Zelenčki se je hitro večala, vendar Viliju niti na misel ni prišlo, da bi pospešil korak. Tudi njihovi navijači, ki so jim razočarani jezno žvižgali, ga niso pripravili do tega, da bi pohitel. Skupini prijateljev, ki se je najbolj drla, je pomahal, češ: Kar kričite, do cilja je še daleč. Tam boste videli, kdo bo prvi! Hedika je že trikrat obrnila karto, ki jo je vzela iz velike zelene kuverte in jo skušala pravilno orientirati, ko so šele prispeli njeni prijatelji. Razočarana nad svojimi orientacijskimi sposobnostmi, jo je ponudila Viliju. Ta jo je pogledal, se ozrl po pokrajini, dvignil pogled proti soncu, ga še enkrat spustil na karto, se s prstom sprehodil po narisani zeleni črti, ki je označevala njihovo smer, potisnil karto v žep in pokazal proti gozdu. Hedika mu je hotela oporekati, a se je premislila. Če se ni zmotil in če bo vedno tako hitro našel pravo smer, se bomo dobro odrezali, je bila prepričana, ko je videla, da vse druge skupine še vedno buljijo v svoje karte in kažejo na vse štiri strani neba. Vilijev počasni tek, ki ni bil hitrejši od hitre hoje, ji je šel na živce, a ker se ji niti sanjalo ni, kod naprej, je morala prvenstvo prepustiti njemu. Komaj opazna steza je izginjala v grmovju. Vili se je brez pomisleka zapodil med veje. V zadnjem trenutku je eno, ki jo je prehitro spustil, še ujel, da ni udarila Hedike, ki je hitela tik za njim. Vili je upočasnil korak. Steza, za grmovjem je postala dobro vidna, se je pričela vzpenjati v strm hrib. Pogovarjati se res ne zna, si je mislila Hedika, v gozdu pa se dobro znajde. Ko so prisopihali na vrh brega, se je ozrla. Pod sabo je videla travnik, ki so ga malo prej prekoračili. Startno mesto ji je zakrival gozd, pod drevesi, s katerih so sneli ovojnice, pa so tri skupine, ki so pritekle pred Vilijem, še vedno tiščale glave v karte in kazale zdaj to, zdaj drugo stezo, vendar se niso mogle odločiti, katera je prava. Malo naprej je s pogledom za hip še ujela Pretesno majičko, ki je s svojimi Pomarančniki izginjala v gozdu. Vili je hitel po stezi, zdaj v počasnem teku, zdaj v hitri hoji, in dokler niso prišli do kolovoza, se ni ne ustavil ne ozrl. Tu je izvlekel karto, se še enkrat prepričal, ali je pot res prava in odhitel naprej. Hedika je šele zdaj spoznala, kako modro je ravnal, da se ni že takoj po startu na vso moč zapodil. »Tu nekje mora biti druga orientacijska točka,« se je oglasil Robi. »Pazi, da je ne bomo zgrešili!« »Na drugi strani doline je.« Vili je tekel naprej. »Katere doline?« »Takoj za tistim ovinkom jo bomo zagledali.« In res, čez nekaj trenutkov so pod sabo zagledali veliko kraško dolino. Na njenem dnu se je podilo nekaj izletnikov in nabijalo žogo. Vsi razen Valuka so jih le mimogrede ošinili s pogledom, Valuk pa je pričel vihati nos. »Pečejo!« je zasopel s tako vnemo, da so se mu napeta lička kar zatresla. Hedika se ne bi začudila, če bi jih zapustil in se zapodil v dolino po košček mesa in kruha. Robi in Vili pa sta njegovo pripombo mirno preslišala, saj sta vedela, da mora Valuk, če vidi hrano, o njej tudi nekaj povedati. Breg doline je bil poraščen z redkim gozdom. Na njegovem robu je Valuk videl možaka z belo kapo na glavi, ki je nad ognjem nekaj pekel. »Tam je naš znak!« Robi se je zapodil k drevesu, na katerem je visel kos zelenega papirja. Pred prijatelji bi se rad považil, da je on našel lok in puščice. Ko so pritekli do svojega drevesa še preostali trije, se je pod sosednjim ustavila Pretesna majička s svojimi Po- marančniki. Vsi štirje so buljili v mogočno krošnjo, loka in toka s puščicami pa niso zagledali. Valuk, ki je pod drevo prisopihal zadnji, se je vrgel na tla, se zavalil na mogočni hrbet, si zastrl oči in se s pogledom sprehajal po vejah. »Bajsi, a boš malo zaspančkal?« se je zarežal Dolgin. »A pokličemo mamico, da ti bo prinesla dudko?« se je oglasil še najmanjši od Pomarančnikov. »Tam, na tisti veji so puščice in lok!« Z nobenim, še tako duhovitim odgovorom jih ne bi mogel bolj prizadeti. Ostali so odprtih ust in še v krošnjo, ki je skrivala njihov lok in puščice, so pozabili gledati. Vili je že zlezel z drevesa, ko so Pomarančniki polegli v travo in šteli veje in liste na njih, da bi našli svoje strelice. »Pomarančniki, potresite drevo, samo pazite, da vam ne padejo na glavo!« jim je svetoval Valuk in odhlačal izpod drevesa.

»RDEČKARJI NAM NISO NEVARNI,«

je zašepetal Robi in pomignil Viliju proti tarči rdeče skupine. Z eno puščico niso zadeli, druge tri so bile sicer v tarči, vendar daleč od sredine. Tudi tekmovalcem modre skupine se ni obetalo nič dobrega. Vsi trije lokostrelci so s prvim strelom tarčo zgrešili. Vili je samozavestno stopil do črte in pogledal v tarčo. Pritekli so Pomarančniki. Dolgin je Pretesni majički podal lok in puščico. Ona je stopila naprej, vendar ne do strelne črte. Čakala je, kako bo streljal Vili. Hedika je pogledala Pomarančnika poleg sebe, bil je Dolgin. S papirnatim robčkom si je brisal krvavo dlan. Ranil se je, ko je lezel na drevo. Segla je v torbico in mu ponudila obliž. V zahvalo ji je samo pokimal, saj se je bal, da ne bi kdo od njegovih prijateljev videl, da sprejema usluge od svojih nasprotnikov. Čeprav sta Hedika in Dolgin samo za hip obrnila pogled od tarče, nista videla tistega, kar je zanimalo vse druge Pomarančnike in Himalajce. Vili je napel lok, pomeril in izpustil puščico; ta se je zapičila v rob središčnega kroga. »No ja, ni slabo, lahko pa bi bilo tudi boljše,« ga je »pohvalila« Pretesna majička. Vili se za njeno pripombo ni zmenil. Kaj bi se pogovarjal z domišljavko. Naj najprej dokaže, da je boljša. Preden je dal lok Robiju, se je na strelišču zaslišal vzdih začudenja. Obrnil se je. Pretesna majička je zadela v samo sredino. Vili je segel po Robijevi puščici, a mu jo je ta odtegnil in mu vzel lok. Moram biti boljši kot Vili, moram! se je prepričeval Robi, ko je odločno zakoračil proti strelni črti. Pretesne majičke, ki se mu je samozavestno smehljala, ni niti pogledal. Pred sabo je videl samo svojo tarčo. Bolj kot vse drugo mu je pomenilo to, da premaga Vilija. Videl je samo sredino in njena rumena barva ga je boleče bodla v oči. »Pazi na veter!« je zaslišal s strani oranžne skupine. Svarilu je sledil porogljiv smeh. Robi je vzdržal in ni odmaknil pogleda od tarče. Spustil je puščico. Valuk in Hedika sta zaploskala. Puščica se je tresla za prst bliže sredini kot Vilijeva. Robi je zviška pogledal Pretesno majičko, ki je tokrat skrbneje pomerila. Tudi njena druga puščica se je zapičila v sredino, tik zraven prve. Pomarančniki so ji zaploskali. Za vse druge lokostrelce, ki so pred svojimi tarčami napenjali loke, se ni nihče več zmenil. Vsi so se drenjali za Pomarančniki in Himalajci. Celo sodniki, ki so očitno pozabili, da morajo nadzorovati vse tekmovalce, so se zbrali za strelci, med katerimi so, zdaj še na tihem, vsi pričakovali bodočega zmagovalca. Hedika je stekla naprej in pomolila Robiju svojo puščico. Tudi če bi mu jo zabodla v sredo dlani, ne bi Vilija tako prizadela, kot ga je s tem, da je svojo strelico dala Robiju. Že takoj, ko je bilo določeno, da bo tekmovala z njimi, je sama ponudila, da bo namesto nje streljal Vili, Valuk se bo pa sam odločil, komu bo zaupal svojo puščico. Tudi Robi je pozabil na ta dogovor. Domišljavo je stopil do črte, saj je bil prepričan, da ne strelja nič slabše kot tista napihnjena Pomarančnica. Tudi tega, da je Vili vedno streljal bolje od njega, se takrat ni spomnil. Vili je videl, kako samozavestno je položil puščico na lok in pogledal proti Pretesni majički, kot da bi jo hotel pozvati na dvoboj. Vedel je, da bi mu moral zaželeti dober strel, saj drugače ne bodo zmagali, vendar mu ga ni mogel privoščiti. Zamera je bila prevelika. Hedika je stiskala pesti, Valuk pa je živčno upogibal svojo strelico. »Pazi, zlomil jo boš!« ga je suho opomnil Vili. Vsi na strelišču so obmolknili in gledali nadaljevanje velikega dvoboja. Robi je še enkrat poškilil proti Pretesni majički. Na njenih ustnicah je zagledal porogljiv nasmeh, ki je načel njegovo samozavest. Zdaj se je šele zavedel, da se je prenaglil. Streljati bi moral Vili. Ozrl se je: Hedika ni mogla skriti razburjenja. Tako močno je stiskala pesti, da so ji posinjeli prsti, Valuk pa je še naprej upogibal strelico, samo Vili je bil miren in negiben, kot da bi prišel z nekega drugega planeta in se ga vsa stvar ne bi tikala. Kako hvaležen bi mu bil Robi, če bi mu vzpodbudno pokimal. Pa mu ni, mimo njega je gledal nekam proti tarči. Robi je začutil, da mu je roka, ki je oklepala lok, postajala vlažna. Srce mu je tako razbijalo, da se je bal, da mu bo skočilo iz prsi. Pretesna majička je naslonila lok na tla in se smehljala. Globoko je zajel sapo in se odločil. Čutil je, kako mu drhti roka, ki je napenjala tetivo. Njegov drugi zadetek je bil slabši, veliko slabši. Puščica se je tresla na robu zunanjega kroga. Globok vzdih razočaranja je zaslišal za hrbtom, na obrazu Pretesne majičke je zaigral žareč nasmeh poln olajšanja. Ta pa je zamrl, takoj ko je dvignila lok. Tudi njen zadetek ni bil kdo ve kaj, vendar boljši od Robijevega. Pomarančniki so zaploskali, zdaj so že vedeli, da jih v streljanju ne more nihče več prekositi. Robi se je poklapano vrnil k svoji skupini. Preden je začel pojasnjevati vzroke svojega neuspeha, mu je Vili iztrgal lok, presenečenemu Valuku pa puščico. »Vili, to ni prav!« se je uprla Hedika. Vendar se ni zmenil za njeno grajo. Pomarančniki so še enkrat zaploskali. Pretesna majička je s četrto puščico še tretjič zadela v sredino. Vili je vedel, da tudi če zgreši tarčo, še ne pomeni, da so že izločeni iz boja za prvo mesto, saj je izgubljene točke še mogoče nadoknaditi pri drugih spretnostih, zato je mirno stopil na strelno črto. »Poljubček dobiš, če zadeneš sredino!« se je našobila Pretesna majička. »Tišina! Ne moti sotekmovalca!« jo je pokaral sodnik. »S streljanjem ste končali, nadaljujte tekmovanje!« je ukazal drugi. Pomarančnikom pa niti na misel ni prišlo, da bi ga poslušali. »Če bo še kdo nagajal tistemu, ki strelja, bo njegova skupina dobila negativne točke.« Tudi zaradi tega se Pomarančniki niso razburjali, saj so dosegli, kar so si želeli, Vili ni bil več prepričan vase. Njegova samozavest je skopnela. Proseče, kot malo prej Robi, je pogledal prijatelje, vendar tudi on pri njih ni dobil podpore, prav tako kot jo je malo prej pri njem zaman iskal Robi. Vsi so mu zamerili, da je tako oblastno hlastnil po orožju. Hedikin pogled je sledil Vilijevemu, ko je pogledal Pretesno majičko. Videla je, kako se je smrklja našobila in vrgla Viliju poljubček. Kar važi se, mula! Videla boš, da nisem nič slabši. Tudi jaz znam zadeti sredino! se je korajžil s stisnjenimi zobmi, ko je strmel v tarčo, ki mu je migetala pred očmi. Naj se je še tako trudil, da bi bil miren, mu je pogled kar naprej uhajal na puščico, ki jo je Pretesna majička izstrelila nazadnje. Lok je bil že napet, ko je na tarčo padla senca. Vili je popustil tetivo in pogledal v nebo. Izza dreves se je dvigal ogromen temni oblak in zakril sonce, istočasno pa ga je glavni sodnik opozoril, da se mu čas za streljanje izteka. Dalj se ni smel obirati, drugače mu bodo zadnji strel prepovedali. Ne da bi se povsem pomiril, je napel tetivo in izpustil puščico. »Dve,« je suho povedal sodnik in zapisal rezultat. Vilijeva puščica se je tresla tik poleg druge Robijeve. Vili se je obrnil. Prvo, kar je zagledal, je bil smeh Pomarančnikov. Pretesna majička pa mu je vrgla še dva poljubčka: bolj sta ga zabolela, kot če bi ga dvakrat udarila. »Ne zasmehuj sotekmovalcev!« jo je pokaral sodnik in ji še enkrat zagrozil s kaznijo: »Dobili boste negativne točke!« Kaj jih bo doletelo, če se bodo smejali, pa niso slišali, saj so se med zmagoslavnim krohotom zapodili naprej. Vili je spustil lok na tla in stekel za njimi. Valuk je lok pobral in ga obesil na rogovilo poleg strelne črte ter odsopihal za Robijem in Hediko, ki sta hitela za Vilijem proti smreki, na kateri je visela že od daleč vidna velika zelena ovojnica. Komaj je Vili razgrnil karto, na kateri je bila narisana njihova nadaljnja pot, se je pripodil Robi in mu jo iztrgal iz rok. Njuna pogleda sta se srečala in Vili je iz njega razbral kar nekaj tistih besed, ki jih običajno ne najdemo v besednjakih. Robi mu je pokazal hrbet in nevešče obračal karto. Hedika je stopila k njemu in skupaj sta ugibala, katera steza bi utegnila biti prava. Vili je čez Hedikino ramo videl, da je zemljevid obrnjen narobe. Preden jima je mogel to povedati, je prisopihal Valuk in se s svojo nemajhno težo zaletel v Vilija in ga odrinil v grmovje. »Še premalo te je!« je zarenčal Robi in poleg pobirajočega se prijatelja odhitel po stezi, ki seje počasi spuščala proti nevidni dolini v daljavi. Preden jim je Vili mogel poočitati, da se tudi oni niso držali dogovora, sta z Valukom že izginila. Hedika je ostala in ga gledala, ko se je kobacal na noge. Iz njenega pogleda je Vili začutil tako prezir kot usmiljenje. Kislo se ji je nasmehnil, ona pa je brez besed stekla za Robijem in Valukom. »Hedi...!« Prvič je spregovoril njeno ime tako, kot mu je bilo bolj všeč. Ni se ustavila. »Ta steza ni prava!« je zaklical glasneje. Zamahnila je z roko, češ »kaj pa ti veš«, in že jo je požrlo zelenje.

VILI NI VEDEL, KAJ NAJ NAPRAVI.

