Vrtnarjeva Nežika
| Vrtnarjeva Nežika R. Silvin |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. • dno |
I.
[uredi]Bilo je poletnega dne pred petindvajsetimi leti … V gorski hišici je sedelo okoli mize število pridnih delavcev, ki so zajemali iz velike sklede … Ko je bila prazna prva, je gospodinja prinesla drugo in tretjo. Zraven pa se je smejala in zadovoljno gledala na svoje goste.
Vsi so bili vidno zadovoljni … Ko so odložili žlice, jim je gospodinja prinesla še nekaj …
«Tu imate štefan mošta!» je dejala in postavila pijačo na mizo; «tu je pa hruševa voda, če jo kdo mara piti!»
Pili so drug za drugim in odhajali od mize … Le študentu Lovru ni bila mar ne hruševa voda, ne mošt … Imel je vse kaj drugega v mislih … Zrl je večinoma v tla, le tupatam je dvignil oči … Skriven, plah pogled mu je splaval do lepe Nežike, domače hčerke, ki mu je sedela nasproti.
«Te njene oči! Zdi se mi, da pogledam v sinje nebo, kadar dvignem pogled do njenega očesa. In ti njeni laski, njene ustnice! Neprenehoma bi jih poljubljal, ne da bi se utrudil … Ali res more cveteti tu med zapuščenimi hribi tako krasna rožica? Pa kaj vse to koristi meni in njej, ko je ljubiti ne smem … Zakaj sem obljubil svoji dobri materi na smrtni postelji, da grem v semenišče, da postanem duhovnik? Ne, ne, ne morem, ah mati, odpusti mi, ako ne morem, odpusti mi, ako ljubim … Saj takrat nisem vedel, kaj sem ti obljubil, takrat, ko si ti umirala, nisem vedel, da bom našel enkrat tu v gorskem zatišju deklico, ki jo bom ljubil …»
Lovro se je naenkrat vzravnal ter odločno pogledal okoli sebe — ljubezen je zmagala …
«Saj ne bom preklet, ako ljubim, ako ne grem v semenišče. Zakaj sem pač prišel tu sem, zakaj sem jo videl?»
Tako je premišljeval šestošolec Lovro.
«Nežika, danes pojdeš pa ti grabit v,Plesen'; proti večeru bomo deli krmo v kupe!» je zapovedal oče.
«Ali pojdem sama, ali gre še katera z mano?»
«Jaz grem z vami, samo grablje mi dajte! Nekaj bom že naredil,» je rekel Lovro.
«Nikar, Lovro! Danes bo prevroče. Rajši ležite v kako senco! Saj niste prišli delat, temveč na počitnice!» je rekel gospodar in se zadovoljno smehljal. Lepi in živahni mladenič mu je bil všeč.
«Ne bojim se solnca; saj sem tudi doma pri bratu vedno delal z veseljem! Kar grablje mi dajte, pa bo; jaz grem z Nežiko!»
«Na svinjaku jih visi dosti. Vam bo že Nežika dala ene, ako že ravno hočete iti!» je rekel Nežikin oče in si prižgal tobak.
Nežika in Lovro sta vzela vsak svoje grablje in jih vrgla čez ramo. Urno sta stopala po poti v četrt ure oddaljeno senožet,Plesen'. Bila sta vsa srečna.
Lovro je premišljeval: «Sedaj sva sama. Sedaj je prilika, sedaj ji povem! Pogum, samo besedo! …» Imel je že besedo na jeziku, pa se je ozrl okoli sebe, zagledal je hiše in zbal se je zopet.
Šla sta naprej in se pogovarjala o navadnih rečeh. Nežika je bila vesela in živahna, Lovro pa vedno bolj zamišljen in razburjen. Na nekatera vprašanja ji niti odgovoril ni ali pa samo tako na pol …
Pot ju je peljala skozi gozd. Lovro se je ozrl in ni videl drugega kot samo grmovje in bukovje, tam v grapi pa je žuborel bister potoček … «Tu naju ne vidi nihče, tu ni drugega razen dreves in rib v vodi … Povej ji, sedaj! …" mu je prigovarjalo srce.
«Nežika! …» «Kaj je? …»
«Nič, nič! Sam ne vem, kaj sem vam mislil povedati. Nekaj sem imel v mislih, a sem pozabil v trenutku …»
«Spomnite se, govorite! Rada vas poslušam, saj znate tako lepo pripovedovati!»
«Veste kaj, Nežika? Midva sva enako stara, zakaj se vikava? Dajva se rajši tikati!» je jecljal Lovro zmedeno.
«Vi meni le recite 'ti', jaz pa vas ne morem in ne smem tikati!»
«Ako pa jaz rečem, da mi moraš reči 'ti'!»
«Pa tako težko! Ne veste, kako težko bi vam rekla 'ti'»
«Tako, tako! Samo spozabiti se ne smeš. Vedno me moraš tikati, vedno, tudi če mi boš kaj pisala. Ali mi boš kaj pisala?»
