Vse pride na dan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Vse pride na dan (Povest))
Jump to navigation Jump to search
Vse pride na dan (Povest)
Pivčan
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 2 (21. januarja); št. 3 (4. februarja); št. 4 (18. februarja); št. 5 (4. marca); št. 6 (18. marca), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2];[3];[4];[5]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

Predno dospe vlak is retkega mesta na Sent- slamnato streho, in zgorelo je vse. Sedaj je zopet dodepavelsko postajo, boriti s« mora s hudim klancem. Na vse načine si pomaga; vzdihuje, apufiča soparo spodaj in zgoraj, dokler slednjič ne prisopiha na vrh. ; i Pod tem klancem leži prijuna vasica Hrastovje. Pred nekaj leti je pogorela. Vlak je zanesel iskro v lano in krito a opeko. Vse pride na dan.

Hite stojč raztreseno sem in tja, nikakega reda ni opaziti. Zadnja uprav pod klancem je Volkadinova. Ime samo na sejii se nam 2e nič kaj ne prikupi. A nič ne d6, vstopimo y bito in takoj se prepričamo, da zasluti družina priimek, ki bi se glasil Se hujše, priimek, ki bi saj deloma označil njih sprijenost in hudobijo, katero hočemo predočiti cenjenim bralcem v svarilen zgled.

Poldaa je. Okolu mize sedi vsa družina: Volkadin, jak mož, sivih očij in rudečkaste brade; Jera, žena njegov«; oba sinova — Martin in Štefan — mladeniča jeden sedemnajstih, drugi devetnajstih let, in hčerka Ančika, ki obiskuje zadnje leto vaSko Solo v Šent Pavlu. Prav pridno aajemajo i z sklede. Ko je prazna, gre gospodinja v kuhinjo in prinese se dobršen kos plečeta. »To je zadnji grižljej«, reče in položi pred Volkadina, naj deli. »V jami ni več t«

»Nič ne dč«, zavrne jo ta in odreže vsakemu svoj del.

»Kaj ne, oče, saj imajo ljudje Se dosti po svetu !< opomni Martin.

»Volkadin mu namigne, naj bo tiho, in poSepeče nekaj 2eni na uho.«

»Ančika, pojdi z menoj, pomagala mi bos pomiti to šaro,« reče mati, vzame sklede in žlice in odide T kuhinjo. Hčerka uboga. _

»Ali res ne moreS držati jezika za zobm<1 Da grei kaj takega čenčati pred deklioo !< krega se oče nad Martinom. '

»Ca ne zve sedaj, bo pa pozneje. Vsega jej tako ne moremo prikriti.*

•A vendar tako očitno ne smemo govoriti vpričo nje. Otrok je otrok. Meniš, da pomaga kaj, če jej zatrobiš, naj molči. Bo(je je, da ne v« vsega.«


• E, če sem se zarekel! Kako pa, ali ste Že pozvedeli kaj, kje bi se dobilo kaj za nas? Ze dolgo nismo bili nikjer.«

Saj uprav sedaj sem se bil parnem^ govoriti z vama o tej stvari. Zato sem zapodil venkaj oni dve, ki nimata ničesar pri tem. Na Pivko jo udarimo nocoj v Kočice Pri Jerničevih ni gospodarja doma. Tja nekam pod Nanos sta odšla s pomagačem obzidavat vodnjak. Domov ju ne bo do nedelje; o tem sem preverjen. V hramu ima M mesa celega praseta, in tudi kaj drugega se dobi.«

»BoTU treba kaj orodja vzeti seboj?« povzame Slefap.

»To bi bilo pametno h K zidarju hoditi in nositi seboj stvari, kojih dobimo tam na izbiro! Tepeol Sploh ni treba skrbeti, kako vlomimo. To je moja skrb. Vidva storitay kakor vama velim jas. A dovolj zasedaj. Idimo na delo I«

Vstanejo od mize in gredo. Da bi kaj molil), na to se ne spomni nihče. Kako-li? Saj imajo glavo'polno druiih .stvarij.

II.[uredi]

Noč je, lepa jasna noč. Luna, ki je priplavala že visoko, pošilja svoje blede žarke na zemljo. Vse je mirno, vse počiva, tudi v vasi Kočice. Le sredi vasi pod lipo sloni ie človek. Včasih se stegne in zazdeha. Vidi se mu, da ga zelo lomi spanec. Nočni čuvaj je to — kočar Boštjan.

»E spat grem, pa je. Kak hudnik če priti sedaj, saj je 2e minila polnoč,« mrmra sam s seboj. Kar začuje od Jerničeve hiSe semkaj nekak ropot. »Kaj Se zopet tam-le vica, da ne da ljudem miru po noči?«

Pogleda na ono stran in vidi mladega človeka, ki poskuSa odpreti vrata Jerničeve Supe. »Pozor! ta nekaj namerava!« misli si čuvaj in Btopi za deblo, da bi ga oni ne opazil. Ta ie nekolikokrat strese vrata, in ko se ne odpid, izgine za hiSo.

Ne traja dolgo, kar se prikaže druga moSka postava izza ogla, zarožlja s ključem, odpre Supo in pride ven z dolgim železnim drogom. Meni nič, tebi nič, izgine tudi ta za biSo.

»Smentana reč, Boštjan, sedaj pa le pokaži, da si mož.« To reksi zažvižga BoStjan na prste in se izpod - teče proti Jerničevim.

Med potjo vpije: »Primite jih! Na ono stran teci! Ne Uidejo nam, ne! Udri ga! «

Ko pride za biSo, ni duha ne sluha o kakem človeku. A kaj zagleda tu! Zid okolu okna, ki drii v hram, je okrusen, oklep nekoliko privzdignjen. Na tleh leži železen drog. \

Na Boštjanov krik se vzbude pri Jerničevih m pridejo gledat, kaj bi bilo. Tudi drugih ljudij se zbere več pod oknom. Vsi prestrašeni povprašujejo drug drugega, kaj se je pripetilo.

