Vsako jutro

Vsako jutro France Bevk

Izdano:	Slovenka 1919 1/5-6 1919, 109-110
Viri:	št. 5-6
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vsako jutro molim Gospoda, ki je dal nebo in zemljo, gore in morja, drevesa in cvetice, moža in ženo po svoji podobi.

On je dal tudi ljubezen, ker je dal Adama in je Adamu ustvaril Evo, ta dva pa sta rodila Kajna in Ablja ...

Jaz pa sem raztresena, ko častim Gospoda.

Zvežem si roke in oči. Ko se roke razvozljajo in zablodijo oči, se spomnim, da moja molitev ni več molitev, ampak brbljanje, nevredno mene in Boga, ker je v dnu tega brbljanje ostuda.

Gospod mi bo odpustil, ker ga prosim za to.

Ker ve, da bi ga rada častila po svoji ljubezni, po svojem soprogu in svojih otrocih in izpolnjevala visoko postavo, ki je dana.

Hvaljen Gospod, ki si dal nebo in zemljo, gore in morje, drevesa in cvetice, moža in ženo ...

II.

Vsako jutro pridejo in se ustavijo pod oknom. Skozi solzne trepalnice jih zrem kot skozi mrežo in se igram z belo ruto.

Konje privežejo na naša drevesa in jih napajajo, tudi sami pijejo vodo v dolgih požirkih iz perišča.

Mladi so in se smejejo. Tuj jezik govore, ki je zvočen, da slednjo besedo razume srce.

Ali vržem robec na peščeno pot, da se ozro v okna?

Oh, nemirna sem. Kdo bi ga pobral, prihitel po stopnjicah in mi ga vrnil s poklonom?

Zahvalila bi se z očmi, z besedo ne bi se mogla.

Napojili so konje; z deklicami, ki so prihitele po vodo, da jih vidijo, se smejo. Roke podajajo. Sladke besede kličejo v slovo.

Na okno se ni ozrl noben.

III.

Vsako jutro gredo mimo hiše žene z otroci v naročju, mati moja, z otroci prebledimi, suhimi kot osat: njih oči leže na kruhu, naslikanem na tabli pred pekarijo.

Vsako jutro zvonijo na vratih in butajo v šipe, da jim odpremo ...

Povej mi, o mati, kako naj razrežem plenice prebele? Ali naj vpletem v nje rdeče trakove? O, modre jaz vpletla bi rada!

Ko pridejo zopet žene, odpremo jim, mati.

Kako so nedrije moje vesele, kako mi skače srce!

Zlat sem pripravila — vrgla ga bom starki v naročje: Daj mi otroka!

Ali so čiste moje roke, da ga objamejo, ali je čisto to moje srce, da ga nanje pritisnem, ustnice moje, da ga poljubim?

Povej mi, o mati, če sem vredna; če je čisto, prečisto moje belo telo? ...