Dobro je videl, v katero smer je bila na karti obrnjena puščica, ki je kazala proti severu, prijatelji so se zapodili prav tja, čeprav so bile piramide za taborne ognje, ki so jih morali pripraviti za naslednjo nalogo, narisane na nasprotni strani. »Robi! Valuk!« Nihče se mu ni oglasil. Z bridkostjo je spoznal, da ne morejo biti prvi. Kdo ve, če bodo sploh skupaj prišli do cilja... Sedel je na tla in nejevoljno trgal travo. Jezen je bil na ves svet: na Robija, Valuka, na Hediko in na tisto domišljavo trapo v pretesni majički, zaradi katere je streljal tako slabo. Najbolj pa se je jezil nase, ker je vzel Valuku puščico. Kot da bi bilo pomembno, katero mesto bodo dosegli. Uvrstitev mu je naenkrat postala deveta skrb. Še manj, prav vseeno mu je bilo, če se uvrstijo ali ne. Dolgo ni vzdržal na mestu, vstal je in ne da bi vedel kdaj, odšel po potki, za katero je bil prepričan, da ga bo pripeljala do jase, na kateri morajo postaviti piramide za taborne ognje. »Sam bom zmagal!« se je naenkrat razveselil! Odločil se je, da bo sam opravil vse naloge in zmagal. Čeprav njegova zmaga ne bo priznana, bo vsem dokazal, da je boljši kot vsi drugi skupaj. Steza, po kateri so hiteli Robi, Valuk in Hedika, se je naenkrat nehala nad globoko udorno dolino. »A smo zašli?« je zadihal Valuk in sedel na štor iz katerega je še pred kratkim rastla mogočna bukev. Robi ni vedel, kaj bi mu odgovoril, preveč se je bal, da je Valuk zadel v črno. Vrnil se je za nekaj korakov in gledal, če je prezrl kakšno stezico, ki bi že prej zavila v stran. Nato je izvlekel karto in iskal, kje bi lahko skrenili s prave poti. Na karti so bila označena samotna drevesa, vrtače in vse stezice ter kolovozi, doline, ki je bila tako velika kot ta pred njim, pa ni našel. Vrtel je karto in poskušal ugotoviti, kje naj bi bil sever. Njegov trud je bil zaman. Skoraj vse nebo so že prekrili oblaki in samo približno je lahko določil, kje se skriva sonce. Obšel je več dreves, da bi na severni strani debel odkril mah, vendar ga niti za vzorec ni bilo na enem samem deblu. »Vili!« je zakričal Valuk. »Osel, kaj se dereš, bi rad, da nas diskvalificirajo?« se je razhudil Robi. »Misliš, da brez njega ne moremo naprej?« Takrat se je nekje iz doline zaslišal ropot motorja. »Moped!« se je razveselil Robi. »Ne verjamem,« je podvomila Hedika. »Kdo bi z mopedom rinil v tako dolino?« »Motorna žaga!« je uganil Valuk. »Gremo!« je ukazal Robi in stekel po stezi v dolino. »Oni nam bodo povedali, ali smo zašli.« »Ne nori!« ga je ustavil Valuk. »Saj vidiš, da ne vemo kje smo,« in se stresel ob misli, da bi moral lesti iz take globine kot je bilo dno tiste doline. »Kam moramo, pa tudi oni ne vejo,« ga je žalostno dopolnila Hedika. »Vsega je kriv tisti važni Vili,« se je jezil Robi. Tudi on je spoznal, da z zmago ne bo nič. »Če bi nas on vodil, ne bi zašli,« se je za svojega prijatelja postavil Valuk. Robi ga je jezno pogledal, oporekati pa se mu ni upal, saj je vedel, da se Valuk ni zmotil. »Vili je zavpil za mano, da ta smer ni prava...« je previdno začela Hedika. »Trapa! Zakaj pa tega nisi takoj povedala!« je ponorel Robi. Hvala bogu, našel je novega grešnega kozla, ki bo kriv (kriva) za njegovo napako. Ne da bi pogledal, kaj počneta prijatelja, se je zapodil nazaj po stezi, ki so jo malo prej prehodili. Vili je počasi grizel kolena v strmi breg, saj se mu ni nikamor mudilo. Ne da bi vedel kdaj, je pričel pobirati suhe veje. Ko je prišel na jaso, jih je nabral za polno naročje. Tu je bilo vse živo. Videl je Belčke, Plavčke in Rdečke. Nekateri so hiteli v gozd po suhljad, drugi so jo lomili in tretji zlagali v piramide. Sodnika, ki naj bi nadzorovala to nalogo, sta si poiskala prostor pod košatim leskovim grmom in bolj kot kaj počenjajo tekmovalci ju je zanimalo reševanje križank. Vili je stekel do svojega mesta in odložil suhljad. Na prostoru, kjer bi morala postaviti taborni ogenj oranžna skupina, ni bilo nikogar. Smo jih le prehiteli, se je razveselil in niti pomislil ni, da jih je prehitel samo on, Robi, Hedika in Valuk so se pa kdo ve kje prebijali skozi grmovje. V gozdu nad travnikom, na katerem so postavljali piramide za taborne ognje, je slišal lomastenje neštetih nog in polglasen pogovor. Vsi so se zapodili na položno stran. Vili je vedel, da tam ne bo našel veliko kurjave, zato se je odločil za strmi breg spodaj. Stekel je mimo sodnikov, ki sta za hipec dvignila pogled izza križanke in pogledala, kdo ju je zmotil. Ko sta videla, da je samo eden od tekmovalcev, sta mirno reševala naprej. Komaj je Vili izginil v grmovje, je z gornje strani prišel Dolgin in takoj za njim še dva Pomarančnika, Pretesna majička pa je nekje v gozdu še nabirala dračje. Robi, Valuk in Hedika so se vrnili do mesta, kjer jih je zapustil Vili. Travnik je bil prazen, nikjer ni bilo nobenega človeka. »Ni nas počakal,« je zavzdihnila Hedika. »Mogoče je šel domov.« Čeprav se je prav nanj najbolj jezila, si je morala priznati, da je za ta prepir malo kriva tudi sama. Spomnila se je, daje Viliju sama obljubila puščico, in tudi tega, da ni lepo, če nekomu nekaj obljubiš in potem ne držiš besede. Če smo se malo sporekli, še ne pomeni, da bomo za vedno skregani. Njene skesanosti se je razveselilo celo sonce, ki je za nekaj trenutkov pokukalo izza oblakov. »Tam je jug,« je Valuk pokazal na sonce in Robiju obrnil karto. »Napačno si imel obrnjeno! Viliju se kaj takega ne bi nikoli zgodilo!« Robi je moral še enkrat brez ugovarjanja, čeprav težko, pogoltniti resnico, ki mu jo je razodel Valuk. Hedika je pokazala stezo, po kateri je malo prej odšel Vili. »Mislim, da mi je pokazal tole stezo!« Ne da bi čakala, kaj bosta napravila njena spremljevalca, se je zapodila v breg. »Počakaj, ne morem tako hitro!« je sopel Valuk, ki ga je strmi breg pričel hitro utrujati. »Če hočemo zmagati, se ne smemo več obirati. Misliš, da nas bodo drugi čakali, ker ti ne moreš,« mu je zabrusila čez ramo in hitela, kolikor so ji dovoljevale dolge noge. Valuk pa je daleč zadaj z vsakim korakom teže dvigoval svoje odvečne kile. Vili se je s polnim naročjem dračja spotikal v strmi breg. Bil je še skrit v gozdu, ko je z gornje strani jase prišla Pretesna majička. Tudi ona je nosila velik kup suhljadi. Komaj se je prikazala iz gozda, jo je Dolgin zagledal in ji pomignil, naj počaka. Pretesna majička sicer ni vedela, kaj bi rad, vendar je vseeno obstala. Ko se je Dolgin prepričal, da se sodnika še vedno spopadata s križanko in ne vidita ničesar, kar se godi okrog njiju, ji je pomignil, naj hitro prinese dračje. Ni še prišla do prijateljev, ko je Dolgin pokazal na Vilijev kup drv. »Še tiste prinesi!« »Kdo jih je pa postavil sem?« »Mi, zmotili smo se...« se je zlagal Dolgin. Resnico ji je sklenil priznati šele potem, ko bodo postavili piramido. Pretesna majička je položila svoja drva na Vilijev kup, se sklonila, da bi pobrala vse ter jih naenkrat odnesla k prijateljem, ki so postavljali piramido. Ni še dvignila suhljadi v naročje, ko jo je prestregel glas, ki gaje takoj spoznala. »Pusti moje dračje!« Pretesna majička je onemela in spustila svoja in Vilijeva drva na tla. »Kaj se dereš, a ne veš, da je kričanje prepovedano?« je Vilija okaral sodnik, ne da bi dvignil pogled od križanke. »Drva mi krade!« se je še glasneje zadri Vili in stekel proti svojemu kupu. Zdaj sta se sodnika le spomnila, zakaj sta tukaj. Dvignila sta pogled od 5 vodoravno in zagledala sta 167 navpično, toliko centimetrov je namreč merila Pretesna majička, ki je nerodno mencala pri Vilijevem kupu. Ko se ji je korajža le vrnila v noge, se je osramočena pričela ritensko umikati k svojim prijateljem, ki so s pridržanim dihom čakali, kakšno kazen jim bosta naložila sodnika. »Če bo kdo sosedu vzel eno samo vejico!...« je zagrozil prvi sodnik, »...bo njegova skupina dobila negativne točke!« ga je dopolnil drugi. »Če bo pa kdo ukradel toliko, kolikor je hotela ukrasti ta... ta...« Iskal je najprimernejši vzdevek za Pretesno ma- jičko, a ker ga ni našel, je potem, ko je znova zajel sapo, nadaljeval, kot da ga je že povedal: »Bo diskvalificiran!« Jezen na mularijo, ki ga je zmotila pri njegovem najljubšem opravilu, je prvi sodnik vsem prisotnim tekmovalcem dal še ta poduk: »Mislite, da zmaga, pridobljena z goljufijo kaj velja. Nič, čisto nič. Samo poštena zmaga je prava zmaga!« Ko se je še enkrat prepričal, da nikogar več ne skomina po sosedovem dračju, se je vrnil v senco k svojemu sotrpinu. »Nobenega poštenja ni več. Zdaj bova morala še na te mulce paziti.« Drugi sodnik mu je resno prikimal in odšel gledat, koliko se je tekmovalcev prijela pridiga njegovega tovariša. Vili je vrgel prinesene veje na kup, ki se je med njegovo odsotnostjo za enkrat povečal. »Če ne zmoreš sam, ti pa prijatelji pomagajo,« je zagodel dovolj glasno, da sta ga slišala tako Dolgin kakor tudi Pretesna majička. »Dovolj goriva imam za kres in ne samo za taborni ogenj,« je zadovoljno zabrundal in pričel zlagati piramido. Medtem ko se je veselil, da mu ne bo treba več iti po dračje, je Pretesna majička penila na Dolgina: »Lažnivec! Če bi nas diskvalificirali, bi bil kriv samo ti!« »Nisem vedel, da jih je on prinesel. Saj si videla, da so bila čisto ob našem prostoru…« jo je prepriče »Tudi če so bila, naša niso! Nismo jih mi nabrali!« je zapihala v Dolgina. Poškilila je proti Viliju; ta je prestregel njen pogled in se ji je sladko nasmehnil. Vili je takoj uganil, da se prepirata zaradi njegovih drv. Če se je še tako trudil, da bi ujel vsaj nekaj celih stavkov, ni razen posameznih besed ničesar razumel. Zato tudi ni mogel ugotoviti, ali je tat Dolgin ali Pretesna majička. Ko sta se čez nekaj časa njuna pogleda spet srečala, ga je Pretesna majička na njegov ljubezniv nasmeh tako jezno pogledala, da bi ji najraje v zobe zabrusil, da je za vse kriva sama. Pa ji ni. »Še lepša si, ko se jeziš!« je šepnil dovolj glasno, da so ga lahko slišali vsi štirje Pomarančniki. Dva se za njegovo opazko nista zmenila, saj sta hitela lomiti dračje, punca mu je pokazala hrbet, Dolginov jezni pogled pa je Viliju zagrozil, da ga bo skoraj utopil v žlici vode, če bo dobil dovolj veliko žlico, seveda. Viliju se ni nikamor mudilo, saj je moral počakati svoje prijatelje, za katere ga je pričelo skrbeti, ali bodo sploh prišli... Pomarančniki so porabili skoraj že vsa svoja drva, ko je Pretesna majička nerodno prislonila debelo poleno in piramida se jim je sesula. »Pustite, jaz sam jo bom sestavil!« je polglasno ukazal najmanjši Pomarančnik. »Lahko bi si spomnil kaj bolj pametnega,« je Pretesna majička jezno oponesla Dolginu. »Kaj imamo od tega?« Preden ji je utegnil odgovoriti, zakaj se je odločil za to nagajanje, se je pri njih ustavil sodnik in bolj kritično kot delo preostalih ocenil njihov izdelek. »Premalo ste nabrali, še enkrat v gozd!« jim je ukazal in odšel proti Viliju. »Kje pa imaš druge?« Vili je brez besed pokazal v smer, od koder je pritekel. Ni pozabil, da mu je malo prej rekel, da je nepotrebno govorjenje prepovedano. Sodnik je prikimal in še enkrat premeril kup dračja, s katerega je Vili jemal veje in sestavljal piramido. »Dobro, drv imaš za grmado,« ga je še enkrat pohvalil in se vrnil pod grm. Vendar križanke ni vzel več v roke. Zdelo se mu je, da mora paziti, saj današnji mladini človek res ne more več zaupati. Piramida je bila že postavljena, ko se je Vili spet spomnil svojih prijateljev. Pogledoval je na uro, kot da bi jih hotel priklicati. Pomarančniki so se vrnili in hiteli, da bi ujeli zamujeno, vendar jim ni najbolje uspevalo, tako nerodno so furijali, da se jim je piramida sproti sesuvala. Vilija je zabavalo, ko jih je gledal, kako so se mučili. Kako nerodno so se obračali. Niti vej niso znali lomiti tako, kot je treba. Vsakič, ko jim je kaj spodletelo, se jim je zarežal. Ne, s takimi napihnjenci ne bi mogel nikdar biti prijatelj. V pričakovanju prijateljev je prelagal polena na piramidi in gledal Pretesno majičko. Kako hitro se človek lahko spremeni. Samozavesti, s katero se je repenčila pri streljanju, ni bilo več. Prej je čakala, kdaj jo bo pogledal, da bi ga podražila, zdaj se je izogibala njegovemu pogledu. Vili je pazil, kdaj se bo obrnila proti njemu, da bo lahko pripomnil kaj zafrkljivega, pa se je vedno tako obračala, da se njuna pogleda nista mogla srečati. Ker je bil sodnik daleč na drugi strani, se je ojunačil in se ji zahvalil. »Hvala za kurivo, pet poljubčkov si si zaslužila!« Tekmovalci bele skupine so dokončali piramido in stekli naprej, Pomarančnikom pa se je že skoraj zgrajena piramida še enkrat podrla. Ker se Pretesna majička ni mogla znesti na svoje prijatelje, saj je bila sama nerodna, je zasikala proti Viliju. »Boš ti že še videl! Nikar ne misli, da sva se zadnjikrat srečala. Tako boš plačal tista drva, da si boš za zmeraj zapomnil!« Vili se ji je zarežal. »A sem ti jih ukradel? Dračje si mi sama prinesla. Ne pet, sto poljubčkov sem ti dolžan!« In ne da bi vedel kdaj, se je našobil in jih pričel tako hitro streljati, kot da bi to treniral trikrat na dan. Peti, mogoče pa šele četrti, mu je obvisel na ustnicah in neposlan padel na tla. Pred sabo je zagledal zadihano Hediko, ki je opazovala njegov ljubezenski rafal. Pretesna majička je takoj opazila Vilijevo zadrego in Hedikin jezni pogled, zato je nastali položaj hitro obrnila v svoj prid. »Saj se bova še srečala, da ti bom dala, kar sem ti obljubila.« In preden se je Vili zavedel, se je našobila in mu vrnila poljubček. »Pa tudi ti ne pozabi, kaj si mi obljubil,« je še dodala z najslajšim nasmehom. »A si že končal?« Rešil ga je Robi, ki ni ne videl, ne slišal, kaj se je maloprej dogajalo med Vilijem in Pretesno majičko. Opazil pa je, da je njihova piramida končana in to mu je bilo dovolj. Še najbolj pa ga je razveselilo to, da te naloge razen njih, se pravi Vilija in Belčkov, ni še nihče končal. Ne da bi se vsaj za toliko ustavil, da bi ocenil Vilijev izdelek, je odhitel proti drevesu, na katerem je visela njihova kuverta. Ker ga je prejšnja izkušnja izučila, je karto takoj pomolil Viliju. Preden je Vili preštudiral naslednjo etapo, si je ogledal križpotje stezic, od katerih se je ena vzpenjala v položen breg, druga pa se je strmo spuščala v dolino. »Še sreča, da je suho,« je zabrundal sam sebi, ko je gledal strmo stezo. »Če bi bilo po dežju, bi se do ravnega peljali po riti.« Najbolj ga je skrbel srednji del strmine, kjer so bile raztresene velike skale. Navzgor bi šlo laže, navzdol bo pa hudo, še posebno zato, ker so že malo utrujeni. Svojih skrbi prijateljem ni zaupal, temveč se je zagledal v karto, kot da bi študiral, katera pot je prava. Hedika je sedla na skalo in se zazrla v oblake. Če bi jo kdo videl, bi bil prepričan, da razmišlja o matematičnih nalogah ali pa sanjari o svojem fantu, niti v sanjah pa ne bi mogel pomisliti, da tekmuje, in to v skupini, ki se poteguje za prvo mesto. Njeno obnašanje je bila le slaba igra, ki jo je Vili takoj spregledal, saj ni bilo težko uganiti, da kuha mulo. Vendar mu niti na misel ni prišlo, da bi ji pojasnil, da tisto, kar je videla, ni tisto, kar misli, da je. Kako drugačna je kot Pretesna majička, je pomislil. Ona zna vsaj pokazati, da je jezna, ta pa se obnaša, kot da bi dobila dvojko medtem ko je pričakovala petko. Zasrbel ga je jezik, da bi jo vprašal, kako je bilo na izletu, kamor jih je peljal Robi, a se je pravočasno spomnil, da to ne bi nikomur koristilo. Da bi se izognil nepotrebnemu prepiru, se je poglobil v karto. Natančno je sledil zeleni črti in ugibal, kaj vse jih čaka v tej etapi. Nekaj je takoj uganil: to bo najtežji del celotnega tekmovanja in slabo se bo pisalo tistim, ki jo bodo morali utrujeni in lačni premagovati navzgor. Robi je neučakano mencal in mu čez ramo gledal v karto, Vili pa se ni premaknil. Čakal je Valuka, ki je s svojim napihnjenim nahrbtnikom šele zdaj prisopihal do jase, na kateri so Pomarančniki in dve drugi skupini še vedno postavljali piramide za taborni ogenj. »A veš, kje moramo naprej?« Robi je buljil v karto in si ni upal niti toliko dvigniti pogleda, da bi mu pogledal v oči. Vili mu je pokimal, čeprav je hotel preslišati njegovo vprašanje. »Kaj pa potem čakaš, bi rad, da nas vsi prehitijo?« ga je priganjal Robi. »Kaj pa Valuk, a on tekmuje pri Pomarančnikih?« Vili ga je zviška pogledal, Robi pa je spet dobil negativno točko. Valuk se je preznojen ustavil pri njih in lovil sapo. »Daj mi nahrbtnik!« mu je ukazal Vili. Valuk se je ustrašil, da bodo sokovi in dobrote, ki mu jih je pripravila mamica, končali v Vilijevem želodcu, zato gaje nerad ubogal. Strah je bil odveč. Vili mu je dal svoj nahrbtnik, ki je bil veliko lažji, sam pa si je oprtal njegovega. »Ti boš hodil zadnji. Navzdol bo šlo počasi in lahko si boš malo oddahnil.« Valuk mu je hvaležno prikimal, medtem ko si je brisal znoj. »Smo pripravljeni? Gremo!« Vili je pogledal Hediko in Robija, kot da bi se hotel prepričati, ali sta zato, da nadaljujejo pot. Važnost, saj te bo razneslo, se je jezila Hedika, ki je Vilijevo obiranje čedalje teže prenašala. Kdo ve, kaj sta se zmenila... Spomnila se je poljubčkov, ki so leteli tako hitro, da jih ni utegnila prešteti. Steza, ki jo je zadnje deževje hudo načelo, jim je prav hitro pokazala zobe. »Pazite, da komu ne zdrsne!« je Vili opozoril svoje prijatelje. Opozorilo je bilo nepotrebno. Vsi trije so ga videli, kako je pristal na zadnji plati, po kateri se je podričal do grmovja, v katerega se je k sreči ujel in tako preprečil srečanje s skalami, ki bi bilo veliko bolj boleče in nevarno. Ko je lezel nazaj na stezo, je opazil Hedikin nasmešek, ki ga niti skriti ni poskušala. Vili je požrl slino in ji pomolil roko, ki bi jo prestregel, da se še njej ne bi primerilo kaj takega. Hedika je njegovo ponudbo vzvišeno prezrla. »Pojdi ti naprej!« je ukazala Robiju. Robi se je spustil na vse štiri in držeč se za redke korenine ritensko spuščal po gladkem bregu. Preden je prišel do Vilija, ki je čakal nad najstrmejšim delom, ga je Hedika ustavila. »Počakaj me!« Po vseh štirih, tako kot Robi, je pričela še ona lesti navzdol. »Če mi bo zdrsnilo, me ujemi!« Robi se je zasidral in čakal, kaj se bo zgodilo. Pa se ni nič. Ustavila se je prej, preden je napravila prvi korak. »Daj mi roko!« je ukazala Valuku. Valuk je trmasto tiščal roke v žepu. Njeno početje se mu ni zdelo nič manj trapasto kot njeno ime. Z Vilijem in Robijem se je že stokrat prepodil skozi vse hoste in gmajne okrog domačega kraja, premagali so največje strmine, pa se še enkrat samkrat ni zgodilo, da bi moral kdo komu podajati roko. »Mi daš roko, prosim!« Ker je ukaz ostal brez odziva, ga je spremenila v prošnjo. »Doma bi ostala, če ne moreš sama,« je nejevoljno zagodrnjal, a ji je vseeno ponudil dlan, saj je vedel, da se ne bodo premaknili z mesta, če ji ne bo pomagal. Zoprno, stisk njene dlani mu je bil nadvse neprijeten, vendar niti sam ni vedel zakaj. Tako drugačen je bil od vseh rokovanj, ki jih je spoznal doslej. Čez čas se mu je zazdelo, da stisk njenih prstov čuti povsod drugje, samo v roki ne, zato je komaj čakal, da ga je spustila. Pa ni šlo tako hitro. Šele ko se je obesila na Robija, se je otresel njenega dotika. Trikrat so še morali ponoviti to vajo, da so premagali največjo strmino. Pod njo jih je komaj opazna stezica pripeljala na kolovoz, po katerem je pred kratkim vozil traktor. Vili je to ugotovil po na pol suhih sledeh, ki jih je pustil za sabo, ko je prevozil luže. Hedika je pričakovala, da bodo zdaj potegnili in nadoknadili čas, ki so ga izgubili s polževim spuščanjem po strmini. Vendar se Viliju tudi zdaj ni nikamor mudilo. Mislil je na to, kar sta njegova prijatelja pozabila: Valuka je prejšnja etapa zaradi Robijeve sebičnosti in Hedikine zaletavosti po nepotrebnem utrudila. Kdo ga bo nosil, če bo omagal? Pa tudi ti ne pozabi, kaj si obljubil... Spomnila se je besed Pretesne majičke in mozgala je, kaj neki bi ji Vili lahko obljubil. In potem je v mislih spet štela poljubčke, ki sta si jih metala. Seveda, zato se mu nikamor ne mudi... Ozrla se je in videla Valuka, ki je sopel deset korakov zadaj. Zato je tako navijal, da mora Valuk z nami. Vse je bilo že prej domenjeno, je pletla naprej. Prav Vili je bil najbolj proti, da bi šla jaz z njimi. Robija in Valuka lahko prepriča, saj mu vse slepo verjameta. Čedalje bolj je bila prepričana, da igra Vili na tem tekmovanju dvojno vlogo. Pohitela je in ujela Robija. Nekaj časa nista spregovorila besede. »Si že utrujena?« »Jaz? Če bi bilo po mojem, se ne bi vlekli kot polži, ampak bi tekli.« Še enkrat se je ozrla, da bi se prepričala, koliko je že zaostal Valuk. »Morda je to največ, kar zmore ta debelinko,« je šepnila Robiju, vendar je ni razumel. »Lahko bomo srečni, če bomo prišli do cilja.« Razmišljala je, kako bi svoje sume zaupala Robiju. In spet je gledala Vilija, ki se že dolgo ni ustavil, niti za toliko, da bi pogledal karto. Hedika je poiskala Robijevo levico in se je oklenila. Robiju je bilo neprijetno, ker se mu je obesila za roko, najbolj zaradi strahu, kaj si bo mislil prijatelj, ki je hitel zadnji. »Še bruhal bom...« je zarenčal Valuk, ko je zagledal prizor pred sabo. Stekel je za Vilijem, da mu ne bi bilo treba gledati rokcanja, kakor je poimenoval nepotrebno držanje za roke med osebami različnega spola. Ko ju je prehiteval, se je zanalašč zaletel v Robija in ga potisnil k Hediki. Če se tako rada obešaš komu na rokav, pojdi na sprehod, ne pa na tekmovanje, bi ji najraje zabrusil, pa je molčal, saj so se že brez tega preveč prepirali. Jeza pa vzame moči, to je sam najbolje vedel. »Vili, počakaj,« je zadihal, pa ni bilo potrebno, saj je že prisopihal do njega. Vili se ni ozrl, samo mimogrede ga je vprašal: »Boš sok?« »Ne!« Skoraj užaljen je bil, da je skrbel zanj kot mami. Čez čas mu je prišlo na misel, da ga je vprašal zato, da bi bil nahrbtnik malo lažji. Mamica je pripravila malico za vse, saj je vedela, da preostali trije na to, da bi med tekmovanjem lahko postali lačni in žejni, ne bodo pomislili. In ni se zmotila. Celo večnost, gotovo pa precej več kot minuto, sta Vili in Valuk brez besed hodila skupaj, dalj pa Valuk ni vzdržal. »Vili, si prepričan, da je ta pot prava?« Kar stresel se je ob misli, da bi moral tisto strmino prehoditi še enkrat in tokrat navzgor. »Brez skrbi, če sem se zmotil, te bom štuparamo nesel do doma!« Valuk je vedel, da ga ne bo, ga je pa prepričal, da niso zašli. Podoben pogovor sta imela tudi Robi in Hedika. »Zdaj bi že morali priti do novega kontrolnega mesta,«  je pričela na moč previdno. »Ne!« Robi niti pomislil ni, da bi Vili lahko zašel. »Ne vem, kako bi ti povedala... Saj se mogoče motim...« je nadaljevala. »Kaj?« »A nisi videl?« »Česa?« Robiju se niti sanjalo ni, kam pes taco moli, čeprav jo je molila Hedika. »Vse se mi zdi tako čudno.« »Kaj?« Robi ji je tretjič odgovoril z vprašanjem. Hedika mu dolgo ni odgovorila, kot da bi razmišljala, ali naj mu zaupa ali ne. Slednjič ga je le vprašala. »A res nisi nič videl?« S tem je še povečala njegovo radovednost. Robi je obstal in jo začudeno pogledal. Ona pa ga je potegnila naprej. »Kaj naj bi videl?« »Bojim se, da sta zmenjena.« »S kom?« Robi je prepozno prišel do prostora, kjer je Vili postavljal piramido, zato ni videl tistega, kar je mučilo Hediko. »Od kje jo pozna?« »Katero?« »Katero? Tisto iz oranžne skupine!« »Njo? Saj je ne pozna. Stavim, da jo je danes prvič videl!« »Misliš?« je zategnila in ga tako pogledala, da je ubogega Robija še bolj ogrelo, kot ga je grela njena roka. Šele po nekaj korakih je nadaljevala. »Zakaj sta si pa potem metala poljubčke?« »Kaj?« Robi se je spomnil, da je Pretesna majička na strelišču vrgla Viliju dva poljubčka. »Tisto je bil hec. Razdražiti ga je hotela.« »Zakaj pa ji je Vili pri pripravljanju piramide za taborni ogenj poljubčke vračal?« Spustila mu je roko in si popravila torbo, čeprav ni bilo potrebno. »Ne verjamem!« In potem mu je povedala, kaj vse je videla in slišala. Njene besede so v Robiju vzbudile globok dvom. »Si res vse to videla in slišala?« je previdno vprašal. Čeprav bi ji rad verjel, ji ni mogel. Vilija je predobro poznal. No, vsaj mislil je tako. »Tako kot zdaj vidim in slišim tebe.« Ko sta že nekaj časa hodila, premišljujoč, ali jih Vili morda res ni izdal, je še dodala: »A nisi pomislil, kako je lahko sam tako hitro postavil piramido? Misliš, da lahko en človek v tako kratkem času nabere toliko kurjave?« Robi je upočasnil korak in gledal Vilija in Valuka, ki sta hodila pred njim. Hedika pa še ni odnehala. »A se ti ne zdi čudno? Že celo večnost samo hodimo, pa ni nikjer nobene...« Tokrat stavka ni povedala do konca. »Ti misliš...« »Nič ne mislim... samo razmišljam. Poglej, kako dolgo se že podimo po najslabših poteh, pa nikjer nobene kontrolne točke...« Več ni bilo potrebno. Robija je skoraj prepričala, da je Vili izdajalec. Čudil se je samo še temu, da je metal poljubčke taki trapi, kot je Pretesna majička. Da bi se Vili zaljubil v tako kozo, ne, to je pa nemogoče! No, skoraj nemogoče. Lahko bi bila že stara prijatelja ali pa sorodnika. Saj ima neke strice, tete, sestrične in bratrance v mestu..., je pomislil čez čas in stegnil je bedresa ter se približal Viliju, da ga je laže opazoval. Vili in Valuk sta se ustavila na bregu reke. Gledala sta drevesa od tal pa do prvih vej, vendar zelene ovojnice nista zagledala. »Tu nekje bi morala biti.« Vili je stopil do dreves, ki so se stegovala nad vodo. Izvlekel je karto in jo še enkrat natančno pregledal. Na njej je bilo črno na belem, da je nova kontrolna točka tik ob reki, torej tukaj. »Prav tu mora biti...« je momljal bolj sebi kot drugim. Z Valukom sta obšla drevesa, ki so bila obraščena z gostim grmovjem in vsakega natančno pregledala, če sta pri prvem ogledu kuverto morda spregledala. Ko sta se Vili in Valuk še enkrat poglobila v zemljevid, se je proti njima zapodil Robi, iztrgal presenečenemu Viliju karto iz rok in jo vrgel na tla. »Nič si ne izmišljaj, misliš, da Hedika ni videla, kako sta si s Pretesno majičko dajala poljubčke?« Hedika je okamnila od sramu, Vili pa zazijal od začudenja. »A se vama je utrgalo?« »Komu drugemu pravi, da si sam tako hitro napravil piramido. Ona ti je pomagala, ti si nas pa v zahvalo zapeljal. Baraba!« In seje zapodil v svojega prijatelja. Vilija je nenadni napad presenetil, svoje pa je napravil tudi Valukov težki nahrbtnik. Kakor je bil dolg in širok, je pogrnil na tla. »Nehaj, nehaj Robi!« je kričal Valuk, ki niti za hip ni pomislil, da bi mogel biti Vili izdajalec. Le kdo, ki ga samo malo pozna, bi verjel, da bi trapi v prekratkih hlačkah in pretesni majički dajal zaresne poljubčke. Ne, to pa ne, saj ni z lune na glavo padel, Valuk je bil o tem več kot prepričan! Postavil se je med Vilija in Robija, da bi preprečil napad na ležečega prijatelja, vendar ga je Robi tako neusmiljeno odrinil, da je tudi Valuk odletel v grmovje. Med Valukovim posredovanjem je Vili pridobil nekaj dragocenih sekund in je Robijev drugi napad pričakal na kolenih. Preden je napadalec planil nanj, je dobil v obraz pest zemlje, ki jo je Vili pobral s krtine pred sabo. Robija je nepričakovan protiudarec res za hip zaustavil, vendar ne tudi ustavil. Ko je napad ponovil, je bila obramba že pripravljena. Valukov težki nahrbtnik je ležal na tleh, Vili pa je s stisnjenimi pestmi čakal svojega prijatelja, ki je nasedel lažnim besedam in se prelevil v njegovega sovražnika. Zdaj jih boš dobil za včeraj, danes in za jutri, je vrelo v Viliju. Če bi se zdaj v spopad, pa čeprav samo z besedo, vmešala Hedika, bi še njo kresnil po nosu, tako besen je bil. Tik pred zadnjo, odločilno ofenzivo se je zgodilo nekaj, kar bi lahko še ustavilo bitko. »Nehajta, nehajta, tam, tam...« se je drl Valuk in kazal na drevo, ki ga z Vilijem prej nista obšla. »Tam je kuverta!« Vendar zaman! Zgodovina nas uči, da vojne ne moreš končati z eno besedo, tudi s stavkom ne, pa naj bo še tako prepričljiv. Vroče glave se morajo najprej ohladiti. »Ubil te bom!« se je zadri Robi (tega prav gotovo ni mislil zares!) in se zapodil proti Viliju. Ta pa ga ni čakal prekrižanih rok. Še napol slepemu Robiju se je umaknil in ga sunil, da je skozi redko grmovje zletel naravnost v reko. Ali je voda zacvrčala, kot zacvrči, ko vržeš vanjo žeijavico, ne bi mogel nihče priseči, vsi navzoči pa so lahko videli, da se je Robijeva jeza v hipu ohladila. »Na pomoč, na pomoč!« se je drl, ko je prišel do sape. Vili je pograbil vejo in mu jo pomolil z visokega brega. Robi se je oprijel rešilne veje in si hitro pomagal na varno. Z druge strani reke mu je namreč grozila še veliko hujša nevarnost! V času tega spopada, ki je pretresel bližnjo in daljno okolico, je v plitvino na nasprotni strani reke zagazil ribič in vrgel trnek v tolmun, v katerem se je premetaval Robi. »Prekleti mule, ubil te bom...« (Že drugič v nekaj kratkih sekundah ta nečloveška grožnja!) Kar se je godilo potem, ko je Robi obvisel na veji, ki mu jo je pomolil Vili, je človeka resnično strah povedati. Najprej: - na ribičev trnek seje ujel Robi, res, ni ga požrl, marveč se je samo zataknil na njegove hlače - hvala bogu, ni se mu zapičil v kožo; - temu dogodku je v naslednjem delčku sekunde sledil Robijev beg iz vode (ob Vilijevi pomoči seveda!); ribič je z vso močjo potegnil palico, in grozila je katastrofa! Kaj, če bo ribičeva silna moč, ki jo je krepila še silnejša jeza, Robija, ujetega na morilsko orodje, potegnila na drugo stran, kjer bo na milost in nemilost izročen podivjancu. Vendar se je tokrat vse srečno končalo (za Robija, hvala bogu!). Pretežka in premočna trofeja se je premetavala na ribičevem laksu, primernem za veliko šibkejši ulov. Komaj je namreč Robi začutil trda tla pod nogami, se je pognal v beg in tanka ribiška vrvica takega štarta ni vzdržala, utrgala seje, še prej pa je omajala ribičevo trdnost. Na gladkem produ mu je zdrsnilo in štrbunknil je v vodo. Kaj je povedal, točneje kričal, ko je izpljunil vodo, ki mu je nepovabljena vdrla v zevajoča usta in naprej v sapnik, ne moremo povedati, saj si ob takih besedah mašijo ušesa celo odrasli! »Sem!« je zakričal Vili in se pognal v beg. Za njim je sopihal Robi, ki je na hlačnici vlekel umetno muho in nekaj metrov laksa. Njima se je pridružil Valuk z ovojnico v roki. Le Hedika, ki je že od začetka spopada vedela, da je za vse to kriva samo ona, se ni mogla premakniti z mesta. »Hitro, kaj se obiraš!« je zarjul Vili. Preden je ribič ujel palico, ki mu jo je Robi iztrgal iz rok, jih je že dohitela. Groženj, ki jih je ribič lajal za njimi, ko je odkril, da mu je Robi odnesel umetno muho s trnkom in z nekaj metri laksa vred, pa niso več slišali, prej so izginili v grmovju.