- »Sreča, da sem bil vendar pri lipi in da sem videl vse. To bi bil ti, Jernlč, sedaj revež. Vse bi ti bOi pobrali, čisto Vi*,« začne Čuvaj.

»Ti cigani nesramni! Tecimo za njimi! Kani so krenili?« vpijejo nekateri.

»Toliko vem, kam so jo udrti, kot vi. Ko sem pritekel semkaj, ni bilo žive duSe.«

»Saj pravim, laki ljudje! Na dnu pekla bodo goreli, « oglasi se stari Semu|j.

Komaj se ljudje toliko umirijo, da gred6 vsak na svoj dom. Pri Jerničevih so po konoti do jutra. Kako bi tadi mogli zatisniti oči, ko jim je pretila pred nekoliko trenotki tolika nevarnost! BoStjan je bil vesel, da je tako opravil Svojo nocojSno službo in nadejal se je celo dobrega plačila, ako bi prišla stvar pred gosposko.

III.[uredi]

Volkadin je bil drugi dan kaj malo zgovoren. Strašno ga je jezilo, da mu je bilo izpodletelo. Semter tja je hodil po hisi in premišljeval. Nikdo ni smel k njemu. Žena jo je komaj odnesla, ko ga je vprašala, kaj n^j skuha za kosilo. Sinova nista dosti marala za vse to, vajena sta bila takih prizorov. Popoldne ju poklice oCe k sebi.

»Smolo smo imeli noooj, smolo,« začne. »Ne bi si bil mislil tega. Da sem moral hoditi iskat tisti drog — nebodigatreba! A kaj to? Oni hudnikov čuvaj, ta je kriv vsega. Temu bo treba zasoliti, da bo vedel, kedaj je oplaSil mene, Volkadina. Boštjan je bil, BoStjan; spoznal sem ga po glasu.«

»Kaj se boste toliko! Ce se nam ni posrečilo pri Jeroičevih, bode se nam drugodi«, dč Martin. »Vendar, v Kočicah bi ne bilo dobro prikazati se Se jedenkrat Ljudje so razburjeni. Nič kaj rad bi jim ne priBel v pest«, oglasi se Šte£an.

»Na Kočice ni misliti nocoj, to sem tudi jaz uvidel. Dalje bo treba iti, dalje. Skrbeti moramo, da poplačamo Boštjanu, kar mu gre, in da se zraven okoristimo sami. Kako ? — to sem vse dobro preudaril. V ono stran krenemo, kakor sinoči, seveda po drugi poti. Ko dospemo do Kočic, zavijemo po stezi za vrtovi. Tu krenem jaz proti BoStjanovemu hlevu, vidva me počakata, da se vrnem.«

»Kaj boste vendar iskali v hlevu?« seže mu v besedo Martin in se posmehne.

»Ta-le praSek, glejta, potresem po koritu. Ker ni privoščil Boštjan meni Jerničeve svinjine, naj tudi on svoje nima. Ko okusi prt. '5 ta prah, izgubi slast do jedi in za kake tri dni se stegne. Ha, ha! Boštjan še ne ve, kaj zna Volkadin« Divje se pri tem zakrohota.

»A to Se ni vse. Ko se vrnem od hleva, gremo da^je v Ntatenovo k BoStjanovemu bratu Lovriou. Hiša njegova stoji na kraju vasi. V mali sobi, ki drži na vrt, ne stanuje nihče, odkar je umrla stara Lovrinka. Menda jih je strah vse skupaj. Tu imajo shranjeno vso prtenino in menim, tudi meso. Noter priti bo.kaj lahka stvar, Okno je nizko, (jjdep lesen. Le ravnico prinesemo sebpj, zapičimo jo pod les, in okno bo kmalu pa tleh. A da mi storita vse, kar vama z^ukažem! Drugače . . . . . Za sedaj vesta dovolj.«

Razidejo se. Sinpva gresta v hlev k Sivin*, Volkadin se pa pogovarja Se dolgo z ženo v kuhinji.

IV.[uredi]

Drugo jutro vstanejo pri Lovrinpvjh kaj zgodaj. Napeljal s« je nafarftč gospoda? v gozd. Cea zimo so bili iaeretmb drvarnico, in tiebajo je drv. JedvaJe pozvanjalo »sveto jutro«, bilo je vse pripravljeno. Lovrin stopj i* veže in se ozre po svoji, navadi na nebo, bo-li vreme ugodno ali slabo.

»Jera!« zakliče ženi, »prinesi mi iz hrama suknjo, tisto debelo. Nekaj oblačno je, a domov me ne bo do večera.«

»Zena gre takoj iskat suknje, mož pa stopi k vozu in gleds, je-li vse v redu in živina skrbno vprežena. Kar zasliši iz hiSe krik: »O Bog! Tatovi!« Lovrin skoči čez prag nazaj in, o" greza^ kak prizor! Hramova vrata na stežaj odprla, žena na pragu nezavestna, okno razdrto, skrinja nasproti vratom prazna, omara prazna!

Ubogi mol ni vedel, kam bi se dejal. Nehote se mu je iz vil is prsij bolesten: »Pomagajte!« Soseda je uprav vstajala, odprla hišna vrata in zaslišala krik. Takoj hiti k Lovrinovim, in kmalu se jih zbere več iz vasi. Radovedni vsi povprašujejo, kaj se je zgodilo. Ko zvedd, da je Lovrin okraden, in da je lena ko je odprla hramova vrata, padla od strahu nezavestna na tla, stiskajo nekateri pesti, nekateri pa vzdihujejo: »Bog nas varuj, predvčerajšnjim v Kočicah in danes So tu 1«

Lovrinko skušajo obuditi ii nezavesti, kar se jim po dolgem času tudi posreči.

Lovrin ni sel v gozd, kamor se je bil namenil temveč doma je hodil žalosten okolu hiše in premišljeval, kedo so neki oni lupeži in ksm so jo popihali. Sam ui vedel, kaj bi počel. Klel bi — a kaj pomaga? Svojega blaga ne dobi nazaj, če tudi skliče ves pekel skupaj. Slednjič sklene, da pojde v trg in nazppni vso stvar sodniji.

