Vsak obraz je lep, če

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vsak obraz je lep, če ...
Ana Galetova
Izdano: Vigred 12/2 (1934), 50-52
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Alenca je fest dekle. Z nikomer na vasi se ne krega. Z vsemi fanti govori, ampak samo na pragu. Za skednjem in kozolcem nikoli. Ob nedeljah ali praznikih gre tudi v krčmo. Tam poje, se smeje in je enako prijazna z vsakim. Rada pa ima samo enega. Zdi se, da fant niti za to ne ve. Drugi pa vedo. Saj so ji zadnjič mežikaje pravili, da hodi za drugo, ki je neki prav grda.

Ko je Alenca stala zadnjič na pragu in je šel fant mimo, si ni mogla kaj, pa ga je vprašala, kje je vendar dobil tisto žensko.

Obstal je. Ni pričakoval od Alence tega. Čudno se mu je posvetilo desno oko, ko je dejal: »Vsak obraz je lep, če ... Ni končal. Obrnil se je in odšel.

Stala je Alenca na pragu, stala, stala. Vsak obraz je lep, če ... Če? Kaj je hotel reči? Ves dan je ugibala in vso noč se ji je sanjalo.

Oblekla je nedeljsko obleko in šla od doma. Kam? Kamorkoli! Nekdo pač mora povedati, kaj je za tistim: če ... Pred šolo je obstala. Učitelj? Eh, učitelj ljubi samo male otroke. Samo njim pove vse. Kako bi pogledal njo, Alenco. Učiteljica? Ona je stara. Nikamor ne gre. Z nikomer ne govori. Čudakinja je. Pravijo, da ima dolgčas pri njej mlade. Kaj more ona potem vedeti!

K županovim? Da, tja! Tončka je doma. Študentka je. Vedno ima knjigo v roki. Na papir zna risati lepe mlade obraze. Kadar je v društveni dvorani igra, Tončka slika obraze. Lepo zna. Iz starih ustvarja mlade, iz mladih stare. Ona pove pravo.

Alenca potrka in vstopi hkrati. Iznad knjige jo gleda prijeten obrazek s poslikanimi ustmi, z obritimi obrvmi.

»Ali more biti vsak obraz lep?« vpraša Alenca skrivnostno.

»More, če je negovan« trdi študentka.

»Ne, tega ni mislil on.« 

»Kdo?«

Alence ni več. Brez besed plane skozi vrata in teče, teče. Na cesti sreča starega berača.

»Oče, ali je res lahko vsak obraz lep?«

»Oja, če je mlad. Ej, ko sem bil jaz mlad! Takrat ... « je vpil berač za dekletom, ki ga ni poslušalo več, ampak spet teklo po cesti.

Pod zvonik je krevsal mežnar, tisti, ki ima na nosu čudne izrastke. Zaradi teh nesrečnih tvorb ni imel nikoli miru pred vaškimi nagajivci.

»Oče Mohor, stojte!« Alenca spet povprašuje. Gleda jo mežnar, se grdo zasmeje in pravi:: »Vsak obraz je lep, prav vsak, samo moj ne in pa tiste, ki ti hodi v zelje.«

Alenca se sunkoma obrne in se skoro zaleti v mladega kaplana: »Hvaljen Jezus?« »Amen. Kaj pa je novega Alenca?« »Nič«, se zlaže dekle.

»Lenčka, Lenčka!« se smeje mežnar in vse, prav vse pove. Kaplan z obrazom kot breskev naglo zavije okoli vogla.

Alenca gre po vasi. Hodi in sprašuje in nihče ji pravega ne pove. Proti jutru hoče domov. Iz župnišča je stopil gospod župnik. Čez cesto namerava v cerkev k prvi maši. Zagleda Alenco in jo počaka.

»Kaj ti je, deklič? Bled si, bolan, utrujen. Odkod?«

Alenca povesi glavo.

»Ali ti morem pomagati?« se skloni župnik prav do njenih las.

Jok.

»Otrok, ti nekaj iščeš.«

»Recite, da ni vsak obraz lep!« plane Alenci iz grla.

»Kaj je zdaj to?«

Alenca je vzdignila glavo. Velike rjave oči so vse polne solz in od vejic se neprestano utrinjajo nove.

Župnik se ji mora nasmejati. Sluti kaj je in ne izprašuje več.

»Vsak obraz je lep, dete, vsak, samo zadovoljen mora biti. Razumeš, zadovoljen.«

Alenci se širijo oči. Širijo se, tako, da se zbudi. Sede v postelji in strmi. Zvon v jutru, ura v sobi, srce v prsih, misel v glavi — vse poje: Vsak obraz je lep, če je zadovoljen!

Alenca pograbi za zrcalo. Nekaj tujega ji leži na licih in očeh. Kaj je to? Je mogoče nevoščljivost? Je. In zajoka sama nad seboj.