«Ne vem, če mi boste vi — če mi boš ti …»
Dospela sta do travnika in začela pridno delati. Hlapci in dekle so se na tihem smejali novemu nerodnemu delavcu. Lovru je postalo kmalu vroče in jelo ga je močno žejati.
«Ali je tu blizu kak studenec?» je vprašal in se oprl na grablje.
«O da, takoj tamle v grmovju, pa še prav dober in mrzel je. Grem pa pokazat, ako hočeš …»
«Če si tako prijazna …?»
Stekla sta proti studencu …
«Tukaj je studenec. Samo glej, da se ne prehladiš, ker ti je tako vroče!»
«Pa malo počijva. Lahko bova še pograbila. Da le do večera prideva domov!» In sedel je v travo poleg studenca, ona pa je zrla v vodo …
«Sedi še ti, Nežika! Kaj boš stala? Kar tu sem k meni sedi!»
Nežika ni premišljala dolgo, sedla je poleg njega in metala kamenčke v vodo. Bila sta tako nepopisno srečna … Ljubila sta drug drugega, čeprav si tega nista upala povedati … Pa razumela sta se vseeno, oba sta čutila isto …
Tedaj pa se je nagnil Lovro, položil na rahlo roko okoli njenega vratu, potegnil Nežiko varno k sebi in jo poljubil na mehko lice … Nežika je zardela in se nekam prestrašila, ali vendar ni bila huda nanj, samo sram jo je bilo … Vstala je hitro, kot bi hotela iti nazaj na delo …
«Mar si morda huda name?»
«Oh ne, zakaj naj bom huda. Samo pozno je že. Kaj bodo rekli drugi?»
«Bova pa potem hitreje delala. Se vsaj ne bodo norčevali iz moje nerodnosti — no, sedi no še malo!»
Nežika je ubogala, saj ga je ljubila tudi ona … Položil je roko okoli njenega pasu in ji pripovedoval, kako jo ljubi. Pozabil je popolnoma, da je žejen … Pripovedoval je mirno, brez strasti, kakor more to samo pošteno, nepokvarjeno srce …
Lovro se je naenkrat zdrznil, prijel svojo prijateljico z obema rokama rahlo za glavico, ji pogledal naravnost v oči in jo vprašal: «Nežika, ali me ljubiš?» Ona mu ni odgovorila ničesar …
«Nežika, ali me ljubiš?» je vprašal drugič. Tudi sedaj mu ni odgovorila, samo dvignila je glavo in pokimala … Lovro je bil zadovoljen.
«Oh, Nežika, kako sem srečen! Bog daj, da bi bil vedno tako — in ti, Nežika?»
Vstala je.
«Ali nisi rekel, da si žejen, Lovro?» ga je vprašala smehljaje Nežika, ko sta šla mimo studenčka.
«Saj res, skoro sem pozabil! V svoji sreči sem pozabil na vse drugo …» in sklonil se je in pil v dolgih požirkih — ona pa je stala ob strani in ga gledala.
«Kako je lep …» si je mislila.
Pod večer pa so jo mahnili vsi skupaj veselo pojoč in vriskaje domov … Tudi Lovro je pel in vriskal, saj je bilo njegovo srce tako polno …
Hitro so potekali dnevi počitnic. Najlepši, kar jih je imel Lovro v svojem življenju … Niti najnedolžnejši razporček se ni pojavil med njima, ljubila sta pač oba z ono prvo — idealno ljubeznijo.
Prišel je zadnji dan. Lovro se je moral posloviti … Poslovil se je od vseh, samo Nežike ni bilo v sobi.
«Kam pa je šla Nežika?» je vprašal oče.
«V 'štibelcu' sem jo videla; mislim, da pospravlja v sobi,» je odvrnila mati.
«Pokliči jo, da se vendar poslovi od Lovra!»
«Nikari je ne motite pri delu, bom pa rajši jaz gori stopil, saj imam še itak dežnik in površnik v zgornji sobi,» je rekel Lovro in odhitel z urnimi koraki po stopnicah.
Nežika se je prestrašila, ko je vstopil. Saj ni pospravljala in ni delala, ampak z rokami si je zakrivala obraz in tiho jokala … Ko pa je videla, da je Lovro, si je naglo obrisala solzne oči in stopila proti njemu.
«Zbogom, Lovro! Ali me ne pozabiš popolnoma? Ali prideš še kdaj k meni? Ali mi boš kaj pisal?»
«Nežika! Črez leto dni pridem zopet in zopet!»
«Kako dolgo bo to leto! Kako se bojim zate! Oh, Lovro!»