Ze stoji pripravljen za pot, kar stopi v hišo njegov brat BoStjan iz Kočic.

•Bog daj dober dani Kako se kaj imate?« Nič odgovora, le Lovrinka globoko vtdihne in pogleda moža. Ob jednem se jej vtrne debela solsa po objokanem. licu.

»Sveta botja pomagalka! Vama ae je pripetilo nekaj hudega. Povejta vendar!« » Tja v hram poglej in mi ne golfii. Vsi ljudje vedo o moji nesreči. Kaj se boš delal nevednega 1» To rekši se gospodar obrne in hoče oditi.

»Jože, počakaj! Kam si se napravil? Počf^aj, nekaj ti imam povedati,« kliče za qjim Boštjan.

»Torej ven z besedo. Meni se mudi. V trg grem naznanit, da sem okraden.«

»Ves kaj, Jože, tudi jaz sem nesrečen. Prašiči nočejo kar nič jesti, in ...«

»Ti in tvoji prašiči se pojte solit. Da mi greš sedaj kaj takega čvekat, ko imam polno glavo drugih skrbij! Kakor bi se hotel norčevati is mene.« Tu se Lovrin obrne in jo udari proti trgn. BoStjan gleda nemo >a njim, dokler ne izgine sa voglom.

»Jeza ga Ure, jeza« dč sam pri sebi BoStjan.

»Drugače bi me ne odpravil kar tako. Hudo mu je po ukradenih klobasah in po obleki, katero je imel shranjeno v hramu. A jaz mu ne morem pomagati. Stražili naj bi dobro po noči, kakor jaz preteklo noA, ko sem j h odgnal od Jerničeve hiSe.«

»Kaj meniš, da nič ne stražimO v Matenovem?« oglasi se stari Karnšl, ki je prišel blizu in sliaol zadnje besede.

»Mogoče.«

»O, dva sta bila po koncu nocojšno.noi, naS in Blažetov,« odurne Kamel. »A Lovrinova hiša je preveč na kraju vasi. Nai-U čuvaj po noči vsako hita posebej živa in tudi ne jesta nič. Torej odo sitno sem ju zastonj . . > • . m I. t «. - - L . J ' i n A I ogleda? Menim, da premalo neae ta služba.«

»Mora te tako biti, nesreča ne počiva. Tudi jas sem nesrečen*, vet, tudi jas. Kmetije nimaov le od tega se živim, kar si prislužim. A, da bi saj to, kar imam, kazalo k dobremu! Toda glej, dva pujaa, jedina živina pri hiti, ležita od zjutraj v hlevu, kakor bi ne bila ved redil? O !

V.[uredi]

»K Mackovki pojdi v Kobidje, ona v6 pomagati v tak h slučajih.«

»Vse poskusim,« reče BoAtjan in se odpravi globoko zamišljen proti domu v Kočice.

»K Mackovki pojdi v Robidje, ona pomagati v takih slučajih.«

»Vse poskusim, reče Boštjan in se odpravi globoko marisljen proti domu v Ročice. Nikdo ni mogel tajiti, da je vas Robidje prijazno selo. Obdana na jednl strani od pivske ravnine je potisnena prav v snotje grič«, raz kateri se -blišči daleč na okelu cerkvica svetega Elije. A vkljub tej pri jezni legi 'bi ne bila 'vas tako na glasu in tako Obiskovana kakor je sicer. Nekaj drugega je, kar vietie ljudi semkaj ne le s cele Pivke, temveč tudi Iz daljnih Brkinov. Oe pride« v vas po cesti od Šent Psfrla, imaS'koj na desnfr bilo pokrito s sferno. Ta prebiva, kar pfemaijo ljudje, 'stara, skljaMna ženica, de M jo kodo, ki j« ne pozna, slučajno srečal in bi se vpraSal: »Kedo bi neki bila 4a t umska V >deMI bi nehote odgovor: »Ueračica!« h vendar oaa ne prosi milo darov. Ljudje jej Hlami prine< 6 vsega, česar potrebuje. Po svojsm oCOtu je podedovala razun "Slamnate bajte umazano kpjlgo, in ta jo «ivi. Mfi je i nesreče pri SMial, Ma bi ena ne vedela pomoči. Jednako TČ odpravljati s zagovarjanjem prepim v družini in razprtije, kakorsne si more kede iemMiti. K vsema sama jej sluti oser eguljena'ln »masen* knjiga. Kako se imenuje, v6 ona sama. Nikdo, iS tolikprijatslj njen, m bil tako sreoen, da bi bil videl, kakesna je znotraj, je-li pisana s* tiskana, je« M jezika 'kranjskega ali Jaikfisa. 3oa (jo pa tudi tako Skrivati, da ,jnj nikdo ne pride do živega.

Ta ženica je ona glasovita, od ljudij toli obiskovana Mackovka, o kateri je pripovedoval Karnel Boštjanu. Ce tudi je imel dela nad glavo, popustil je Boštjan doma vse, in se napotil v Robidje. Mackovka! je upfav nekaj premetala v skrinji — menda je spravljala svojo kttfigo, ko potrka BtfMjan na eobina vrata. »Zopet jeden. Dober zaslužek danes — komaj je odsei četrti, je *e peti tukaj. A'skrinjo poprej zaklenem, zvabiti je le kak nebofligatroba. — Noter!« Bele vstopi. »O, vi tukaj ? Krfko sem Mola videti vas ! Saj se jedjno « vos i povsod govori. Zares, dobro ste se obnesli ono noč. Jernič Vam mora 'biti bvaležeo. Sedite no'I* Kai meni hvala, kaj plačilo, če vem pa pri vsem tam nesrečen«, odvrne Bofltjjan in «ede nenadovo^ea k oknu na stol.

Kako? Kaj? Nesrečni? Rakložite mi, in, če je v moji moči, pomagam vam.« Tu jej pripoveduj« Bottjan rra drobno vsekriželn težave, ki jih ima s Sčetinarji, da nočejo jtoti ta da ležijo v hlevu kakor klade. In vendar so lili pred'malo časom čili in flvrsti, da jih ai bik) mogoče ugnati, če so uili aa dvorišče . ..

