Pojdi na vsebino

Vse se povračuje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vse se povračuje
Ivan Steklasa
Izdano: Drobne povesti Družba sv. Mohorja, 1910
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ponkračev Jože je bil dober in umen gospodar. Že na njegovih poslopjih se je videlo, da je napreden in da ga veseli gospodarstvo. Hlevi so mu bili polni najlepše živine, katero je krmil skrbno vsaki dan; pa poznalo se je to tudi na njegovih njivah, kajti bile so tako gnojene, da je pridelal vsako leto raznovrstnega žita v obilju. Okoli gospodarskih poslopij pa je vse mrgolelo različne perotnine, za katero je dobivala skrbna gospodinja skoz leto lep denar. In kako lep je bil vrtič pod hišo, kjer so poleg razne zelenjave za hrano cvetele od spomladi do kasne jeseni mnogovrstne rožice, da so se sosedje kar čudili, ko so ob nedeljah hodili mimo hiše v župno cerkev k službi božji. In v jeseni so ljudje zopet kar občudovali polno drevje v sadnem vrtu, kjer si mogel najti različnih vrst jabolk in hrušek, katere je nasadil in gojil večjidel sam Ponkrac. Molitev in druge krščanske dolžnosti so se izpolnovale v Ponkračevi hiši natančno, po zimi pa tudi prav pridno prebirale pobožne bukve, posebno one družbe sv. Mohorja in Kmetovalca, na katere je bil hišni gospodar naročen od svoje mladosti.

Čisto drugačen pa je bil Ponkračev sosed Krivcev Janez. Nezadovoljen je pohajkoval okoli zapuščenega doma. Mesto dela in molitve se je čul pri njem le prepir in večkrat tudi ostudna kletev, radi katere ni moglo biti sreče in blagostanja pri hiši. Krivec si je zabil v glavo, da so mu drugi krivi, ker je osiromašil in se zadolžil, pa se je zatorej vedno prepiral s svojimi sosedi. Posebno je rad ogovarjal Ponkraca, da je nenasitljiv v zbiranju premoženja in da drugim nič ne privošči. Sovraštvo ga je večkrat tako zaslepilo, da je svojemu sosedu včasih naredil celo kaj škode, bodisi že pri domu, na vrtu ali pa na polju. Ponkrac je imel ž njim vedno velik križ. Ni minul skoraj dan, da mu ne bi bil kaj nagajal. Ponkrac se je sicer večkrat hudoval nad njim, vendar pa mu ni storil nič žalega, ker bi bil najrajše v miru živel, kar pa že skoraj ni bilo več mogoče.

Nekega pomladanskega dne se odpravi Ponkračev Jože orat svoj zelnik pod domom. Ko zavije s plugom mimo sadnega vrta, opazi, da mu je nekdo polomil trideset najlepših jablanc, katere je prošle jeseni posadil. To ga je silno razburilo. Povrne se domov, kajti ni se mogel več zdržati srditosti.

»To je pa vendar že preveč,« tarna, ko stopi v hišo, kjer je Neža, njegova žena, ravno pometala; »že zopet velika zloba — ta capinski sosed, ničvredni postopač, ti mi boš to plačal, zapomnil si boš ta dan! Lej žena, ko sem se odpravil s plugom, da zaorjem pod domom, kaj razgledam! Vseh trideset mladih jablanc, ki sem jih prošle jeseni posadil na dolnjem kraju vrta, vse so črez sredo prelomljene. Kar zakipelo je v meni, ko sem spazil tako krasna drevesca na tak način pokončana. Koliko se nisem trudil, da sem jih črez zimo obvaroval, da mi jih ni zajec oglodal in pa sneg polomil; in zdaj, ko so tako lepo ozelenela, pokončala mi jih je hudobna roka sosedova. Rajši bi, da se mi je kaj drugega pripetilo nego to! Zdaj je pa ven, nič več ne bom popuščal; precej denem konje v hlev, potem pa grem prek, ter bom tega nepoštenjaka tako zmlatil, da bo pomnil!« Tako se je jezil Ponkračev Jože ter v tej jezi zgrabil za debelo gorjačo, ki je ležala na peči. Ves zasopljen stopi črez prag in hoče nad soseda, da se mu osveti.