«Misli, da sem vedno pri tebi! In danes ti prisegam tu pred Marijino podobo, da se ne bom poročil nikdar z drugo, ako ne dobim tebe!» In objel jo je ter poljubil … Stisnil jo je k sebi — samo trenutek — potem pa izginil po stopnicah …
Nežika je ostala sama … Srce jo je bolelo in solze so ji silile v oči … Nagnila se je črez posteljo in se udala tihemu joku. Kar začuje stopinje na kamenitem pragu.
„On gre, on!» — Hitro odpre okno in zakliče: «Zbogom, Lovro, zbogom!»
Lovro se je ozrl in zagledal deklico na oknu.
«Srečno, Nežika! Do svidenja!» in hitel je po vrtu nizdol. Nežika je gledala za njim, dokler ni izginil v gostem drevju. Potem pa je zopet zaprla okno in čutila se je nekako bolj mirna. Seveda je v duhu spremljala svojega Lovra še dolgo, dolgo. Ko se je popolnoma pomirila, je vzela posodo, prinesla vode in prilivala cvetlicam v lončkih. Svojemu najlepšem rožmarinu pa je odtrgala vršiček in ga vteknila v mašno knjigo. Ta drobna cvetka naj ji bo vedno v spomin na dan težke ločitve in kadar ga bo pogledala, se bo spomnila nanj, ki ji je sedaj vse na svetu …
II.
[uredi]Minuli so meseci in o Lovru še ni bilo nobenega glasu. Nežika je bila silno žalostna.
«Ali me je res popolnoma pozabil?» Neko nedeljo je bila sama v zgornji sobi. Prilivala je svojim rožicam. Zunaj je sijalo solnce, ali vendar je bilo že precej hladno; zima se je približevala s hitrimi koraki. Oče in mati sta bila v spodnji hiši in par pivcev je sedelo za mizo … Vrtnar, Nežikin oče, je imel namreč staro, daleč naokoli znano gostilno. Nežikin starejši brat je šel po svojih opravkih, sestra tudi, le Nežika je ostala doma: bila je vedno najrajša sama, nikamor v nobeno družbo je ni mikalo.
Kar se ozre skozi okno in zagleda staro potovko, ki prihaja naravnost proti hiši.
«No, Špela, ali imate danes kaj zame?»
«Bo nekaj, Nežika! Imam zate pismo, ki je ležalo tri dni na pošti.»
Nežika je stekla po stopnicah. S tresočo roko je vzela težko pričakovano pisemce.
«Nate, tu imate, Špela! Pa ne smete nikomur naših povedati, da sem dobila pismo, veste! In če še katerikrat kaj prinesete, pazite, da mi boste dali vedno skrivaj!»
«Že dobro, Nežika, že dobro, pa Bog plačaj!» Nežika je smuknila v zgornjo sobo nazaj, Špela pa je stopila v krčmo.
«Kje pa so mati?»
«Takoj pride, ali si kaj prinesla?»
«Ne, nekaj jajc sem prodala zanjo.» Mati je prišla in naredili sta račun. Špela je še malo posedela in Vrtnar ji je dal čašico žganja.
«Bog vam povrni tisočkrat, oče!» Zadela je zopet košek in šla naprej. Tudi pivci so odhajali in nazadnje sta ostala Vrtnar in žena sama.
«Kje pa je Nežika?» vpraša Vrtnar.
«V zgornji hiši, mislim, da priliva rožam ali pa kaj bere; v zadnjem času je postala tako čudna.»
«Prav ima, da ne gre nikamor! Za mladega človeka je najboljše, da je doma, se vsaj izpridila ne bo!» je rekel Vrtnar zadovoljno.
«Jaz pa mislim, da mora nekaj imeti — ali je bolna ali pa ima kaj drugega!»
«Kaj bi neki imela! Misliš kakega fanta? Beži, beži. Saj vidiš, da so ji vsi moški deseta briga!» je modroval Vrtnar.
Ko bi pa vedel, kaj ravno sedaj bere njegova Nežika, bi gotovo govoril drugače … Nežika je pijana od veselja poljubljala vrstice, ki jih je pisal on … Stiskala je pisemce na ljubeče srce:
«Ni me pozabil, ni me pozabil … kako dober je moj Lovro!»
Ko sta se Vrtnar in njegova žena tako pomenkovala, stopi nekdo v krčmo.
«Dober dan, Vrtnar, dober dan, ali ste sami?»
«Sama sva s staro, kakor vidiš — vsi so nekam odšli, Nežika je pa menda v zgornji hiši,» se je odrezal gospodar.
«Pol litra vina, mati!» je zaukazal mladi mož, Tominčev Tonček — in sedel na stol nasproti Vrtnarju. Bil je komaj 24 let star; k vojakom ga niso marali, ker je bil preslaboten. Bil je premožen posestnik in treba se mu je bilo ozreti po nevesti.
«Zima gre v deželo; kmalu bomo imeli sneg. Predpust bo tudi kmalu tukaj,» je začel Tonček.