»SLECI TE CUNJE!«

je ukazal Vili Robiju in mu vrgel suho majičko in telovadne hlačke, ki jih je vzel iz svojega nahrbtnika. Medtem ko se je Robi za grmovjem preoblačil, sta Valuk in Hedika opazovala, ali jih ribič zasleduje. Strah je bil odveč. Reka je tiho tekla svojo pot in nihče ni motil njenega miru. »Da ni utonil?« se je polna nepotrebnih skrbi oglasila Hedika. Po vsem tem, kar je zakuhala, jo je bilo tako sram, da se jih niti pogledati ni upala. »Pogledat grem!« Preden se je dvignila izza grma, jo je Vili tako odločno potisnil na tla, da se je njena ritka trdo srečala s trdno zemljo. »Auu...« Samo te tri samoglasnike je boleče izdavila. »Trapa!« Ta beseda jo je še huje prizadela kot prejšnja trda posaditev. Od dreves, pod katerimi se je zgodila velebitka, se je zaslišal ropot mopeda in skozi grmovje so zagledali ribiča, ki je moker kot riba odropotal proti domu. Ni imel take sreče kot Robi, ki mu je prijatelj, kateremu je še pred nekaj trenutki grozil s smrtjo, posodil suho obleko. Ko se je preoblečen, z mokrimi oblačili v rokah, pokazal izza grmovja, je Vili že razvozlal vse, kar mu je karta mogla povedati. »Stekli smo v pravo smer. Naslednje kontrolno mesto mora biti nekje na tistem hribu.« In je pokazal čez reko. Ko je še enkrat vrgel pogled na karto, je dodal: »Mislim, da bo ta etapa krajša in tudi lažja, čeprav bomo na drugi strani reke grizli kolena v strmi breg.« »Kako pa bomo prišli čez vodo?« se je ustrašil Robi, ki mu je bila že neprostovoljna kopel več kot dovolj in ji ni želel dodati še prostovoljne. »Mogoče čez most...« se je oglasila Hedika in ga skesano pogledala. Robi se je obrnil stran, zato ni videl njenih prosečih oči, v katerih so se zalesketale solze. »Si prepričan, da moramo na drugo stran?« je vprašal Vilija. Ta mu je pomolil karto. Zelena črta, ki je bila njihova pot, je vodila ob reki, jo na nekem mestu prečkala in se nadaljevala v velikih ovinkih v hrib do ceste, kjer je bilo novo kontrolno mesto. »Gremo, dovolj smo se obirali!« je ukazal Vili in grdo pogledal Robija, ki je spravil svojo mokro obleko v torbico, v kateri je imel samo prazno embalažo dveh sokov. Vili se je še enkrat prepričal, ali je zrak res čist, nato pa je odhitel po stezi, ki je vodila ob reki. Valuk se mu je takoj pridružil, niti za hip ni hotel ostati pri Hediki in Robiju, saj je bil prepričan, da mu že njuna bližina škodi. Naj njene pravljice posluša Robi, tudi verjame ji lahko, samo potem se bo še enkrat kopal, suho obleko pa naj mu posodi Hedika! je modroval, ko se je bolj jezil nanj kot nanjo. Robi se za svojo prijateljico ni več zanimal. Čeprav mu je bila še pred nekaj minutami neznansko všeč in jo je nepopisno rad držal za roko, se mu je tokrat hudo zamerila. Prej se mu je zdela lepša kot so vse njegove sošolke skupaj. Pa ne samo to! Z njo je lahko klepetal skoraj tako kot z najboljšim prijateljem. Nekaj časa je bil prepričan, da jo ima tako rad kot Vilija ali Valuka, ali morda še bolj... samo malo drugače, to si je moral priznati (da bi njiju prijel za roko, mu niti na misel prišlo, Hedikino roko bi pa najraje kar naprej grel v svoji dlani). Zdaj se je pa tako jezil nanjo, da tega ni mogoče popisati. Kar mu je danes napravila, ji ne bo nikdar odpustil! Najraje bi jo nagnal domov, da bi bila stvar za vselej opravljena. Amen! Z njo ne bo nikdar več spregovoril niti besedice. Še več, niti pomislil ne bo več nanjo! Samo danes sta še skupaj, potem pa naj gre, kamor hoče. Kar naj si najde prijatelje, ki bodo hoteli poslušati njene laži, samo njega ne bo med njimi. Najbolj se je jezil, ker se je zaradi ene take prge skregal s svojim najboljšim prijateljem. Ne, Vili mu ni hudo zameril, to je vedel, saj mu drugače ne bi posodil hlačk, ki so mu res malo predolge, pa tega ni bil kriv on... Tudi sam se ni več jezil nanj. Če ga je pahnil v vodo, ga je pač pahnil, branil se je. Jezil pa se je na tisto važno zoprnico, ki je hodila zadnja in za katero se ni nihče več zmenil. Še pogledal je ni nobeden. »Robi,« ga je tiho poklical proseč glasek. Ni se ozrl in še manj odgovoril, samo še hitreje je stopil. Čutila je, kako so se ji v kotičkih oči nabrale kapljice in ji zdrsnile po licih. Ko si jih je obrisala, je Robi spet zaslišal jokav šepet. »Res sta si metala poljubčke, videla sem!« »Pa si jih naj, se že imata rada!« ji je zabrusil nazaj. »A si ljubosumna?« je še bleknil po nekaj korakih. Sam ni vedel, kako mu je prišla ta beseda na jezik, saj je doslej ni še nikdar uporabil. Še sreča, da se ni ozrl, drugače bi videl tisto, kar je ona samo začutila: lica ji je naenkrat ogrela nenavadna toplota in vedela je, da je od las pa do brade, morda še malo niže, take barve kot spodnji del državne zastave. Le zakaj sem bila tako neumna, da sem se prijavila na to bedasto tekmovanje? si je z žalostjo v srcu poočitala še petič. Taborniških in gozdovniških veščin ni obvladala, poti- kanje po gmajni je tudi ni posebno mikalo. Njena edina športna odlika je bil tek. Kakšna tako vzdržljiva tekačica na dolge proge, kot je ona, pa se najde na vsaki šoli. Zdaj si je lahko priznala, da se je prijavila samo zaradi druščine, najbolj zaradi Vilija in Robija. Že v prvem tednu pouka je izvrtala, da noben od njiju nima punce. Niti sama ni vedela, zakaj sta ji bila všeč oba! Včasih si je želela, da bi bila s kom od njiju še kaj več kot samo prijateljica. Pomislila je, kako lepo bi bilo, če bi bil njen fant Robi. Skupaj bi hodila na sprehode, v kino... In res mu je dovolila, da jo je skoraj vsak dan pospremil od šole do doma. Velikokrat ga je prav blizu bloka, v katerem so stanovali, srečala že zjutraj, ko je zaradi tega ali drugačnega opravka šel po ovinku v šolo. Robijeve vsakodnevne ovinke mimo njenega bloka, so po tednu ali dveh opazili tudi sošolci in po šoli so začeli šušljati, da hodita skupaj. Še isti dan, ko je to zvedela, se mu je pričela izmikati. Robijevo spremstvo pa je odklanjala tudi zato, ker se je je začel izogibati Vili. Kadar jo je spremljal Robi, se jima ni nikdar pridružil, čeprav ga je večkrat povabila. In tudi potem ko je hodila domov sama, je ni hotel pospremiti. Kadar koli ga je povabila, je vedno našel izgovor, preveč pa se ni upala biti vsiljiva, saj je bilo splošno znano, da se najraje druži z Valukom, kar je vedela cela šola. Le kaj si imata toliko povedati, je velikokrat pomislila. Njej se Valuk ni zdel tako zanimiv, da bi se lahko z njim cele ure pogovarjala. Čim bolj se ji je Vili izmikal, tem bolj privlačen se ji je zdel. Ne, čisto zares se še ni zaljubila, več kot tri četrtine pa jo je že načel, to si je morala priznati. Bil je tako drugačen od drugih in prav zaradi tega se ji je zdel tako prijeten. Ne, ni bil podoben tistim, o katerih so sanjale njene prijateljice. Še važil se ni preveč. Tudi vsega ni znal, s čemer so se radi ponašali drugi sošolci. Sicer se je zavedal, da je najboljši lokostrelec na šoli, ampak lokostrelstvo ni tista odlika, v katero bi se punce noro zaljubljale (in spet se je spomnila na puščico, ki jo je obljubila Viliju, dala pa jo je Robiju. Res, tokrat ni držala besede in Vili ima še en vzrok več, da se jezi nanjo.). Z Robijem sta velikokrat tekmovala, pa se je Vili vedno bolje odrezal. Lokostrelstvo je ni niti malo zanimalo, nobenega tekmovanja pa ni zamudila. Prišla je samo zaradi Vilija in Robija. Najboljši lokostrelec na šoli, ki je zadel tudi njo (a ne s pravo puščico!), pa se zanjo ni zanimal. No, bil je prijazen, to pa je tudi vse. In prav to jo je najbolj bolelo. Zdaj še prijazen ne bo več. Prepričana je bila, da se bodo po tekmovanju za vedno razšli. Robi bo Viliju sčvekal, kaj mu je povedala, in tega ji ne bo nikdar oprostil in potem na celi šoli ne bo imela niti enega samega prijatelja več... Kaj pa če je res zaljubljen vanjo? Ne, ne more biti, saj sta se danes prvič videla. Samo - tudi meni je bil všeč, ko sem prvič govorila z njim... »Auu...« Veja, ki jo je spustil Robi in jo je udarila po obrazu, jo je spet postavila na trdna tla. Breg ob reki se je ožil in postajal vedno bolj strm. Steza je zavila stran od reke in se nadaljevala v hrib. Vili se je ustavil in pogledal karto. »Tu nekje bomo morali čez reko...« je zagodel sam sebi v brado. Reka, od nje jih je ločila cela džungla nizkih rastlin z velikimi listi in drobcenimi cvetovi, je bila široka in globoka. »A bomo plavali?« je zaskrbelo Valuka. »Mogoče je prehod kje više ob reki.« Robi je stekel skoz goščo do okljuka, dlje pa ni mogel. Pot naprej so mu zaprle navpične skale, ob katerih se je penila voda. Vsi trije so se zagledali v karto. Prave rešitve niso našli. Hedika je na bregu reke zagledala cvetico, kakršne še ni videla. Ko se je sklonila, da bi jo odtrgala, je pogledala po reki. Z enega od treh skrivenčastih dreves, ki so se malo niže skrivali za košatim grmovjem, so vodile na drevo na sosednjem bregu tri vrvi, vsaj njej se je zdelo tako. »Kaj pa je tisto...« Obrnila se je k fantom, ki so še vedno preučevali karto in pokazala na reko. »Voda!« se je zarežal Valuk. »Skoči vanjo, pa boš videla, ali je mokra,« jo je ne brez zlobe špiknil Robi. Ni še pozabil, da se je zaradi nje neprostovoljno skopal prav v tej reki. Da bi ji dokazal, da mu nič ne pomeni, je Viliju položil roko na ramo. Ta pa se za njegovo dokazovanje prijateljstva ni zmenil in se ga je s korakom v stran otresel. »Vili, poglej, mogoče je tisto prehod, vsaj videti je tako!« Hedika je požrla bodice in se skoraj proseče obrnila k njemu, ki bi se edini smel jeziti nanjo. Vili je pustil karto Robiju in Valuku, ki sta jo obračala zdaj v to, zdaj v ono smer, počepnil je k njej in pogledal po reki. Takoj je spoznal, da so tiste tri vrvi s tega drevesa na drevo na nasprotni strani prehod, ki so ga tako iskali. Kakšna sreča, da je Hedika imela rada rožice! »Fantje, tam je prehod, viseči most, Hedika ga je našla!« V trenutku, ko je mislila, da je vsem odveč, je prišla ta pohvala. Nihče je ne bi mogel bolj razveseliti, kot jo je Vili z enim samim stavkom: Hedika ga je našla! Potem jim le ni samo v napoto, peto kolo, ki se vrti v obratno smer in snuje prepire. Valuk in Robi sta stekla k drevesu, na katerega je bil privezan viseči most. Preden sta do tja prišla Vili in Hedika, sta po drobnem drevesu, ki je rasel v senci velikega, splezala do prvih vej velikega drevesa in se podobno kot človekovi davni predniki zavihtela na vejo, na katero je bila privezana spodnja vrv visečega mostu. Hedika je nemočno gledala krošnjo drevesa. Najnižja veja je bila neznansko visoko. Ne, sama do nje ne bo nikoli priplezala. Da bi pa lezla po drobnem drevesu in potem skakala na velikega, ne hvala, to naj delajo Valuk, Robi in opice. »Boš lahko?« »Ne, gazila bom čez reko, saj voda ni globoka niti do pasu.« »Ne nori! Pomagal ti bom!« Vili se je naslonil na deblo in sklenil roke. »Pridi!« Hedika ga je gledala in ni vedela, kaj naj napravi. »Stopi mi na roke in na rame, od tam boš dosegla prvo vejo. A nisi nikoli rabutala sadja na sosedovem vrtu?« »Ne, vedno smo stanovali v bloku.« Kakšno žalostno otroštvo, je pomislil, prikrajšana je bila za tisto, kar je najlepše. Katere hruške in jabolka ter češnje in češplje so slajše od tistih, ki jih narabutaš, pa čeprav so samo na pol zrele. »Hitro, ne obiraj se!« Hedika je stopila k njemu in ga gledala. V laseh je imel polno smeti, ki jih je nalovil v grmovju. Rada bi mu jih odstranila, a se je bala, da je ne bi odrinil. »Primi me okrog vratu in mi stopi na roke!« jo je priganjal. Razen pri plesu ni fantu še nikoli stala tako blizu. Ko ga je objemala, vsaj njej se je zdelo da ga, si je zaželela, da bi jo objel tudi on. Pa je ni. Potrpežljivo je čakal s sklenjenimi rokami, kdaj bo stopila nanje in mu z njih zlezla na ramena in še na glavo, če bo potrebno. Začutila je, da mu je koža na tilniku znojna; on pa je prvič od blizu gledal njene modre oči, nad katerimi se je bočil ozek lok obrvi. Ni vedel, zakaj se ji je vzpodbudno nasmehnil. »Nič se ne boj, saj ti bom pomagal!« Stopila mu je na roke in čutil je, kako je zdrsnila mimo njega. V tistem trenutku mu je za hipec podražil nosnice vonj, ki ga ni poznal. »Kaj dekleta...« preden si je postavil vprašanje, se je oglasila z njegovih ram. »Ne vem, ali bom mogla!« Oprl ji je noge in z njegovo pomočjo je zlezla v rogovilo, iz katere je vodil viseči most. Ko je priplezal do nje, se je še vedno oklepala veje in boječe gledala gugajoče vrvi, preko katerih sta pravkar zlezla Robi in Valuk. »Kaj, če se bodo vrvi odtrgale?« Žal ji je bilo, da ni zagazila v reko in jo prebredla. »Če so vzdržale Valuka in Robija, bodo tudi naju!« se ji je zasmejal in pogledal na sosednji breg, na katerem sta Valuk in Robi strmela v karto in ugibala, katera steza jih bo pripeljala do ceste, o kateri je govoril Vili. Vili je stopil na železno lestev, kakršne uporabljajo jamarji in se oprijel zgornjih vrvi, ki sta bili trdno povezani z lestvijo. Prehod je bil varen in trden, in če si pazljivo stopal na prečke, se ti ni moglo ničesar zgoditi. Pomolil ji je roko in pomagal na brv. »Primi zgornje vrvi in pazi, da ti noga ne bo zdrsnila s klina lestve!« In ji je odtegnil roko. Hedika bi se počutila varneje, če bi se ga držala, toda če on pravi, da se ji ne more nič zgoditi, potem se ji verjetno res ne bo. S tresočimi koleni je stopala po visečem mostu in se oklepala vrvi, kot da bi pod njo zijalo brezno, ki mu ne vidiš dna. Prehod na nasprotno drevo je bil lažji kot vstop na brv in Hedika bi nanj lahko zlezla tudi sama, a vseeno je spustila Vilija naprej. Komaj se je ugnezdil v rogovili, mu je pomolila roko. »Pomagaj mi!« Poleg njega je obsedela na debeli veji in s strahom pogledala na tla. »Kako pa bom zlezla dol?« »Laže kot gor!« Ko si je Hedika s hlač, majičke in las odstranjevala lišaje in mah, je Vili potrdil, da sta se prijatelja pravilno orientirala in našla pravo stezo. Niso se še zapodili v breg, ko jih je oddaljeno grmenje spomnilo, da bodo morda še mokri. Hedika je prestrašeno pogledala v nebo. Bliskanja se je nadvse bala. Kolikokrat je že slišala, da v drevesa rado trešči, okrog njih pa so rastla sama visoka drevesa. Zdaj se je spomnila, kako prav bi naredila, če bi poslušala Vilija in vzela s seboj kaj, da bi se zaščitila pred dežjem. Ko je še enkrat pogledala v nebo, se ji je pogled ustavil na čistini tik pod vrhom hriba, prek katere so tekli tekmovalci oranžne skupine. »Prehiteli so nas!« je zastokal Valuk, ko je pomislil na napore, ko bodo hodili v hrib. »Nič hudega, imeli so lažjo pot kot mi, oni so ostali na grebenu in hodili bolj ali manj po ravnem. Nič hudega, če so zdaj malo pred nami. Ko se bomo vračali, bomo šli mi po njihovi poti,« je potolažil prijatelja, ki ga je oblivala zona ob misli, da bo moral svojo težo prenašati navkreber. »Sicer pa sem prepričan, da smo še vedno v prednosti. Kdo ve kako dolgo so postavljali piramido za taborni ogenj in kako dolgo bodo nazaj grede rinili v breg, ki smo ga mi že premagali.« Robi se je zarežal. Čeprav ga je Hedika proseče pogledala, je vseeno povedal tisto, kar je razumela že v njegovem režanju. »Valuk, a si ti videl, da je Pretesna majička vrgla Viliju poljubček?« »Pazi, da ne bo tri vrnil tebi!« ga je zavrnil Valuk, ki mu izdaje še ni oprostil. »Gremo, da nas ne bodo res prehiteli!« je priganjal Vili in se zapodil po stezi, ki je vodila proti čistini, na kateri so pred nekaj trenutki videli Pomarančnike. Ker mu Vili ni odgovoril, je bil Robi prepričan, da so spet najboljši prijatelji in da je vesoljnemu svetu jasno, da je za vse današnje prepire kriva samo Hedika, zato ni mogel vzdržati, da ne bi še enkrat odprl kljuna. »Vili, Hedika je rekla, da si Pretesni majički vrgel najmanj...« Namesto da bi Hedika in Valuk slišala številko, sta videla, kako se je Robi zapodil proti reki, da je preprečil srečanje Vilijevega obuvala z zadnjo stranjo svojih hlač. Robi se je tokrat uštel, ker je mislil, da so prijatelji samo zato na svetu, da vse oprostijo. Ko jih je z brega reke zadihan gledal, kako so se zagrizli v strmo stezo, je šele spoznal, da se je zmotil. Vili mu je vse tisto, kar mu je ušpičil včeraj in danes mogoče res oprostil, pozabil pa zagotovo ni! O tem je bil zdaj prepričan. Nato so brez besed sopli v klanec. Po dveh, treh zelo strmih delih se je strmina zmanjšala in Valuk je spet prišel do sape. »Vili, a sta si s Pretesno majičko res metala poljubčke?« Tega ni vprašal zato, da bi dražil Vilija, marveč da bi prizadel Hediko in Robija. Vili pa svojemu najboljšemu prijatelju ni odgovoril. »Ne čvekaj po nepotrebnem, drugače boš že pri tisti smreki spet lovil sapo,« ga je prijazno opomnil. Valuk pa je vseeno menil, da mora vsaj malo kaznovati Hedikino in Robijevo izdajstvo. Prepričan je bil, da je Vili preveč popustljiv. Že res, da so dobri prijatelji, vendar ima tudi prijateljstvo svoje meje. »Vili, kako dolgo že poznaš Pretesno majičko?« Ker tudi tokrat ni dobil odgovora, je vprašal naravnost: »Poljubljaš se samo s tistim, v katerega si zaljubljen. A je tako?« Z usti, raztegnjenimi do ušes, se je ozrl na Hediko. Njena lička so zažarela v barvi zgornje luči na semaforju. »Vidva s Pretesno majičko sta si metala poljubčke. A je tako?« Valuk se je pripravil, da bi odskočil, če Vili tudi tokrat ne bi razumel, da draži Hediko in Robija. Pa ni bilo potrebno. Pri ponovitvi vprašanja je spregledal, kam je obrnjena prijateljeva puščica. Ostal je miren, samo posmehljivo je pogledal Hediko, ki je spet zabarvala, in Robija, ki je osramočen tlačil stezo zadnji. Ko je videl, da je Valukov namen v celoti uspel, je zamahnil z roko, kot da bi hotel reči: Ti kar verjemi ženskam! Debelinko se je na vse grlo zarežal. Robi pa je spoznal, da bo moral slišati še marsikatero pikro. Stara modrost, da kar slabega skuhaš drugim, moraš velikokrat pojesti sam, bo tokrat veljala tudi zanj. Takšna so pravila, tudi med prijatelji! S sklonjeno glavo je štel mravlje, ki so drobile po stezi, in čakal, kaj bo še padlo na njegovo nepremišljeno bučo. Čeprav je zmanjšal hitrost, se je vseeno skoraj zaletel v Hediko, ki je naenkrat obstala. »Kaj...« Hotel ji je reči: »Kaj pa sanjaš!«, pa se je že po prvi besedi spomnil, da si je prisegel, da z njo ne bo več govoril. Vzvišeno je šel mimo in niti pogleda ji ni privoščil. Hediki je že šestič ali sedmič postalo žal, da se je odločila za to trapasto tekmovanje. Najraje bi vse skupaj pustila in odšla domov, samo ni bila prepričana, da bi sama našla pravo pot. Tako se je morala kopati v sramoti, ki jo je zakrivila njena ljubosumnost. Zdaj ko jo je na dogodke, ki bi jih rada čimprej pozabila, spomnil Valuk, si je morala priznati, daje res bila ljubosumna. Ko ji je pomagal na drevo, ko je stala čisto blizu njega, si je vnovič priznala, da je prav v Vilijevi bližini najraje. Za vse to je zdaj prepozno. Vedela je, da tudi Robi ne bo nikdar njen fant, čeprav je bila prepričana, da je bil še včeraj, pa danes zjutraj tudi, tako zaljubljen vanjo, da bi ga lahko ovila okrog prsta. Iz te moreče brezizhodnosti jo je rešil Vili, ki se je veselo zasmejal: »Pridi, da boš še ti slišala, zakaj sva si s Pretesno majičko pošiljala poljubčke.« Vili je že odprl usta, da bi jim povedal, zakaj sta si izmenjavala poljubčke, potem pa se je naenkrat premislil, jih resno pogledal in obotavljaje, kot da bi ga bilo sram, izdavil: »Ne vem, ali mi boste verjeli, Janja je moja sestrična...« »Kaj? Ne verjamem, izmislil si si!« je zazijal Robi. »Kako ji je ime?« je komaj izjecljala Hedika. »Janja!« je ponovil Vili. Razmišljal je, kako bi krstil svojo novorojeno sestrično, a ker se ni spomnil nobenega lepega imena, ji je za krstnega botra izbral punco, ki je bila tistega leta izbrana za najlepšo. »Ne verjamem, pretrapasta je, da bi bila lahko tvoja sestrična,« je podvomil Valuk. Ker se je ustrašil, da se bo zarežal in se s tem izdal, je vidno užaljen zarenčal: »Kdo pa si sam izbira svojo žlahto? A si si ti sam izbral...« Že je hotel reči svoje starše, pa se je dovolj zgodaj spomnil, da bi lahko užalil prijatelja: »...vse svoje sestrične in bratrance. Nisi, noben si jih ne more.« Vsi trije so ga tako žalostno pogledali, da je spoznal, kako sočustvujejo z njim, ker ima tako bedasto sestrično. Že se je hotel zarežati, ker mu je potegavščina tako izvrstno uspela, a je vztrajal. Malo jih še mora dražiti. »Veste, saj ni tako slaba kot je videti...« Valuk je zazijal in ni vedel, ali naj se zaradi Vilijevega zadnjega stavka jezi ali smeji. »Kako naj ne bo tako slaba kot izgleda. Boljša ne more biti, samo slabša je lahko!« Najraje bi se z njim že tisti hip na smrt skregal, samo tega ni hotel tvegati, dokler je Vili nosil njegov nahrbtnik, v katerem je bila cela gora dobrot... »Kaj sanjate? Nismo še na cilju!« Vili se je obrnil in se zadovoljno režal, ker jih je pustil v še večji negotovosti. Valuk je stopil za njim, Robi in Hedika pa nista vedela, ali ne bi bilo morda najbolje odstopiti od nadaljnjega tekmovanja, saj v Vilijevo poštenost nista več verjela. Ko sta se nazadnje le odločila, da mu bosta še sledila, sta si Vili in Valuk prihodila že kar lepo prednost. »Osel si!« se mu je Vili zarežal čez rame. »Zakaj?« Preden se je spomnil na svoj sklep, da se z ljudmi, ki imajo tako avšaste sestrične, ne bo pogovarjal, mu je Vili pojasnil: »Zato ker vse verjameš!« »A ni tvoja...« »Pssst! Naj verjameta, tepca.« Po Vilijevi graji se je Valuk previdno ozrl. Robi in Hedika sta toliko zaostala, da ga nista mogla slišati. »A ni tvoja sestrična?« je tako tiho zašepetal, da je še Vili komaj ujel njegove besede. »Toliko kot ti!« Valuk je od veselja kar laže zadihal in zdelo se mu je, da je celo dan postal vedrejši, čeprav ga je oddaljeno grmenje opozarjalo, da se utegne prav kmalu razbesneti nevihta. Tega sta se ustrašila tudi Robi in Hedika, zato sta pohitela in se jima pridružila.

»NE SKRBI, VSE SMO PREHITELI!«

Trlica, Zelenci so ga krstili za Dolgina, je bil prepričan, da jim zmage nihče več ne more odvzeti. Doslej jim je šlo vse kot po maslu, izvzemši slabo izpeljano akcijo pri pripravljanju tabornega ognja, pa še tega niso bili krivi oni, marveč Vili, ker se je vrnil prej, kot so pričakovali. Joška, Zelenci so jo klicali Pretesna majička, pa o zmagi, odkar je spoznala svoje najnevarnejše tekmece, ni bila več tako prepričana. Izkušnja pri pripravljanju piramid za taborne ognje jo je streznila in izučila, da so jim Zelenčki, sami so jih zaradi nabasanih nahrbtnikov klicali Himalajci, lahko nadvse nevarni. Jezila se je tudi, da so zaradi dračja izgubili toliko časa. S Trlico bo pa že še obračunala, ne, tega mu ne bo oprostila, samo zdaj neljubega dogodka ni marala pogrevati, saj je vedela, da bi prepir načel njihovo samozavest, to so pa še kako rabili. Zaenkrat še brez panike! Na tekmovanje so prišli, da bodo zmagali, doslej jim je to vedno uspelo, včasih res samo za las, a zmagali so, zato si zaradi majhnega spodrsljaja, kar je Dolginova laž nedvomno bila, niso belili glave. Zmotno bi bilo, če bi pomislili, da so Pomarančnike tudi starši klicali Pretesna majička ali Joška; tudi Trlica ali Dolgin je imel doma lepo krščansko ime. Doslej še neimenovana Pomarančnika (Himalajci se niso niti toliko potrudili, da bi si zanju izmislili vsaj dober vzdevek!), so prijatelji klicali Pokora in Palček. Da ne bo nepotrebnih zamenjav, potem ko se bodo Pomarančniki srečali z Himalajci v neposrednem dvoboju, imamo zdaj, ko hitijo proti kontrolnemu mestu na polovici poti najlepšo priložnost, da jih predstavimo z vsemi tremi imeni: kakor jih kličejo starši, prijatelji in pa, recimo temu, nasprotniki. Pri krstu so jo poimenovali za Anamarijo. Čisto preprosto: oči je za svojega tretjega otroka in prvo hčerko izbral ime Ana; mami si je želela Marijo, dobila pa sta Anamarijo. Pokora, Palček in Trlica so jo klicali Joška. Zgodovina tega imena je malo daljša, vendar vsakemu lahko razumljiva. Ko je bila Anamarija stara enajst ali dvanajst let, so starši in sorodniki kdaj pa kdaj zašepetali, da je za svoja leta lepo razvita, mulci, ki so po navadi najprej pogledali v njeno bluzo, so rekli: »Kakšna pljuča!«, manj olikani pa: »Prima joški!« Da bi bogastvo, s katerim jo je obdarila narava, vsaj malo skrila, je v šestem in sedmem razredu nosila široka in ohlapna oblačila. Zdaj pa, ko je bila v osmem razredu, je spoznala, da se ji tega ni treba sramovati. Med njenimi ohlapnimi oblačili se je letos pojavilo nekaj ozkih majičk, ki jih je kdaj pa kdaj oblekla. Zabavalo jo je, ko so mulci mencali pred njo in se trudili, da bi prebrali, kaj piše na njih, čeprav so gledali nekaj čisto drugega. Pokora, Palček in Trlica se za njene štose niso kaj prida menili, za njih je bila samo Joška, s katero so se prima razumeli. Ker se je po navadi bolje in hitreje znašla kot oni, so ji mulci rade volje dovolili, da je imela na tekmovanjih glavno besedo, se pravi, da je komandirala. O Anamariji povejmo samo še to, da so jo smeli Joška klicati le najboljši prijatelji in še to samo takrat, ko so bili sami. Trlica, za Zelence Dolgin, je še sam komaj poznal svoje krstno ime. Če so ga poklicali Matevž, se je skoraj zmedel. Svoje pravo ime je slišal samo v šoli. Za domače je bil Tevž, za prijatelje pa Trlica, Dolgin, Prekla, Natič, Fižolovka in podobno. Svoj vzdevek si je zaslužil s tem, da je bil za celo glavo višji od vseh svojih sošolcev. Z enim stavkom: bil je dolg kot ura matematike. Matevževo pravo nasprotje je bil Peter. Tako so ga klicali doma, vsi drugi pa so ga poznali samo po bojnem imenu Palček. Nekateri so ga klicali tudi Skratek, vendar ta vzdevek Petru ni bil všeč. Se več, če ga je kdo tako poklical, se je zelo razjezil. Ker si nekateri lahko predstavljajo življenje samo v številkah, povejmo, da je bil Palček za dve glavi manjši od Trlice. Tudi Pokore, četrtega Pomarančnika, Himalajci niso opazili, a ne zato, ker bi bil še manjši od Palčka, temveč zato, ker je bil med vsemi Pomarančniki najtišji. Za vzdevek Pokora so bili krivi njegovi starši, ki so ga celo sami kdaj pa kdaj tako poklicali. Nekoč, še v zelo mladih letih so gledali televizijsko serijo, v kateri je nastopal neki Denis Pokora. Tisti TV mulo jih je tako navdušil, da so dali tudi svojemu nadebudnežu ime Denis, postal pa je Pokora. O oranžni skupini povejmo samo še to, da so bili čisto dobra druščina in zelo prijazni tudi do drugih. Ko so pa prestopili startno črto, so se čisto spremenili. Za vsako ceno so hoteli biti prvi. Poraza niso mogli prenesti, zato so bili našpičeni že ob misli, da bi jih premagali neki neznani mulci, neki brezimni Himalajci. Ne! Tega res ne bi preboleli! O njih je najbolj razmišljala Joška, ki je prva spoznala, da se Himalajci v gozdu bolje znajdejo. Čeprav nerada, si je to morala priznati. Ko so nabirali dračje, so se oni zapodili v breg, ker jih je vabil lažji teren, Rovtar pa se je spustil v strmo reber in hitreje kot oni, ki so bili štirje, sam nabral več dračja. Rovtar! Ni vedela, zakaj je ves čas mislila samo nanj. Ne, ni se jezila zaradi svoje nerodnosti in Trličine laži. Tudi nanj se ni jezila, saj je bil upravičeno jezen, zato je tudi njegove zbadljivke že zdavnaj pozabila. Že na strelišču se ji je zdel tako drugačen. Sama ni vedela, zakaj se je želela seznaniti z njim. Bil je tako odločen in samozavesten, čisto drugače kot mulci, ki jih je poznala... Ob misli na Rovtarja se je spomnila, da so preostali trije Himalajci na jaso, kjer so postavljali piramide za taborni ogenj, prisopihali veliko kasneje. »Trlica, a veš, da je tisti Zelenec sam pripravil piramido za taborni ogenj?« »Zakaj si se pa na to spomnila?« »Kje pa so bili preostali trije?« »Kaj jaz vem, vprašala bi ga, če te toliko zanima,« je zagodrnjal Palček. »Bravo, Joška!« se je navdušil Trlica, ko se mu je posvetilo, kaj je mislila prijateljica. »Če nas prehitijo se bomo pritožili, ker je samo eden pripravljal piramido, pa jih bodo diskvalificirali.« Čeprav je menil, da to ne bo potrebno, saj je bil prepričan, da jih nihče ne more premagati. »Ne fantazirajta, vsi so prišli in vsi so odšli s kontrolnega mesta, koliko jih je nabiralo dračje, pa nobenega nič ne briga,« se je oglasil Pokora. (Tokrat je na tem tekmovanju šele tretjič odprl usta.) »Izločili bi jih, če bi jih piramido postavljalo pet, ne pa, ker jo je hitreje od nas in drugih napravil en sam!« je nadvse logično sklenil svoje pojasnilo. Palčka je zasrbel jezik, da bi prijateljem razkril, kako se Pokora moti: Mirno lahko rečemo, da jih je nabiralo pet, saj jim je Joška pomagala. Pokora ni spregledal porogljivega nasmeška na Palčkovih licih. »Molči, Škrateljček!« Preden je Palček utegnil eksplodirati, se je spomnil, kako bi šele ponorela Joška in Trlica, če bi pobezal po rani, ki se jima še ni zacelila. Zato je kljub vzdevku, ki ga ni maral slišati, ostal tiho. Še več, hvaležen je bil Pokori, da ga je utišal, preden je prišlo do najhujšega. Pomarančniki so drveli po kolovozu pod visokimi smrekami. Trlica se je oziral proti reki, ali bi morda kje zagledal še kakšno skupino, pa razen dreves in grmovja ni videl ničesar. »Še malo, pa bomo na pol poti.« Trlica se je spet povrnil k svoji priljubljeni temi. »Tam bo vse jasno...« Oddaljeno grmenje ga je spet postavilo na trdna tla in tudi spomnilo, da so lahko mokri, še preden bodo pretrgali ciljno vrvico. »Nič ne skrbite, prej bomo doma, kot se bo ulilo.« »Zdaj pa že nehaj filozofirati in se mi umakni, da te ne bom pohodil!« se je razhudil Palček in stopil na drugo stran kolovoza. Trlica ga je zviška pogledal, rekel pa ni ničesar, saj se z manjšimi od sebe načelno ni maral prepirati. Joška se je za hipec ozrla in pogledala največjega in najmanjšega v ekipi, ki sta se, kdo ve zakaj, držala na moč jezno. »Tu čez!« Dolgin je pokazal na travnik in na kolovoz na drugi strani travnika. Pogledali so v karto in res bi jim prečkanje precej skrajšalo pot. Travnik se je počasi spuščal, na drugi strani rahlo dvigal; tam, kjer je bil najnižji, je rastlo grmovje in nekaj redkega drevja. Ne da bi pomislili, kaj se tam skriva, so se zapodili navzdol. Nemajhno je bilo njihovo razočaranje, ko so obstali pred grmovjem, pod katerim se je bohotil cel pragozd kopriv. »To imamo od tvojih bližnjic!« se je jezila Joška in iskala najmanj pekoč prehod. »Ne skrbi, hitro bomo na drugi strani,« jo je tolažil Trlica, saj je bil prepričan, da je v gozdu glavni. Precej niže je skozi grmovje vodila stezica, ob kateri ni bilo kopriv. Stezica se je počasi širila, in ko so bili prepričani, da so se prebili iz najslabšega, se je pred njimi prikazala mlakuža, v katero je nekdo nametal veje. Trlica se je odgnal, da bi jih preskočil. In jih je! Vendar njegov doskok ni bil tak, kakršnega je pričakoval. Pristal je na razmočeni travi, ki se mu je udrla in njegovi lepi športni copati so zajeli prav toliko blatne vode, kolikor je bilo v njih še prostora. Ko je bredel na trdnejša tla, so njegovi prijatelji previdno prodirali čez veje, ki naj bi služile kot nekakšen most. Čeprav so njihovo trdnost pred vsakim korakom dvakrat preizkusili, so vsi zajeli vodo. Joška v en čevelj, Pokora in Palček, ki se jima je bolj mudilo, pa v oba. »Če bi šli po poti, bi prišli hitreje, pa še suhi bi bili!« je penila Joška na Trlico, ki jih je danes že drugič zapeljal na bližnjico, za katero so porabili ravno toliko časa kot če bi šli po daljšnici. Trlica se je sezul in poskušal nadaljevati bos. Vsi so se zabavali ob njegovem trpljenju, ko se je z obutvijo v rokah in blaten do kolen spotikal po kolovozu in zastokal ob vsakem zrnu peska, ki ga je pohodil. Ko je končno le sprevidel, da bos ne bo prišel do cilja, se je obul in s trpečim obrazom štorkiljal dalje. Ni več računal, ali bodo prvi ali drugi, niti na to, ali se bo sploh privlekel do cilja, ni pomislil. Mislil je samo na Himalajce, ki so v svojih napetih nahrbtnikih gotovo nosili tudi par rezervnih nogavic, ki bi mu zdaj tako prav prišle. Tudi on jih ima v torbi in malico tudi, samo prav na njegov predlog so vso prtljago pustili v kombiju, ki jih je čakal na startu. Spet je zagrmelo, tokrat že veliko bliže. »Morali si bomo poiskati kakšen zaklon,« je zamrmral Palček in grdo pogledal Trlico, ki se je s povešenimi očmi spotikal zadnji. Hitro hojo je zamenjal lahen tek. Dežja so se najbolj bali, saj nanj niso bili pripravljeni. Spet se je posvetilo in trenutek kasneje je po gozdovih zabobnel oglušujoč grom. Veter je upognil vrhove dreves in kmalu so padle prve deževne kaplje. Kolovoz jih je pripeljal do ceste. Na drevesu na drugi strani pa jih je vabila oranžna ovojnica. »Naprej!« je ukazal Palček. Joška je stekla za njim in mu zavidala, da je bil tako pameten, da je vzel s seboj klobuk s tako širokimi krajci, pod katerimi bi se za silo skrila vsaj dva tako velika kot on. Kako veselo so ga vsi trije zafrkavali na štartu, zdaj pa so občudovali njegovo modrost. »Počakajte!« se je zadri Trlica in se ustavil na sredi ceste. Pokazal je drevo, na katerem je visela zelena ovojnica. »Prestavil jo bom na drevo ob stezi, po kateri smo prišli, imejmo še mi malo heca!« Ne da bi čakal soglasje svojih prijateljev, je stekel proti drevesu. Pokora in Palček sta se škodoželjno režala, hkrati pa jima je bilo žal, da se tega nista sama domislila. Komaj se je Dolgin dotaknil kuverte, ga je Joška ustavila. »Pusti, zmagali bomo pošteno!« Trlica je kuverto že snel z drevesa in zdaj ni vedel, kaj naj napravi. »Nazaj jo pritrdi, a hočeš, da bomo zaradi tebe vsi nastradali. Če te bo kdo videl, nas bodo diskvalificirali!« Tokrat je resnično popenila. Palček in Pokora se še nista odločila, s katero stranjo bi potegnila, bila pa sta prepričana, da Joška pretirava. Tudi ona dva sta bila za poštenje, sklepala pa sta nekako takole: Če barabije nihče ne odkrije, je zmaga poštena! Blisk in močan grom, ki je stresel zrak, da je zatrepetalo listje na drevesih, je prekinil njuno modrovanje. Tako hitro sta se zapodila po stezi, da ju še z oljem namazan blisk ne bi ujel. Trlica se je zgrbil od strahu, saj je bil daleč največji med Pomarančniki, vsi pa vemo, da strela po navadi poišče najvišje drevo... Trlica se je pomanjšal, kolikor se je najbolj mogel, spustil ovojnico na tla in se zapodil za prijatelji. Piš vetra je odnesel zeleno kuverto po cesti, dokler se ni ustavila ob bukvi, lučaj stran od drevesa, s katerega jo je snel Trlica. Komaj so Joška in njeni prijatelji izginili med drevjem, že so se do ceste pripodili Zelenčki. Debele deževne kaplje so se razbijale v cestnem prahu in na njihovih glavah. Hedika si je potegnila majičko nad glavo, da ji dež ne bi zmočil las. Črn modrček ima! Robi je opazil ozek črn trak na njenem hrbtu. Ni si ga še ogledal, ko se ji je velika deževna kaplja razbila na goli koži. Majičko si je hitro potegnila z glave in jo zbasala za hlače. Zdelo se ji je, da je še vedno boljše imeti mokro glavo kot hrbet. Vili se je ustavil sredi ceste in pogledal v karto. »Ne obiraj se, mokri bomo, najprej si poiščimo zavetje!« ga je priganjal Robi in se stresel ob misli, da bo še enkrat moker. Vili se ni zmenil za dež niti za Robijevo priganjanje. »Tu nekje mora biti novo kontrolno mesto!« je zaklical prijateljem, ki so se ozirali okrog sebe in gledali, kam bi se zatekli pred bližajočo se nevihto. »Vili, sem, tukaj je!« Hedika je stekla proti bukvi in ob njenem deblu pobrala kuverto. Košato drevo se je šopirilo daleč nad cesto in jo varovalo pred dežjem. »Kako je prišla sem?« se je vprašal Vili in gledal, od kje bi jo lahko prineslo. Hedika je stopila k deblu, kjer je bila na suhem, saj skozi gosto listje ni padla niti ena sama kapljica. Bleščeča svetloba in oglušujoč grom sta jo spomnila, da pod drevesom ni na varnem. Preden se je mogla odločiti, kam naj steče, se je oglasil Valuk: »Ta pot bo prava!« In se je zapodil po stezi, ki je vodila mimo bukve, pri kateri je Hedika pobrala kuverto. »Hitro!« Vili je prehitel Valuka. Dež je padal vedno močneje in gosto vejevje je komaj še zadrževalo naliv. Po kratkem teku čez jaso so se ustavili pred globokim udorom, na katerega dnu se je penila voda. Do podzemnega potoka je v številnih ovinkih vodila stezica. Nekako na sredi udora je zavila pod velik previs, pod katerega tudi v največjem nalivu ne bo zašla niti ena sama kapljica. »Za mano!« Vili se je pognal proti previsu. Hedika in Robi sta stekla za njim, Valuk, ki je na vrh udora pritekel zadnji, se je zapodil kar naravnost. Že po nekaj korakih mu je zdrsnilo in zavalil seje po strmem bregu. Če ga ne bi prestregel Vili, bi se valil prav do dna. »Pazi, bi se rad ubil?« Komaj sta se zatekla pod varni nadstrešek previsa, se je ulilo kot iz prhe, ko odpreš pipo do konca. Pomarančnikom je ponudilo kolikor toliko suho zavetje krmišče za jelenjad. Čeprav so zlezli visoko nad jasli, čisto pod streho, moči povsem niso ušli. Droben prš, v katerega je veter razbijal curke, ki so lili od kapa, jim je močil noge. Zaradi tega se ni jezil samo Trlica, saj si je brez naprezanja umil blatne noge. Preostale štiri skupine so imele več sreče. Dvanajst tekmovalcev se je zateklo v gostišče, ki je stalo dobrih sto metrov od krmišča, pod katerem so vedrili Pomarančniki. Zdaj so se vsi drenjali pri oknih in glasno razmišljali, ali morda le ne bi bilo najbolj pametno, da se zapodijo med dežne kaplje in tekmujejo naprej, saj si bodo, če Zelenčki, Plavčki in Pomarančniki ne vedrijo, pritekli nedosegljivo prednost. Njihovo ugibanje sta razrešila sodnika, ki sta kontrolno mesto na polovici poti zapustila malo prej, preden so do njega prišli Pomarančniki. »Kar mirno kri, lepo sedite in kaj pojejte. Vsi vedrijo, samo tisti, ki so še zunaj, nimajo take sreče kot vi!« sta jim mimogrede ukazala in si z robcema brisala glavo. (Las si nista mogla, ker jih nista več imela dosti.) Nato sta stopila do točilne mize, mulci pa so posedli in segli v svoje torbe. Plavčki so imeli še največji krompir. Prve kaplje so jih presenetile pred senikom na robu jase. Zdaj so ležali na senu, malicali in gledali slap, ki jim je zastiral pogled na travnik in naprej proti gozdu. Kdaj bodo lahko nadaljevali pot, jim je bilo prav malo mar. Se bo že zjasnilo, do večera prav gotovo, če pa ne, bodo prespali v seniku, saj so od svojih starih staršev velikokrat slišali, kako prijetno se spi v senu, če po strehi škreblja dež. Pomarančniki pa so pasli stradež in se jezili na tistega, ki jih je prepričal, da so vse, kar so jim dali starši za sabo, pustili v kombiju. Ko si je Valuk na robu previsa z deževnico umil roke, si je prilastil svoj nahrbtnik, ki je doslej grel Vilijev hrbet in vzel iz njega suho majičko, nato pa je izvlekel še dobrote, in jih velikodušno ponudil tudi svojim prijateljem, celo Hediki, čeprav ni bil prepričan, ali si je zaslužila kakšen grižljaj. Medtem ko so se trije stiskali globoko v dnu previsa in z obloženimi kruhki v rokah ugotavljali, kako sestradani so in kako prav jim pride ta nenadejani počitek, je Vili gledal karto in v dno udora. Naenkrat — Hedika se je ustrašila, da se mu je utrgalo — je potisnil karto v žep in se zapodil po spolzki stezi proti reki. »Vili, počakaj!« je zaklicala in ne da bi vedela kdaj pograbila svojo torbico in z napol pojedeno žemljo v drugi roki stekla za njim. Vili se je ustavil ob potoku, ki je bil precej deroč, vendar plitev, saj ni bil nikjer globji kot do kolen. Proti toku je bil podzemni rov čisto kratek, na drugi strani pa je izginjal v temi, samo prav na koncu, je na steni rova poplesavala bleda svetloba. Robi in Valuk sta se iz varnega zavetja pomaknila proti robu previsa in klicala Vilija. Zaradi grmenja in naliva ju ni slišal, dokler ga ni nanju opozorila Hedika. Vili jima je s kretnjami pojasnil, naj ostaneta zgoraj, vendar zaman. V trenutku, ko je blisk razsvetlil vse podzemske rove, sta se zapodila na dno udora. »A ne moreš počakati, da bi pojedli?« se je jezil Valuk. »Kdo te je pa silil, da pridi za mano!« »Kaj si pa ti pozabil v tej luknji?« je hotel vedeti Robi. Odkar je slišal, kakšno sestrično ima, mu je bila sumljiva vsaka, še tako razumljiva in utemeljena Vilijeva namera. Zato je ves čas pazil nanj in je hotel biti pri vseh njegovih odločitvah vedno zraven! »Poglej!« je Vili Valuku pokazal karto, čeprav jo je sprva mislil pokazati vsem. »Tukaj je črtkasto narisan podzemski tok reke, ki teče po tem rovu, vidiš, tam na koncu pride na površje. Skoraj prav nad njim je pa narisana naša pot...« »Ti misliš...« ga je prekinil Valuk, ki se mu je posvetilo, kaj pomeni Vilijevo odkritje. »Počakajte me tukaj, pogledal bom, ali je rov prehoden. Vidiš, skoraj prav tam, kjer pride reka na površje, je naša naslednja kontrolna točka.« Vili je še enkrat pomolil karto Valuku, a si jo je polastil Robi, jo gledal in učeno kimal, čeprav niti tega ni opazil, da je obrnjena narobe. »Zdaj te pa razumem. Medtem ko morajo drugi čakati, bomo mi po suhem nadaljevali pot,« se je razveselil Valuk. »In si prihodili etapo prednosti,« je njegovo misel dokončal Vili. »Obriši si lase, mokre imaš, skozi rov pa grozno vleče.« Hediko je zaskrbelo, da se bo prehladil. Vili, si je slekel majičko in si z njo obrisal lase. »Počakajte me tukaj, takoj bom nazaj,« jim je ukazal, ko se je preoblekel. Iz nahrbtnika je vzel baterijo, čeprav zjutraj ni bil prepričan, da jo bo rabil. »Jaz grem s tabo!« se je odločila Hedika. Že vse od tistega pretepa, si je želela, da bi z njim spregovorila nekaj besed na samem. Rada bi mu pojasnila, zakaj je napravila tisto neumnost. »Zakaj?« se je uprl. Prav nič ga ni mikalo, da bi pazil še nanjo. »Tukaj pri Valuku in Robiju me počakaj!« ji je ukazal in niti pomislil ni, da bi popustil. Poslušati in ubogati ga morajo, saj je on vodja skupine. »S tabo grem!« je zatrmoglavila. Vili se ni hotel prepirati in še manj popustiti. Vedel je, da bo moral vsaj dvakrat prebroditi vodo, kdo jo bo čakal, da se bo sezuvala in spet obuvala. In če bo bosa stopila na oster kamen, koliko bo stokanja! Še nositi jo bo moral. »Ne! Tukaj boš počakala!« je še enkrat trdo ukazal, nato pa odšel proti svetlobi, ki se je medlo svetlikala daleč na drugi strani. Hedika ga ni bila pripravljena niti poslušati in še manj ubogati. Je že res, da je vodja skupine, vendar njegove ukaze morajo spoštovati samo pri opravljanju tekmovalnih nalog, zdaj pa se je podal na raziskovanje neznanega sveta. Tega pa ne sme početi en sam. S tesnobo v srcu je stopila v neprijazno temo, vendar strahu ni marala pokazati. Robiju in Valuku je zviška in čez ramo pojasnila svojo odločitev. »Gozdovniki ne gredo nikdar sami v neznano. Kaj če se mu kaj zgodi, kdo mu bo pomagal?« »Ti prav gotovo ne!« je zagodrnjal Valuk. Polglasno pa je zarenčal: »To povej Viliju, ne meni!« »Če bo kaj dolgo tečnarila, jo bo tako brcnil, da bo po zraku prifrčala iz rova,« se je zarežal Robi. »Zaslužil si si, da bi letel z njo,« je skozi nos zasopihal Valuk, skozi usta ni mogel, saj si je malo prej med zobe zbasal velik kos kruha in salame. »Kaj si rekel?« »Nič, pusti me, a ne vidiš, da jem!« Če ga ne bi dobro poznal, njegovih besed ne bi razumel, saj so bili glasovi, ki so se prebijali iz Valukovih polnih ust, bolj podobni medvedovemu godrnjanju kot pa artikuliranim glasovom, s katerimi se ponaša človeški rod. Hedika se je že po nekaj korakih ustavila. Svetloba Vilijeve svetilke je migljala daleč spredaj v temi. Hotela je zaklicati, naj jo počaka, a se je premislila, saj je vedela, da jo bo napodil nazaj. Za hip je obstala, potem pa je bleščeč blisk razsvetlil rov prav do konca. Pred sabo je zagle¬dala Vilija, ki je hodil po produ, ki ga je v številnih poplavah izravnala narasla reka. Trda tema, ki je bila po trenutni svetlobi še skrivnostnejša, je ni prestrašila in tudi grom, zaradi katerega so jo zaboleli bobniči, ne. V delčku sekunde se je prepričala, da je pot varna. Po sipkem produ se je zapodila v črnjavo, v kateri je kot kresnička poplesavala Vilijeva svetilka. Njene svetlobe niti ni potrebovala, saj so ji svetili številni bliski, ki so razkrivali mračne skrivnosti rova. Grmenje je votlo odmevalo in grozilo, da bo prebudilo prastare prebivalce, ki že stoletja drnjohajo v tihi votlini in katerih sence na stenah so nepovabljenima mulcema grozeče zagrozile ob vsaki streli. Kdo ve, ali je bilo to strahotno bobnenje res samo odmev groma, prav lahko bi bilo tudi nejevoljno nerganje prastanovalcev te jame, ki so se jezili na vsiljivca, ki si upata motiti njihov stoletni mir. Valuk si zaradi Hedikinega strahu ni belil glave. Komaj je pogoltnil zadnji košček, je odprl nahrbtnik in tuhtal, česa bi se še lotil. Robi je prisedel k njemu in čakal, kakšne dobrote bo prijatelj potegnil na svetlo. V ustih se mu je nabralo že morje sline, Valuk pa je še kar naprej nadvse natančno preiskoval drobovje svojega nahrbtnika. Vzrok za tolikšno raziskovalno vnemo je bil v tem, da se ni mogel odločiti, katero dobroto bi delil s prijateljem, ki si danes tega imena gotovo ni zaslužil. Slednjič je privlekel na svetlo obloženo žemljo in jo polovico, tisto, v kateri je bilo manj mesa in več kumarice, odstopil Robiju, da ne bi požiral samo slin, saj se od njih, kakor je splošno znano, ni še nihče nasitil. Potem sta tiho mlela in gledala podzemsko reko, ob kateri sta se spotikala Vili in Hedika. »S Hediko se pa ne bi nikdar oženil, veš, kako bi komandirala.« Valuk je Robija začudeno pogledal in za trenutek prenehal s svojim najljubšim opravilom. »A ti bi se?« je vprašal čez čas, ker na svojo prvo ugotovitev ni dočakal pripombe. Valuk je ostal odprtih ust in kdo bi morda pomislil, da si je izpahnil čeljust. Ko mu je po kratki večnosti počasi spet zlezla skupaj, je pogledal prijatelja, v vidnem strahu, da ni presekan samo podolgem, temveč tudi počez. Ne, tako bedasto vprašanje ne zasluži odgovora. Robiju se je sicer zdelo, da je nekaj zamrmral, Valuk pa je bil skoraj prepričan, da mu je zabrusil: »Osel trapasti!« Tako je bil jezen, da mu je pokazal hrbet in se zastrmel v strmino, po kateri so se spustili do reke. Pogled mu ni nesel do vrha, dobro polovico so mu zastirale padajoče kapljice. Na strmini so si potočki umazane vode prek skal in blata utirali pot proti reki. Nevihta se je razbesnela v vsej svoji silovitosti. Bliski so si sledili drug za drugim in grozljivo bobnenje ni niti za trenutek ponehalo. Modrobela svetloba je osvetljevala najskritejše kotičke rova, zato je Hedika brez Vilijeve lučave z lahkoto našla najlaže prehode med skalami, ki so kdo ve kdaj popadale s stropa ali pa jih je morda privalil silen tok naraslih voda. Valuk je izvlekel še eno žemljo in ponudil polovico Robiju. Tokrat ni prej pogledal, kateri del je bogatejše obložen, vendar tega ni napravil, ker bi bila zamera pozabljena, temveč ker se je bal, da ga bo, če bo imel predolgo prazna usta, spet razjezil s kakšno bedasto ugotovitvijo. Valuk je bil pač take vrste človek, ki je imel rad pri jedi mir. Hedika je že trikrat odprla usta, da bi poklicala Vilija, a se je vedno premislila. On pa se ni niti enkrat ozrl, saj je bil prepričan, da ga je ubogala in ostala pri Robiju in Valuku. Breg med reko in steno rova se je vse bolj ožil. Vili se je ustavil in posvetil po reki. Tok se je vil med tremi velikimi ploščatimi skalami, ki so gledale iz vode. Dva, tri korake je stopil nazaj, se odgnal in že je stal na veliki ploščati skali sredi reke. Še dvakrat je odskočil in pristal na drugem bregu. Hedika je vedela, da kaj takega ne bi zmogla, zato se je hitro sezula in zagazila v vodo. Oprijemala se je skal, na katerih je pristajal Vili, in se tresla od strahu, da bi jo spodnesla voda. Srečno in brez težav je prilezla na drugi breg. Tu je tok reke odložil droben prod, zato je kar bosa stekla za Vilijem in se ustavila tik za njegovim hrbtom.

