Vsakdanja povest brez konca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vsakdanja povest brez konca
Martina
Izdano: Vigred 3/4 (1925), 76–77
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pravzaprav to ni povest, marveč zgodba, resnična zgodba dveh mladih, ljubezni in veselja željnih Adamovih otrok. Čemu jo opisujem mladim, veselim Vigrednicam, ko se — nekoliko izpremenjena — ponavlja dan za dnem, leto za leto pred našimi očmi? Pravijo, da je zgodovina dobra učiteljica, in ker je resnična zgodba košček zgodovine, utegne tudi pričujoča eni ali drugi bravki »Vigredi« odpreti oči, da opusti prijateljstvo, znanje, ki — dasi na videz nedolžno — ne vodi v srečo, ki jo mesto boljšo, popolnejšo dela bolj vsakdanjo, morda v resnici slabo, manj vestno, manj vneto za vse, kar nas dviga iz plitve vsakdanjosti, nečimurnosti, poželjivosti itd.

V prijazni večji vasi je pred nekaj leti nastopil službo mlad, ognjevit, za vse lepo in dobro – skoro bi rekla – pretirano vnet učitelj. Življenje je kar kipelo v njem in vse mu je šlo lahko od rok. Poleg svoje težke službe je našel še dosti časa za društveno življenje, in ker je bil po naravi kljub nekaterim odbijajočim lastnostim silno prikupljiv in poln izrednih talentov, je postal kmalu duša vsega društvenega življenja in tudi priljubljen gost povsod, kjer se je prikazal. Tako je trajalo nekaj let, potem pa – kakor da se je sam vrag poslužil njegovih slabosti: silne nestalnosti, samoljubja, prevelikega zaupanja v svoj jaz, lahkomiselnega zapravljanja časa in denarja in kar je s tem v zvezi. Društveno delo mu je začelo presedati, dolgočasil se je v družbi, katero je prej z veseljem ob vsaki priliki poiskal.

Ker pa je življenje še vedno kipelo v njem in se mu ni hotelo tihega notranjega življenja, je tem češče posečal družino, ki ga je znala prikleniti, navezati na se. Lahkoveren, kot so vsi mladi sangviniki, ni niti opazil, kako so izkoriščali njegovo razsipnost. Sam zaverovan do ušes v živahno, veselo družbo, je bil pač prepričan, da mu ista vrača ljubezen nesebično in velikodušno. Treznejši opazovalci tega neveselega prevrata pa so sodili drugače in ker so ga bili vzljubili vsi in so ga pogrešali povsod, kjer jim je bil prej brat, tovariš, vodnik in učitelj, so ga tem željneje skušali zopet pridobiti, a so ga – morda radi premalo nežnih opominov – le še bolj odbijali. V splošnem so mislili dobro ž njim in niso mogli razumeti, kako bi mogel človek, ki je že prekoračil prvo mladeniško dobo, kar skoro čez noč pustiti v nemar to, za kar bi bil prej žrtvoval vse: čas, zdravje, premoženje. V pogovorih o njem se je često čula iskrena opazka: »Škoda, res škoda, tako delavnega človeka, da ga je čisto omamila ta družba!«

Čitateljice so pač radovedne, kakšna je bila družba, ki je tako silno spremenila zglednega kulturnega delavca. Gotovo misli ena ali druga, da so bili to manjvredni, morda nasprotni ljudje, pa se moti. Obratno: bila je – skoro bi rekla – zgledna družina, kateri bi po krivici očitali kako večjo napako, in vendar je tako slabo vplivala na vihrav mladeničev značaj. Zakaj pač, ugiba marsikatera, kot so ugibali v kraju vsi, ki niso mogli čez noč pozabiti veselega družabnika. Bili so vmes pač tudi zlobneži, ki so skovali ostudne govorice o razmerju mladega učitelja do še mlajšega dekleta, ki je bila tudi reden član one družbe. Čeravno so vsi vedeli, kako tankovesten je bil mladenič v občevanju z ženskami in je bila tudi mladenka kvečjemu toliko koketna kot so navadno poprečno mlada dekleta, jeziki niso mirovali in so brezsrčno obsodili vse skupne izlete, igre, da, celo pobožnosti mlade družbe, ki je pa, kakor gluha, veseljačila dalje, misleča, da poštenemu veselju nima nihče pravice oporekati. Svet pa, ki je v sodbi sočloveka tako brezsrčno tankovesten, je sklepal drugače in ko se je tudi poštenim ljudem vsega dobrega zdelo že preveč, se je našel človek, ki je odkril vsaj glavne umazane govorice prizadetim. In sedaj?

Kdo more prešteti vse grenke solze, ki so močile lice mladenki? Saj ni mogla misliti, da bi bilo tolikšno zlo, če se na stroške drugih nekoliko pozabava in pokaže v svetu. Saj so vendar vse to odobravali in podpirali njeni domači! Če je bilo kaj krivde, je pač najmanj polovico odpade nanje. In vendar je morala glavno težo vseh govoric vzeti nase mlado, neizkušeno dekle – kot je sploh ob takih prilikah navada. Starejšim spletkaricam ni mogoče tako lahko do živega, moški pa – čeravno prvi hip morda zadet v živo – se hitro otrese neprijetnosti; če je mogoče, spremeni službo oziroma kraj službovanja in kot nov, brezhiben človek začne drugje novo ali pa staro življenje, kakor je pač v duši poizkušnjo prebolel.

Tudi v našem primeru ni bilo drugače. Kdo se briga sedaj za skrito bolest oblatenega dekleta – in kdo se bo brigal za Tvojo obupno bol, mlada Vigrednica, ako se ne boš že zgodaj zavedala resničnosti Gregorčičeve pesmi »Življenje ni praznik«, da je »srce človeško sveta stvar«, da imaš posebej kot krščansko dekle, sploh pa kot članica velike človeške družbe krog sebe same brate in sestre, ki vsi upravičeno čakajo Tvoje ljubezni, in da ne boš trajno srečna, ako jim jo odrekaš na račun enega, dveh ali treh izvoljencev, ki so jo morda celo najmanj vredni …