«Prav imaš, in tebi se bo treba ozreti po gospodinji,» je rekel Vrtnar, ki se mu ni niti sanjalo, s kakšnim namenom je prišel danes Tonček v gostilno …
«Saj ravno premišljujem, kje bi se poprijel.»
«Veliko posestvo, pošten in priden mladenič, vsak ti bo rad odprl, kamor boš potrkal!»
«Mogoče! Toda, oče, jaz bi jo imel najrajši iz domače vasi! Drugam bi ne hodil rad ponjo …»
Vrtnarju so se odprle oči in skoro da je spoznal Tončkove namene.
«Oče, veste kaj? Ali bi mi vi ne hoteli dati svoje Nežike? Ona mi je izmed vseh najbolj všeč in tudi mislim, da bi ji ne bilo ravno slabo pri meni!»
Materi je bila Tončkova ponudba takoj všeč in tudi oče ni imel ničesar proti mlademu fantu … On bi mu jo že dal, samo vprašanje je, kaj poreče Nežika. Siliti bi je nikakor ne maral …
«Veš kaj, Tonček? Soseda sva in prijatelja tudi! Jaz nimam nič zoper tebe. Jaz bi ti Nežiko že dal brez pridržka, samo malo premlada se mi še zdi. No pa tudi to ne šteje toliko …»
«Samo ne vem» — je nadaljeval Vrtnar — «ali bo ona zadovoljna! Nežika je čudna punca, kar se moških tiče …»
Med tem pogovorom pa je Nežika pritiskala na srce Lovrovo pismo in ga poljubljala. Prebrala ga je petkrat — vedno lepše se ji je zdelo … in znala ga je že na pamet … On ji piše tako lepo, on ji obeta tako lepo prihodnost …
Kako srečna bi bila, ako bi res smela biti vedno v njegovi bližini, ko bi se ji ne bilo treba potikati po skalnatih hribih in trpeti poleti vročino, pozimi pa mraz … In zato mu je v duhu ponovno obetala, da mu hoče ostati zvesta, dokler ne pride ponjo … Hotela mu je takoj odgovoriti, pripravila je vse, samo črnilo je imela v spodnji hiši … Naglo je vstala in stekla po stopnicah …
«O, Nežika, pojdi no pit!» je vzkliknil Tonček vesel in nalil poln kozarček vina …
«Hvala, Tonček, ne morem piti vina. Pa tudi nisem nič žejna!» mu je odgovorila prijazno.
«Le pojdi pit, Nežika, le pojdi!» je rekla mati, oče pa je molčal in opazoval svojo hčerko … Nežika je prijela kozarec in komaj dobro pokusila ponudeno pijačo.
«Vsega izpij, saj ti ne bo škodoval!» je silil Tonček in Nežika je pokusila še enkrat. Zahvalila se je, vzela črnilo in zopet odhajala.
«Nežika, kam pa se ti tako mudi? Ostani no še malo pri nas!» je klical Tonček za njo.
«Moram še nekaj spisati, pa pridem potem malo doli!» je rekla in izginila po stopnicah … Sedla je za mizo in začela pisati. Pisala je dolgo in počasi … Tonček jo je pričakoval tako nestrpno, ali nje le ni hotelo biti. Kakor bi slutila, kaj nameravajo z njo, se je nalašč malo dalje pomudila s pismom. Ko je dokončala, je odprla mašno knjigo in vzela polovico posušenega rožmarina. Dala ga je v pismo s pristavkom: V spomin od vedno tvoje Nežike! Pismo je varno shranila, da ga odda drugi dan potovki …
Spodaj so vsi trije Nežiko težko pričakovali. Zdaj so se začuli v veži lahni koraki in deklica je vstopila veselega obraza. Oči so se ji svetile, par urnih korakov in sedela je poleg matere. Tonček je bil nepopisno vesel, Nežika ga je bila popolnoma očarala in premišljeval je že, kako bo njegova, kako bo gospodinjila na njegovem domu … Tako lepo, pridno dekle — pa še bogato povrhu!
«Dolgo te ni bilo, Nežika; vsi smo te težko čakali!» je začel Tonček, ki ni vedel, kako bi se vedel, da bi ji bil bolj všeč. Ona pa se malomarno nasmehne in pravi: „Kaj bom pa delala tukaj? Gori se tako lepo zabavam … Sedaj se je stemnilo in zato sem prišla doli …»
Ravno je nameraval napeljati oče pogovor na ženitev, kar se odpro vrata in v sobo prihomadra počasi stari Selonec. Saj star še ni bil ravno tako, ali njegov izrazito stari obraz, njegovo vedenje in njegova počasna govorica — vse to ga je delalo še mnogo starejšega, kot je bil v resnici. Bil je lovec in lazil je vedno po gozdovih in grmovju, da bi zasledil kako srno ali zajca … Ali bil ni lovec po božji volji. Če bi ga zajec počakal, da bi prišel do njega, potem bi ga že mogoče ujel …
«Bog daj, Selonec, pojdi no pit!» je zaklical Tonček in nalil kozarček. In Selončeva navada ni bila, da bi se branil. Pristopil je tik k mizi:
«Na zdravje, na tvoje zdravje, Tonček!» in izlil je kozarček v suho grlo.