Neža je uvidela precej navarnost, pa se postavi na vrata in prime za kljuko, da si zaustavi moža. »Jože, dragi Jože,« prosi ga milimi besedami, »ne hodi nikamor, vstani doma in razmisli poprej, nego se hočeš osvetiti, da si boš na ta način veliko več škodil kakor koristil. Čakaj, Jože, jaz sem se nekaj domislila, kar bo za soseda prav koristno, ali obljubi mi, da ne pojdeš tja in da položiš palico na mesto, odkoder si jo vzel.«

Čudno so delovale te besede na razjarjenega moža, kajti njegova zunanja razburjenost se je kmalu polegla, pa tudi srce se mu je počasi umirilo.

»Kaj praviš ti, da si se nekaj izmislila?« vpraša Ponkrac zvedljivo ter dene palico na poprejšnje mesto.

Neža ni znala hitro na to odgovoriti, kajti ona je rekla te besede le v strahu, da zaustavi moža tako dolgo, dokler se mu potolaži jeza, kar se je po navadi zgodilo vselej v kratkem času.

»Samo pusti za zdaj, Jože,« pravi ona, »pa počakaj dan povračila, ta bo gotovo prišel! Sicer pa,« spregovori ona črez nekaj časa, »kaj veš ti tudi natanko, da je bil to naš sosed Krivec, ki je pokončal drevesca?«

»I hudir vendar!« odgovori Jože naglo in razburjeno »kdo drugi bi pa mogel biti? Jeli kdo tako hudoben in nevoščljiv, kakor on, in še dvomiš, da mi je škodo naredil?« 

»Jože, ne dolži nikogar brez dokaza; videl ni soseda nobeden in zatorej ne moreš gotovo trditi, je li on ali kdo drugi drevesca polomil. Pa da greš ti kar tako slepo nanj ter ga še celo udariš — no potem bi bil še le pravi pekel, potem bi nam še dvakrat, trikrat huje nagajal nego do zdaj, in prepiru bi ne bilo nikdar ne konca ne kraja. Z dobrim se ž njim še nekako najbolje izhaja. Saj praviš tudi ti sam, Jože, da ne moreš svojega belca, kadar je šketljiv in muhast, ne z vpitjem in ne z bičem ukrotiti, pač pa z lepim; in je li z našim sosedom drugače?«

Jože ni na te besede nič odgovoril, pobesil je glavo in korakal gori in doli po hiši. Tako je znala njegova pametna žena pomiriti jezo, iz katere bi se bili izcimili še hujši nasledki. Mož sicer zdaj ni več mislil na palico, vendar pa je še vedno vrelo v njem, pa je razmišljal, kako bi se drugače osvetil svojemu sosedu.

»Ne«, spregovori črez nekaj časa, »kar odpustiti tega sosedu ne morem; to bi bila slabost, neumnost. Presneto, saj bi človeka še živega snedli, ko bi v vsem popuščal. Že vem, kaj bom storil. Še danes bom rekel Kovačevemu Jurčku, da sosedu polovi golobe, vsaj en par; saj so tako vedno na mojem gumnu in se debelijo od tuje hrane. To bo nekaj!«

»In kaj bo Kovačev Jurček ž njimi?«

»Kar hoče; naj jih zakolje, ali kar hoče.«

»Ne, Jože, to bi bila hudobna osveta; kaj takega ti ne bi moglo koristiti in še posebno ne, ko bi Jurčka, komaj deset let starega dečka, na to nagovoril, kajti to bi bilo toliko kakor otroke vaditi krasti. Ne, Jože, kaj takega ti ne moreš storiti!«