»VILI,« JE ZAŠEPETALA,

vendar je ni slišal. »Vili,« je ponovila in ga prijela za ramo. Vili se je stresel in se sunkovito obrnil. »Kaj pa ti tukaj? Rekel sem ti, da ostani pri njima.« Hedika ni vedela ali se zares jezi ali se samo šali, saj je moral vedeti, da je šla za njim. Najprej jo je gledal jezno in pričakovala je, da jo bo še enkrat nahrulil. A je ni. Zamahnil je z roko in šel naprej. »Raztresen je kot profesor,« je zabrundala in se nasmehnila ter stopila za njim. Naenkrat ji je korak zastal. Kaj pa, če je res zaljubljen, tako čudno se obnaša... Spomnila se je poljubčkov, ki sta si jih izmenjavala s Pretesno majičko in ni ji bilo več do smeha. Spet je bila prepričana, da poljubčki niso bili tako nedolžni in da tista avšasta Janja ni njegova sestrična, temveč njegova punca. Ko se je obrnil, je še vedno stala na mestu in tuhtala, ali je res vse tako, kot je povedal, ali pa je morda le tako, kot čuti ona. »Kaj se obiraš?« Tako je bila zatopljena v reševanje te uganke, ki je sama ni mogla rešiti, da je preslišala, da jo je poklical. »Hedika!« Njegov glas je prihajal od daleč, iz drugega sveta. Slišala ga je tako kot maminega, ko jo je dramila iz globokega spanca. »A sanjaš?« se ji je zasmejal. Hedika tudi v tretje ni razumela, kaj ji je rekel. Ker mu je nekaj morala odgovoriti, je dvignila čevlja, ki ju je držala v rokah. »Obula se bom, bode me,« se je zlagala. »Tukaj te ne more bosti.« Posvetil je na droben prod. »Še enkrat bova morala čez reko.« Vili je počakal, da je prišla do njega, nato pa sta ob bledi svetlobi njegove baterijske svetilke napredovala naprej. Prehodila sta že več kot polovico rova. Valuk in Robi sta že davno utonila v temi, svetloba z druge strani pa še ni prodrla do njiju. Vili je upočasnil korak in kdaj pa kdaj posvetil pred noge tudi Hediki, ki se je oprijela njegovega nahrbtnika. Tako sta tiho tavala proti bledi svetlobi, ki ju je varljivo vabila nekje iz daljave. »Srečo imava, da je voda zelo nizka; če bi bila visoka, ne bi mogla skozi,« ji je pojasnil med dvema gromoma. »Si že bil kdaj v tej jami?« »Ne,« ji je kratko odvrnil in svetil po potoku in produ, ki se je zelo zožil. »A po tem dežju ne bo narasla?« »Mogoče malo, samo ne takoj.« Vili se je vrnil za nekaj korakov in svetil v vodo. »Tu bova prečkala!« se je odločil, ko je našel mesto, kjer je bila najmanj deroča in najbolj plitva. Bos je počasi zagazil v vodo. Hodil je po kamniti plošči, ki ni bila tako gladka, da bi mu drselo in tudi ne tako robata, da bi ga bodlo. Tok jo je toliko zgladil, da je bila hoja po njej prav prijetna. Hedika je zabredla za njim, a že po prvem koraku obstala. »Ne boj se, nič se ti ne bo zgodilo,« jo je vzpodbujal Vili. »Skala ni gladka. »Daj mi roko!« Zdaj pa še to, je pomislil, ko mu je molila roko. Dobro, da je Valuk daleč na drugi strani rova in me ne more videti Crknil bi od smeha. Kako bi me zafrkaval, če bi videl, da jo vodim za roko kot mlajšo sestrico. Še sam pred sabo je skoraj zardel. Hedika se je oklenila njegove dlani in se spet ustavila. »Kaj, če naju spodnese? Tam je voda hudo deroča.« »Tja stopaj kot jaz, pa bo vse v redu,« jo je še enkrat prijazno vzpodbudil. »Na nekaterih mestih je skala malo gladka, zato moraš paziti.« Hedika mu je prikimala in stopala za njim. Na sredi se je za trenutek ustavil. »Kaj je? Ne bova mogla čez?« »Ne, ne, vse je v redu.« Z roko, v kateri je držal baterijsko svetilko, je pokazal proti koncu rova. Izza stene, ob kateri se je penila voda, je zagledala zastor deževnih curkov, ki so ji zastirali pogled naprej. »Sva že zunaj.« »Ja, še malo pa bova.« Po nekaj korakih se je kamnita plošča, čez katero sta bredla na drugo stran, nehala. Pot sta nadaljevala po gladkih kamnih, ki jima niso dajali najzanesljivejše opore. »Pazi, da ti ne zdrsne, drugače se bova oba kopala.« Pa se nista, suha sta prebredla čez. Vili se je otresel njene roke in ji pokazal velik kamen. »Tja sedi in se obuj!« »A se ti ne boš?« »Najprej bom pogledal, ali bomo lahko prišli iz rova.« »Potem se pa tudi jaz ne bom!« Korajžno je stopila naprej. Obli kamni so jo prijetno žgečkali po podplatih. »Kadar je velika voda, so tudi tile kamni v vodi, čisto gladki so.« Vili ji ni pritrdil. Kaj bi potrjeval stvari, ki so jasne same po sebi. Skozi vhod je prihajalo dovolj svetlobe, da je lahko ugasnil svetilko. Na širokem zavoju je pesek naenkrat prešel v mivko. »Tako je, kot da bi hodila po peskovniku.« Da more biti tako otročja, je pomislil, ko jo je gledal, kako je počepnila v mivko in jo z rokami grabila na kup. Naenkrat je postala čisto drugačna, kot je bila malo prej, drugačna, kot je bila v šoli ali včeraj, ko so v slaščičarni lizali sladoled. »Boš delala hlebčke ali potičke. Ali pa bi raje naredila grad?« »Grad, če mi boš pomagal,« se mu je zasmejala. »Nimava časa,« se je zresnil Vili. Takoj mu je bilo žal, da se je pohecal. Fantje v njegovih letih so vendar vedno resni, saj so že odrasli. Vedel je, da mora naprej, a ga je njen pogled zadržal. Gledal je njene smejoče oči, in če ne bi bilo tekmovanja, bi ga morda celo prepričala, da bi se z njo igral v mivki. Ne da bi vedel kdaj, je stegnil roko in se dotaknil njene glave. »Kaj je?« »Tole si imela v laseh.« Pokazal ji je košček lišaja, ki ga je ujela, ko je lezla na drevo. »Glej, ti jih imaš polno glavo!« Hitro se je dvignila in mu segla v lase ter jih hitela čistiti. »Ko sva lezla na tisti viseči most, sem videla, da ti na vsakem lasu visi ena smet. Že tam, sem te hotela očistiti, pa sem ... pa sem potem pozabila,« se je zlagala. Morala bi reči: Pa sem se bala, da ti ne bo všeč. Vili je potrpežljivo prenašal šarjenje po svojih laseh. »Kaj se smeješ?« »Čohaš me kot jaz svojega kužka.« »Pa rad vidi?« »Mislim da. Zvali se na hrbet in se ne premakne, dokler ne neham.« V laseh nad njenim ušesom je zagledal še eno smetko. Ko jo je lovil, se je dotaknil ušesa. Za trenutek se mu je izmaknila, se zasmejala in ga prijela za roko. »Kaj je?« »Nič, žgečka me. A tebe ne?« Ne da bi počakala na njegov odgovor, mu je segla v lase in ga pogladila za ušesom. Takega božanja ni bil navajen. Še pri plesu se ga nobena punca ni tam dotaknila. Pač, enkrat se je ena ženska polastila njegovega uhlja. Učiteljica, bilo je v tretjem ali četrtem razredu, vendar ga ni pobožala, marveč močno potegnila, ker je prepisoval. Sam ni vedel, zakaj si je želel, da bi Hedika še šarila za njegovim ušesom, in morda se je prav zato tako odločno zlagal. »Ne!« je rekel. Povesila je roko in smeh je za hipec ugasnil v njenih očeh. Takoj nato se je spet zasmejala in ga potegnila za oba ušesa. »Ti je to bolj všeč?« Ker se ni maral še enkrat zlagati, je spremenil temo pogovora. »Valuk in Robi naju čakata!« Kar stresel se je od groze, ko se je spomnil, kakšno zabavo bi imela Robi in Valuk, če bi videla, kako sta se s Hediko obirala. Čim bolj sta se bližala izhodu, tem bolj se je ta večal. Med mogočnimi skalami se je prebijal potok, in Vili se je ustrašil, da je bila njuna pot zaman. V tako deročo vodo ne bi stopil za vse na svetu. Spodnesla bi ga in vrgla v skale. »Auu...!« Kakor se je mivka na tleh naenkrat začela, tako seje tudi nehala. Vendar je to prej kot njene oči, odkril njen podplat, ko je stopila na oster kamen. »Tukaj me počakaj!« Vili jo je potisnil na skalo. »In obuj se!« Sam pa je med skalami poiskal prehod do ustja rova. Ustavil se je na kakšna dva metra visokem pragu, preko katerega je v slapu padal potok. Stena poleg slapa je bila suha in toliko razčlenjena, da bodo z lahkoto zlezli preko nje. »Vili, poglej, tam je naše novo kontrolno mesto! A vidiš, na tistem drevesu je naša kuverta!« Hedika je stopila k njemu in mu kazala v slap dežnih kapelj, skozi katero je le medlo videl posamezna drevesa. »Kje?« »Tam!« Hedika ga je prijela za komolec in mu z iztegnjeno desnico kazala drevo, ki je rastlo nedaleč od vhoda v podzemski rov. Vili je napenjal oči, a razen nekaj medlih senc, ni videl ničesar. »A res ne vidiš?« Njena roka mu je mahala pred nosom in mu kazala proti drevesom, a niti na enem ni videl zelene kuverte. Z levico se je še tesneje oklenila njegove nadlakti in jo stiskala k sebi. Njegov komolec je stisnila k hribčku na svoji majički in Vili je začutil nenavadno toploto, ki ga je celega ogrela. »A res ne vidiš?« Vili je težko požrl slino. »Ne, kje je?« Razen šumenja v ušesih ni zaznaval ničesar. Tudi če bi kazala slona, ki bi mu tik pred nosom mahal z rilcem, ga ne bi videl. Vendar ni razmišljal o slonu in tudi o kuverti ne. Levico je potisnil v žep in buljil v dežne kaplje. »Ne, res ne vidim,« je izjecljal čez nekaj trenutkov, ko se mu je zdelo, da mora nekaj vseeno reči. Hedika je glavo naslonila na njegovo ramo, zamižala na eno oko, ga prijela za brado in mu obraz obrnila v tisto smer, kjer je bilo drevo s kuverto. »Poglej tisto veliko drevo čisto ob reki, levo od njega, prvo ne, drugo ne... na četrtem drevesu. Malo više v bregu raste. A res ne vidiš? Kuverto je zmočil dež, pa se je povesila. Kakšen meter in pol visoko na deblu...« Njeni kratki lasje so ga ščegetali po vratu, zadnje besede pa mu je dahnila skoraj v uho in njen topli dih je začutil do vrha glave. »Ne... Ja, ja... zdaj vidim,« se je zlagal. Hedika se je odmaknila od njega. On pa je še vedno stal na mestu in buljil v slap dežja, ki se ni niti toliko odgrnil, da bi videl drevo, ki mu ga je kazala. Vse je šumelo okrog njega, vendar to ni bil šum dežja niti šum slapa, v katerem je reka padala v tolmun. Za to šumenje je bil kriv Hedikin topli dotik. Tudi videl ni veliko. Videl ni reke, na kateri so se razbijale deževne kapljice, tudi dreves, na enem od njih naj bi visela njihova kuverta, ne, celo streli, ki je scefrala visoko smreko nekje na vrhu hriba, ni uspelo, da bi ga postavila na trdna tla. Od sveta okrog sebe je zaznaval samo Hedikin dih v svojem ušesu in toploto na komolcu, ki je še malo prej prihajala izpod Hedikine majičke. »Kako bomo prišli tukaj čez?« jo je zaskrbelo, ko je minilo prvo navdušenje, da je našla pot naprej. Na vprašanje ni dobila odgovora, saj Vili še vedno ni bil popolnoma priseben: sanjaril je o dihu za ušesom, toploti, šumenju... In še o drugih stvareh, za katere je bil še pred nekaj trenutki prepričan, da ne obstajajo. »A bomo lahko prišli čez to skalo?« Hedika ga je prijela za komolec, a se ni stisnila k njemu. »Kaj?« »Nič ne slišiš, a si zaljubljen?« se mu je zasmejala in se takoj nato spet zresnila.« Spet se je spomnila na poljubčke in na tisto avšo... »Ne! Nekaj razmišljam...« Ni ji mogel povedati, da je raztresen zaradi nje. »Po Valuka in Robija moram. Tukaj me boš počakala!« Hedika je prikimala, čeprav bi raje šla z njim. »Za to skalo se stisni, da boš na suhem in v zatišju!« Takrat je bleščeča svetloba pobelila njuna obraza. Svetlobi je v delčku sekunde sledil grom, ki je mogočno odmeval po rovu. Tudi Vili je čutil, kako so se mu naježili lasje. Malo korajže in samozavesti mu je vrnila Hedika, ki je prestrašeno skočila v njegov objem. Odmev groma se je že davno izgubil, ko se je upala dvigniti glavo z njegove rame. »Nič se ne boj, v jamo ne more treščiti,« jo je hrabril, čeprav o tem ni bil čisto prepričan. Tudi njemu so se pošteno tresla kolena. »S tabo grem!« se je odločila. »Ne! Počakaj me! Noge imaš že suhe, pa tudi obuta si.« »Saj se lahko sezujem.« »Zakaj bi po nepotrebnem hodila. Na varnem in na suhem si, raje se malo spočij! Sem prav gotovo ne bo treščilo,« ji je še enkrat zatrdil. Nerada je popustila. Gledala ga je, ko je odložil nahrbtnik in s športnimi copati in baterijo v rokah odšel med skale. »Vili!« Izza skal je gledala samo še njegova glava. »A je Janja res tvoja sestrična?« »Kdo?« »Janja, tista iz oranžne skupine.« Vilija je mikalo, da bi se z njo še malo pohecal, ko se je pa spomnil dotika, ki mu je razburkal glavo, je sklenil, da ji bo povedal resnico. »Saj je ne poznam.« »Kako pa veš, da ji je ime Janja?« »Saj ne vem. Vse sem si izmislil, da bi malo podražil Robija...« ji je brez zadrege priznal. In tebe. Ne, tega ji seveda ni povedal, saj ga tisti trenutek ni niti najmanj mikalo, da bi jo jezil. »Zakaj sta si pa potem metala poljubčke?« »A mi res ne verjameš, da je nisem še nikdar videl?« je vprašal čez čas, ker jo je pogled izdajal, da mu ne verjame. »Zakaj si ji pa dajal poljubčke?« Vili se je vrnil k njej in razmišljal, kako bi jo prepričal, da Pretesne majičke ne pozna, da ni njegova sestrična in kaj šele kaj drugega. Najlaže bi ji dokazal, če bi jo objel in poljubil... Ustrašil se je svojih skritih želja, zato je obstal kot lipov bog. Ko bi vsaj treskalo, si je zaželela Hedika, da bi lahko skočila v njegov objem in mu s stiskom povedala, da ga ima rada. Ker se ju nebo ni usmililo, sta molče gledala drug drugega. Mučno tišino je pretrgal Vili. »Res ni moja sestrična, tako kot ti, sem jo danes prvič videl.« »Zakaj sta si pa potem metala poljubčke?« Vili se je zasmejal, in ker je vedel, da ne bo zadovoljna, preden ji ne bo vsega natančno povedal, ji je razložil, kako jo je zasačil, ko mu je hotela suniti drva in še vse drugo, kar se je zgodilo na strelišču in na prostoru, kjer je postavljal piramido za taborni ogenj. Gledala je, kako se premikajo njegove ustnice, vendar ni slišala njegovih besed. Najraje bi ga prekinila in zakričala, da ga ima rada in da se je samo zaradi njega odločila za ta bedasti pohod, a so jo ustnice, ki so se premikale in ji nekaj dokazovale, zadrževale. Pred oči so se ji spet vrnile njegove našobljene ustnice, ki so metale poljubčke Pretesni majički. »Pa ti je všeč...?« K sreči Vili vprašanja ni razumel. »Kaj?« »Nič.« Ugriznila se je v jezik in spet je stala na trdnih tleh. Tega vprašanja za vse na svetu ne bi ponovila. Čeprav je sklenila, da na Pretesno majičko, pa naj bo Vilijeva sestrična ali ne, niti pomislila ne bo več, je bila čedalje bolj prepričana, da se ji je zlagal. Enkrat prav gotovo, kdor pa se zlaže enkrat, laže vedno... Nič, prav kmalu se bo izkazalo, ali je govoril resnico ali ne! Na cilju bom to zagotovo izvedela! je razmišljala. Da, všeč mi je! bi ji najraje priznal, kajti ni preslišal njenega vprašanja. Toda zakaj bi ji to povedal? Kaj bi imel od tega? Pretesno majičko bo mogoče videl še enkrat, na cilju, in potem nikdar več. Pa mi je res všeč? se je isti hip vprašal. Mi je všeč zato, ker me je zafrkavala na strelišču? Ali morda zato, ker mi je hotela ukrasti drva? Naj je še tako razmišljal, ni našel niti najmanjšega oprijemljivega vzroka, da bi se lahko zaljubil vanjo. Priznal si je samo to, da strelja bolje od njega. Razjezil se je, da toliko razmišlja o smrklji, ki jo bo tako hitro pozabil, kot pozabiš vse, ki jih srečaš samo enkrat. Kdo ve kako dolgo je razmišljal o Pretesni majički, Hedika pa je stala nekaj korakov od njega, ga gledala in ugibala, ali je razumel njeno vprašanje. »Kaj si vprašala?« Ko je videla njegov odsoten pogled, je uganila, da vprašanja ni preslišal. Njegov dolgi molk pa jo je prepričal, da je v Pretesno majičko zaljubljen. Če ne bi bil, bi mi takoj odgovoril, tako je pa tuhtal, kaj naj mi reče. »Nič... A misliš, da bo kmalu nehalo deževati?« Užaljeno mu je pokazala hrbet in se zagledala v vodo. Vili je v njenih laseh zagledal še eno smetko. Dolgo, v tem času bi lahko preštel pol njenih las, je lovil košček mahu. Hedika se v vsem tem času niti premaknila ni. Spomnil se je Robija, za katerega je vedela cela šola, da mu je Hedika na moč všeč. Kaj bi rekel, če bi naju zdaj videl? je pomislil, ko je končno le ujel smetko. Nasmehnil se je in še sam ni vedel zakaj. »Zakaj se smeješ?« »Tebi, ker mi ne verjameš, da je še nikoli nisem videl. Ne vem, kako ti sploh pride na misel, da bi mi lahko bila všeč taka domišljavka...?« Laž mu je šla toliko laže z jezika, ker je predobro vedel, da je Pretesna majička zanj popolnoma nedosegljiva. Hedika je začutila, da je spet zabarvala, zato se ni obrnila. Pa tudi če bi se, Vili tega ne bi opazil, preveč je razmišljal o obeh puncah. »Valuk in Robi bosta ponorela, ker se tako dolgo obiram.« Preden je napravil prvi korak, je prav od blizu nekdo zaklical. »Vili, Vili...! Kam sta se skrila?« Takoj nato sta zaslišala dolg žvižg na prste. »Tukaj!« Vili se je hitel obuvati. Pot med skalami je bila posuta z ostrimi kamni. »Ohoj!« se je zadrla Hedika, kije spet dobila svojo običajno barvo. Preden se je Vili obul, sta ju Valuk in Robi že našla. »Kaj se skrivata?« se je razhudil Valuk. »Kdo se skriva? Glej, tam je naša ovojnica! Hedika jo je prva zagledala!« Vili jo je še enkrat pohvalil. Čez čas se je šele spomnil, da sta prijatelja v temi prodirala skozi rov. »Sta pa čisto znorela, da sta šla pod zemljo brez luči, lahko bi se vama kaj zgodilo!« »Zakaj nisi prišel po naju?« je penil Robi. »Celo večnost sva te čakala!« »Prav zdaj sem se odpravil,« se je branil Vili. »Kako bi vaju našli, če bi padla v kakšno luknjo?« se je jezil še naprej. »Baterijo imam.« Valuk mu je posvetil v oči. »V stranskem žepu nahrbtnika je bila. Mislim, da jo je oči pozabil.« Vili se je pomiril. »Že trikrat bi lahko prišel!« Robi je bil prepričan, da so stari grehi pozabljeni in odpuščeni in da zato lahko spet napada. »Kobalil si se kot muha v močniku!« »Kako pa je to,« je čisto nedolžno vprašala Hedika. Robi je zazijal kot njihov spaček, avto seveda, kadar mu je njegov oče dolival olje. Napeto je razmišljal, kaj bi ji odgovoril. Hedika sicer ni hotela netiti prepira, njeno naslednje vprašanje pa vseeno ni bilo čisto nedolžno. »Kaj pa je to močnik?« Robi jo je vzvišeno pogledal. V njegovem pogledu se je videlo globoko zaničevanje. Iskal je besedo, s katero bi izrazil svoj prezir do take brezveznice, a ker je ni našel, se je obrnil stran. Pogledal je Valuka, kot da bi ga prosil za pomoč, da bi z enim samim dobro izbranim pregovorom zaprl usta tej domišljavi zdraharki, vendar ta tisti trenutek očitno ni bil razpoložen za besedne dvoboje. Če smo čisto odkriti, moramo povedati še to, da tudi Valuk močnika ni še nikoli videl, kaj šele jedel. Sam stavek pa se mu je za ta trenutek zdel na moč primeren, saj ga je z istim pregovorom velikokrat okarala mami, če se je njen Vali le preveč obiral. Valukov okrogli nos je hitro zavohal, da je vreme za prepire nadvse primerno, zato je usmeril pogovor v varnejše vode. »Kje je tista ovojnica?« Stopil je k Viliju. Da bi vprašal Hediko, mu niti na misel ni prišlo. Kaj bi se pogovarjal s smrkljo, ki je grdo govorila o njegovem najboljšem prijatelju. Naj ve, da ji tega ne bo nikdar odpustil, pa tudi če mu kupi celo goro sladoleda. O tem je bil skoraj prepričan. Vprašani mu ni mogel takoj odgovoriti, saj ni vedel, katero drevo mu je kazala. »Tam, na tistem drevesu, a je ne vidiš?« se je vmešala Hedika. »Ne!« ji je kratko zabrusil Valuk. Niti pogledal ni, kam je molila roko. Ne da bi vedela kdaj in zakaj, je pričela plezati čez prag, in preden so se fantje domislili, da bi ji pomagali, jim je že izginila izpred oči. »Hedi...!« se je zarekel Vili in se še v isti sapi popravil: »Hedika, počakaj, zdrsnilo ti bo!« Legel je na tla in ji ponudil roko. Ona pa ni čakala ne njega ne koga drugega. Spretno kot mačka je izbirala prijeme za roke in noge. »Če pade, bomo še njo nosili,« se je ustrašil Valuk. Njegova pripomba ni odletela v prazno, videl je, da sta tudi Vili in Robi stiskala pesti, da bi varno preplezala. Ko so se njene noge dotaknile trdnih tal, je vsem trem odle¬glo. Hedika pa se je šele takrat zavedla, da se je brez potrebe spustila v nevarno pustolovščino, iz katere bi, če bi se slabše končala, odnesla nekaj bušk in odrgnin, če ne še kaj hujšega. Vendar takrat o tem ni utegnila razmišljati. Stekla je po ozki polici nad tolmunom, se na vso moč zapodila v hrib do drevesa, in še preden jo je dež zmočil, je že snela ovojnico in se pognala nazaj. Ko se je vrnila do skalnatega praga, je zagledala Vilija in Robija, ki sta ji, ležeč na trebuhu, molila roke. »Daj kuverto!« ji je ukazal Robi. »Če bi jo tako rad imel, bi šel sam ponjo,« se je namrdnila in jo namesto njemu dala med zobe. Sprva je hotela prezreti tudi roki, ki sta jo vabili, da jo dvigneta čez skalo. Ko pa ji je začela mokra obutev drseti, je hvaležno sprejela Vilijevo in Robijevo roko, ki sta jo potegnili navzgor. »A jo zdaj vidiš?« je zabrusila Valuku in mu pomolila mokro kuverto pod nos, tako da mu ga je celo malo zmočila. Preden je presenečeni Valuk mogel odpreti usta, je iz nje vzela karto in jo dala Viliju. »Ker moramo počivati, boš lahko v miru preštudiral, kakšna je naslednja etapa.« Trajalo je skoraj cele pol večnosti, gotovo nekaj dolgih sekund več kot pol minute, da je Vili prišel do sape. Pa ni preučeval karte in tudi rekel ni ničesar, samo v mislih je občudujoče ocenjeval to punco, za katero ne bi nikoli niti pomislil, da je tako dobra, kot se je izkazala s svojim zadnjim dejanjem. Pri tem seveda ni pozabil, da je prej, ko sta bila sama, zaradi njene bližine čutil razbijanje srca v vratu, v glavi in v vsakem lasu posebej. Zdaj pa bi jo najraje prijel za roko in jo stisnil k sebi, vendar zaradi Valuka in Robija ni smel na kaj takega niti pomisliti. Toda to lahko počaka! Vedel je, da bosta še velikokrat skupaj in tega, česar ji zdajle zaradi nepovabljenih ušes ne more zaupati, ji bo povedal takrat, ko bosta prvič sama. »Kaj me tako gledate?« se je zasmejala fantom, ki so buljili vanjo kot zijajo sedmošolci mlado učiteljico, ki je prvič stopila v razred in mulci ne vedo, ali naj jo poslušajo ali se zaljubijo vanjo. »Kdo te pa gleda!« Robi se je skoraj užaljeno zagledal v vodo, na kateri so v vetru poplesavale dežne kapljice. Med njimi je valoval Hedikin obraz. Postalo mu je žal, ker se je še malo prej pridušal, da z njo, ki jo ima raje kot vse druge punce na tem svetu, ne bo nikdar več spregovoril. To napako bo prav kmalu popravil in ji povedal, da jo ima tako... Ne, kakšne besede bo izbral, se mu takrat niti sanjalo ni, vedel pa je, da bo to salamensko težko, veliko teže kot reči: S to domišljavko ne bom spregovoril niti besedice več! Vili je spustil pogled na karto, vendar tistega, kar je gledal, ni videl - opazil ni niti tega, da jo drži narobe! Še sreča, da ni tega videl kdo ob njegovih prijateljev. Čisto drugačne težave pa je imel Valuk. Že lep čas si je masiral glavo, s katerim uporabnim pregovorom bi jo najbolj zafrknil. Hotel je že kar nekaj blekniti, pa se je spomnil, da mu je oči že velikokrat svetoval, da je v trenutkih, ko ne najdeš poti naprej, najbolje prešteti do pet. Če se tudi v tem času ne spomniš nič pametnega, potem molči. Ker se mu še potem, ko je preštel do deset, ni utrnila nobena modrost, je segel v nahrbtnik in izvlekel še eno obloženo žemljo. »Sicer pa, kdor molči, stotim odgovori,« je zamomljal s polnimi usti. Hedika se je še naprej zmagoslavno smehljala, Vili in Robi pa sta kot polita cucka buljila eden v vodo, drugi pa v narobe obrnjeno karto. Vsem, tudi Hediki je najbolj ustregel blisk, ki je usekal nekam v bližino. Ko se je odmev groma polegel, je Hedika stopila k Viliju. »A veš, kje smo?« Še sreča, da je med grmenjem povesil roko, da je zdaj lahko karto večkrat zasukal in jo nazadnje obrnil tako, kot je treba. »Moramo biti nekje tukaj...« je začel, nekako tako kot v šoli, če te nepripravljenega preseneti učitelj. »Ja, tukaj smo!« Vili je še dvakrat zavrtel karto, ker se še ni mogel čisto zbrati. »Sedimo!« je predlagala Hedika in sedla na rob praga, čez katerega je malo prej splezala. Zraven nje se je položil Vili. Robi ni hotel zaostajati, a na Vilijevo veliko začudenje, ni sedel poleg njega, marveč zraven Hedike, kot da bi bila ona glavna. Hedika se je Robiju malo odmaknila in se primaknila k Viliju. »Bolje je slabo sedeti kot dobro stati.« Valuk je svojo težo zavalil poleg Vilija, se sklonil čezenj in pogledal v karto. »Kje smo?« je zakrulil s polnimi usti. »Skidaj se z mene, saj me boš sprešal,« ga je odrinil Vili. Komaj je razgrnil karto, sta se Valuk in Hedika spet naslonila nanj. Valuk je na srečo že pogoltnil zadnji grižljaj in Viliju ni bilo treba poslušati njegovega prežvekovanja. Hedika pa mu je naslonila roko na ramo, in če se je le malo premaknil, se je s komolcem dotaknil tistega mesta na njeni majički, ki mu je vedno znova pognal kri vse do las. Končno se mu je le posrečilo toliko zbrati, da je povezal konec prejšnje etape z drevesom, s katerega je Hedika snela kuverto. »Tukaj!« in mu je pomolil karto pod nos. »Pokaži,« je hotel videti še Robi in se nagnil čez Hediko. »Ne leži na meni,« ga je odrinila Hedika. Robi je buljil v črte in pike, čeprav se je na orientacijo in na zemljevide spoznal toliko kot zajec na boben. »Je dolga?« Robi je mislil na etapo. »Ne preveč. V glavnem bomo tekli po ravnem,« je njega in z njim še Hediko in Valuka pomiril Vili, ki se je tudi sam bal, da jih spet čaka pot z mnogimi vzponi in padci. »In kaj bomo zdaj?« »Čakali, da nevihta mine,« se ji je zasmejal Vili. »Ne morete si misliti, kakšen krompir smo imeli. Med nevihto smo suhi napravili eno etapo, drugi pa so morali počivati. Mislim, da smo si pridobili kar lepo prednost.« Potem so obsedeli in strmeli v mokro zaveso, ki se ni in ni hotela odgrniti. »Kje pa so drugi?« Hediki je šlo čakanje najbolj na živce. »Nekje vedrijo, tako kot mi.« Valuk je iz nahrbtnika potegnil še nekaj hrane in jo velikodušno ponudil tudi prijateljem. »Samo tisti, ki niso vzeli s seboj malice, prodajajo lakoto.« Spomnil se je Pomarančnikov in njihove bodice, ali gre na Himalajo. »In verjemite mi, niso tako na varnem in na suhem kot mi,« je še dodal s polnimi usti. Ko so tako mleli dobrote in strmeli v dež, so se oblaki pričeli trgati. »Kmalu bo mimo.« Preostali trije so mu molče pokimali, saj s polnimi usti ni nihče rad govoril. Samo Robi si ni mogel kaj, da ne bi še sam povedal ene pametne: »Zdaj šele vidim, kako prav mi je prišel ta počitek.«