«No Vrtnar, meni pa prinesi osminko črešnjevega žganja!» in sedel je za mizo. Vrtnar je šepal po zahtevano pijačo — že dalj časa ga je včasih noga tako bolela, da je težko hodil.
«No Vrtnar, ali še ni nič bolje s tvojo nogo?» je vprašal Selonec, ko je dobil pijačo.
«Hudiča je bolje — ta noga me še spravi v grob …»
«No, kako pa je bilo zadnjič z medvedom? Ali si ga res videl? Jeli, da to ni res, da ljudje samo lažejo!»
«O res je, res, Vrtnar! To mi pa že lahko verjameš! Veš, najprej sem zagledal na tleh medvedove stopinje; šel sem nekoliko časa po sledu, pa sem ga kmalu izgubil. Ves čas sem držal za puško, če bi le zagledal to pošast! In glej — tam gori za tremi bukvami sem naenkrat opazil čudno, veliko žival. Čim bolj sem jo gledal, tem večja se mi je zdela in sedaj se je začela pomikati naravnost proti meni … Mene pa strah! Precej temno je že bilo in spomnil sem se na rajnkega Žetlarja — bog mu daj dobro — ki so ga hlodi tam nekje pomečkali … Dvignil sem puško, pomeril in sprožil! Ne vem, ali je kaj počilo ali nič, slišal nisem nič, tako sem bil prestrašen … žival pa je bila vedno bliže … Kaj sem hotel? Da bi me medved kar tam raztrgal in pojedel, tega nisem maral! Spomnil sem se na žganje in to mi je mnogo ljubše nego smrt! Obrnil sem se in stekel naravnost proti domu. Ozreti se nisem upal, tudi nisem imel časa. Nekaj je tako sopihalo tam zadaj, medved, velikanski medved je lomastil za mano! In ta žival je huda, ako se raztogoti. Šele ko sem se zaletel v vežna vrata, sem pogledal malo nazaj — no, in videl sem, da sem rešen … Še ga bomo pili, sem vzkliknil in si brisal pot s čela!»
«Zakaj pa streljaš na medveda, ako ga ne upaš zadeti?» ga je podražil Vrtnar.
«Hudiča bom zadel, saj nisem imel nabasane „flinte". Šele doma sem videl, da puška sploh ni bila nabasana. Še „kapseljna" nisem dal pod petelina, tako sem bil razburjen … A medved je tudi nekaj strašnega. Nežika, ko bi ga ti enkrat videla, bi si nikamor več sama ne upala!»
«Ali si pozneje še kdaj videl medveda?» je vprašal Vrtnar.
«Nikoli več! Enkrat sem zagledal medvedove stopinje, pa sem jo raje takoj domov pobral … Še en „glažek", Vrtnar: En glažek al' pa dva, to nam korajžo da!»
Nežika je pazno poslušala … Tonček pa od vsega pripovedovanja ni vedel mnogo … Njegove misli so bile pri Nežiki in ne pri medvedu. Jezilo ga je, da ga je ta presneti Selonec motil pri prvem poskusu …
Prižgali so luč. Vrtnar se je prekrižal in molil naprej, drugi so molili za njim. Na večer so začeli prihajati tudi drugi gostje in prostorna krčma je bila kmalu nabito polna. Vrtnar je sedel za mizo pri pivcih in tudi sam pošteno pil — bil je izvanredno dobre volje. Nežika pa je nosila na mizo in kadar je bila prosta, je sedla k materi. Družba je postajala vedno veselejša in živahnejša … Začeli so prepevati: «Kdo te bo troštal, troštal, ljubica, ko te jaz zapustil bom?»
Pesem je sledila za pesmijo. In zadovoljni krčmar je zapel „solo" ono svojo pesmico o revnem kmetiču, ki jo je pel samo takrat, ko je bil posebno dobre volje:
«Moja hiša je pa res brez tadla: peč bo glih zdaj vkup padla, na klop se že vsesti bojim, okna pa s cunjam mašim …»
Pel je tako dobro, da so ga vsi z zadovoljstvom poslušali. «Še enkrat, še enkrat, Vrtnar!» so ga prosili in zapel je še enkrat …
Šele pozno v noč so se pivci razšli. Samo Selonec je obležal za mizo; navlekel se ga je malo preveč in ni mogel nikamor.
«Nežika, daj mu no kaj pod glavo!» je zaukazal oče, in Nežika, ki je bila danes nenavadno dolgo po koncu, je stopila v stransko sobo in prinesla nekaj odeje in vzglavnico. Selonec je nekaj mrmral, potem pa je kmalu zasmrčal.