»Stvar je Tesna«, povzame po dolgom preoriiljevanju Mackovka, vstane in vVatneia skiitife otto staro kaftteieo v roke.

»Sedaj me ne motite, 1» če vas Vpraftail,<gevorite.« (To reksi sede za mizo te mrmra te knjige nekaj Boštjanu čisto nerazumljivih besed.

•Koliko flasa, .pravite, imata to dasMdo?«

»Danes je tte dragi idan.«

»Tedaj potem šele, ko ste bili odgnali tatove ?«

»Da.«

ttito bere iz knjige že dolgo. Boitjaa ves čarttfti ne trene z očesom in pričakuje potrpežljivo, Kaj mu jiov* Nasad«e «oadar-UMaokovkakaMo sapre, vstane in vzame s poiioe dva,?ap«e#aaali«*iča,pe«irja.Na vsak listič* zarije <npktu aaafn^aj, Iti«** kdacfoAohaa ao črkam ne Številkam. Jednako zvije skrbno vsak list posebsi in ju wofli BpUianu, rakoč:

»IT« je slohna traka vmes. dovek, ki js z vami prav prijazen in M ipsfliaia apOlarat v \a«o kiso, <ta jb vsoga vzrok. Tomu 4l**eko is hudo, -dorimate srečo pil živini, m se aftdaj govori le o vas, kako ste flj—a|i tatove. Ker ne more škodovati vam samim, spravil se jO pad Hbogp #yal, vsi Jjudje vso vedo.

Tu je narejeno, samo narejeno, ali z drugo ^e^Odo , ^- čarano. A, poslušajte, temu se kaj lahko pomaga. Ta lističa zavijte vsakega posebej v trd papir in prilepite jednega aod korito, drugega na vrata v hlevu. Rasun tega, sllrb|te, da stoji za vrati v hlevu vedno metla po koncu.«

rBMUttu poln ttaufpda te haatde, jo > hsfcležno pogleda in -spravi ta lističa sfcrbnfeje nego hi 4>ila taakpvca pstaka. • ,

»In gl«d6 plodila 9« dč Boštjan nekam {riaiUivo, »kako ho?«

»E, Saj . vam, da ste ubogi, fie mi 'dastei krom, samo ksono, ho že dovolj.« Boštjan jej odftsje zahtevane, setttM Mike pttslužene novce in kiti domov veselega srca in tvdnoga prepričan j«, da te poti ni storil sastonj.

VI.[uredi]

Kar ae je bilo dogodilo zadnje dni v Ročicah in Matenovem, je bila Vsem prava uganjka. Ljudje so sklepali to in ono, a pravega ni zadel nikdo. Da so tatovi domaČi, dozdevalo se je ljudem takoj, sicer bi lopovi ne mogli vedeti, da ni pri Jerničevih gospodarja doma, in kje ima Lovrin kaj zanje shranjenega. Sodnija si je vse prizadejala, da bi prišla tej stvari do dna. Noč in dan so stikali oroiniki po okolici, a zastonj. Na Volkadina ni mislil nikdo. Kako neki? Videla ga ni živa duSa, ker jo je bil pobrisal s plenom čez soseskin paSuik in po cesti skozi vasi. Doma so poskrili vse v jamo, ki je bila izkopana v hisi, kakor je običajna pri vsakem kmetu, da se spravlja v njej krompir in drugi poljski sadeži. Noben človek ni opazil, kaj imajo notri, ne, da im-jo sploh kaj jame, ker je zakrivala vhod stara prazna skrinja. Neoega večera je sedelo pri županu v Matenovem na ognjišču lepo Število možakov, ki niso mogli strpeti zvečer doma, ampak hodevali raje ,v vas1, kjer se je izvedelo marsikaj. Mej njimi je bil tudi Lovrin. Pogovor se je sukal o zadnjih dogodkih.

•Ko bi mi bili pustili saj jedno pleče, da bi imel po letu kaj za kdsoe in mlatite«, toli Lovrin; »In irhastc hlače, tiste, tiste! Cisto nove! Oh... 1«

»Saj morebiti 8e dobil nazaj,« tolaži ga župan.

Ce ne prej, pa pozneje. Sodniji dandanes težko kedo uide.«

»Poslušajte, kaj mi je prišlo nenadoma na misel«, oglasi se stari Belin. »Kaj, ako bi bil 10 oni Italjan ?• Vsi M začudenja spogledajo.

»Saj bo Meta«, reče po kratkem molku župan. In nihče drugi«, zagrmi okolu ognjišča.

»Belin, ta jo le ugane, ta. Komu bi prišlo to na misel?«

»Je-li kaj čudnega ? Celo zimo je bival pri Lovrinu. Znano mu je vse. Dovolj, da je laike krvi«, odreže se Belin in stresa ponosno pepel is pipe.

O tem mera gosposka vedeti. Takoj jutri pojdem v trg«, d6 župan. »Hej Lovrin, nikar ne toguj! Se več dobil, nego si imel.« »

V tem se zaslišijo stopinje na pragu, in v vežo stopi orožnik.

»Ste ga dobili, Ing-ne!« zakliče mu nasproti župan, s katerim sta bila znanca, kajti vselej, kedar je bil v vasi, oglasil se je pri njem.

»Da bi ga sto hudirjev odneslo naravnost v Luciferjevo naročje! Toliko preglavic nam le noben lopov ni delal«.