»MISLIM, DA IMAM SAMO ŠE JEZIK MALO SUH,«

se je jezil Trlica, ko je zlezel iz krmišča, pod katerim so prevedrili nevihto. Gledal je svoje hlače, od katerih je kap¬ljalo. Njegovi tovariši so jo odnesli bolje. Glave in obleko so imeli suhe, saj jih je streha kar dobro varovala. Trlici, ki je vedril na vetrni strani, pa je že prvi piš zmočil tako srajco kakor tudi hlače. S svojo velikostjo je prestregel marsikatero kapljico, ki bi drugače zmočila njegove prija¬telje. Sicer pa: kazen mora biti vzgojna in po pravici je trpel za tisto, kar je zagrešil. Saj je bil on tisti, ki je pred¬lagal, da so šli na pot brez vsega. Za Trlico so se potem, ko so oblaki iztisnili poslednjo kapljo, izpod strehe prikazali še preostali trije. Nazadnje Joška, ki se je zatekla čisto v sleme in je zdaj pretegovala otrple ude. »Lahko bi bilo še slabše,« je bolj sebe kot prijatelje tolažil Pokora. »Zate bi bilo huje samo, če bi utonili,« se je jezil Trlica in ovijal premočeno srajco. Razmišljal je, da bi ovil še hlače, pa seje potem, ko je oblekel srajco, hitro premislil. Srajca ni bila nič bolj suha, bila je pa tako mrzla, da so mu zašklepetali zobje. Nepričakovano so se kisle poteze na nje¬govem obrazu raztegnile v prešeren smeh. »A se ti je utrgalo?« je nejevoljno zagodrnjal redkobesedni Pokora. »Veš, kako mokri so šele Himalajci.« »Toliko vode se jim je nateklo v čevlje, da bodo v njih utonili,« se je zarežal Palček. Njegova pripomba ni bila deležna vsesplošnega smeha, kakor je pričakoval. Vsi so vedeli, da je le malo priredil zbadljivko, ki je letela na njegov račun. Pogosto so ga namreč zaskrbljeno spraševali, ali se res samo zato ne upa pljuniti na tla, da ne bi po nesreči stopil v pljunek in v njem utonil. To, da so se znanci in neznanci obregovali v njegovo majhnost, ga je na moč jezilo. Sam je sicer še vedno upal, da bo do takrat, ko bo moral v vojsko, vsaj toliko zrastel, da se mu ne bo treba spotikati prav v zadnji vrsti, kot se mora zdaj pri telovadbi. Joška je iz žepa izvlekla zmečkano karto in jo poravnala na golem stegnu. S prstom je drsela po oranžni črti. Prst se ji je ustavil ob vijugasti modri črti, ki je označevala tok reke. »Čez reko bomo morali.« »Pa ne plavati?« se je prestrašil Trlica, ki je komaj malo ogrel svojo mokro srajco. »Sedanja etapa ni predolga.« »Upajmo, da tudi ne pretežka,« jo je dopolnil Palček, ki mu je hoja v hrib delala dodatne težave. »Nič se ne boj, nog si ne boš toliko obrabil, da bi ti bile hlače predolge,« ga je z resnim glasom in še resnejšim obrazom premeril iz ptičje perspektive Trlica. »Nehajta!« Joška je zatrla prepir, še preden se je utegnil razplamteti. Vedela je, da Palček prenese vse, no, skoraj vse, če pa kdo omeni, da so njegove noge kratke, takrat zameri celo najboljšim prijateljem. »Prišli smo iz tiste smeri, reka mora biti tam.« Pokazala je proti gozdu, kamor se je izgubljala stezica. Po visoki travi so se prebijali proti gozdu in se jezili na ves svet, najbolj pa na dež, ki jim je zagrenil hojo. Na nogah so čutili vsako bilko, ki jim je pobožala golo kožo. Vsi štirje so mislili na Himalajce, ki so se na pot podali z nabitimi nahrbtniki, v katerih so imeli tudi kakšen kos suhega oblačila. Oni pa niti malice niso vzeli s sabo. Da so lačni, jih je spominjalo tudi glasno kruljenje po črevesju. Z vsakim korakom posebej so plačevali davek svoji domišljavosti. »Upam, da nas na cilju čakata malica in kosilo. A veste, kaj bi najraje jedel...?« »Nehaj, Trlica!« se je utrgalo Pokori. »Prav ti si se na startu ustil, da bomo prej zmagali, preden se bomo utrudili in postali lačni.« »Nehajta oba!« je prekinila prepir Joška. »Kar je, je. Bomo pa drugič mislili tudi na to!« je še dodala, da je pomirila razgreti glavi, ki bi utegnili vsak hip eksplodirati. »Kje pa so druge skupine?« Palček se je spomnil, da ne tekmujejo samo oni in Himalajci, marveč da se za najboljša mesta borijo še štiri druge ekipe. »Mokri so tako kot mi ali pa še bolj,« mu je čez ramo odgovoril Trlica in pobiral stopinje za Joško, ki se je najbolj bala, da se bodo njeni prijatelji, zdaj ko so utrujeni in lačni, še sporekli med sabo. Če se bo to zgodilo, potem na zmago niti pomisliti ne bodo mogli. Ko so mokri do kolen pritekli na kolovoz, se je Joška ozrla in za trenutek zagledala med drevjem streho hotela, v katerem so našli varno in suho zavetje Belčki, Rumenčki in Rdečki. Če bi že pred nalivom natančneje preštudirala karto, bi videla, da je bil hotel na njej narisan. Kriva je bila predvsem sama, saj jo je tako kot Vilija zanimala samo črta, ki je označevala njihovo pot, vse drugo pa ji je bilo deveta skrb. Oboji, Himalajci in Pomarančniki, so hoteli sebi in drugim dokazati, da so najboljši. Tokrat so jo prvi še kar poceni odnesli, saj so bili suhi in siti. Pomarančniki pa so se lačni in premraženi v mokri obutvi izogibali lužam na razmočenem kolovozu. Nekako v istem času, ko je Trlica zlezel iz krmilnice, se je prek kamnitega praga na koncu rova spustil Robi. Vili mu je podal nahrbtnika in torbi, potem pa je čez skalo pričel lesti Valuk. Ker plezanje ni bila njegova najljubša panoga, je od zgoraj njegovo težo zadrževal Vili, od spodaj pa ga je podpiral Robi. Ko je srečno premagal strmino, je Vili pomignil Hediki. »Ne, jaz bom šla zadnja, kar pojdi!« Robi mu je začel razlagati, kje so najboljši oprimki, a ni bilo potrebno. Vili je malo podrsal po steni in že je bil pri njem. Komaj je bil Valuk na tleh, se je zapodil v breg proti drevesu, s katerega je Hedika snela njihovo kuverto. Takoj za njim je stekel tudi Robi. Vedel je, da Hedika ne rabi pomoči, saj se je v plezanju že izkazala. Vendar sta se zmotila oba. Kakor se ji je zdel prvi spust otročje lahek, je postal drugi naenkrat neznansko težak. Oprijemališč skoraj ni več našla, razmočeni podplati pa so zdrsnili tudi z največjega oprimka. Tako je visela na robu praga in z nogami nemočno krilila po skali ter iskala, kam bi se oprla. Nazadnje je njene noge ujel Vili. »Počasi se spuščaj in pazi, da si ne opraskaš kolen.« Z njegovo pomočjo je brez prask pritelovadila na varno. »Trapaste babe!« se je jezil Valuk. »Enkrat lahko preplezajo same, drugič pa nikamor ne morejo.« Še vedno je bil prepričan, da jim je Hedika le v napoto in breme in da bi s kakšno normalno punco vso stvar veliko laže, hitreje in bolje opravili. »Sicer pa, kdo bi jih razumel...« si je nejevoljno nergal v brado. Še pred vrhom brega sta ga Hedika in Vili prehitela in se zapodila naprej, kot da bi on tekmoval v neki drugi skupini. »Kaj pa misli, smrklja domišljava,« je hropel Valuk in se razjezil tudi na Vilija. »Doslej je bila ves čas zadnja kot pasji rep, zdaj ko smo pred ciljem in je najhujše za nami, se pa sili na čelo.« Že je hotel zaklicati, ko je sopel v hrib, naj ne tečejo tako hitro, a ga je Hedika prehitela. Prijela je Vilija za roko. »A že spet to njeno zoprno rokcanje,« je zazijal Valuk in se skoraj spotaknil ob korenino, ki jo je v razburjenju spregledal. »Odstopil bom od nadaljnjega tekmovanja, ne prenesem več tega!« je jezno pihal v brado, a ga je od tega odvrnila prav ona. Vilija ni prijela zato, da bi se obešala nanj, kakor je zmotno pomislil, marveč zato, da je prestavil v nižjo prestavo. »Prehitro tečeva. Valuk, a boš zmogel tako hitro?« »Zase se brigaj!« je zanergal skozi stisnjene zobe, ko se je v njem prebudil užaljeni ponos. Njegovega sitnarjenja seveda ni nihče razumel, saj so bili vsi prepričani, da samo tako glasno in globoko diha. Za Vilija pa je bil to zadosten znak, da mora misliti predvsem nanj. Misliš, smrklja zijalasta, da sta samo vidva. Kaj pa sploh si! Doslej so bile s tabo samo težave, zdaj pa, ko si našla kuverto, pa misliš, da že lahko ukazuješ. Naj bo tvoj oče stokrat ravnatelj šole ali pa sam šolski minister, če hoče, mene ne boš komandirala! Vse to in še veliko več bi ji povedal, če bi se maral kregati. Samo Valuk ni bil take sorte. Če je le mogel, se je prepiru izognil; dobro je vedel, da bi bila Hedika jezna, če bi slišala njegove samogovore. Sicer pa, kaj bi imel od tega, če bi ji povedal, pa čeprav samo del tega, kar je mislil o njej? Skupina se je strnila in tudi Valuk, ki sicer ni maral, da ga kdo moti v razmišljanju, ni zaostajal. Hedika in Vili sta ostala spredaj in se v zmernem tempu ogibala mokrim vejam, s katerih so se osipale kapljice. »Srečo imamo, da je ta etapa lažja, kot je bila prejšnja,« je dejala Hedika. »Ja,« ji je kratko pritrdil. Pritekli so do travnika, čez katerega so našli bližnjico Pomarančniki. Tudi Hedika je takoj zagledala, da bi bilo veliko bliže, če bi se zapodili naravnost. A komaj je to predlagala, jo je Vili odpravil z eno besedo. »Ne!« »Zakaj?« »A bi rada plavala?« »Kje pa vidiš kakšno vodo?« »Boš že videla.« Hedika je spet pomislila na Pretesno majičko. Še vedno laže. Dogovoril se je s tisto dvogrbo kamelo, zato nas pelje po daljši poti. Kadar je bil tako odrezav, ji je postal tako nepopisno zoprn, da ga niti videti ni marala. Le zakaj je tak, je razmišljala. Še malo prej je bil tako v redu, da bi ga imela raje kot... Spet si je morala priznati, da je vanj malo zatreskana. Ko ji je pa takole vzvišeno odgovarjal, se ji je zdel nemogoč. In spet so ji pred očmi zaplesali poljubi, ki jih je streljal Pretesni majički. Kadar koli se je spomnila nanjo, ga ni marala. Še več, skoraj sovražila ga je! Res, doslej se je le redkokdaj zmotil, si je morala priznati, ko je zaostala za korak ali dva. Kadar ga ni marala, se ji je upirala celo njegova bližina! Le zakaj ne more biti vedno enak? A je res tako težko biti prijazen? Njegovo čudno in spremenljivo obnašanje ji je šlo na moč na živce. Pri streljanju z lokom se nisi kaj prida izkazal, če... Ko se je spomnila, da je za tisti neuspeh imela svoje prste vmes tudi Pretesna majička, je o tem nehala razmišljati. »Ne moreš tako hitro?« se je ozrl Vili. »Jaz lahko, Valuk pa ne...« Da bi prikrila vzrok svojega zaostanka, si je izmislila Valuka. »Prej si zaostal in sem mislila, da ne moreš tako hitro,« se mu je opravičila, ko jo je prehitel. Valuk ji je po svoji stari navadi odgovoril z monologom, ki ga je slišal samo on: Z enim sladoledom in s kremno rezino si nisi kupila mojega prijateljstva... ji je že kdo ve katerikrat zabrusil, ko se je pridružil Viliju in ji pokazal svojo mogočno zadnjo stran. Ovinek se je neznansko vlekel, in Hediki je bilo žal, da ni sama stekla čez travnik. S temi mulci res nima več kaj početi, saj se niti pogovarjati ne znajo, in spet ji je postalo žal, da se je prijavila na to bedasto tekmovanje. Prehitel jo je celo Robi, ki se mu ta trenutek ni zdel najbolj primeren, da bi z njo obnovil razrahljane diplomatske odnose, čeprav si je tega na moč želel. In tako so šteli korake okrog ovinka, ki ga ni in ni hotelo biti konec. Še sreča, da tečemo po kolovozu, na katerem ni blata. Tistih nekaj luž pa z lahkoto preskočimo... je razmišljala Hedika in zaostajala za fantovsko trojico. Vsi trije ste samo važni kmečki butci. Tekmovanje je spet ni čisto nič zanimalo. Tam, kjer je kolovoz zavil najglobje, jo je Vili počakal, Robi in Valuk pa sta hitela naprej. Čez cesto je tekel potoček in nadaljeval svoj tek med drevjem in grmovjem po sredini travnika. »Ga boš lahko preskočila?« »Ne skrbi!« Odgnala se je in pristala na produ, ki ga je zrahljalo deževje. Zakrilila je z rokami, in če je Vili ne bi ujel za roko in potegnil k sebi, bi morala stopiti v vodo. Kakor mu je bilo prvo srečanje njegove dlani z njeno neprijetno, si je zdaj želel, da bi mu grela prste, vendar mu je takoj, ko je ujela ravnotežje, roko odtegnila. »A zdaj vidiš?« Pokazal je na grmovje, v katerem se je izgubljal potoček. »Si že bil kdaj tukaj?« Vili ji je odkimal. »Kako si pa potem vedel, da teče čez travnik potok?« »Vrbe in jelše rastejo samo tam, kjer je veliko vode.« Hedika je videla, da res rastejo vrbe in še neko drevje in grmovje, ki ga ni poznala. Nemogoč si. Ne moreš tega povedati kako drugače. Tudi če bi res vse vedel, se ti ne bi bilo treba tako hvaliti, se je jezila. Saj, v gozdu se res znajdeš kot malokdo, samo..., in sama ni vedela, ali ji je všeč ali ga ne mara. Hitela je poleg njega s tako stisnjenimi ustnicami, da se skoznje niti misel ni mogla izmuzniti. »Če bi šli po tisti stezici kot si ti predlagala, bi gazili do kolen!« Uh, si važen! je zavzdihnila v mislih. »Mi ne verjameš?« Vili je bil užaljen, ker mu ni odgovorila. »Ne govori, saj si sam rekel, da govorjenje jemlje sapo, mi jo bomo pa še kako potrebovali...« mu je odgovorila in preskočila veliko lužo. »Si pa res malo premaknjena! Enkrat hočeš vse vedeti, drugič pa ti je že ena sama beseda, ki ti jo povem, preveč...,« Vili ni mogel razumeti, zakaj se včasih obnaša tako, kot da bi bila vanj zaljubljena, že naslednji trenutek pa gleda skozenj, kot da bi bil iz stekla. Pa Robi! Vili tudi njenega obnašanja do Robija ni razumel. Zakaj mu je dovolila, da jo je dneve in dneve spremljal od doma do šole in iz šole domov, potem pa se mu je začela izogibati in pričela vabiti njega. A bi rada, da bi bili vsi zaljubljeni vanjo? se je spraševal in ugotavljal, da jo tem manj pozna, čim bolj jo spoznava. Če se mu je zdela v podzemski jami tako prima, da bi se vanjo skoraj zaljubil, je bila zdaj taka kot zmerom, zmešana in važna, kot so vse njegove sošolke. In dokončno se je odločil, da ji tistega, kar ji je sklenil zaupati, ko bosta prvič sama, ne bo nikoli povedal... Ne da bi spregovorila eno samo besedo, je pohitel ter se pridružil Robiju in Valuku.