«Kako smrdi po žganju,» je rekla Nežika, «pijanca bi pa že ne marala imeti za moža!» Oče je ostal v spodnji hiši, Nežika in mati pa sta šli v zgornjo …
Pozno je že bilo, pa niti Nežika, niti mati ni mogla zaspati … Imela je pač vsaka svoje misli …
«Nežika, nekaj ti moram povedati! Ali veš, zakaj je bil danes Tominčev Tonček toliko časa pri nas?»
«Kaj mislite, mati?» je vprašala Nežika radovedno.
«Prišel se je ženit! Vprašal je za tebe; rad bi te vzel za ženo, ako bi ga marala! Oče nima nič proti temu, meni bi bilo prav, samo ako bi ga ti hotela …»
«Kaj, mati? Jaz naj se omožim, ko sem še vendar tako mlada? Pa Tončka naj bi vzela, tega slabiča? Še za vojaka ga niso marali, kilavca! Rajši se pa že nikoli ne omožim, kot pa da bi morala vzeti tega človeka!»
«Zakaj ne, Nežika? Kaj veš od njega? Pomisli, da je bogat in dober človek in vedno tudi ne boš mogla ostati pri nama!»
«Ne rečem, da ni dober človek — ali jaz sem za možitev še premlada, pet let se mi še nič ne mudi!»
«Tudi jaz sem bila stara šele 18 let, ko sem se omožila!»
«Nič ne de! Tončka že nikoli ne; ne morem ga trpeti …»
«Kakor hočeš; ako nočeš dobro, pa imej slabo. Kakor si boš postlala, tako boš tudi ležala!»
«Mati, nikari se ne jezite! Vedno sem vas ubogala in vas hočem ubogati, samo v zakonski jarem me še nikari ne silite …»
«Saj te nihče ne sili, samo mislila sem, da bi ne bilo slabo, ako bi vzela Tončka.»
«Oh mati, saj veste, da sem vedno malo bolj bolehna, da nisem za nobeno težje delo! Pri Tomincu pa bi morala garati od jutra do večera in ako ne bi mogla bi me zmerjali in v nič devali — rajši se pa nikdar ne omožim …» in obrnila se je v postelji in globoko vzdihnila. Mati je spoznala, da ima mogoče res Nežika prav … Res je slabotna in za težko delo ni … Nežika je stisnila glavo ped odejo in začela ihteti.
«Tiho bodi, Nežika, nihče te ne bo silil! Saj si res še premlada!»
Umolknili sta, mislili sta vsaka svoje … Nežika je v goreči molitvi obljubljala, da ostane zvesta njemu, ki ga edinega ljubi v resnici … Kaj bi on rekel, ako bi zvedel, da se je omožila z drugim! Ne, taka pa Nežika ni; čakala bo toliko časa, da bo Lovro dovršil študije in potem naj se zgodi božja volja! Šele sedaj ve, kako ga ljubi! Raje bi umrla, kakor pa po lastni krivdi izgubila njega, ki ga hoče ubogati edinega …
III.
[uredi]Danilo se je že, posli so jeli vstajati, Nežika pa še vedno ni mogla zaspati. Slišala je biti vsako uro … Šele proti jutru jo je naposled premagal zaspanec. V težkih sanjah je večkrat zastokala na glas …
«Kje je Nežika?» je vprašal zjutraj Vrtnar svojo ženo.
«Še spi! Mislim, da je ponoči slabo spala, in ko sem se zjutraj zbudila je stokala v spanju!»
«Pokliči jo, da pojde z drugimi listje grabit!»
«Pusti jo, Janez, še malo, saj vso noč ni nič počila! Listje že pograbijo tudi brez nje! Veš kaj, sinoči sem ji spomnila o Tončku!»
«No, in kaj je rekla?»
«Da ga ne mara, da se še noče možiti, da je še premlada …»
«Mlada je res in še neumna! Dajmo času čas, pozneje bo mogoče drugače mislila! Sicer je pa silil ne bom nikoli …»
Tominčev Tonček je mislil le na svojo srečo, ki ga čaka. Vrtnar mu je že obljubil svojo Nežiko — samo ona mora še reči: da, pa bo vse dobro … In potem ne bi menjal z nobenim človekom na svetu. Da ga Nežika ne bi marala, to mu niti na misel ni prišlo, saj je bila vedno tako prijazna z njim …
Pogledal se je v zrcalo: «Eh, ravno grd nisem, posestvo je trdno, dolga nimam skoraj nič … nič ne bo premišljala, rada me vzame! Saj sem tudi Tominčev Tonček, skoraj največji posestnik v vasi. Nežika bo kar razprostrla roke in me potegnila nase!»
Tako se je pogovarjal sam s seboj in zadovoljnost mu je sevala z obraza.