»Mi pa vemo zanj«, odvrne Belin in se ponosno potolče»V pseo mprosgiho«č.e .«

«Daj, Lovrin, daj! Povej, zdaj je čas! A gospod, če se vam poljubi, prisedito malo«. Orožnik, ves truden od dolge hoje, si ne d& dvakrat reči in Lovrin začne:

»Morda vam je zoano, da nimamo v naSi vasi domačega tkalca. Jako nam je ustregel neki Italjan, ki j«t Jusel pred petimi leti in se ponudil, da hoče čez zimo tkati pri nas. Nastanil se je pri meni, ker imam dovolj prostora v hifli. Ljudje so mu nanosih preje, in imel je vedno obilo posla. Saj veste, da ga ni boljšega tkalca od Italjana. Spomladi, proti koncu suSoa, se je vrnil domov. To se je ponavljalo potem vsako zimo. Tudi letos je bil tukaj. Komaj je tega dva ledna, odkar je končal svoje delo in odšel. Obljubil je, da se zopet vrne za zimo, in mi je celo naročil, naj Bkrbim, da se statve ne poškodujejo. Sicer nisem dosedaj ničesar opazil, da bi rad zmikal, a Bog ve njegove misli. Znano mu je pri meni vse. Vedel je za vse kote, vedel tudi, kaj imam shranjenega v hramu. Mogoče, da se je prikradel ono noč s kakimi prijatelji uzmoviči pod hramno okno.«

»Tega človeka poznam dobro. Kje je pa prav za prav doma? Pravite, da je Italjan?« začudi se {orožnik.

»V Mokafonah«

»V Monfalkone ste hoteli reči, ne?«

»Tako nekako se glasi tista vas, da«, posele vmes župan.

Orožnik zaznamuje vse v svoj zapisnik. »Znabiti da imamo pravega. A treba je hiteti«. To rekli naglo odide.

Tudi ostali se razidejo domov večerjat Med potjo sune Belin Lovrina s komolcem in mu polepeče; »Kaj ne, mi jo pa uganemo! Lahko mi bos le hvaležen.«

VII.[uredi]

BoStjan je storil vse, kar mu je bila naročila Mackovka. S Sčetinarjl sicer ni bito dozdaj ni* bolje, a on ni obupal. Trdno se je zanesel na Maokovkine besede. Saj se le nikdo ni kesal, kedor je pri njej Mktfl pomoči. Le to bt rad zvedel, kedo je oni človek, ki mu napravlja tako škodo. Da je začarano, o' tem ni dvoma, — a človek, čigar delo je tb? . . . . Tega bi rad poznal. 0, to je lahka stvar, saj mu g* je Mackovka opisala nekoliko: K njemu prihaja dostikrat, sledmi d£n. A-&, sosedovi so, Godčevi in Kopčevi. Jedni potrebujejo tega, oni druzega; vedno je kedo izmej njih pri njem. A ti niso tako hudobni. Ne, on* jih pozna predobro — to so blage duSe. Kedo drugi mora biti. In ta bi bil?... Tu si je Bole belil glavo. Obrne se slednjič do žene, čes ženske so prebrisane. Ce ve, kar ni treba, ugane tudi to.

»Neža, kedo zahaja tako kaj rad k nam,?« »Bog naj jih nasteje. Znairomse pr}/leč«j kakpebod gatreba, zlasti fio ved6, da tebe ni doma. Ta čas, ko si bil v R ibidjem, prišla je cela družina ciganov, menda so bili Janezovi. Vsega jim je m^njk^lo .. .

Nehaj, o tem te pe vprašam. Da je vse narobe, ko. ine ni doma, tp epi j? znano. A kedo tako po navadi kaj pride k nam?«

»Vipavka Mica se že oglasi vsak pondeljek s svojim jerbasom in mi prinese iz Trsta vse, kar jej naročim: sladkor, milo...«

»Jezik babji, saj me he razumeš. Kakega domačega mi povej, ki je pri nas pogosto, vsak dan.« »Če drugega ni, BeCvinka prihaja gotovo — po mleko.«

BjStjan je vedel dovolj. Takoj mu je bito vse jasno. Zdelo se mu je, kot bi se bila odvalila gosta megla, l i je obdajala njegov razum, da ni mdgel v oko m priti stvari, ki se mu je videla sedaj tako lahka. Da se ni spomnil na Bečviokot Saj je bita uprav ona na g'a u, kot prava pravcata, da ne rečem čarovnica, saj oseba, ki je »nala več nego drugi ljudje. Saj je vendar anano, da ao se ljudje radi<ofeila1i že njfene matere, ki je vse svoje skrivnosti zapustila ob amrti SVOJI hčeri. To je sIM BoStjan dostikrat is ust starih mož Pozneje se je omožila. Vzela je delavca na železnici. Bečvina, a svoje narave ni izpremenila, ne, to ljudje dobro ved6. Saj mu je pravil nekoč Zmehčanov Luka, kako ga je bilo zmotilo, ko je *el zgodaj v jutro kosit v senožet. Nič ni vedel, kod hodi, in naenkrat se je tnaSel ob železniški ranti na Griču prav blizu iJečvinkine bajte

»Kedaj pa navadno prihaja po mleko?. vpraSa potem razmisjjevaiiju BoStjan ženo. »Zvečer kaj-ne?« »Po' navadi zvečer. M<mim, da mora bili kmalu tukaj. Kako si vendar danes zgovoren, kar ni tvoja navada.«

»Nesreča človeka vsega predrugači. Nocoj ne grem nikamor ,v vas', moram jo počakati. Vprašam jo, ksj ima od tega, dajo tako miče škodovati poštenim ljudem.« To rekSi sede za ogenj.

»Za gotovo pa le ne ves, je li ona, ali ne,t reče po kratkem molku BoStjanka.

»Le Se li jo zagovarjaj- Saj pravim, vse ste jednake. Druga se za drugo potegujete. Če jo imajo ljudje jedenkrat sa tako, potem jej ne odnese tega imena sam sveti Peter ne. Jaz nisem bil nikoli pri volji, da bi pri nas kupovala mleko, a tvoja mora vedno veljati. Zaabiti bi ne biio sedaj te nesreče pri nas.«

Neža se hoče nekaj opravičevati, kar vstopi nenadoma Bečvinka, ki je čula zunaj ves pogovor. BiStjan kar zafikrta z zobmi, ko jo zagleda. Žena jej po navadi napolni posodo z mlekom.

