Vrtoglavi muflon

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrtoglavi muflon
[Polona Škrinjar]
Spisano: Katja Modic
Viri: Škrinjar, Polona (2003). Vrtoglavi muflon. Ljubljana: Gyrus. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Bila je še zima. Visoki vrhovi gora, ki so kipeli v nebo, so bili beli. Na njih so se svetlikali ledeniki in redki, od vetra upognjeni bori. Veter je dvignil snežni pršič in gora, najvišja in najlepša med njimi, se je stresla od jeze. Živali so se prestrašene poskrile.

Gora se je počasi, a vztrajno otresla snega.

Le redke zaplate so še ležale sem in tja, s skal se je zjutraj kadilo. Vlaga je topila led in iz ozkih špranj so pokukali temno zeleni mahovi. Prava poslastica za muflone.

Mufloni so bili še zmerom odeti v rjava zimska oblačila. Le sredino hrbta jim je krasila velika bela lisa, podobna sedlu. Polžast zavito rogovje so nosili pokončno kakor jeleni. Bili so plašni, vendar silno gibčni. Preskakovali so skale na takih krajih, kamor je le redka žival lahko zašla.

Mlad, komaj leto dni star muflon pa si ni upal z njimi. Pritiskal je roge ob tla in prestrašen piskal: »Joj, kako se mi vrti v glavi! Nikoli si ne bom upal na goro, tako me je strah prepadov!« Mladiča so zaradi njegove vrtoglavice kmalu vsi zapustili, saj jim ni mogel slediti. Žalostno je gledal za njimi. Zgodnja pomlad je minevala. Muflon se je večkrat neodločno odpravil navzgor. Brž ko je stopil na prvo skalo, se mu je zvrtelo. Moral je poklekniti in skloniti glavo. S črnim smrčkom se je dotaknil tal.

Gora je začutila topli muflonov poljub in vzdrhtela. Občudovala je mladega ovna, čigar dlaka je zdaj spomladi postajala redkejša in krajša. »Ubožec, le kakšen napoj bi ti dala, da bi si upal v skale,« je zašepetala gora. »Razmislila bom!«

Konec maja, ko je med že tekel iz cvetov in so opojno dišeči smrekovi vršički vabili na skale, je mladi muflon postajal vedno bolj nemiren. Gledal je modre zvončnice in rumeni avrikelj, pa visoke cvetove gorskega zlatega čeveljca in kosmatinca. Povohal je rdeče vresje. Gora, bela in svetla, je muflona še bolj privlačila.

Korak za korakom je stopal navzgor. Ko je prišel do prvega previsa, je zamižal in skočil.

Ko je spet začutil trdna tla pod nogami, se je zavedel, da je preskočil svoj prvi prepad. Pogledal je navzgor. Zarja je bledela. Vstajalo je sonce. Kapljice rose na skali so se zasvetile kakor solze. Gora je jokala. Muflon je sklonil glavo in polizal srebrne kaplje. Drugo za drugo je pil. Toliko časa jih je lizal, da je začutil moč. Moč in pogum. V glavi se mu je zbistrilo, oči so mu postale jasne kakor sokolu.

Šel je naprej, na drugo, še višjo steno nad prepadom, napel telo in se odrinil. Varno je pristal na drugi strani.

Pogledal je navzdol. Ruševje in melišče pod njim se je vrtelo. Najprej hitro, nato pa vedno počasneje. Nazadnje se je ustavilo.

Muflon je zameketal. Zapiskal. In spet zameketal. Gledal je v prepad pred svojimi nogami in trepetal od radosti.

»Nikoli nisem mislil, da te bom premagal,« je srečen zašepetal. Obrnil se je, visoko dvignil glavo in odskakljal dalje. Za njim se je vsulo prgišče kamenja.

Ko so drobceni parklji na skali utihnili, si je gora oddahnila. Bila je vesela, da je poslala na pot navzgor novo življenje.

Nikoli ne moremo vedeti, ali nam bo nekaj uspelo, Če ne poskusimo!

Tako je razmišljal muflon, tako je razmišljala gora. Ali ne bi tudi mi?