»POGLEJ HIMALAJCE, PREHITELI SO NAS!«

je zarobantil Trlica, ko je visoko na bregu za hipec zagledal Vilija in njegove prijatelje. Sami so se spotikali po strmi blatni stezi in na vso moč so morali paziti, da ni komu zdrsnilo in se ni po zadnji plati odpeljal naravnost proti reki. »Brez panike!« Joška se o tem, kdo bo prvi, ni marala niti pogovarjati. Preveč jo je skrbelo, ali bodo imeli pred ciljem še dovolj moči in volje, da se bodo borili tako, kot se znajo. Zato ni niti pogledala v smer, kamor je kazal Trlica. »Mokri so kot cucki, še malo, pa bodo popadali v grmovje,« je bil prepričan Palček. »Ko bi vsaj,« je zamrmral Pokora, ki sicer ni nikomur privoščil nič slabega. Trlica pa je še naprej zaskrbljeno pogledoval skozi gozd, da bi se na lastne oči prepričal, ali so res že obležali. Ker ga je nesreča drugih bolj skrbela kot njegova lastna sreča, je stopil s steze, se prekucnil in popeljal po mokri travi do reke. »Trlica, a ne moreš gledati pod noge!« je popenila Joška. »Če se boš polomil, nas bo v cilj pripeljal rešilec, potem bomo pa res zadnji!« Zanjo bi bili zadnji že, če bi se uvrstili samo na drugo mesto. »Kako bomo zlezli nanj,« je ugibal Palček in gledal viseči most, ki je bil pritrjen v zanj čisto nedosegljivi višini. Obšel je drevo, v upanju, da bo našel vejo, ki bi rastla bliže zemlji. Toda njegovo raziskovanje ni rodilo uspeha. Joška je vzela karto iz kuverte in natančno pregledala pot, ki je pred njimi. Zaskrbljeno je ugotovila, da bo naslednja etapa najdaljša in verjetno tudi najtežja. Trlica se je utrujen in zamazan primajal do njih. Joška je gledala drevo in razmišljala, kako bi splezala do mostu. Mah in lišaje, ki so rastli na deblu, je dež zlepil v gladko sluz, ki je onemogočala plezanje. »Poiščimo kakšen tanjši hlod in ga prislonimo v rogo- vilo, da bomo po njem zlezli do brvi,« je ukazala in gledala, kje bi našla kaj primernega. Njeno iskanje je bilo zaman; razen preperele veje, ki se je prelomila, še preden jo je dvignila, ni našla ničesar. »Zapravljanje časa, zlezimo po vejah,« je predlagal Palček in se obesil na najnižjo, da bi po njej splezal do rogovile. Uspeh njegovega poskusa je bil kaj klavrn. Komaj je zabingljal na veji, že se je nanj usulo morje kapljic, ki so doslej počivale na listih in potrpežljivo čakale tistega, ki bi si zaželel brezplačno prho. Revež je še enkrat ali dvakrat pobrcal, toliko da je še zadnje kaplje stresel z listov, potem pa je moker in zamazanih rok odnehal. »Mogoče je še kakšen drug prehod?« Stekel je po bregu, ali bi našel kakšno brv, prek katere bi prišli na drugi breg. Joška in Pokora sta stekla v nasprotno smer, toda kmalu sta se razočarano vrnila do visečega mostu, pod katerim je sedel Trlica in se sezuval. »Kaj počneš?« »Prebredel bom čez. Vse sem dobro pregledal in premislil. Voda mi ne bo nikjer segla više kot do srede stegen, pa še to samo na sredi. Sicer pa, raje sem moker kot umazan,« ji je odvrnil in korajžno zagazil v vodo. »Saj si že umazan,« mu je oponesel Pokora. »Pa moker tudi,« je še dodal Palček, vendar Trlica njunih pripomb ni hotel slišati. »Kaj pa mi? Ali naj plavamo za tabo?« se je razjezila Joška. »Počakaj, boš že videla!« Trlica se ni ustavil, dokler ni prigazil do sredine, kjer je bila reka najglobja. Tu je za trenutek obstal in se vrnil k malodušnim prijateljem, ki so razmišljali ali naj ga posnemajo ali naj skočijo v reko in jo preplavajo. »Zlezi mi na ramena, da te nesem čez!« Počepnil je pred Joško, da bi mu laže sedla za vrat. »Naj gre Palček!« se je uprla. Prav nič je ni mikalo, da bi bila poskusni zajček. »Pokora, pojdi ti prvi!« Tudi Palček ni povsem zaupal tovrstnemu prečkanju reke. »Če me takoj ne ubogaš, boš sam preracal vodo kakor veš in znaš!« je ponorel Trlica. »Pa nikar ne misli, da te bom vlekel ven, ko ti bo segala do nosu. Namesto da bi bili veseli, ker vam hočem pomagati, razmišljate, kdo bo šel prvi.« »Zlezi mu na ramena!« je ukazala Joška, ki je spoznala, da je to edini način, da pridejo suhi na drugo stran. »Potem boš šel ti, Pokora, nazadnje pa jaz!« Temu ukazu se ni upal nihče upirati. Komaj je Palček zlezel Trlici na ramena, je zamižal od strahu, da se ne bi videl, kako bo brcal v vodi, če se bo Trlica spotaknil. Strah je bil odveč. Ko je spet odprl oči, je videl prijatelja v hrbet, ki se je že vračal po novega potnika. Dobro minutko kasneje se je poleg njega od prestanega strahu oddahnil tudi Pokora. »Nič se ne boj, če sem Palčka in Pokoro, ki sta težja kot ti, prenesel suha čez, bom tudi tebe,« je korajžil Joško, ki se ni mogla odločiti, da bi mu zlezla na ramena. Razen očka, to je bilo že pred davnimi, davnimi leti, je ni še nihče nosil štuparamo. Če bi me zdajle kdo videl! je pomislila, ko mu je okobal sedla na ramena. Najraje bi ga prosila, naj jo da na tla. Bo že sama prišla preko, pa čeprav mokra do pasu. Kaj, če bosta Palček in Pokora to sčvekala? Vesoljna šola se bo valjala od smeha, ko bodo zvedeli, kako sem jahala Trlico. Če je ne bi bilo tako strah, bi zardela od sramu. »Daj me dol, sama bom šla čez.« »Za glavo me primi!« ji je ukazal, ko je stisnil njene gležnje. Trlica je bil prepričan, da se boji, zato jo je skušal pomiriti. »A veš, kje je pot naprej?« Joška mu ni odgovorila. Gledala je v vodo, v kateri so poplesavale njegove noge iskajoč trdno stojišče. To ji je vzelo toliko časa, da ni mogla misliti o čem drugem. Ko sta se nasprotnemu bregu približala na vsega nekaj korakov, se je Trlica zasmejal in dvignil glavo, kot da bi se hotel prepričati, ali mu še sedi na ramenih. »Vidiš, pa sva prišla.« »Pazi!« je kriknila, ko mu je zdrsnilo na gladkem kamnu, ki ga je dvakrat varno prestopil. Spustila je njegovo glavo, zakrilila z rokami in se ujela za brv nad sabo ter njega in sebe rešila mrzle kopeli. »Hvala bogu,« je zavzdihnila, ko je ujel ravnotežje. »Spusti me!« »Se dobro držiš?« »Ne skrbi zame, si bom že sama pomagala.« Trlica je odgazil na suho, Joška je za trenutek obvisela nad vodo, nato pa je oprijemajoč se zdaj z eno, zdaj z drugo roko srečno pritelovadila do brega. Ko se je pobirala s tal, so ji vsi trije navdušeno zaploskali. »Lep popek imaš,« je pripomnil Trlica, ko si je basala majičko nazaj v hlače. »Nisem vedel, da si hodila v cirkuško šolo,« se je zarežal Palček. Joški pa ni bilo do smeha. »Fantje, če bo samo eden zinil, kako sem šla čez...« Jezno jih je pogledala in v trenutku so se vsi trije zresnili. »Veš, da ne bomo!« Pokora je prvi dojel, da ne mara, da bi kdo zvedel, kako je sedela Trlici za vratom. »Ti bi nas lahko že na oni strani dvignil, da bi šli po brvi preko,« je poočitala Trlici. »Če se pa nisem spomnil.« »Glavno je, da smo prišli suhi čez,« je bil vesel Palček, ki je že pozabil na prestani strah. »Velik krompir sva imela, toliko je manjkalo, da nisva plavala,« se je zasmejal Trlica. Joški pa ni bilo do smeha. Prvič na tem tekmovanju jo je zaskrbelo, ali le niso izgubili preveč časa. Okrog drevesa so noreli kot brezglave kure in zapravljali dragocene minute. In potem so tekli in tekli, vse pa je vedno močneje glodala skrb: kaj, če so jih Himalajci res prehiteli? »Še tega se je manjkalo,« je skoraj obupano zavzdihnila Joška in tako sunkovito zavrla, da se je na mestu ustavila. »Kaj?« je zasopel Pokora, ki je pobiral stopinje tik za njo. Ker ni pričakoval, da ima tako dobre zavore, je le malo manjkalo, da se ni zaletel vanjo in jo podrl. Joška mu ni odgovorila, pa tudi potrebno ni bilo. Obstali so pod bregom, ki je dodobra utrudil Himalajce, in so ga, predvsem Hedika, predrsali po zadnji plati. Pomarančnike pa je čakala še veliko hujša preizkušnja. Stezica je po dežju postala nevarna drsalnica. Za vsaka dva koraka, ki so ju mukoma napravili, so za korak zdrsnili. Da bi se zapodili naravnost v breg niso smeli niti pomisliti. Hoja po mokrem listju je bila nemogoča. V tem težkem trenutku je njihovo prijateljstvo dobilo novo potrditev. Trlica je v trenutku spoznal, da brega vsak zase ne bo zmogel ali pa le z veliko težavo in z ogromno izgubo časa. Kot bi mignil, je odrezal preklo, dolgo kot fižolovka ali še malo daljšo. Z njeno pomočjo je srečno pritelovadil do prvega drevesa. »Kaj pa mi?« je zarjul Palček, ki si je zaman prizadeval, da bi mu sledil. »Samo nase misliš,« je penil, ko se je že drugič pobiral, ker se mu je tudi drugič utrgala korenina, na katero je obesil vse svoje upe. Komaj se je Trlica varno zasidral za drevesom, jim je pomolil palico. »Primi na drugem kraju!« je ukazal. Prijatelji ga niso razumeli. »Joška, primi se za palico!« »Daj, zmigaj se, a naj te nesem!« Joška je zakričala na Palčka, ki še ni dojel, kako imenitno dvigalo jim je priskrbel Trlica. Ko je slednjič, držeč se za preklo, malo po podplatih in še več po kolenih pridrsal do Trlice, je šele spoznal, da bi brez tega izuma še vedno sedel pod največjo strmino in čakal, kdaj se bo zemlja osušila. »Hitro za njim!« je priganjala Joška. »Za zadnjega bo najtežje,« Pokora je hotel zaigrati vlogo kavalirja. »Zato bom šla jaz!« je pribila Joška. »Obrni se, kaj mencaš!« Pokora si je hitro pomagal do drevesa. »Prav zanima me, kako bo pritelovadila do tukaj,« se je sam pri sebi jezil na strogo šefico, ko se je oprijel skale nad drevesom, ob katerem sta se drenjala Trlica in Palček. »Potegnite!« je ukazala Joška. Kot bi mignil, je bila pri njih. Trlici je vzela preklo iz rok, jo naslonila na drevo, ki je rastlo pol dolžine prekle više v bregu in ukazala: »Držite!« Komaj so dojeli, v čem je novost njenega izuma, se je že zasidrala za drevesom, na katerega je naslonila natič. »Hitro, Trlica in Palček hkrati, Pokora, ti pa drži preklo na drugem koncu!« Zdaj je tudi fantovski del ekipe spoznal, da gre za res in da se ne smejo obirati. Ko sta Trlica in Palček vlekla k sebi Pokoro, je Joška že izbrala naslednje drevo, na katerega bo prislonila preklo. In tako so hitro premagali strmino. Ko so končno na travnik potegnili še Pokoro, je ta na smrt utrujen obležal na tleh. »Niti koraka ne zmorem več.« »Počivali bomo na cilju!« jih je priganjala Joška in gledala Palčka, ki je slonel na drevesu in lovil sapo. Strmina, moča in lakota so načele njihove moči. Vsem je bilo žal, da so bili tako domišljavi, da niti malice niso vzeli s sabo. Kako prav bi nam prišli tisti nahrbtniki, ki so jih nosili Himalajci, je pomislila Joška in se kislo nasmehnila. V njem je bilo gotovo tudi kaj za pod zob. Zdaj ga ne bi vprašala, ali gre na Himalajo. Trlica se je vrnil od drevesa, s katerega je snel ovojnico z zemljevidom njihove naslednje etape. Joška se je zagledala v karto. »Misliš, da smo jih prehiteli?« Trlica je mislil na Hi- malajce. »Bojim se da ne...« je zašepetala Joška. »Boljši so v orientaciji kot mi. Saj si videl, kako dobro se znajdejo v gozdu,« je nerada priznala. »Smolo imamo, ker je deževalo; če bi bile steze suhe, nas ne bi prehiteli,« se je oglasil Pokora, ki se sicer v take tvegane napovedi po navadi ni spuščal. »Sami izgovori!« je jezno pripomnila Joška. »A veš, da je bila naša prejšnja etapa najtežja, Himalajci pa hodijo skoraj po ravnem. Če se ne bomo prav hitro obrnili, ne bomo niti drugi!« Pognala se je naprej, kakor da bi pozabila, da je pred njimi še dolga pot in da mora preudarno razporediti moči. Fantje so stisnili zobe in stekli za njo, saj so vedeli, da mora biti stvar presneto resna, če je ona, ki je še nikdar niso videli malodušne in zaskrbljene, podvomila o zmagi. Pozabili so na lakoto in utrujenost ter hiteli po mokri stezi, ki se je rahlo dvigala pa spet spuščala in se umikala kraškim vrtačam, iz katerih je puhtela vlaga, zaradi katere so še teže dihali. Tekmovalci oranžne skupine pa niso bili edini, ki so se ubadali s težavami. Nič manj skrbi niso imele tudi druge ekipe. Medtem ko so se Joška in njeni Pomarančniki spotikali ob koreninah in kamnih, so Belčki na drugi strani doline sopli v strmi breg, ki jim je delal prav take težave kot maloprej Pomarančnikom njihov klanec. Res, niso se tako grebli kot Pomarančniki, saj so vedeli, da ne morejo biti prvi. Puške pa vkljub temu niso vrgli v koruzo. Čim boljši rezultat so si želeli tudi tekmovalci rdeče in rumene skupine. Plavčki pa so že toliko zaostali, da na kakšno boljšo uvrstitev niso mogli več računati, vendar so se tudi oni podvizali, da bi čim prej opravili še zadnjo nalogo: plezanje po pet metrov visoki vrvi, na vrhu katere je bila obešena kuverta s karto poslednje etape. Joška, ki je prva prisopla iz gozda, je pokazala na mogočno drevo sredi laza, s katerega je viselo šest vrvi. Preden je Trlica, ki je bil najboljši plezalec med Pomarančniki, pričel plezati, so preostali trije že videli, da so nad petimi vrvmi še pritrjene kuverte, ene pa ni bilo več - manjkala je zelena. Vsi so molčali, vendar je njihov molk povedal več kot morje besed. Vedeli so, da so jih Himalajci prehiteli in da imajo vse manj možnosti, da bi zmagali. Brez posebne volje se je Trlica vzpenjal po vrvi. Komaj je vrgel kuverto na tla, je zagledal Belčke, pred katerimi so si pritekli kar precejšnjo prednost. Preden so ti prisopihali do drevesa, so Pomarančniki že davno izginili med grmovjem.

»ZMAGALI SMO,

nihče nas ne more več prehiteti!« se je veselil Robi. Ko se je na koncu velikega travnika, ki so ga pravkar prehodili, ozrl, ni videl nobenega od zasledovalcev. Ne da bi vedel zakaj, je tako upočasnil korak, da ga je trojica že po nekaj metrih pustila zadaj. »Le počasi, nikamor se nam ne mudi. Če bomo imeli preveliko prednost, bodo mislili, da smo goljufali.« »Ne morejo, dokazi so tukaj.« Hedika je potolkla po torbi, v katero je spravila vse karte. Steza jih je pripeljala na pot, ki se je med redkim gozdom vila po bregu položnega hriba, pod katerim se je širila loka. »Še nekaj korakov, pa bomo zmagali, cilj je nekje na drugi strani tega hriba,« se je važil Robi, kot da bi že stal na zmagovalnem odru. »Dokler ne bomo v cilju, še nismo zmagovalci! Do tam je še daleč in marsikaj se lahko še zgodi.« Vili je bil dvomljivec, in dokler pokala ne bo držal v roki, se ne bo hvalil, da so zmagali. »Le kaj?« Robi se je še tretjič považil. »Verjemite mi, nobena stvar na svetu nam ne more vzeti zmage.« Izza ovinka se je zaslišal ropot mopeda. »Lahko te povozi moped,« ga je opozoril Valuk in se umaknil v travo. Vedel je, da pri mopedistih nisi nikoli dovolj previden. Drugi trije so mu hitro sledili. Proti njim je priropotal možak s klobukom na glavi, z gumijastimi škornji in nahrbtnikom, iz katerega je molela ribiška palica. »To je tisti ribič!« je zašepetala Hedika, ko je moped odpeljal mimo. »Misliš, da nas je spoznal?« se je prestrašil Robi. »Hitro naprej!« je ukazal Vili. Pozabili so na utrujenost in se zapodili po kolovozu, da bi čimprej zapustili nevarno bližino. Kje sem že videl te mulce, se je spraševal ribič in nehote zmanjšal hitrost. Že je hotel dodati plin in se odpeljati naprej, ko se mu je posvetilo. Spomnil se je na svojo najboljšo umetno muho, iz Anglije mu jo je prinesel prijatelj, pa na nekaj metrov najboljšega laksa in na postrv velikanko, ki jo je že celo večnost lovil v tistem tolmunu. Ustavil se je in ozrl. Videl je, da so mulci zdivjali, kot da bi jim bilo tristo medvedov za petami. »Ta pravi so!« je bil ribič trdno prepričan. »Ne boste mi ušli! Za zmeraj si boste zapomnili, kaj ste mi danes ušpičili!« Kar zapihal je od jeze, ko se je spomnil, kakšne dragocenosti je izgubil zaradi te postopaške mularije. Privil je plin do konca in kolo se je na razmočeni zemlji zavrtelo v prazno. Če se ne bi v zadnjem hipu ujel, bi se še enkrat okopal, tokrat v blatni luži. Skorajšnja nesreča ga je še bolj podkurila. Komaj je ujel ravnotežje, že je petdeset kubikov zabrenčalo kot petdeset tisoč sestradanih brencljov. Niti brezhibna izpušna cev z dušilcem ni mogla utišati grozečega brenčanja, ki je najresnejše kandidate za zmagovalce opominjalo, da bodo opikani, še preden bodo pretrgali ciljno vrvico, če se ne bodo hitro pomujali na varno. Hedika je prva opazila grozeči bolid, ki se je bližal z raketno hitrostjo. »Za nami gre!« »Stisnimo!« se je zadri Robi. »Vsak na svojo stran!« je ukazal Vili. Valuk, Robi in Hedika ga niso ubogali. Vsi trije so se na vrat in na nos zapodili v najgostejšo praprot in potem naravnost v hrib. »Na to stran, v breg nam ne bo mogel slediti z mopedom,« je zaklical Robi, vendar ga ni prepričal. Če bomo tekli skupaj, bo ujel vse, je pravilno sklepal Vili, zato je stekel po strmem bregu proti reki. V beg se je pognal v zadnjem trenutku, kajti sovražnik se mu je že nevarno približal. Ribič se je hotel kar na mopedu pognati čez strmi breg, zato je imel veliko sreče, da se je v zadnjem trenutku še lahko ustavil. Vilija sta vsaj začasno rešila strmina in podrast, ki sta ribiču onemogočila uporabo motorizirane bojne tehnike. Ko je preganjalec razmišljal, kaj naj napravi, si je Vili pritekel nekaj odrešujočih metrov prednosti. Trojica, ki si je rešitev poiskala v visoki praproti, je že davno izginila, zato ribiču niti na misel ni prišlo, da bi jih zasledoval. Že se je hotel zadovoljiti s tem, da je mularijo na smrt prestrašil, pa se je spet spomnil umetne muhe in laksa ter mrzle kopeli. Kar stemnilo se mu je pred očmi, v glavi pa zvrtelo od besa. Ne da bi vedel kdaj, je skočil z mopeda, ga postavil na sredo ceste, odložil nahrbtnik zraven ter se pognal za ubežnikom. Za nesrečo pa vemo, da nikdar ne počiva in tudi sama nikdar ne pride. V hipni zmedenosti, ki jo je povzročil strah pred ribičevim maščevanjem, je Vili iskal rešitev v napačni smeri. Stekel je na tisto stran, s katere so prihajali. Pozabil je, da se od tam bližajo Pomarančniki in za njimi še druge skupine, ki bodo lahko nemoteno in brez skrbi nadaljevale pot, njega pa bo, kdo ve kako dolgo, še preganjal ta pobesneli ribič. »Vili, ne tja, na drugo stran!« sta se s ceste drla Robi in Valuk, ki sta se vrnila iz varnega zavetja gozda in se ustavila pri ribičevem mopedu in nahrbtniku. »Vili, ne tja!« sta še enkrat zaklicala v duetu, vendar ju ni slišal, tekel je, kot da bi mu šlo za življenje. Naredil je že velik krog in se približal travniku, na koncu katerega jih je Robi proglasil za zmagovalce. Tam je zagledal Pomarančnike, ki so se naglo bližali. Šele takrat se mu je posvetilo, da teče stran od cilja. Za trenutek se je ozrl in videl, da ribič sopiha daleč za njim, saj zaradi visokih škornjev ni mogel razviti polne hitrosti in je že resno razmišljal, da bi odstopil, še preden bi ujel svoj plen. Vili je v velikem loku zavil proti Pomarančnikom, misleč, da jo bo lahko še pobrisal razjarjencu, ki so mu vidno pešale moči. Ko je zasledovalec odkril Vilijevo namero, je presekal veliki Vilijev lok, in preden je vodja Himalajcev spoznal, da si je s svojim najnovejšim manevrom napravil medvedjo uslugo, je imel nevarnost že tik za petami. Bil je že pri kolovozu, po katerem so hiteli Pomarančniki, ko je za sabo zaslišal globoko sopenje. »Zakaj te podi?« Radovednosti Pretesne majičke preganjani ni utegnil potešiti, preveč se mu je mudilo. Začuda pa tudi ribič ni čutil potrebe, da bi ji odgovoril. »Pomagati mu moramo!« »Le zakaj? Zmagali smo!« se je razveselil nesreče svojega najbolj osovraženega sotekmovalca Trlica in se pognal naprej kot da bi bil pet metrov pred ciljem. »Trlica!« je ponorela Joška. Trlica je obstal. Nikdar ni niti pomislil, da se zna tako razjeziti. »Če ne bi bilo tiste tvoje laži s kurivom, bi bili lahko tudi prvi...« Vili tega priznanja ni slišal, zvezal pa je noge Trlici, ki je končno le spoznal, da njegova najljubša sošolka gleda na tekmovanje povsem drugače kot on. Preden se je mogel odločiti, kaj bi napravil, se je, ne da bi vedel zakaj, za Vilija zavzel Pokora. »Palico ti bom vrgel med noge, da se boš zvrnil!« je zakričal maščevanja željnemu ribiču. »Ti mule!« je zarjul ribič, ki je tekel le nekaj korakov od njega. Ko je videl, da Pokora nima palice, se zanj ni več zmenil, marveč se je pognal za svojo žrtvijo, ki se mu je spet malo oddaljila. »Naprej!« je ukazala Joška in stekla po kolovozu. Pod njimi pa je na robu gozda ribič še naprej lovil Vilija, ki je gledal, kako bi najhitreje prišel do ceste. Če bi se pridružil Valuku in Robiju pa še Pomarančnikom, bi se preganjalec morda ustrašil in ga pustil pri miru. Vendar ga je do njih ločil strm breg. Malo položneje je bilo samo tam, kjer je stal ribičev moped ter njegovi trije prijatelji, ki so nemo ugibali, kako se bo razpletla strašna drama. Pomarančniki so se ustavili pri mopedu in nesrečnih Himalajcih, ki so nemočno gledali, kako se je njihov vodja zapodil proti kolovozu. Že ga je skoraj dosegel, ko mu je na razmočeni zemlji zdrsnilo in padel je besnemu preganjalcu naravnost v roke. »Si mislil, da mi boš ušel, baraba barabinska! Te bom že naučil kozjih molitvic! Kam si vrgel...« Verjetno je hotel vprašati, kje sta njegov laks in najboljša umetna muha na svetu, vendar mu je beseda zastala v grlu. Zaropotal je njegov moped in neki mule, bil je Pokora, ga je pripeljal na rob brega ter mu nekaj kričal. Čeprav ribič ni razumel njegovih besed, mu je bila njegova namera jasna. Mulo mu je grozil, da bo njegov moped zletel čez breg, če ne bo takoj izpustil svoje žrtve. Na Vilijevo nesrečo ribiča to ni preveč pretreslo. Moped je bil star in z njim se je vozil samo še na ribolov. Prizor, ki ga je zagledal trenutek kasneje, pa je ribiču zaledenil kri v žilah. Pri drevesu je raz- koračeno stala smrklja v oprijeti majički in držala v rokah njegovo najboljšo ribiško palico. Njena gesta je bila več kot razumljiva, vendar mu je vseeno povedala, kaj namerava. »Spusti ga, drugače bo šla palica v franže!« »Pusti palico!« je nemočno zarjul s strahom v srcu ob sami misli, da bi se njegova palica res razletela. Pest mu je popustila in Vili se je iztrgal iz prijema, vendar je bil njegov beg kratek. Ribič ga je pograbil za lase in ga surovo potegnil k sebi. »Auu...!« je zakričal Vili in se opotekel na kolena. »Spusti ga!« mu je še enkrat zagrozila Joška in mu nazorno pokazala, da se utegne njegova dragocena ribiška palica vsak hip razleteti na prafaktorje, če ne bo takoj spustil Vilija. »Premlatil vas bom, da boste...« Tudi tokrat ni utegnil grožnje povedati do konca. Nad sabo je videl svoj moped, preostali štirje mulci pa so se oborožili s preklami, ki so se želele srečati z njegovo bučo. »Ena, dva...« je štela Joška. »Nehaj!« je kriknil in Vili je bil rešen. Ribič se je hotel pognati za mulcem, a ga je ena sama beseda nežnega dekleta zadržala. »Nazaj!« je ukazala in grozila, da se bo njegova palica vkljub Vilijevi rešitvi razletela. Preostali štirje pa so nad glavami vihteli palice, ki so obetale, da bodo padle po njem kot cepci po snopu, če se ne bo umaknil. Ribič je hotel izstreliti še salvo groženj, a se je premislil. Dokler je bila njegova največja dragocenost v sovražnikovih rokah, je boljše malo popustiti, udaril bo potem, ko bo palica spet varno spravljena v njegovem nahrbtniku. Zdaj pa se je odločil za taktičen umik. Šele ko je prišel na ravnino, so se dekletove roke z njegovo dragoceno palico povesile. Ribič se je oddahnil. Pokora se je z mopedom umaknil na sredo kolovoza in ga tam postavil na stojalo. Dekle je pomignilo mulcem, in vsi razen Vilija so stekli naprej. Ribič je nemočno gledal, kako se je smrklja ozirala okrog sebe, dokler se ni njen pogled ustavil na visokem grmu, ki je rastel sredi brega. Kot da bi ribič uganil njeno namero, je prestrašeno zakričal: »Ne, ubil te...« Komaj je izstrelil najstrašnejšo grožnjo na svetu, se je njegovo največje bogastvo že zibalo na najvišji veji grma. »Smrklja, vse lase ti bom populil!« Ali je Joška slišala novo grožnjo, ni ribič nikoli zvedel. Z Vilijem sta se na moč potrudila, da čim prej zapustita nevarno področje. Priganjala ju je tudi bela skupina, ki je že pretekla več kot polovico travnika. Ribič se je pognal po strmem bregu k mopedu, ki je stal sredi kolovoza in ga hotel vžgati, da bi se zapodil za mulci. Preden je spoznal, da mu je Pokora snel kabel s svečke, sta bila Joška in Vili že na varnem. »Mogoče jih lahko še ujamemo,« je slišal mulca, ki je pritekel mimo. »Marš, mularija, kdo vam je dovolil poditi ribe!« Ribič, na katerega se je ta dan zvalila že cela gora nesreč, je svoj nemočni bes stresel nad Belčke. Če se jim ne bi tako mudilo, bi morda celo razumeli, kar jim je zaklical in kdo bi ga mogoče še vprašal, ali se mu morda ni utrgalo. Po suhem se običajno ribe ne sprehajajo in jih zato ne morejo poditi. Ribič je tudi sam spoznal, da se je zarekel, zato je pustil mularijo, da je odšla svojo pot, sam pa se je spustil po bregu in pričel na moč previdno snemati svojo dragoceno palico. Zadnje tri skupine, ki so hitele mimo prevrnjenega mopeda, so iz grmovja slišale posamezne besede, ki bi skupaj dale nekaj stavkov, v katerih je ribič preklinjal mulce vsega sveta. Pomarančniki in Himalajci so molčali in tekli drug ob drugem, kot da bi bili tekmovalci iste skupine in ne najhujši tekmeci. Nihče ni niti poskušal uiti naprej. Valuk se je večkrat ozrl, ali se jim Vili in Pretesna majička že bližata. Ko se je ob prihodu na ravnino, na koncu katere se jim je zableščal cilj, še enkrat ozrl, je med drevjem na vrhu zadnje strmine, ki so jo oni maloprej s skupnimi močmi uspešno premagali, zagledal Vilija in Pretesno majičko. »Sta že za nami. A ju počakamo?« je vprašal. »Rekla je, da gremo naprej.« Pokora se ni ozrl, da bi se prepričal, ali se Robi morda ni zmotil. Z Valukom, s katerim sta tekla na čelu, sta mogoče samo za malenkost upočasnila tempo. Palček in Hedika, ki sta pobirala stopinje zadnja, pa sta gledala več nazaj kot naprej. Pretekli so že več kot polovico travnika, športno bi se reklo ciljne ravnine, Vili in Pretesna majička pa se še vedno nista pokazala iz gozda. Valuka in Hediko je skrbelo, da se jima ni kaj zgodilo. Kaj, če ju je ribič ujel? Ne, na to nista smela niti pomisliti! Travnik za njimi je bil še vedno prazen, pred njimi pa je navdušena množica že pozdravljala zmagovalce. Še nekaj korakov, pet, štiri in potem so vsi v ravni vrsti, kot da bi se dogovorili, hkrati prestopili ciljno črto. Sodniki so se spogledali, kaj takega še nikdar niso videli, še slišali ne! »Kje sta pa še dva?« je čez čas vprašal sodnik. Valuk je pokazal proti gozdu. Pokora pa je njegovo gesto dopolnil še z enim stavkom: »Imeli smo nekaj težav.« »Kakšne?« Sodnik je hotel zvedeti več, kot je Pokora mogel povedati. Preden je utegnil še drugič odpreti usta, ga je Valuk tako grdo pogledal, da je obnemel kot riba. »Da ju ni ribič ujel?« je zašepetala Hedika in prijela Robija za komolec. »Ne, ne verjamem.« »Zakaj ju pa potem še ni?« Preden ji je mogel odgovoriti, se je zadri Valuk: »Že gresta!« Kar so zagledali na drugi strani travnika, je vse pretreslo. Iz gozda je prišel Vili s Pretesno majičko v naročju. »Pomagati mu moramo!« Robi se je pognal proti ciljni črti, ki so jo malo prej prekoračili. Vendar ga je Pokora, še preden jo je dosegel, ujel in potegnil nazaj. »A si znorel!« ga je nadrl. »Bi rad, da nas in vas diskvalificirajo? Si pozabil kaj piše v pravilniku: Ko tekmovalec enkrat prekorači ciljno črto, ne sme več pomagati svojim sotekmovalcem, ker je drugače njihov rezultat razveljavljen, skupina pa ostaja brez uvrstitve.« »Kaj se ji je zgodilo?« je zašepetala Hedika Dolginu, ki se je ustavil pri njej. »Padla je. Ko si utrujen in te noge več ne ubogajo, se to najraje primeri, največkrat malo pred ciljem,« ji je pojasnil Pokora. »Saj veš, spodaj, tik pred ravnino, je tista na moč zoprna strmina, nekakšna drča in pod njo skala. Verjetno ji je zdrsnilo... Upam, da ni zletela v skalo...« je še dodal čez čas, ko je ugibal, ali bo imela toliko moči, da bo prišepala do cilja. Hedika se je spomnila tiste strmine. Čeznjo sta ji pomagala Robi in Dolgin. Kar je domneval Pokora, se je tudi v resnici zgodilo. Do tam jima je šlo vse kot po maslu. Joška, ki je hodila spredaj, se je nad drčo ustavila in razmišljala, kako bi jo najlaže premagala. »Počakaj, grem jaz naprej!« Pretesna majička se mu je umaknila. Vili je takoj videl, da bo šlo najlaže in najhitreje, če se zadriča, samo paziti bo moral, da ga na koncu ne bo vrglo v skalo. Preden je premislil, ali je to res najbolj pametno, se je že zapeljal in veliko sreče je imel, da ni končal tako, kot se je bal. Ni še dobro ujel ravnotežja, ko je zagledal Pretesno majičko na vrhu skale, pripravljeno, da ga posnema. »Ne, počakaj! Nevarno je!« je zaklical. Opozorilo je bilo prepozno. Vse, kar je še mogel napraviti, je bilo to, da jo je prestregel, da ni zletela čez skalo v drevo. »Si se udarila?« ga je zaskrbelo, ko ji je pomagal na noge. »Je že dobro!« A ni bilo. Nad kolenom ji je zevala rana, ki je močno krvavela. Vili je segel v zadnji hlačni žep po velik svež robec, in ko so se Belčki prikazali na vrhu brega, je bila njena noga že povezana. »Boš lahko hodila?« »Mislim da,« pa je že po prvem koraku klecnila. »Daj mi roko!« Tudi tako ni šlo veliko bolje. Vili je vedel, da ju bodo prehitele vse skupine, še preden bosta prišla iz gozda, če bosta hitela tako počasi. Ne da bi jo vprašal, jo je dvignil v naročje in jo odnesel do roba travnika. »Postavi me na tla, videli naju bodo!« Na drugi strani travnika sta zagledala cilj in vse črno ljudi, ki so kričali in mahali. »Podaj mi roko!« Oprla se je na njegov komolec, stisnila zobe in šepala ob njem. Vsak korak je bil težji in Vili je vedel, da ob taki opori ne bo prišla čez travnik. »Primi me čez rame!« ji je ukazal, sam pa jo je objel okrog pasu. Šlo je hitreje, vendar ne tako hitro, da bi pobegnila zasledovalcem. Še sreča, da je nevarna strmina upočasnila tudi druge skupine in cilju sta se približala že za pol ciljne ravnine, ko so Belčki prisopihali iz gozda. Joška se na ranjeno nogo skoraj ni mogla več opirati. Naslanjajoč se na Vilija, je poskakovala na eni sami. Že sta zagledala svoje prijatelje, ki so ju vzpodbujali za ciljno črto. Vili je pozabil na vse dosedanje napore. Pozabil je na divji beg pred ribičem, ki ga je dodobra utrudil. Na vse to tudi ni imel časa misliti. Ob ušesu je slišal njeno sopenje in stokanje, če se je pomotoma oprla na ranjeno nogo. Naenkrat so se pričeli navijači na ves glas dreti. Vili ni razumel, kaj mu hočejo povedati. Skozi slap solza ali znoja, ki mu je silil v oči, je gledal Pomarančnike in svoje prijatelje, ki so mu mahali in kričali. Za hipec se je ozrl čez rame. Za sabo je zagledal Belčke, ki so se mu približali na vsega nekaj metrov. Čeprav niso bili posebno hitri, so bili hitrejši od njiju. Ne da bi vedel kako, je v enem zamahu dvignil Pretesno majičko v naročje in se zapodil proti cilju. Belčki so napeli vse svoje sile. Približali so se mu na dva koraka, mogoče na korak ali samo na pol, prehiteti pa ga niso mogli. Vili se je opotekel čez ciljno črto, in če ga ne bi prestregla Pokora in Valuk, bi z dekletom v naročju omahnil na tla. Preden sta ga dvignila na noge, sta v cilj pritekli še rumena in rdeča skupina. Ko se je, opirajoč se na prijatelja, opotekal naprej, je skozi butanje v ušesih zaslišal neznani ženski glas. »Kaj takega pa še ne, le kakšno tekmovanje je to...« Konca ni slišal in tudi koga je tako hudo razočaral, ni videl. Ko se je malo opomogel, se je otresel prijateljev, ki sta ga še vedno podpirala. Vendar daleč ni prišel. Komaj sta ga Valuk in Pomarančnik spustila, je bil spet na tleh. Stegnil se je na mokro travo in zaprl oči. »Spal boš doma, zdaj pa se obleci, da se ne boš prehladil!« Njihov telovadni učitelj jim je razdelil trenirke in pomagal Viliju na noge. »Malo se sprehodi, da boš hitreje prišel k sebi.« Valuk in Robi sta ga na učiteljev namig podprla, vendar se ju je Vili takoj otresel. Njegovo gesto pa sta prijatelja napačno razumela.