»Tu sem prinesla plačat za ta mesec«, reče Bečvinka in odšteje na ogel ognjišča dve Se novi kroni in jedno srebrno dvajsetico. »Priporočam se vam Se zansprej. A kako, da se držite tako čudno? Nekaj posebnega se je moralo pripetiti.«

»Glej, da se mi pobereS iz h:Se. Raj to povpra sujes? Predobro ves sama — čarovnica!« huduje se Boštjan. '

Tu se prikaže na pragu vaSki črednik, ki je bil ta dan pri Boštjanu na hrani. '1 '»Vi ste čuli vse, ne? Dobro. Da imam le jedno pričo f' Boštjan dobro si zapomni, kaj si govoril!« reče Bečvinka in odide.

VIII.[uredi]

Prve dni po teh dogodkih Volkadina ni bilo doma. Naložil je voz mrve, in hajdi ž njo v Trst. Dasiravno je spomladi marsikomu že pohajala mrva, so pri Volkadiuovih vsako leto nalož li par voz za prodaj. Volkadinu ni bilo mnogo do tega, da bi dobro prodal, ker ni bil v denarni zadregi. fl>tel se je za prvi čas umakniti ljudem.'Vedel je, da se sedaj ne bo govorilo o drugem, nego le o tem, kar se je dogodilo v Ročicah in Matetraven tega je imel se druge namene: rad bi k a j godi po svetu, in kje bi bilo k8J "Tretji dan dopoldne se je vrniL 2ena in sinova so g. težko pričakovali, kajti *edeli »o. da prinese kakih novic.

»Nekam veseli ste prišli, oče!« zavzame ae fref« in pomaga izpreči. »To ni vaSa navada«. »Lihko, ko nam gre vse tako po sreči. $tef*n, ko bi ti vedel!«

»BI bi tudi vesel?«

»Gotovo.« 

Sin bi bil rad zvedel vse, a moral je čakali, da sta privezala živino in odšla v kuhinjo l*jfr je bil pripravljen zajutrek.

Po jedi so vsi težko čakali, kaj pove gospodar.

»Kje je deklica?« dč Volkadin položi v« žlico is rok.

»Uprav predno si prišel, je bila odSla v šolo. Mora biti kmalu v Šent Pavlu.«

»Dobro! Torej lahko govorim. Pri vseh sto tisoč vragih, ni bila ta pot v Trst zastonj, ne. RupČija je bila dobra. A kaj to! nekaj bolj veseleg« vem imam naznaniti. Glejte, nič več se nam ni bati vstopiti mej jjudi in pogledati slednjemu v obraz. Vee sumnje smo se iznebili, kajti lopova, ki je obral L-> vri na, im>jo že pod ključem, ha, ha! Raj n°, neverjetno, a resnično, kakor tu stojim in kakor resnično me imisnujejo Volkadina. A uganete, koga so obdolžili? — Saj pravim, učeni so, a tu so jo pogodili kaj neumno, tistega Italjana, ki je nekaj let semkaj tkal v Matenovem, ao djali i>od ključ. To sem zvedel na Opkinah, pri Zajcu, starem znancu, kateremu je tam okolu vse zaano. Tako torej vidite, da je sodnija sama zavezala jezike vsem, ki bi uteguili imeti kaj zoper nas. Lahko naredimo brez skrbij Se kak izlet. Tudi to sem oskrbel na stojem potu. Nazaj grede me je doSel kopčevalec s senom Sčmulj iz Ročic. Ta mi je pravil, da bo dvanajstega tega meteca semenj v Sežani iti da namerava kočiski Rališter gnati tja par volov na prodaj. 1» najlepše vole, kakor se govori, ima on. Triato najmanj dobi zanje. Lepi denarji — kaj ne l Skoda, da bi jih imel on,1 ki že ne vč več kam ž njimi.. A n^ bo jih, kakor sem Volkadin. Ro se bo vračal a stotak: is semnja, počakamo za mejo ob kočiftih zelnikih, in ga — eden več ali manj na svetu ! No to bo ^e moja skrb. Menim, da ste zadovoljni s tem, kar ste alieali « »Seveda«, zategne Štefan.

»Tako nam gre, kakor Inčemo sami«, reče Martin. »Se danes morajo ljudje vedeti, da je t*L zaprt«, oglasi se gospodinja, ki je dosedaj mirno posluSaia moževo pripoved.

»Ni straha, da bi ti Be raztrobila, a da mi o drugem ne zmes besede ! Sicer

IX.[uredi]

Da je vedel BoStjan, kaj bo dosegel pri Mackovki, gotovo ne bi bil storil nikoli te poti. Vkljub vsem njenim zdravilom in nasvetom je bilo s Sčetinarji vsak dan slabeje. Ko je fiel četrti dan pogledat v hlev, našel je svoje ljube šivali ležati brez vsakega znamenja življenja na tleh. Bilo je po nj'h. Sprva ni vedel ubogi mož, kaj bi počel.

»Le čakaj,,baba sleparska I Prvič in zadnjič ai me dobila v peat, Neža!« Žena pribiti iz hiSe že sluteča, kaj ae je pripetilo. »Tu imaš sedaj, ko si me nagovarjala: le v Robidje, le v Robidje! Da sem Sel jaz v trg h konjederki, kakor sem hotel, bilo bi gotovo bolje. Saj nam je že pomagala.«

BoBtjanka molči in milo se ji stori, ko vidi, da je vničen nje trud. Tedaj celo zimo jih je pitala zastonj! Za nekaj čaaa ai otrne solso in izpregovori : »Sedaj sem pa jaz vsega vzrok! Nisi li sam rekel, da hoče« jedenkrat pri Mackovki poskusiti?« »Ne imenuj mi več tega imena. Ona ni vredna, da •..«

Tu se sačuje c dvorišču klic: »Kje vaa je kaj t*

»Birič Vajoen«, vzdihne Neža in biti iz hleva.

»Uprav tega je Se treba tukaj. Kaj ga je vrag prineaei, ka-li? Bog mi grehe odpusti! O, moja glava! Se je li vse zaklelo soper mene?« To rekai zaloputne Boštjan hlevina vrata, da se vse strese, in odide za ženo.