Od tistega dne je zahajal Tonček redno k Vrtnarju. Toda Nežika je znala stvar vedno tako urediti, da ni nikdar mogel napeljati pogovora na ženitev … Tončka je to jezilo, ali čakal je potrpežljivo, da se mu ponudi ugodna prilika. Vrtnar in njegova žena mu pa tudi nista črhnila besede, da sta o tem že kaj govorila s hčerko …
Bil je predpust.
Neke nedelje se je vršil shod na „Vrhu", v pol ure oddaljeni cerkvici. Tu je bila stara božja pot, kamor so radi prihajali pobožni kmetje od daleč in od blizu. Ljudstvo je verjelo legende o različnih čudežih, ki so se tekom stoletij tu zgodili, in zato ni čudno, da je bila cerkev tudi danes nabito polna, ko se je po dolgem času zopet enkrat maševalo. Cerkvica se je napolnila, še preden je prišel duhovnik, pa tudi zunaj cerkve jih je stalo mnogo v večjih gručah; ni jih motil ne mraz ne sneg. Tam na kraju hribca so pokali topiči. Lepo je potekla pobožnost.
Nato so se vsule gruče ljudi iz cerkve … Še malo so postali in pokramljali med sabo, potem so se pa razšli. Nekateri so hiteli domov, vse drugo pa je vrelo doli k Vrtnarju. Tam je bila napovedana veselica s plesom. Domači sin, ki je prišel daleč sem iz mesta, zna tako lepo igrati na harmoniko …
«No, Rezika, ali pojdeš popoldne k Vrtnarju?» je vprašala Lenčka svojo prijateljico, ki je služila pri Erzarjevih.
«Seveda pojdem, saj veš, kako rada plešem! Kdo bo pa igral?»
«Vrtnarjev Francelj. Slišala sem, da se za njim tako lahko pleše? Kako pa tudi zna igrati!»
«Pridi me poklicat, sama grem tako nerada!»
Pri Vrtnarju pa je vladalo živahno vrvenje. Gospodinja je pripravljala pecivo, mesovje in drugo, vedoč, da pride mnogo ljudi. Nežika je pridno delala in letala iz sobe v sobo, da se ne bi kdo mogel pritoževati. Pregrnila je mize in na tleh je bilo tako snažno, kot se malokje najde v kmetski hiši v hribih … Tudi prostor za ples je bil že pripravljen, saj plesalo bo staro in mlado kot po navadi. Tudi Nežika je rada plesala in znala je, da so se ji vsi čudili.
Ako pride več gostov, so bili pripravljeni tudi prostori v zgornji hiši — in v majhni stranski sobici posebej še za gospoda kaplana. Prav rad se je oglasil ob takih prilikah pri Vrtnarjevih.
Gostje so začeli prihajati, bilo jih je vedno več, vse je bilo polno zgoraj in spodaj. Vse je bilo izredno veselo. Tudi Tominčev Tonček je prišel, praznično oblečen, da bi Nežiki bolj ugajal …
Mladina je že težko čakala na plesnem prostoru, godca pa še vedno ni bilo.
«No, Nežika, ali bova danes kaj plesala?» je vprašal Tonček.
«Seveda bova! Plesala bom z vsemi in tudi s tabo, zakaj pa ne bi?» je rekla in se hitro izmuznila iz hiše … «To ni vendar nič hudega, ako plešem z njim, saj bom plesala tudi z drugimi,» je mislila pri sebi. Tonček pa je bil kaj vesel, da je bila tako prijazna z njim.
«Pojdi no pit, Francelj! Smo že mislili, da te ne bo! Najprej pij, potem pa stegni svoj meh. Na, tu imaš goldinar! Najprej polko! Da se zavrtim z Nežiko!» je klical Tonček vesel, ko je vstopil Nežikin starejši brat.
Harmonika je zapela in pari so se zavrteli. Tonček je plesal z Nežiko … Bil je srečen, saj je imel v rokah njo, po kateri je tako hrepenel … In danes se mu je zdela še mnogo lepša kot po navadi.
Nežika je plesala seveda tudi z drugimi, bila je prijazna z vsemi, a za nobenega ni občutila ničesar. Največkrat pa je plesal z njo Tonček in za vsak ples je plačal goldinar. Za denar mu ni bilo, samo da je plesal z njo, ki jo je imel tako rad …
Plesali so vse popoldne in pozno v noč … Tonček je že mislil, da je Nežika njegova; rad bi jo bil vprašal, pa ni vedel, kako bi pričel …
«Nežika, jaz bi rad nekaj s tabo govoril na samem. Nekaj bi te rad vprašal!» je zajecljal naposled, ko sta se vrtela med drugimi po plesišču …
«Kar povej mi, ako mi imaš kaj povedati! Na samem se pa jaz ne razgovarjam z moškimi!» je odgovorila Nežika precej trdosrčno …
«Nežika, ali se me bojiš? Saj ti ne bom ničesar naredil, a povedati ti moram nekaj, o čemer ne morem in ne maram govoriti pred vsemi!»
