Vrtnarju cvetja v jeseni
Vrtnarju cvetja v jeseni Pavel Golia |
|
Spomladi so pognale prve cvetke.
In bile so še plahe in bile so še
redke,
a naglo, kot svetlobe zgodnji soj,
so širile svoj duh in svoj opoj
po tratah pisanih in po ledini –
vrtnarju v čast in v slavo domovini.
In Bog je skrajšal noč, podaljšal
dan.
Nad gredami žehtelo je poletje,
po vsej deželi sta si hrib in plan
podajala neznano novo cvetje.
In glej, Vrtnar, te skromne zemlje
sin,
odpre svoj vrt za vse, da sta gospod
in kmet
po njem hodila in uživala razgled
v zastrte dni pozabljenih davnin.
In vsi dejali so: Srce in glava
sta dala vse, Zahvala Ti in slava!
Pa je priplavala počasi iznad barja
ljubljanskega v meglah jesen.
Začudeno obstal pogled je njen
na vedrem čelu čilega vrtnarja:
Iz najbolj žlahtnih in razčiščenih
semen
je klilo sredi megel, burij in viharja
je klilo in brstelo,
pognalo in vzcvetelo
na vse strani najlepše cvetje lepih dni.
Naj mi naklonjena bo čast, Vrtnar,
da Vam v udanosti iskreni
podam ta aromatni šopek v dar
iz Cvetja Vašega v jeseni!
In dokler zelenijo nam poljane,
in dokler nam rode bogata polja,
ta šopek vedno svež ostane.
V tej veri Vas pozdravlja –
Pavel Golia.