Birič mu že od daleč moli neki list. Boštjan ga vzame in bere počasi: »Poziv. Janez BoStjan iz Kočic h. st. 28. se posivijo, da se zglasi dno i. aprila v Bodnijski pisarni...«

»Sto hudirjer, kaj, tožba?«

»Bržkone«, odgovori hladno Vajcen, in se obrne, ne meneč se za BoStjanovo osuplost. Ta gleda za njim in vrti med prsti list, nič prav ne vedoč, pri čem je.

»Gospod, gospod, slišite, komu ste pa Se prinesli?« sakriči za biričem.

»Vaškemu čredniku Centslu, ker . . .«

Zadnjih besedij ni bilo več čuti, saj BoStjan jih ni poslušal. Dovolj mu je bilo, da je imenoval čredmka. »Ta preklicana Bečvinka! Glej, tožit me je šla«, voli BoStjan ženi.

»Pa bi se bii malo zdržal! Ne ve«, kaj si ji vse pretekel, ko je prišla zadnjikrat po mleko ? Saj jo poznaš, ne?«

»Sem ji li rekel kaj čez čast? Pasja vera, ali jo nimajo vsi ljudje za čarovnico?«

»Le glej, kako ae boš zagovarjal pred sodnijo. BoS li mogel dokazati, kar si govoril, ali utajiti? Crednik je prida vseh besedij.«

BoStjan ni vedel, kaj bi odgovoril. Stisnil je pesti in odSel v Bežnikovo krčmo, kjer je zalival jezo in žalost do vegei*.

Drugi dan se je napotil k sodniji, kjer sta ga že čakala Bečvinka in črednik, ki je moral ta dan čredo popustiti in iti za pričo.

BoStjan je bil obsojen, da plača Bečvinki petak kot odškodnino za dobro ime, in da poravna vse sodnijske stroške.

X.[uredi]

Semenj v Sežani duč 12. ai»rila je bil kaj obilno obiskan. Kar trlo se je Lahov in Furlanov, ki so prekupovaii živino. KaliSter je kmalu dobil kupca, in naredila sta za tristo in deset. Vesel je spravil možiček denar in Sel na postajo čakat vlaka meSanca,ki odhaja iz Sežane okoli desete ure zvečer.

PriSedSi na domačo postajo ob j.edni uri čez polnoč, odpravi se takpj proti domu. Pota je bil vajen in do vasi je imel pičle pol ure.

Ker je bila tema, ni opazil mladega človeka, ki se je spustil pred njim v dir, kar so ga nesle noge, a tako tiho, da ni provzročil najmanjšega Suma. Bil je Volkadinov Štefan, ki je po očetovem ukazu prežal blizu postaje. Pri kočiških zelnikih ne daleč od vasi ^o zavije za mejo, kjer je ležal Volkadin, držeč v roki drenov kol. Oče, že gre, oče! Kje ste?«

»Tibo, sakr..... f duša! Ne ves, da ima noč uSeaa? Ti si za kako pomoč, ti!«

»I seveda. Kako pa, je li sam ? Kaj ima s seboj ?«

»Nikogar druzega nisem videl, da bi bii izstopil, naproti mu tudi nikdo ni prišel. Čisto sam stopa in — prazen.«

Tu se zaslišijo koraki. KaliSter se približa ijaejU Volkadin skoči predenj, in predno se prišleczavč, kaj se godi ž njim, udari ga ta s kolcem krepko po glavi, iu KaliSter obleži v krvi. Morilec mu preišče hitro žepe in mu vzame listnico z denarjem. »Štefan«, zakliče nato bolj »a tihem. »Kje le vrag drži? Pojdi no bliJje?«

»Oh, oče, jaz ga ne bom .....«

»Strela! saj je že vse gotovo. Prek . . . a k'ada hud a, lesena! Pridi no sčm, da ga neseva proč. Tu ne sme ležati sredi ceste.«

Sin se splazi izza njeje in plaho gleda mrliča. »Daj, daj, stopi in pomagaj. Bog ti pogubi mater! Mudi se. Naj sedaj kak človek prišle — tristo peklenskih! Pozna se, da nisi vajen takih poslov. Martin je spretnejsi v tem. Zakaj si se pa ponujal, ko bi Sel on rad?

»Kam ga pa poneseva?«

»V kraj, kjer g« ne najdejo takoj danes in tudi Se jutri ne. — V podmol blizu Dobja. Takoj popadala vsak na jednem konou truplo in je neseta proti omenjenemu, komaj Četrt ure oddaljenemu mestu.

Med dvema skalama siji tu odprtina globoka dobrih pot metrov in široka toliko, da bi se moral precej zaleteti, ako bi hotel skočiti čez. Zadelana je s košatim trnovim vejevjem, ki zabranjuje, da ne pade noter kako V#dTo ograjo vrtela proč in »pustita svoje breme v vejevje namečeta nizaj, kakor je bilo, in hitita proti Hrastovji, da bi bila do jutra doma.

XI.[uredi]

Pri Kalmtrovih se prvi dan niso mnogo zmenili zalo, da ni gospodarja takoj domov. Menili so, da se je ustavil pri bratu v Štorjab, kar je mnogokrat storil, če je Sel na Kras v semenj, če se je oglasil tam, niso mu pustili naprej. Najmanj jeden dan je Inortd Ostati pri njem. No, mnogo se po navadi ni branil tega, kajti kraški teran, to je nekaj, kar se m dobi na Pivki vsak dan.

A mino prvi, mine drugi, mino tretji dan, KaliStra le ni od nikoder. To začno domače skrbeti, in tako brzejavijo v Storje, kako jn kaj. A kako jih Bele ostraSi odgovor, da gospodarja ni bilo tam, temveč le na semnju sta govorila i bratom. Ta ga je silil, naj gre nekoliko ž njim na dom, a KaliSter, češ, da se mu mudi, in da je odšiel takoj na vlak, da bi se odpeljal domov. »Kam. je aeki prešel ?. V treh dnčh bi že moral biti dom«. Da bi se mu le nič hudega ne pripetilo! Denar j« ime) .pri sebi. Kaj, ko bi ga kedo . . . I O, Bog, ne pripusti tega«, tarnala je žena.