»OPROSTI, VILI,«

je previdno začel Robi. »Kaj?« Vili je bil preveč utrujen, da bi takoj uganil, kje Robija čevelj žuli. »Ker se nisem spomnil, da bi ti pomagal, ko te je preganjal ribič... Pa še jaz sem bil vsega kriv...« je težko priznal. Vili je pogledal prijatelje, namesto da bi se veselili, ker so zmagali, so bili kot politi cucki. »Veš, samo mi trije ga ne bi mogli premagati,« je dodal čez čas kot v pojasnilo. Robi je hote izpustil Hediko, saj je bil prepričan, da si s puncami pri takih spopadih ne moreš veliko pomagati. Ubogi revež je pozabil, da se je prav Pretesna majička prva postavila za Vilija, ona pa je bila punca, kar se je že na daleč videlo. »Vsi bi bili tepeni...« Robi ga je tako skesano pogledal, da mu je Vili moral pritrditi. »Ja, prav gotovo. Vsi bi bili tepeni,« je ponovil Robijeve besede. »Ustrašil se je šele potem, ko vas je bilo veliko.« Viliju je za hipec zaigral prezirljiv nasmešek na ustnicah. »Misliš?« Valuk ni prezrl plesa Vilijevih ustnic in njegovega nenavadnega pogleda. »Kajpada, če bi bili sami, bi z nami opravil kot medved z ovcami,« je Robi bolj sebi kot Viliju pojasnil vzrok svoje strahopetnosti. Viliju se ni več ljubilo premlevati dogodka, v katerem se njegovi prijatelji niso najbolje odrezali. Oziral se je, kje bi zagledal Pretesno majičko. »Zahvaliti se ji moram,« je rekel prijateljem, čeprav bi s tem lahko še počakal. Iskal jo je zato, ker jo je hotel videti in se z njo seznaniti. Pozabil je na Hediko in na njun doživljaj v rovu med nevihto, dogodki kasneje so ga preveč skalili. Vilijev pogled in pa tiste štiri kratke besede je razumela samo Hedika. Uganila je, da mora Viliju Pretesna majička pomeniti veliko več, kot če bi bila samo sestrična. »Janjo so odnesli tja.« Hedika je pokazala šotor, na katerem je visel rdeči križ. »Koga?« Vili je že davno pozabil, kako je krstil svojo nesojeno sestrično. »Janjo, tvojo sestrično.« Hedika še vedno ni natančno vedela, kaj je resnica in kaj laž. »Trapa, a ti nisem povedal, da je niti poznam ne!« Hedika je zakuhala, ker se je izdala, da mu ni verjela, kar ji je povedal pri izhodu iz jame. »Kaj ni tvoja sestrična?« Robi je debelo gledal. Končno je le zaslutil, da so mu nekaj prikrili. »Toliko kot ti in tvoja mami,« se mu je zarežal Valuk in odšel za Vilijem. Pretesna majička je ležala na nosilih, nekdo v beli halji pa se je sklanjal nad njeno nogo. Vilija so njeni prijatelji spustili medse. Joškin obraz je bil bled, pod očmi pa so bili zarisani veliki podočnjaki. »Te hudo boli?« Vili ni skrival, da ga skrbi. »Trije šivi.« Joška se mu je medlo nasmehnila. Zdravnica je spoznala junaka, ki je ranjenko prinesel skozi cilj. O nesebični pomoči med tekmovalcema dveh nasprotnih skupin so vedeli že vsi tekmovalci, gledalci in sodniki. Prav tem je ta nevsakdanji pripetljaj delal največ težav. »Nič hudega ne bo. Bolj se je ustrašila kot ranila. Rana se ji bo hitro zacelila.« Zdravnica ji je zavezala nogo in izginila v šotor. K šotoru so prišli še preostali trije Zelenčki. Obstali so okrog nosil in se gledali. Nihče se ni mogel odločiti, da bi spregovoril prvi. Pretesna majička se je dvignila na komolce in jih je premerila vse po vrsti od Vilija do Valuka, nazadnje pa se ji je pogled spet ustavil na Viliju. »Nisem mislila, da si tako močan,« je zamrmrala. Verjetno tudi njej ni prišlo nič bolj pametnega na misel. »Kaj ne bo, saj je pravi...« Dolgin je hotel reči brdavs, pa je tako hitro pregriznil zadnjo besedo, da je ni nihče slišal. Ko so ga vsi vprašujoče gledali in čakali, kako bo končal stavek, si je moral nekaj izmisliti. »Saj je vsak dan v gozdu.« Vili mu je že hotel zabrusiti, da ni niti gozdar niti drvar. Ker pa poznanstva ne moreš začeti z ostro besedo, je raje molčal in tako je obdržala Dolginova ugotovitev. In medtem ko so molčali in se prisiljeno nasmihali, sta se tudi Robi in Hedika lahko prepričala, da Pretesna majička najverjetneje ni Vilijeva sestrična. »A rada plešeš?« se je nepričakovano oglasil Dolgin, vprašanje je bilo namenjeno Hediki. »Rada. Zakaj?« »Potem sva zmenjena, prvi ples je najin!« Trlica ji je ponudil roko in ona mu jo je morala stisniti. »Trlica, ne nakladaj!« Joška mu zaradi drv še ni čisto oprostila. Po drugi strani pa se ji je zdelo na moč zabavno, da je nekdo končno le nekaj bleknil, saj bi drugače še vedno samo molčali in se gledali. »Prav, drugi je pa najin,« ji je odvrnil Trlica. »Komaj čakam!« Joška je težko premaknila ranjeno nogo. »Ja fantje, pobrigati se je treba, drugače boste plesali z metlo,« se je zarežal Trlica. »Pri nas imamo samo sesalnik,« se je oglasil Robi. »Boš plesal pa z njim,« mu je obljubil Dolgin. »V soboto, ko ga bo mami nagnala, da bo posesal stanovanje,« je zagodrnjal Valuk, ki so mu že od nekdaj šli takšni pogovori na živce. Pokora mu je hvaležno pokimal, saj je tudi njemu Dolginovo duhovičenje presedalo. Nazadnje je Vili le spoznal, da mora še on nekaj reči. Če že nič drugega, bi se spodobilo, da se jim zahvali. Medtem ko je iskal pravo besedo, se je iz zvočnika oglasilo piskanje, ki mu je sledilo hreščanje. Po neskončno dolgem trenutku moreče tišine, v kateri so vsi nestrpno pričakovali, da bodo objavili rezultate, je nekdo pojasnil: »Tekmovanje je končano. Vseh šest ekip je prišlo na cilj in nobena ni diskvalificirana. Dokončni vrstni red bomo objavili potem, ko bodo svoja poročila oddali sodniki, ki so spremljali tekmovanje na kontrolnih točkah.« Temu obvestilu je sledil globok vzdih razočaranja tekmovalcev in gledalcev. »Kaj bomo pa ta čas počeli?« Trlica je gledal Hediko, kot da bi bila ona referent za zabavo. »Žejen sem,« se je oglasil Pokora, mogoče samo zato, ker se je ustrašil, da bo Trlica spet izstrelil kakšno neslano. »Mislim, da imam še en sok.« Valuk je segel v nahrbtnik in med množico prazne embalaže našel sok ter mu ga ponudil. »Bo še kdo?« Roko s sokom je tako dvignil, kot jo dvigne čarovnik, ko iz praznega cilindra izvleče zajčka ali goloba. Vili mu ga je vzel, še preden se je utegnil kdo prijaviti. »Boš?« Ponudil ga je Pretesni majički. Vzela je sok, a je takoj omahnila, ni mogla sloneti samo na enem komolcu. »Naj ti pomagam?« se je ponudil Vili. Preden mu je odgovorila, sta jo Pokora in Palček že podpirala. Joška je dala sok med zobe, se oprla na roke, zdravo nogo je položila na tla, povezana pa je ostala na nosilih. Nato je samozavestno premerila sedmerico, ki je stala okrog nje. »Bom že sama, saj je zdravnica rekla, da ni nič hudega. Mislim, da sem samo še malo nerodna in prestrašena.« Ob zadnji besedi je z nagajivim nasmehom ošvrknila Vilija. »Kaj ne bom, ko vas je toliko okrog mene in mi vsi hočete pomagati.« »Te hudo boli?« Ker se Vili ni spomnil nič bolj pametnega, je ponovil vprašanje, ki ga je rekel namesto pozdrava. »Ne vem, malo že. Pa ne tam, kjer sem se ranila.« Sok je potisnila Viliju v roke in si pričela otipavati golo kožo pod kolenom. »Tukaj me boli.« »Boš lahko hodila?« je zaskrbelo Trlico. »Seveda bom! Ali bi me vsi radi nosili?« In spet ji je na obrazu zaigral nasmeh, ko je pogledala Vilija. Hedika in Robi sta to razumela, da to dovoli samo Viliju, drugi pa da nobenemu, saj je tekmovanje končano. Hedika je skrivaj opazovala svojega prijatelja in zdelo se ji je, da je malo zabarval. Na to, da bi bila Janja, če ji je res tako ime, njegova sestrična ni niti pomislila več, ni pa bila prepričana, ali se ne poznata že od prej in če morda nista celo... Ne, o tem ni marala razmišljati, čeprav se ji je zdelo, da se na moč čudno gledata. Kot punca pa je tudi z lahkoto uganila vsebino Joškinih nasmehov. »Saj Pretesna majička ni tako zoprna kot je videti!« Valuku ni bilo žal, da prav ona, ki je še pred pol ure niti videti ni maral, pije njegov zadnji sok. Samo Vili se je še držal nekam kislo. Iskal je besedo, da bi se Pomarančnikom zahvalil za pomoč, pa mu noben pameten stavek ni prišel na misel. Pretesni majički nista ušli tanki gubici ob njegovih ustnicah. »Zakaj si pa tako kisel?« »A jaz?« »Ti, ja. Tako se držiš, kot da bi ti kdo limono ožel na glavi.« Robi se je zarežal, in šele potem, ko so ga vsi razen Trlice, ki se je tudi zakrohotal, z očitkom pogledali, je spoznal, da si je spet prislužil črno piko. »Oblecite se, da se ne boste prehladili!« Med njimi se je pojavilo dolgo, suhljato bitje ženskega spola. Učiteljica telovadbe, je pomislil Vili. Takoj se je tudi spomnil, da je bil njen glas tisti, ki ga je slišal, ko sta mu Valuk in Robi pomagala na noge, potem ko je s Pretesno majičko v naročju padel skozi cilj. Ko je razdelila svojim varovancem trenirke, je pokroviteljsko pogledala Himalajce. Hotela jim je ukazati, naj se tudi oni oblečejo, ko pa je videla, da so že vsi zahomatani v trenirke, je svojo pomembnost pokazala na drug način. »Poskusila bom zvedeti, zakaj toliko mečkajo z objavo rezultatov, saj je vendar vsakemu jasno, kdo je prvi! Moji so boljše streljali kot vi,« je še pribila in vzvišeno pogledala Vilija. Nato pa je njeno koščeno telo, oblečeno v dve številki preširoko trenirko, odhlačalo proti gostišču, kjer so zasedali sodniki. »Naša učiteljica telovadbe,« je tiho pojasnil Pokora, ko je Joški pomagal oblačiti trenirko. »Tekmovalci in tekmovalke,« se je oglasilo iz zvočnikov, tokrat brez predhodnega piskanja in hreščanja. »Organizatorji tekmovanja vas vabijo na prigrizek. Vabimo vas, da sedete k mizam. Tekmovalne ekipe imajo rezerviranih šest miz...« Kje, niso zvedeli, saj se je spet oglasilo neusmiljeno hreščanje in piskanje. Potem je naenkrat zavladala nebeška tišina. Verjetno zato, ker je nekdo potegnil kabel ojačevalnika iz vtičnice. »Joška, ti pomagam...« Še preden je Trlica povedal ponudbo do konca, je že dobil negativen odgovor. »Malo bom poležala. Noga me boli. Rada bi se odpočila.« »Lahko te odnesemo na nosilih, pa boš ležala pri naši mizi.« »Nehaj, bi rad, da se mi vsi režijo! Saj mi niso odrezali noge. Rezervirajte nama dva prostora!« Ukaz je bil jasen. Razen nje in Vilija nima tu nobeden več kaj iskati. Pomarančniki in Himalajci so brez ugovarjanja izpolnili njen ukaz. K njihovemu hitremu odhodu je največ pomagalo povabilo na prigrizek. Pomarančnikom je že dolgo krulilo po želodcih. Že po nekaj korakih se je Trlica ozrl. Joška je slonela na nosilih in se smehljala Viliju. Ta nasmeh mu ni bil všeč. Že od tiste ponesrečene kraje drv je čutil, da se ga izogiba. Vedel je, da mu bo ob prvi priliki napela nekaj grenkih in takrat zanj ne bo prijetno. O tem ga je prepričal tudi njen hladni pogled, ko mu je za trenutek pogledala v oči. Upal pa je, da bosta z Joško še vedno ostala najboljša prijatelja. »Trlica, kaj se obiraš, ali nisi več lačen,« ga je priganjal Palček. »Sedi,« je Joška povabila Vilija k sebi, ko je Trličina preklasta postava izginila za šotorom. »Ne morem več. Boš ti?« Vili je gledal slamico, ki jo je vzela iz ust. »A nisi žejen?« »Sem.« Slamica je bila še topla od njenih ustnic. Prazno embalažo je nerodno vrtel med prsti. »Joži...« Joška gaje debelo pogledala. »Saj nisem Joži. Kje pa si staknil to ime?« »Saj te je oni tako poklical.« Vili je sicer dobro slišal, da je Trlica ni poklical čisto tako. »Joška, tako me smejo klicati samo najboljši prijatelji.« »Zakaj?« Viliju se je takoj, ko je izrekel to besedo, posvetilo, da bi to lahko tudi sam uganil. »Zato ker...« Pogled je spustila na gornji del trenirke in razmišljala, ali mu res mora povedati. Vili je malo zabarval in pogledal stran, saj se o takih stvareh ni še nikdar pogovarjal z dekleti. Uganila je njegovo zadrego. »Ime mi je Anamarija, pa tebi?« »Vili.« »Vili Tell, pa ne streljaš tako dobro.« »Ne.« Anamarija ga je z zanimanjem opazovala. Odmaknil je pogled, potem pa ji spet pogledal v oči. Zdaj me gleda čisto drugače kot takrat na strelišču in pripravljanju piramid za taborne ognje, je pomislil. Dolgo sta molčala, slednjič pa je Vili le odprl usta. »Ne vem, kako bi se ti zahvalil.« »Zakaj?« »Ker si me rešila tistega ribiča.« »A tistega slona,« se je zasmejala. »Zakaj pa je tako ponorel?« Povedal ji je, kako so se z ribičem prvič srečali, kako sta se z Robijem stepla, kako je potem padel v vodo in ribiču po nesreči odnesel umetno muho z nekaj metri laksa. »Zakaj sta se pa sprla?« Tega vprašanja ni pričakoval, zato tudi ni vedel, kaj bi ji odgovoril. Ker molk ni odgovor, je še enkrat slišal isto vprašanje. »Zakaj sta se sprla?« »Nič, Hedika je nekaj rekla...« In je spet obmolknil. Prepozno je spoznal, da se je že tako zapletel, da ji bo moral povedati vse. Položila mu je roko na komolec, kot da bi ga hotela opogumiti. Skozi rokav trenirke je začutil toploto njene dlani. Ta dotik je bil čisto drugačen od Hedikinega. Vedel je, no, vsaj zdelo se mu je, da ve, v čem je razlika: Hedika ga je prijela kar tako, zato, da bi ji pomagal, Anamarija pa se ga je dotaknila... Ga je res prijela samo zato, ker se ga je želela dotakniti? Njeni tanki in dolgi prstki so se igrali z rokavom njegove trenirke, včasih pa je začutil, da so zdrsnili tudi po njegovi koži. Je to napravila hote? je pomislil, ko je tuhtal, kaj bi ji odgovoril. Naenkrat si je zaželel, da bi ji še on stisnil roko. V strahu, da je kdo uganil njegove misli, je pogledal okrog sebe, ali ga morda kdo opazuje. Daleč okrog ni bilo nikogar razen nje, ki ga je držala za komolec. Vili jo je pogledal. Anamarija tretjič ni ponovila vprašanja, marveč ga je motrila s pogledom, ki se mu ni mogel upirati. »Nič.« Skušal se je izvleči s splošnim odgovorom. »Hedika je govorila neumnosti.« Poskusil se je prisiljeno za- smejati, vendar tako kot sebe, tudi nje ni prepričal. Anamarija ga je pocukala za rokav, njen pogled pa je spraševal: »Kakšne?« Vili je pogledal proti cilju, kjer sta dva moška snemala napis CILJ, nekaj drugih pa je podiralo ograjo, ki so jo postavili za tekmovanje. »Nič, rekla je, da sva midva zaljubljena in da sem jih zapeljal s prave poti ter da delam za tvojo skupino...« je izjecljal, ne da bi se zavedal, kakšne besede mu uhajajo iz ust. »A je zmešana, saj se sploh poznava ne!« Spustila je njegov rokav. Viliju se je zdelo, da je jezna in žal mu je bilo, da ji je povedal. »Le kako ji pride kaj takega na misel?!« Čez čas se je le spomnil, da se mora vsaj malo postaviti tudi na stran svoje sošolke. »Videla je, da sva si metala poljubčke.« »Kdaj?« Še preden ji je odgovoril, se je spomnila, da mu je res vrgla poljubček, ker je pri svojem drugem streljanju slabo zadel. Takrat so tudi njena lica zabarvala. Da bi to skrila, se je zasmejala. »Ta je pa res trapa, saj si jih tudi ti metal meni.« Spomnila se je poljubčkov, ki so jo na smrt razjezili, ko se ji je zahvalil za dračje. »A si že pozabil?« se mu je še enkrat navihano nasmehnila in prijela rokav trenirke. Ker je ostal resen, se je tudi ona zresnila in ga po kratkem premoru vprašala: »A je tvoja punca?« In spet je spustila rokav. »Ne. Zakaj?« »Niti nasmehnil se nisi.« »Saj jo komaj poznam. Šele letos je prišla na našo šolo.« »Mar moraš koga poznati osem let, da se lahko zaljubiš?« »Ne vem?« Videl je, kako ga je ocenjevala. »Mogoče pa res ne,« je previdno dodal čez nekaj časa. »Je pa trapa,« je čez čas ponovila Anamarija. »Da ji more kaj takega pasti v glavo. Za to nima niti najmanjše podlage.« Vilija je zadnji stavek poparil. To, kar si je med tekmovanjem tako želel, da bi se seznanil s Pretesno majičko, se je zgodilo, zdaj pa samo s tem ni bil več zadovoljen. Kakšna razlika je med njo in Hediko. Saj je tudi ona v redu punca, še več, zelo v redu je! je bil prepričan, samo Pretesna majička je čisto drugačna. Nasmehnil se je ob misli, kako je v jami sklenil, da bo Hediki ob prvi priložnosti povedal, da jo ima rad, zdaj pa je bil prepričan, da se to ne bo nikoli zgodilo. Zasmilila se mi je, ker je tako sama in nič drugega. Ker je bil prepričan, da si je tudi ona samo tisti hip zaželela, da bi ji povedal tiste tri besede, kasneje pa ne več, je našel opravičilo za svoje dejanje. Sicer pa, zbližala sva se samo zato, ker naju je bilo strah. In morda se niti zmotil ni. »Preveč zgovoren pa nisi.« Anamarija ga je postavila v sedanjost. »O čem toliko razmišljaš?« In spet ga je pocukala za rokav. »Nič!« se je zlagal, po kratkem premoru pa je previdno nadaljeval s temo, ki je po njegovem še nista končala. »Rekla je tudi, da ste mi vi pomagali nabrati dračje, saj ga v tako kratkem času sam ne bi mogel...« Vili jo je nehote dregnil v rano, ki jo je skelela od takrat, ko jo je Vili prestrašil. »Veš, tisto ni bilo tako, kot ti misliš!« je izbruhnila. Potem pa je naenkrat obmolknila. »Tako me je bilo sram...« je zašepetala in Vili se je ustrašil, da bo zajokala. »Saj je vseeno, jaz sem na tisto že davno pozabil.« Da bi jo prepričal o tem, je stisnil njeno roko. »Ne gre samo zate! Tudi zaradi sodnikov...« Spet je obmolknila in mu odtegnila roko. »Tisti kup si položil čisto zraven našega prostora in Trlica je rekel, da je naš... Zlagal se mi je, ti si bil pa upravičeno jezen name, ker sem ti hotela ukrasti drva. Pa nisem imela tega namena! Čisto zares ne! Nesporazum je bil!« Prijela ga je za rokav. »Tako rada bi ti že takrat povedala, zakaj sem to napravila, pa sem se bala.« »Da se boste skregali?« Anamarija mu je prikimala in še dodala: »Potem ne bi prišli do cilja!« Vili ji je pritrdil in pomislil na spor z Robijem. Šele zdaj se je zavedel, koliko sreče so imeli, da niso ostali na pol poti. »Pa Trlica je moj najboljši prijatelj. Tega ne bi nikdar pričakovala od njega!« »Tudi jaz ne od Robija. Veš, na Hediko nisem bil jezen, ona je punca.« »A se na punce ne smeš razjeziti?« »Lahko!« ji je pritrdil in se nasmehnil. »Veš, na strelišču sem bil nate tako jezen, da bi te najraje...« Tudi tega, kaj bi najraje napravil z njo, tokrat ni zvedela. »Tudi jaz sem bila jezna nate pri tistih piramidah.« Delavci so odšli, Anamarija in Vili pa sta se še vedno pomenkovala. Vili ji je že večkrat hotel predlagati, da bi se pridružila drugim, pa ga je vedno zadržala z novim vprašanjem. Kaj vse je hotela vedeti: vse o njegovih prijateljih, kaj počenja ob nedeljah, kam bo šel po končani osnovni šoli. In še, ali imajo doma telefon, jo je zanimalo. Vse to mu je povedala tudi o sebi, čeprav se je sam za nobeno stvar ni upal vprašati. Tako sta izvedela, da bosta drugo leto oba šla na isto gimnazijo. »Če bova imela srečo, bova hodila v isti razred. Mogoče bova celo skupaj sedela,« se mu je zasmejala.