Ponkrac se usede zdaj mirno za mizo, podpre čelo z rokami, tako da je pokril oči ter ostane tako nekaj časa tiho. »Moj Bog,« izdahne končno, »kakšna nesreča je vendar, če ima človek tako hudobnega in škodoželjnega človeka za soseda! Kaj sem moral že vse od njega pretrpeti, to je strašno! Najpoprej mi je ostrupil kokoši, potem premaknil mejnik in preoral njivo, podrl novi plot pri vrtu, ubil psa čuvaja, in zdaj pokončal mlada drevesca. Če ga tožim pri sodniji, kaj bom imel od tega? Pota in sitnosti in končno se hudobnega človeka vendar ne moreš rešiti. In vzrok vsem tem hudobijam je sama nevoščljivost in jeza, ko vidi, da je moje gospodarstvo blagoslovljeno in da z božjo pomočjo napredujem, on pa seveda po svoji lastni krivdi čedalje bolj propada.«

»Umiri se zdaj, ljubi moj,« seže mu v besedo Neža, »in veruj mi, za vsakega človeka pride dan plačila, in tudi za našega soseda ne bo izostal. Tolažimo se s krščansko vero, ki nas uči, da se brez volje božje nič ne zgodi«

Ponkrac je vstal in hodil zopet nemirno po sobi. Še enkrat se je obudila jeza v njegovem srcu. »Zlodej, kako mi je vendar hudo za ona drevesca! — Kako bi bilo, ko bi sosedu zagradil pot, ki vodi po mojem travniku na njegov zelnik?«

»Pa te bo tožil ter povzročil pota, sitnosti in plačila, pa ti končno vendar ne bo nič koristilo, kajti ta stvar je že zastarela, ker že sosedov oče in ded sta po istem potu vozila, kakor mi je trdil stari Debeljak.«

»No, pa naj bo v ime božje, pa bom za zdaj še popustil,« zatarna Jože.

»Ti gotovo ne bo žal, ljubi mož,« odgovori nato Neža zadovoljnega obraza, ter vzame zopet metlo v roke, da pomete hišo do kraja.

Teden dni je bilo po tem dogodku. Ponkračev Jože je bil v dragem koncu hiše ter se je pripravljal, da se obrije. Žena pa je sedela v hiši pri mizi ter strugala krompir za obed. Kar se odpro hišna vrata in Krivec stopi v hišo. Bil je žalosten in hudo potrt, in že na prvi pogled se je moglo na njem opaziti, da ga tarejo hude skrbi.

»Oh. draga soseda«, spregovori on na jok se držeč, »ne zamerite, da sem prišel k vam, ali mi ni bilo drugače mogoče; ne morem si na noben način pomagati, in če ne najdem pri vas pomoči, potem sem zgubljen. Tukaj ne morem potem več živeti, pobegniti bom moral.«

»Kaj pa je takega sosed, kaj?« vpraša preplašena Ponkračevka, »kaj se je pa zgodilo?«

»V hišo mi je prišla sodnijska komisija, ki mi hoče vse moje posestvo zapisati, ako ne izplačam precej Jarnejevim dolžnih 300 goldinarjev. Moj Bog, kje jih bom vzel! Usmilite se me, draga soseda, pomagajte mi v tej zadregi, pomagajte mi za božjo voljo, vse vam bom gotovo povrnil!«

Tako je tarnal sosed Krivec nekaj časa v hiši ter si otiral debele solze, ki so se mu vdirale po bledem licu.

»To je pa težka stvar; ne vem kako bo, moram poprej z mojim možem govoriti,« odgovori vidno ginjena Ponkračevka ter odide precej iz hiše.

Ponkrac se je začel ravno briti, ko stopi žena v sobo. »Ljubi mož,« spregovori ona, »dan plačila za našega soseda Krivca je prišel.«

Ponkrac se je začudivši ozrl.