»Počakajmo do jutri. Mogoče, da pridejo po noči z meSancem. Danes je uže prepozno, da bi jih sli iskat.

Jutri se pa odpravimo kaki trije pitali 'SieZ&ni in tičkdtfko jih naprosimo^ da preiščejo vso tiikajSno okolico, ztftsti ob postaji.« Tako nasveluje starejši sin Jančz, ki ip pflSel lansko jesen od vojakov.

Kar prisopiha ves prepaden v tfao Bežhik. Slišal je zadnje Janezove besede.

»Ne bo treba hoditi nikamor. Uže vemo zanj.«

»Za naSega očeta? O, ven z besedo! Kaka novica? fo^la?« — Bežnik odmaje z glavo.

»0, Bežnik, ti veš nekaj groznega. Vidi se, da se bojiš povedati. O Bog, saj sem slutila •,.«

»Prosim vas, ljubi moji, udajte se v voljo boljo«, začne Bežnik. »Danes popoldne sva Sla s hlapcem proti Dobju sonožet trebit. Kakor vsako loto, nalovila sva kamenje, d račje, listje in kar je bilo, vso na voziček in peljala k podmoli. Uprav hočeva prevrniti vos, da bi stresla noter, kar oagledava — o groaal — vašega očeta ležati v globini.

Sinova kar odrvenita in žena se sosede strahu in žalosti na tla: «

»Tedaj po to si sel v semenj — po smrt! O Bog, kaj sem dočakala. Zakaj me nisi ubogal, ko som te tolikrat svarila, da ne hodi domov po noči l O Jote, moj Jože, tedaj ubit I . , .* naphtče žeaa, in jok jej ustavi daljne besede.

T»di J o n »topijo »ob« T ofi, zhati ko udi mam Uko ihteti. Vendar ae toliko premaguj«, da reče Bežaikn: Treba bo Hi ponje.«

Se skrbi za to. Ko sem jat odlel k T.B, dob.l je trte hlapec ljudij, da bi nesrečneža potegnili venkaj. Menim, da morajo biti kmalu tukaj.« Komaj to »reče, prineso ttiije molje Kaliitra na noeOih m ga polole na posteljo. V dveh krajih je imel prebito črepinjo. Videlo se je, da je uže par dnij ležal v podmo«, kajU na mnogih krajih so bili dedov« ntisnjenrga kamenja, na katero je bil prilete«, in obraz je bil od krvi toliko apačen, da so ga komaj spozna«. Koliko je bilo plakanje domaČih pri tem pogledu! Drugi dan je pri Sla rz trga preiskovalna komiaija in ae izrazila, da je bil nesrečnež ubit in vrten v podmol. Da se ni ponesrečil sam, je pričalo tudi to, ker je bila globina zagrnjena s trnom.

XII.[uredi]

Naj se kaka reč le tako akrbno akrije, poprej ali potlej jo gotovo aolnce obsije.1 Tako ae glasi n&rodni pregovor in po vri pravici. Volkadin je doprinslal že preje dolgo vrato let raznovrstne hudobije. Skoro ga ni bilo kraja v okolici, kjer bi ne posegla njegova roka po (njem blagu. — Kri umorjenega KaliMra je vpila k nebu in zahtevala zadostila, a zločinec je bil neznan in ostal bi bQ svetu skrit znabiti le dalje, da ga ni izdala njegova lastna hčerka.

V Sent Pavlu so obhajali konec lolskega leta. Otroci so prilli vsi pražnje oblečeni; no — saj je zanje ta dan res nekak praznik. Mej dekliči je imela najlepše krilo Volkadinova Ančika.

Kako to, da si tako zslo napravljena?« začudi se učitelj. .Kakor sa birmo I Bila si gotovo v Trstu pri teti. No, lepo darilo za god.«

Da, za god. Na sv. Ane dan sem je dobila, a ne od tete, ampak doma so mi je napravili.«

Doma? In tako dragoceno!«

0 pri nas imamo le dosti tacega. Cele kose so mi mati 'pokuaU. in vse *> prine* oče in brata, Uko so dajali.«

.A samo te vrste blsgo?«

.Tudi druge stvari. Prtenine vse polno, irhastih hlač, kamiiol in ne vem, kaj le vse.«

.In vae novo?«

.Nekaj je tudi že ponoleoega.«

In kje ao dobili oče vse to?«

Tega pa mati niso povedali.«

Učitelj, kateremu se je Volkadinova družina že preje sumljiva zdels, je vedel dovolj. Ta in nihče drugi ne more biti«, dejal je sam pri sebi. Popoldne se takoj nspoti k sodniji naznanit, ksj je zvedel v Soli.

Se tisti dan pridejo orožniki k Volkadinovim in preiščejo vse. V jami najdejo cel kup obleke — nakradene, suho meso od treh praličev, dva velika nova kotla in več drobnjave; v skrinji pa Kaliltrovo listnico s tristo goldinarji.

Vse skupaj naložC na voz in odpeljejo v trg. Volkadina in oba sinova vklenejo in jih ien6 pred reboj. Tudi gospodinja in hčerka mcrata ž njimi.

Pričela se je preiskava. Zlobneži niso mogli dosti tajiti, ker je jasno pričalo zoper nje najdeno blago in densrji. Mlajši sin je celo Boštjanih pujsov omenil in tako razjasnil gospodarju nerazrešljivo uganjko gledč začarane bolezni. — Ljudje ao dobili avoje blago nazaj, listnico s tristo goldinarji so izročili ženi ubitega KaliStra. Italijana, o katerem so menili, da je tat, izpustili so takoj. Pri obsodbi je dobil Volkadin kot tat in ubijalec dvsjset let ječe, sinova kot njegova pomagalca vsak tri leta. Tudi ženo, ki je saj deloma sodelovala in pomagala skrivati, so priprli za dve leti Zemljišče so dali v najem, ia hčerko je vzela sa ta čas tata k sebi v Trst.