»BI RAD SEDEL Z MANO?«

»Bi.« Tokrat se je malo zlagal. V šolski klopi je mesto poleg njega že od nekdaj, se pravi od prvega razreda naprej rezervirano za Valuka. »A greš dostikrat v kino?« Ni se mogel spomniti, kateri film je nazadnje videl, vedel pa je, da je bilo to prejšnji teden. »Ja, zakaj sprašuješ.« »Jaz tudi. Ko me boš obiskal, bi lahko šla skupaj v kino.« »Lahko.« Vili ni bil prepričan, da je to mislila čisto zares. »Počakala te bom na postaji.« Vili je prikimal in se zazrl v njeno povezano nogo. Ko je spet dvignil pogled k njej, je videl, da ga nepremično gleda. »Si lačna?« »Od zjutraj nisem še ničesar jedla.« »Greva?« Komaj je vstal, mu je pomolila roko. »Pomagaj mi, prosim!« Njeni prsti so se oklepali njegovih še potem, ko je stala. Poskusila je stopiti na ranjeno nogo. »Bo šlo?« Spustila je njegovo dlan in se mu obesila na komolec. »Te hudo boli?« Če bi bil odgovor pritrdilen, bi stekel po pomoč, da bi jo na nosilih prenesli do mize, kjer so se zabavali njuni prijatelji. »Bo že šlo, saj se nama nikamor ne mudi.« Opirajoč se z obema rokama na njegovo roko, je napravila nekaj korakov. »Prav nikamor,« ji je pritrdil. Komolec se je od časa do časa dotaknil tistega dela njenega telesa, po katerem se punce že na prvi pogled ločijo od fantov, in Viliju je spet pričelo šumeti v glavi. Če bodo prijatelji in sošolci videli, kako me drži za roko, bodo vsi vedeli, da sva zaljubljena, je pomislil. Pri zadnjem stavku svojega razmišljanja je čutil, da mu je kri šinila v glavo. Da sva zaljubljena... Da mi more pasti kaj tako bedastega na misel! Odmaknil se je za korak in jo pogledal. »Morala bi se počesati, samo ne vem, kje imam glavnik. Najbrž sem ga pustila v kombiju.« S prsti sije šla skozi lase. Čop se ji je že davno razpustil. »Sem taka kot čarovnica? Mami pravi, da bi si morala skrajšati lase, meni pa so dolgi bolj všeč. Kaj pa ti misliš?« »Meni tudi.« O tem ni bil čisto prepričan, vedel pa je, da Hedikina frizura ni dobra. Istočasno pa je bil prepričan, da bi mu bila Anamarija všeč, tudi če bi bila ostrižena na balin. Moral sije priznati, da se mu je zdela lepša kot vse punce, s katerimi je govoril doslej! Z njo se da tudi prima pogovarjati, čisto drugače kot s Hediko, ki se mu je zdaj, ko je spoznal Anamarijo, zdela še bolj otročja in nepopisno zamerljiva. Takšna se mu je zazdela že na današnjem tekmovanju. Če ni bilo vse po njenem, je že kuhala mulo. Ujet v mrežo misli o obeh puncah, se je ustavil in gledal Anamarijine dolge lase. Kakor mu je bil njen porogljivi nasmeh na strelišču neznansko zoprn, sta mu bili zdaj komaj opazni jamici ob njenih ustnicah, ki sta se mu ves čas smehljali, vedno bolj všeč. Zdelo se mu je, da jo pozna že celo večnost in da mu je že od nekdaj veliko več kot samo najboljša prijateljica! »Kaj me gledaš?« Spustila mu je komolec in se oklenila njegove dlani. Vili si ji tega, o čemer je razmišljal, ni upal povedati. V odgovor ji je stisnil dlan. »Auu, stiskaš kot Martin Krpan.« »Oprosti.« Njena roka se je spet preselila na njegov komolec. »Greva, zakaj si se ustavil?« »Nič, mislil sem, da si utrujena.« »A bi me rad nesel,« se je zasmejala in se mu z vso težo obesila na roko in stisnila k njemu, on pa je začutil, kako se toplota izpod njene trenirke seli vanj. Oprta na njegovo roko, je šepala proti gostišču. »Sedi, ta stol je zate!« mu je že od daleč pomahal Valuk. »Dajte mizi skupaj, saj ne bomo sedeli vsak zase, kot da bi bili skregani,« je ukazala Anamarija, ko je videla, da je za vsako mizo prazen en stol. »Zmagovalci moramo sedeti skupaj,« je še dodala. Pomarančniki in Himalajci so kot bi mignil izpolnili njen ukaz. »Sedi,« Viliju je pokazala stol poleg sebe. Valuk in Robi sta se spogledala, Hedika pa se je namrdnila in svojo jezo skrila za kozarcem, ki ga je z obema rokama prinesla do ustnic. »Naj že enkrat prične jesti, če že od jutra ni jedla,« je zamrmral Valuk. Njeni prijatelji so planili na hrano kot volkovi, od njih je tudi zvedel, kako so sestradani, ona pa je jedla tako, kot da bi bila jed strupena. »Nikdar še ni bila lačna, ona že ne. Če si lačen, ješ in ne klepetaš,« je jezno godel v brado, ko je pospravljal še zadnje mrvice s svojega krožnika. Spet mu je postala zoprna. Vili je govoril samo z njo, svojim prijateljem pa ni privoščil niti besede. »Le kako si imata toliko povedati,« je zanimalo Hediko, ko je gledala Anamarijine ustnice, ki so se kar naprej premikale. »Joj, kako se trapasto reži,« se je jezila sama pri sebi. Že skoraj celo leto pozna Vilija, a še ni slišala, da bi povedal kakšno dobro šalo, ta kamela pa se nasmiha vsaki njegovi besedi. »Noga me boli.« To je povedala tako na glas, da jo je slišalo celotno omizje. »Še premalo te, če bi te res bolela, bi ležala na nosilih, ne pa se tukaj važila,« je Hedika šepnila proti Robiju, ki pa je ni slišal, ker se je zapletel v pogovor s Trlico. Ko je spet poškilila na drugo stran mize, je videla, da se Vili in Anamarija spet tiho pomenkujeta. On se je naenkrat zresnil in ji pokimal. Hedika je skoraj kolcnila, ko je videla, da je Vili dvignil Anamarijino nogo in si jo položil na kolena. Kaj vse si upa ta kura važna, se je jezila v brado. Vili je najbrž držal njeno nogo zato, da ni zdrsnila z njegovega kolena, natančno pa tega ni mogla ugotoviti. Anamarijina noga in Vilijeve roke so ostale skrite pod mizo. »Je tako boljše,« je zaslišala z druge strani mize in Hediki se je zdelo, daje Vilijev glas izražal skrb. »Kar v redu je,« mu je odvrnila tako glasno, da so vsi slišali. Potem ju je videla, kako sta odpirala usta, ujeti pa ni mogla ene same njune besede, pa čeprav so jo bila sama ušesa. Kako je zoprna! Anamariji bi najraje zalepila usta in jo napodila od mize, da je ne bi niti slišala niti videla. Vili je tako vneto prikimal Pretesni majički, da je Hedika pomislila, da mu bo odpadla glava. Prav nič boljši nisi kot ona. Vedno se nekaj lažeš in izmišljaš! Naenkrat ji je postal nepopisno zoprn. Še več! Zdel se ji je naravnost oduren! Gledala ga je z neprikrito mržnjo, še dobro, da zaljubljenca tega nista opazila. Njenega nasršenega pogleda pa ni prezrl Valuk, čeprav je klepetal s Pokoro. Zatrapana sta eden v drugega, na nosu se jima vidi! se je jezila, ko pa se je za hipec po naključju zagledala v Valukove oči, je s strahom spoznala, da je vse videl in da jo je prebral do zadnje strani. Dvignila je kozarec in iz njega posrkala še zadnjih pet kapljic soka. Ko ga je položila nazaj na mizo, se ji je koža na čelu zravnala in na licih ji je zaigral narejen nasmeh. Zakaj se pa sploh razburjam! se je jezila sama nase. Mar mi je Vili! Preden si je utegnila odgovoriti na vprašanje, ali je bila vanj vsaj za trenutek čisto zares zaljubljena, jo je zmotil Trlica: »Če ne boš vsega pojedla, ti bom jaz pomagal.« Trlica je pogledal na njen krožnik, kjer je samevalo še nekaj koščkov. »A nisi lačna?« »Sita, da se niti premakniti ne morem,« se je zasmejala in s pogledom ošvrknila Vilija in Anamarijo. Tokrat Vili njenega glasnega smeha, ki ga je še včeraj tako motil, ni slišal. Preglasil ga je Anamarijin šepet. »Potem lahko?« Ni počakal na dovoljenje, njen krožnik je ročno potegnil predse, svojega praznega pa porinil prednjo. »Da ne bo kdo mislil, kakšen požeruh sem!« se je zarežal v opravičilo. »Vi ste bili bolj pametni kot mi,« je zagodel Pokora, ko si je v usta nesel zadnji grižljaj. »Zakaj?« se je oglasil Robi, čeprav je bila pohvala naslovljena na Hediko. »Vzeli ste s seboj malico, mi pa smo bili prepričani, da bomo prej zmagali kot postali lačni.« Pokazal je zdrave zobe, ki bi radi še žvečili. Tej iskreni izpovedi so se vsi smejali. Še celo Robi, ki se je bolj kot na Vilija, Anamarijo in vse Pomarančnike jezil nase, ker se ni sam spomnil, da bi priskočili Viliju na pomoč. Čedalje bolj je bil prepričan, da bi tudi sami ugnali ribiča, če bi se stvari lotili tako odločno, kot se je je Pretesna majička. Vili je pa lažnivec. Tista zoprna Pomarančnica je njegova punca. To se že od daleč vidi! se je jezil tudi na prijatelja. Minila je še ena večnost, morda celo malo več, a vendar se v vsem tem času ni zgodilo nič pretresljivega, čeprav se je kar naprej nekaj dogajalo: tekmovalci posameznih skupin so se spoznavali med sabo; najbolj navdušeni navijači so že natančno razčlenili vse faze tekmovanja in se skregali z vsemi, ki so menili drugače; njihove besedne dvoboje so zapletali zaplečniki, ki so pritrjevali zdaj enim, zdaj drugim: zaradi njihovega dvojnega igranja je prišlo tudi do hudih besed, nazadnje pa se je le uredilo tako, kot je prav. Tisti pa, ki v teh pogovorih niso sodelovali, so se v miru najedli, sodniška komisija pa je še vedno mlela in premlevala, računala, seštevala in odštevala, mogoče celo množila in delila, rezultatov pa ni in ni objavila: mentorje tekmovalnih skupin je ta počasnost neznansko jezila, zato so kar tekmovali v zabavljanju nad nesposobnostjo in lenostjo sodnikov. Pravi tekmovalci pa, ki so bili še pred kratkim sotekmovalci in s tem zagrizeni nasprotniki, so našli prav v vrstah svojih nekdanjih tekmecev veliko novih znancev in prijateljev. Ko se je med hreščanjem iz zvočnika spet oglasil glavni sodnik, so se vsi zasmejali in nikomur od tekmovalcev niti na misel ni prišlo, da bi ga poslušal. Če ne bi najvnetejši navijači in mentorji napeli ušesa, nihče ne bi vedel, da bodo morali še kakšne pol urice počakati, da bodo izračunali; kaj izračunati, pa tudi oni niso zvedeli, saj se je namesto tega podatka oglasila glasba, kar je bilo vsem všeč. »A si pozabila, kaj si mi obljubila? Prvi ples je najin!« Hedika je začudeno pogledala Trlico in bila je prepričana, da se mu je zaradi podhranjenosti utrgalo. Ko pa je videla, da med mizami proti plesišču hiti nekaj parov, je omilila svoje mnenje. »Kaj se obiraš? A ne znaš plesati?« »Znam!« Najraje bi bila malo užaljena, ker se je upal vprašati kaj takega. »Kaj pa potem še čakaš? A nisem dovolj velik zate?« Robi je gledal za njima, dokler nista prišla do plesišča; gledal bi še potem, a ga je zmotil Palček. »Meni pa ni čisto nič do plesa. Bedasto poskakovanje. Kaj pa ti misliš?« »Zapravljanje časa,« se je zlagal Robi in žal mu je bilo, da je Dolgin odpeljal Hediko. Ker je bil Palček prepričan, da je našel sorodno dušo, se je takoj zapletel z njim v veleresen pogovor; v njem se je Robi prepričal, da je Palček še kar v redu poba, saj ga je toliko raztresel, da se ni več jezil niti na Vilija, ki se mu je zlagal, da je Pretesna majička njegova sestrična niti na Trlico, ki mu je odpeljal Hediko. Valuka, ki mu nikdar ni bilo do tega, da bi spoznaval nove ljudi in dobival nove prijatelje, pa je bolj razveselil poln krožnik, ki ga je na mizo položil natakar. »Še enega,« je zasopel za njim, ko je ta odhitel k sosednji mizi. Natakar ga je najprej premeril od pete do glave (se pravi od popka okoli telesa pa spet do popka!), se še enkrat ustavil na njegovem veličastnem obsegu, potem pa mu je prav nevljudno zabrusil: »Saj se boš razlezel!« »Zase se brigaj,« Valuka je najbolj razjezilo, če se je kakšen tujec, natakar je to nedvomno bil, vtikal v njegove zasebne zadeve. Preden je mogel natakar poživiniti zaradi takega odgovora, se je oglasil Pokora: »A ne vidiš, da sta za to mizo dve skupini. Še en krožnik!« Natakar se je uklonil in na mizo postavil vse, kar pripada osmim tekmovalcem. To je opravil z veliko nejevoljo. Ves čas je tudi jezno mrmral v brke, čeprav jih ni imel. »Če bi bil ti moj sin, bi te cel mesec stradal.« »Preden boš ti imel takega sina, bom jaz že trikrat stari ata,« mu je zabrusil Valuk, ki ni prenesel, da si ga je izposojal mule, ki je bil samo nekaj let in mogoče še nekaj mesecev starejši od njega. »Pa kakšen sok tudi lahko prineseš,« je zahteval Pokora, ki mu je Valukova odločnost vzbudila samozavest. K njihovi mizi je pritečnarila učiteljica telovadbe, ki si je zaman prizadevala, da bi prišla v prostor, kjer so računali sodniki in jim povedala, kar je zaupala že vsakemu, ki jo je hotel poslušati: »Ne vem, kaj še preračunavajo, ko je vendar vsem jasno, da smo mi zmagovalci!« To je že drugič povedala tudi svojim varovancem, a naletela je na nehvaležno poslušalstvo, kar niti ni čudno, saj njenega izračuna ni nihče slišal: Pokora se je pomenkoval z Valukom, Palček z Robijem, Anamarija, ki ji je Vili še vedno pestoval ranjeno nogo, pa se je vsaki Vilijevi besedi tako presrečno nasmehnila, da bi človek pomislil, da gleda najlepši ljubezenski film. Ker učiteljičino nerganje pri fantih ni našlo pričakovanega odmeva, se je lotila Anamarije. Pograbila je stol, na katerem je malo prej sedela Hedika in ga trdo postavila zraven Anamarije. »Kako se pa obnašaš? Na ta stol daj nogo.« »Saj je tako čisto v redu,« se ji je uprla učenka. »Rob stola bi jo tiščal, na moji nogi pa ji je mehko. Zdravnica je rekla, da ji noge ne sme nič tiščati,« se je za svoje pravice postavil Vili. »To je Hedikin stol!« V spor se je vmešal še Valuk, vzel je stol in ga odnesel na staro mesto. Tega ni napravil iz ljubezni do Hedike, marveč je izbral le manjše zlo: Hedika mu je bila še vedno manj zoprna kot ta učiteljica telovadbe. »Na tem stolu pa sedi Trlica,« se je oglasil Palček in gledal po drugih omizjih, kot da bi iskal odvečen stol. »Le kakšni športniki ste,« je jezno zavihala nos in odpihala stran. »Boste že še slišali, kako se morajo obnašati zmagovalci.« Ko je slalomirala med mizami, se je Valuk nagnil k svojemu novemu prijatelju in zašepetal: »Je pa prava suha južina!« Pokora se je zarežal in pogledal, ali je kje v bližini. Ker je bil zrak čist, mu je tiho pojasnil: »Enkrat je bila baje dobra skakalka v višino, pa je ne vem zaradi česa morala nehati tekmovati, zdaj pa tečnari in hoče, da smo na vsakem tekmovanju prvi.« »Saj ste!« Za njima se je oglasil eden od tekmovalcev bele skupine, za katere do zdaj sploh vedeli niso, da so še tukaj. »Kot da bi bilo to kaj važno,« je zamomljal Valuk in si v usta nesel še en grižljajček. To je naredil iz navade in ne zaradi lakote. »Važno ni, je pa lepo, če si, a ne?« Belček se ni dal ugnati. »A ne veš, da ni lepo, če se pogovarjaš čez ramo!« ga je okaral Pokora. »Pa dreti se od ene mize k drugi se tudi ne spodobi,« je lekcijo lepega vedenja dopolnil Robi. »Primaknite mizo, da se bomo lahko normalno pogovarjali.« Da ponudbe ni bilo potrebno ponoviti, ni treba niti povedati. Ko so si junaki segli v roke, je pogovor hitro stekel. »Da se razumemo,« se je oglasil Trlica, ki se je vrnil s Hediko s plesišča. »Kdor bo spregovoril le eno besedo o tekmovanju in uvrstitvah, bo to mizo zapustil.« Burno ploskanje je bilo odgovor. Po prvem plesu se je začela miza, pri kateri so sedeli zmagovalci naglo daljšati. Za Belčki so svojo prinesli Plavčki, ki so bili nadvse ponosni, da so zasedli odlično šesto mesto. Preden sta minila dva plesa, se je miza še toliko podaljšala, da je bilo za njo dovolj prostora za vseh štiriindvajset tekmovalcev. Res, morali so se malo stisniti, vendar samo takrat, ko ni igrala glasba, ko je pa spet zahreščalo iz zvočnika, so fantje kar zbezljali po dekleta in jih hitro odpeljali na plesišče. Prepričani so bili, da je škoda vsakega koraka (plesnega seveda!), ki bi ga izgubili zaradi svoje lenobe. Samo Vili in Anamarija se nista premaknila od mize. Tiho sta se pomenkovala in kdo ve, ali sta sploh opazila, da so se vsi tekmovalci zbrali za eno mizo. »Još...« se je čez mizo zadri Trlica, ko se je že petič vrnil s plesišča; tokrat je poskakoval s tekmovalko rdeče skupine, saj mu je Hediko pred nosom odpeljal Robi. Komaj je izrekel te tri črke, se je spomnil da je Joška takrat, ko niso sami samo Anamarija. »Anamarija, greva plesat.« Po debeli uri se je še le spomnil, da bi se spodobilo, če bi stopil do nje in se pozanimal, kako je z njeno nogo. Ko se je pojavil za njunim hrbtom, je videl, da Anamarija na skrivaj boža Vilijevo roko, ki je počivala na njenem kolenu. Trlica je bil tako prvi, ki je spoznal, da je Viliju uspelo v enem naskoku osvojiti trdnjavo, ki so jo leta brez uspeha oblegovali skoraj vsi njegovi sošolci. Zaljubljenca sta ga opazila šele potem, ko jima je položil roke na ramena in se sklonil k njima, kot da bi bili vsi trije že stoletni prijatelji. Trlica je morda pričakoval, da bosta izmaknila roki, vendar sta na to verjetno pozabila. Tako je postalo nerodno njemu, ker se ju je upal motiti. »Kako je z nogo?« »Je že bolje, samo malo jo še boli,« je namesto nje odgovoril Vili. »Danes še ne bom plesala.« Kdo ve, komu je bil namenjen ta stavek, morda Trlici, mogoče pa tudi Viliju, saj ga je spremljal tisti smehljaj, ki je Vilija najbolj zvil. Trlica je stal za Anamarijo in Vilijem in ni vedel, kaj bi še povedal. Čez čas se mu je le posvetilo, da je v tej družbi najbrž odveč. Tega mu sicer ni nihče rekel, vendar je tudi sam spoznal, da je pogovor med Anamarijo in Vilijem, ki je onemel z njegovim prihodom, njuna zelo zasebna stvar. Podil ga sicer ni nihče, vendar je tudi brez tega spoznal, da jima bo najbolj ustregel, če si bo čim prej poiskal drugo druščino. »Trlica!« Pokora, ki se je s svojim novim prijateljem iz zelene skupine na ves glas režal, mu je pomahal, naj pride k njima. Zdaj ko je Anamariji in Viliju obrnil hrbet, si je priznal, da mu ni všeč, ker neki mule, ki niti njegov prijatelj ni, drži Anamarijo za roko. Še enkrat je poškilil k njima in videl je, kako se mu je smejala in ga zaljubljeno gledala. »Le kako se more tako hitro zaljubiti?« se je jezil in si moral priznati, da je Anamarija tudi njemu že nekaj let več kot le všeč, samo tega se ji ni upal nikoli povedati. »Trlica, kaj sanjaš, pridi sem!« Pokora ga je potegnil za rokav. »Kaj bi rad?« je nejevoljno zanergal. »Pojdi plesat s Suho južino!« »S kom?« »S svojo profesorico telovadbe,« mu je pojasnil Valuk. »Tako vaju bom sunil,« se je razjezil. »Z njo še za posebno nagrado ne bi šel.« »Veš kakšen hec bo,« ga je vzpodbujal Pokora. Preden se je mogel odločiti, ali bi v hecu, ki bi razveselil njegove sošolce, zaigral glavno vlogo, je glasba prenehala in iz zvočnika se je oglasilo znano hreščanje in piskanje. Mularija je pričela žvižgati, še prav posebno so se razvneli tisti, ki so bili prikrajšani za ples. Razveselili pa so se mentorji, učitelji in navijači. Vsi ti so najodločneje zahtevali tišino, kajti iz zvočnika so se pričeli usipati zaželjeni rezultati. »Čas modre skupine, ki je prišla na cilj šesta je bil...« Spet grozno piskanje in hreščanje in navdušenci, ki so rezultate pričakovali s svinčnikom in beležnico v rokah, so bili prikrajšani za nadvse pomebne podatke. »Njihov zaostanek za rumeno skupino je bil...« Ker tokrat ni zahreščalo, so tisti, ki so jih številke še posebno zanimale, zvedeli, koliko točk več bi morali zbrati Plavčki, da bi si delili predzadnje mesto. Potem sta vodja tekmovanja in glavni sodnik za vsako posamezno skupino nasula še polne koše številk, saj sta povedala tudi rezultate, ki so jih skupine dosegle na kontrolnih mestih in to do sekunde natančno. Teh podrobnosti se ni nihče zapomnil in celo tisti mentorji, ki so se na vso moč trudili, da bi podatke, s katerimi jih je zasipal glavni sodnik prenesli na papir, so prej obupali. Nato sta sodnik in vodja tekmovanja z monotonim glasom natresla še toliko številk, da bi se osmošolcu, ki ne obvlada matematike vsaj za 4+, zmešalo v glavi. Ko sta tako opremila rdečo skupino, ki je prišla na cilj četrta, je nastopila tišina, ki naj bi še stopnjevala napetost trenutka. To pa se režiserjem predstave ni najbolje posrečilo, saj so Belčki vedeli, da so tretji, o tem ni moglo biti nobenega dvoma. Kdo bo drugi, kdo prvi... »Kaj takega, čemur smo bili priča danes, se ni zgodilo še na nobenem tovrstnem tekmovanju.« Sledil je kratek premor, saj je glavni sodnik pričakoval, da bo z njim še povečal zanimanje poslušalcev, ki jih je morje številk že dodobra utrudilo. »Namreč, da bi si tekmovalci dveh skupin med seboj tako nesebično pomagali.« Nato je nakladal in nakladal, da samo šport vzbuja prijateljstvo in krepi tovarištvo. »Zaradi tega je sodniška komisija sklenila, da si prvo mesto enakovredno rezdelita oranžna in zelena skupina.« Kdor je pričakoval, da je bil s tem njegov govor končan, se je uštel. Sledila je še ura matematike, v kateri je govornik natančno razložil, koliko točk je v posameznih etapah dobila ena skupina in koliko druga. Vse to se je nazadnje sešlo tako, da je bila vsota točk pri enih in drugih do desetinke enaka. Vendar teh nepomebnih podrobnosti ni nihče več poslušal, še manj zapisoval, celo Suha južina je prej omagala. Ko so zvedeli, da so prvi, je Trlica od veselja prav po alpsko zajodlal in verjetno bi tudi klobuk vrgel v zrak, če bi ga imel. Odmev njegovega vriska se še ni vrnil, ko ga je prešinila misel, da je samo tisto veselje pravo, ki ga deliš s prijatelji. Njegove iztegnjene roke so najprej poiskale Anamarijo. Ko jo je slep od veselja stisnil v objem, je razočaran ugotovil, da je namesto enega objel dva. Anamarija in Vili sta se tako stiskala, da bi nepoučeni opazovalec utegnil pomisliti, da sta siamska dvojčka. Kaj vse napravi veselje, še celo ranjena noga te preneha boleti! Potem objemanja in poljubljanja ni bilo ne konca ne kraja. Človek bi moral imeti kar dober računalnik, da bi izračunal, koliko objemov in poljubov so si morali tekmovalci izmenjati, da so se objeli vsi Zelenčki in Pomarančniki najprej s svojo barvo, pa potem še z nasprotno, ki že dolgo ni bila več nasprotna. Nato so prišli na vrsto Belčki, Rumenčki, Rdečkarji in še Plavčki. Človek bi rekel, da je za omizjem zasijala velemavrica. Koliko je bilo objemov, stiskov rok, pa poljubov z najboljšimi željami, preden sta se junaka tekmovanja lahko še enkrat objela in objem končala s čisto pravim poljubčkom. Ko pa sta zmagovalca to vajo ponovila, je Robi zazijal kot povodni konj, saj je na lastne oči videl, daje Pretesna majička zamižala, ko so se Vilijeve ustnice dotaknile njenih. Buljil je in iskal Hediko, da bi mu potrdila, da je tisto, kar vidi, resnica in ne fatamorgana ter da se bratranci s sestričnami običajno tako ne poljubljajo. »A mi zdaj verjameš?« Nekdo se je dotaknil njegove rame. Ko se je obrnil, je pred sabo zagledal Hediko. »Res sta zaljubljena, nisi lagala,« ji je zašepetal na uho. »Poglej, na usta se poljubljata!« Takoj mu je postalo žal, da je to rekel. Hedika ni pogledala proti Viliju in Anamariji. Tista dva je nista več zanimala. Robi pa je začutil, da se je njegovih ustnic za trenutek dotaknilo nekaj vlažnega. Preden je odkril, da so bile to Hedikine ustnice, se je že obrnila od njega. »Hedika, oprosti...« Stopil je k njej in ji položil roko na ramena. Rad bi se ji opravičil za neprijateljsko obnašanje med tekmovanjem, a ga je že po prvi besedi prekinilo hreščanje in piskanje zvočnika, ki je naznanjalo, da bi glavni sodnik rad še nekaj povedal. In res, sledil je njegov ukaz: »Vodje tekmovalnih skupin naj pridejo k slavnostni tribuni, da bodo prejeli diplome in pokale...« Najprej je poklical Anamarijo in Vilija. »Boš lahko hodila?« »Bi me rad nesel?« Namesto da bi ji odgovoril, jo je dvignil v naročje. »Vili, daj me dol, kaj bodo pa rekli učitelji,« je pobrcala z zdravo in bolno nogo. Vilija ni to prav nič zanimalo in še manj skrbelo. Še dober mesec, pa bo osnovno šolo za zmeraj zapustil in šel na gimnazijo, prav tisto, na katero bo hodila tudi Anamarija. Še več, sedela bosta v isti klopi, to je kot pribito! Ob navdušenem klicanju in ploskanju jo je prinesel do slavnostne tribune. »Punca se je hudo ranila v koleno, zato jo nese,« je glavnemu sodniku zašepetala zdravnica. Ker niso izključili mikrofona, so njeno pojasnilo lahko slišali vsi, tudi tisti, ki so to že vedeli. Zaradi huronskega vpitja so zatrepetali listi dreves in zavalovale njih krošnje. Veselje je bilo tako nepopisno, da se je nasmehnila celo Suha južina, pa tudi zaploskala je. Ko so vsi prijeli diplome in priznanja, so tekmovalcem in navijačem zaželeli lepo in prijetno zabavo. In bila je, čeprav je Suha južina, še preden je prisedla k zmagovalcem, zatežila, da se jim mudi domov, ker imajo pred sabo še dolgo pot, pa to sploh res ni bilo. »Prisedite in se poveselite z nami,« je njeno kokodakanje prekinil Luka, mentor zelene skupine, in ji ponudil svoj stol. Ko sta se seznanila in izmenjala deset stavkov, sta ugotovila, da imata celo morje skupnih prijateljev. Potem pa je morala toliko povedati, da vse do takrat, ko se je spustil mrak, ni več omenila, da bi se jim kam mudilo. »Mi boš pisal?« »Bom!« »Ko bom prišla domov, ti bom telefonirala.« »Čakal bom pri telefonu, da bom jaz dvignil slušalko!« »Bodo tvoji kaj rekli?« »Ne. Zakaj?« »Ker si bova vsak dan telefonirala.« »Kaj pa bi?« Ne, ta pogovor ni tekel med Suho južino in Lukom, to je samo delček šepeta med Anamarijo in Vilijem, ki je še vedno pestoval njeno nogo in božal njeno roko. Po zadnjih Anamarijinih besedah sta umolknila in gledala svoje prijatelje, ki so se živahno pogovarjali. Za njiju se že dolgo ni nihče več zmenil. Prej sta se umaknila, zdaj pa sta bila odrinjena. Njegovo roko so stiskali topli prstki. »Rad te imam.« Stavek, ki ga je zašepetal tako tiho, da ga niti sam ni slišal, mu je zagrmel kot najmočnejši grom. Vili je okamnel in ne da bi premaknil glavo, pogledal čez mizo. Ne, silen krohot na drugi strani omizja ni veljal stavku, ki ga je povedal samo Anamariji. Tisti, ki so se najbolj zvijali od smeha, sploh vedeli niso, da sta še za njihovo mizo. Valuk, ki je sedel le dva stola stran, se je tako prijateljsko pogovarjal s Pokoro, kot da bi že od prvega razreda sedela skupaj. Prav vsak si je našel prijatelja, ki mu je bil tisti trenutek najbližji, bližji kot vsi drugi na svetu. Hedika se je zasmejala neki Robijevi pripombi in se mu naslonila na ramo. Anamarija je Viliju odtegnila prste in se potopila v svoj stol. Očitajoče ga je pogledala in si prekrižala roke na prsih ter potisnila dlani globoko pod pazduho, kot da bi jih hotela zavarovati pred nedovoljenimi dotiki. Vilija je stisnilo, ko se je njen pogled, prav tako kot malo prej njegov, sprehajal po omizju. Komaj opazni nasmeh je kdaj pa kdaj zaigral na njenih licih in Vili je zaman ugibal, komu je bil namenjen. Neskončno dolgo, vsaj njemu se je zdelo, je trajal ta izlet od obraza do obraza, od prijatelja do znanca in naprej do neznanca, dokler se ni spet ustavil na Viliju. Z zadržanim dihom je čakal, ali se mu bo nasmehnila, vendar je njen pogled ostal nepristopen. Z enim samim pogledom je še enkrat za trenutek zajela celotno omizje, nato pa se je na njena lica vrnil nasmeh, ki je bil namenjen samo njemu. Gledal je njene ustnice, ki so se petkrat rahlo odprle. Čeprav ni niti najtišja beseda prešla zob in ustnic, je slišal, da mu je zašepetala tistih pet zlogov, tiste tri besede, ki jih je tako želel slišati. »Rada te imam.« Rad bi ji stisnil dlani, vendar so te ostale varno skrite, kot bi mu hotele zabičati, da je to skrivnost, ki je ne sme nihče zvedeti. Božal je njen gleženj in strmel v obraz, na katerem se je igral smehljaj, ki mu je razkril skrivnost, namenjeno samo njemu. Čez čas se je prikazal prstan, ki ga je nosila na sredincu desne roke izpod pazduhe. Vili je sledil njenemu gibu in hip nato so se njuni prsti prepletli na njenem obvezanem kolenu. Anamarija je pogledala prijatelje. Z njihovih obrazov je razbrala, da nihče niti sluti ne, kaj sta si maloprej z Vilijem zaupala. Tudi Vili je za hipec poškilil po omizju. Ali sta v tistem trenutku čutila isto, ne ve nihče, oba pa sta bila prepričana, da sta samo onadva zmagovalca. Pa še v nečem so bile njune misli popolnoma enake: vedela sta, da sta našla prijatelja, na katerega se lahko zaneseta in mu zaupata. Njegove ustnice so spet neslišno izgovorile tiste tri besede, stisk njenih prstov je potrdil, da jih je razumela. Zgodil pa se je tudi manjši čudež, ki sicer ne bo šel v kroniko teh tekmovanj, je pa prav, da ga omenimo: Luka je prepričal Suho južino (v resnici ji je bilo ime Mateja), da mu je sledila na plesišče. To pa ni bilo tako preprosto, kot bi morda kdo mislil. Najprej ji je moral strokovno razložiti, katere mišice krepi ples; ker se pri plesu človek pospešeno giblje, se pospeši tudi dihanje; če pa globoko dihaš v nedotaknjeni naravi, kjer je čistega zraka na ostajanje, je še posebno zdravo! Skratka: prepričal jo je, da je ples sredi gozda in na svežem zraku skorajda zdravilen! Odslej sta bila več na plesišču kot pri svojih varovancih. Luka tega ni storil zaradi veselja do plesa, saj je bil že v tistih letih, ko človek neha poskakovati ob zvokih glasbe. Odpeljal jo je zato, da je ustregel mladim, najbolj Anamariji in Viliju, ki sta se med njunim plesom lahko brez skrbi držala za roke in zidala gradove v oblakih. Sonce je že utonilo za oddaljene hribe in pozno popoldne se je pričelo prevešati v večer, vendar ni še nobeden niti pomislil, da bi se želel vrniti domov. Zakaj le, zdaj se je življenje šele začelo. In če bi bila mularija sama, se še dolgo ne bi nihče spomnil, da imajo doma tudi starše, ki morda hodijo k oknom in čakajo, kdaj se bodo vrnili njihovi nadebudneži, ali pa s strahom prisluškujejo, da bi kdo po telefonu sporočil slabo novico. Ne, tekmovalci na to niso mislili. »Otroci, zdaj bomo pa res morali domov, da ne bodo starši v skrbeh.« »A so učitelji še za kaj drugega na tem svetu kot za to, da delajo zgago,« sta hkrati zavzdihnila Anamarija in Vili in si izpustila roke. »Rad te imam,« je zašepetal, ko je umaknila nogo z njegovega kolena in jo posadila na trda tla. Nasmeh in stisk roke, ki sta mu povedala več kot vse besede zapisane v vseh slovarjih tega sveta, je bil njen odgovor. »Te lahko nesem do kombija?« Komaj se je dvignila s stola, je že klecnila. »Joj, moja noga!« je zaigrala bolj prepričljivo in doživeto, kot bi to znala kakšna igralka. Hvala bogu, da je poleg nje stal Vili, v čigar objemu se je znašla. Vili jo je dvignil v naročje. »Počakaj, ti bo kdo pomagal,« se je, polna skrbi, vmešala Suha južina. »Nič ne skrbite, Vili je močan, dviga uteži, kar naj še tu malo trenira,« se je na Vilijevo stran postavil Luka, ki je že davno spoznal, da sta se Anamarija in Vili do ušes zatreskala. Anamarija ga je z obema rokama objela okrog vratu in njune ustnice so se za trenutek srečale. »Prihodnji petek,« mu je zašepetala v uho. »Ja.« V ušesu je začutila toploto njegovega diha, ki jo je tako stresel, da se je ustrašila, da se bo polulala. In potem jo je gledal, ko je slonela na šipi in mu mahala. Njene ustnice so se našobile, njegove so ji poljub vrnile. Ko je s prijatelji in s telovadnikom Lukom šel proti avtu, se mu je naenkrat zdelo vse odveč. Kaj je potrebno že stotič premlevati, kakšno smolo so imeli, da niso bili samo oni prvi. Pa tisti tečni ribič in še stotisoč drugih nesreč. Vili je bil prepričan, da so imeli, se pravi, da je imel neznansko srečo, da se je vse zgodilo tako, kot se je. In ko so med vožnjo proti domu, še enkrat vse obnovili, najprej vsi skupaj in potem še vsak posebej, ni Vili niti enkrat odprl ust in tudi tekmovanja ni analiziral, kakor temu pravijo športniki. Valuk je prvi, in to šele potem, ko so pred domačo šolo zlezli iz avta, opazil, da Vili pri njihovi debati ni sodeloval. Takrat se je spomnil, da se najbrž jezi nanje, ker mu niso priskočili na pomoč. To, da sami štirje, se pravi trije in pol, saj Hedike ni mogel šteti za celega fanta, ne bi mogli ugnati podivjanega ribiča, mu bo razložil drugič, čeprav je bil prepričan, da to sploh ne bo potrebno. Vedel je, da jim Vili ni zameril. Zakaj bi jim, če se je vse dobro končalo. Potem ko je Robi s Hediko izginil v temo, pospremil jo je do njenega doma, je Valuk vzpodbudno potrepljal Vilija po hrbtu in se zadovoljno zahehetal. »A ne, glavno je, da smo zmagali.« »Ja,« mu je odgovoril Vili, vendar Valuk ni vedel, da tudi ta beseda ni bila namenjena njemu. »... Prihodnji petek pridem. Šla bova v kino, tam bova dve uri v temi in nihče naju ne bo motil...« Teh besed pa razen Anamarije, ki je takrat iz avtomobila gledala v mrak bežeče pokrajine, iz katere so se ji smehljale Vilijeve oči, ni slišal nihče.