»Res je, res,« nadaljuje ona; »samo poslušaj, kaj ti bom povedala.« In nato mu omeni, kako jo je sosed Krivec prosil za posojilo.

Ponkrac se je na te besede na ves glas zasmejal, potem pa rekel: »Da, da, presneto lepo se mu povrača, ha ha! Kako je to vendar prav, kako se mi dobro zdi, da nič takega! Tristo po podplatih, če hoče, in še dve tri za nameček, potem pa naj gre, od koder je prišel. Si zastopila?« Potem pase je hotel dalje briti, ali se ni mogel, ker se ni mogel zdržati smehu radi tega pripetljaja.

»Jože,« pravi Neža, ko se je on umiril, »daj, pa mu posodi tristo goldinarjev, prav lepo te prosim.«

Oster pogled na ženo bil je odgovor na vse. Ali ona se ni umaknila, govorila je dalje: »Ne huduj se, ti dobro veš, da sem vselej dobro mislila, in še nikdar ti ni bilo žal, če si storil, kar sem ti svetovala. Jaz sem prepričana, da se tudi radi tega ne boš kesal, če mu zdaj uslisiš prošnjo. Glej, zdaj je priložnost, da pridobiva našega soseda zase, morda to ne bo nikdar več mogoče. Pomagajva mu iz nadloge in se bode radi svojih hudobij kesal ter jih za vselej popustil; če mu pa ne pomagava, bo še dvakrat hujši in nikdar ne bova imela miru pred njim. Seveda, zaslužil ni, da se ga usmiliva, ali denarja nama ne manjka, in storiti mu moreva to in zatorej storiva. Daj, dragi mož, daj, pomagajva mu!«

»Saj vendar vidiš, da se moram obriti,« odgovori Ponkrac.

»Dobro, dobro, nekaj časa bo sosed že lahko počakal; med tem grem pa zopet na svoj posel v hišo.«

Skoraj pol ure je že preteklo; obriti bi se bil moral Ponkrac že zdavnej, pa ga le ni bilo videti niti slišati. Krivca je polival mrzel pot. Soseda to spazi ter se poda zopet v sobo. Ponkrac je stal pri oknu in gledal na polje. Ker je svojo ženo poznal po hodu, ni se še ozrl, nego je le vprašal, če je sosed še zunaj?

»Seveda«, odgovori žena, »on še čaka,« in v trenotku, ko se je hotela ona zopet zanj zavzeti, obrne se mož ter reče: »Pa vzemi to-le in daj mu podpisati ta-le listič.«

Neizrečeno vesela je vzela Neža tri stotake z lističem vred ter jih odnesla svojemu sosedu.

»Tukaj le pošilja vam mož denar,« pravi ona sosedu, »ali ta-le listič morate podpisati.«

Sosed je bil ves od veselja zmeden, ko je dobil denar, ter je komaj pero držal, s katerim je imel podpisati sledeče potrdilo: »Da sem od Jožeta Ponkraca prejel danes 300 goldinarjev kot posojilo, potrjujem z lastnoročnim podpisom.« Potem pa je hitel pozabivši na zahvalo in slovo proti svojemu domu, da ga reši prodaje.

Minulo je več let, kar se je to zgodilo. Pa je li soseda Ponkračevka dobro pogodila s svojim plačilnim dnem? Gotovo. Sosed Krivec je od tega časa postal drugi človek. S Ponkračevim Jožetom se lepo zastopita in vse bi storil za soseda, kar bi on zahteval. Tudi v gospodarstvu vidno napreduje, pa je že zdavnej vrnil onih 300 goldinarjev, ki so rešili njega beraške palice, soseda Ponkraca pa večnega prepira. Neža je bila vendar kaj dobra žena, ki je znala z milo in pametno besedo človeške strasti pomiriti.