Vsak en vinar

Trije ponočnjaki so šli mimo pokopališča proti domu, ko jih je zajela huda nevihta. Bliskalo se je, da je bilo svetlo kot podnevi; strašno je lilo in grmelo. Ko pa so bili pri mrtvašnici, je spregovoril prvi: »Vesta kaj, v mrtvašnico pojdimo vedrit!« In res so šli. Na sredi mrtvašnice je bila dolga miza, na njej pa krsta za siromaka. Prvi je legel v krsto, drugi pod mizo, tretji pa pod klop.

Nevihta pa je v mrtvašnico prignala še roparje, ki so se pravkar vračali z ropa. Roparski poglavar je veselo rekel: »Že dolgo nismo toliko naropali, kakor nocoj! Sami ne vemo, koliko imamo!« »Pa preštejmo!« so dejali roparji.

Tedaj je roparski poglavar začel preštevati srebrnike in zlatnike ter jih zlagati v kupčke. Vedno več jih je bilo, tako da je na mizi zmanjkalo prostora. »Denimo tega mrliča tja na klop!« je rekel star ropar.

»Kaj bi ga prenašal! S sabljo ga presekaj na dvoje in oboje vrzi tja v kot!« je velel poglavar. In že je eden izmed razbojnikov potegnil bridko sabljo, jo dvignil in hotel zamahniti, ko... ko se je ponočnjak v krsti sunkoma dvignil in zakričal: »Ti bom že pokazal kot!«

Roparji so se tako prestrašili, da so ves nagrabljeni denar pustili na mizi ter zbežali v temo. Ko so se ponočnjaki opomogli od strahu pred roparji in pred smrtjo, so se zbrali pri mizi in si dejali: »Sedaj, ko smo tako lepo prišli do denarja, si ga razdelimo in jo pobrišimo od tod, dokler je še čas in se roparji ne vrnejo!«

In res, začeli so si deliti zlatnike, zraven pa so govorili: »Vsak en vinar, vsak en vinar!« Ko so roparji zopet prišli do sape, sta se dva opogumila in odšla v mrtvašnico po denar. Ko pa sta dospela do vrat, sta čula, kako so notri govorili: »Vsak en vinar, vsak en vinar!« Zbežala sta k ostalim, kolikor so ju nesle noge in že od daleč vpila: »Bežimo! Mrliči si delijo naš denar in toliko jih je, da pride na vsakega komaj en vinar!« In vsi roparji so zbežali, kot bi jih podil sam vrag. Ponočnjaki pa so imeli ves njihov denar.