«Le kar tukaj povej, saj ne bo nihče slišal!»
«Ne morem, Nežika! Samo za par minut te prosim! Pojdi ven in zunaj me počakaj, takoj pridem za tabo!»
Harmonika je utihnila in rešila Nežiko, da ji ni bilo treba odgovarjati …
«Lep mož bi bil to, ki ima korajžo samo v temi! Eh, Tonček, kako se motiš in kako malo me poznaš! Sedaj boš pa zopet malo počakal, preden bom s tabo plesala!» je mislila Nežika na tihem; sedla je hitro k bratu na klop ter mu nekaj zašepetala v uho. Brat je šel v stransko sobo, kamor mu je sledila tudi Nežika …
«No, ali si kaj prida zaslužil?» se mu je smejala mati.
«O, nekaj že bo,» je rekel sin, potegnil denar iz žepa in začel šteti … «Presneto, več bo, kot sem mislil! Ta Tominčev Tonček mi daje za vsako vižo kar goldinar in če ga vprašam, koliko hoče nazaj, pravi: Nič, ker si ti!»
«To je pa zavoljo Nežike — samo da z njo pleše! Ali ne veš, da hodi Tonček za našo Nežiko?»
«Tako!? Vedel nisem. Pa kaj praviš ti k temu, Nežika? Ali ti je všeč?»
«Beži no, beži, maram zanj! Lahko noč!» je rekla Nežika. Hitro je smuknila po temnih stopnicah v svojo sobico in zaklenila vrata za sabo. Sedaj je bila na varnem; prižgala je svečo, odprla majhno omarico in vzela iz nje nekaj v papirju zavitega. Odvila je papir in začela poljubljati — njegovo sliko!
«Zblaznela bi, ako ne bi imela tebe! V teh hribih ne bi mogla živeti … Tvoja sem, Lovro, samo tvoja!» Zavila je zopet sliko v papir, jo dala na določeno mesto in omarico varno zaprla …
V tem trenutku je zaslišala korake na stopnicah … Naglo je vpihnila luč in se skrila pod odejo … Bala se je, da je morda zopet oni nadležni Tonček, pa to pot je bil njen strah nepotreben, kajti bila je le dekla, ki je prišla nekaj iskat v zgornjo hišo.
«Kje pa je Nežika?» je vprašal Tonček razburjeno, ko se je vrnil godec.
«Spat je šla. Rekla je, da jo glava boli … Silili smo jo, naj še malo ostane, pa je rekla, da ne more …» Tonček je povesil oči, postal je žalosten in na mah ga je minulo veselje do plesa. Danes je imel že vse tako lepo napeljano, pa zopet nič! Sedel je za mizo in začel piti …
Drugi so rajali po sobi, vse je plesalo, še celo kruljavi Vrtnar se je zavrtel parkrat, Tonček pa je sedel zamišljeno in pil. Vrtnar je dobro vedel, kaj je Tončka tako potrlo in rad bi ga bil spravil v dobro voljo, pa ni šlo … Vse prigovarjanje ni pomagalo nič … Tončku ni bilo več obstati v sobi, nekaj ga je gnalo ven, ven na prosto, na mraz, proč iz dušeče vročine … In ko so veseli pari ravno plesali „céperle", je Tonček vstal in se izmuznil iz sobe …
Tema je bila, črna tema tam zunaj, nobene zvezdice ni bilo na nebu. Sivi oblaki so viseli nad gorami, meter debel sneg je pokrival zemljo … Tonček je postal na pragu in prisluškoval. Ko je videl, da je vse tiho in da ni nikogar, ki bi ga motil, je stopical počasi naprej — okoli hiše. Napravil je nekaj stopinj, pa je zopet obstal in poslušal: vse tiho, samo iz krčme so prihajali zamolkli glasovi veselih pivcev in harmonike … Tam pred malim, gosto zamreženim okencem na zgornji strani hiše je zopet postal. Užgal je žveplenko in gledal skozi mrežo.
Trk! Trk! Trk! … «Nežika, Nežika … Nežika!» je klical tiho in nekako boječe in poslušal … Nič odgovora. Potrkal je močneje, poklical glasneje — in zopet poslušal … Sedaj se mu je zazdelo, da se je nekaj premaknilo v postelji … Poklical je še enkrat in prislonil glavo tik na gosto mrežo v oknu.
«Kaj pa je?» je zaklical mehek ženski glas.
«Oh, Nežika, nikari ne zameri, da te motim v sladkem spanju! Pridi za trenutek malo bliže in odpri okence, da mi ne bo treba tako glasno govoriti … Nekaj ti moram povedati!»
«Kar tako povej, saj dobro slišim! Ako odprem, mi bo preveč mraz!»
«Nežika, lepo te prosim, vsaj to željo mi izpolni! …» Postelja je zaškripala, okence je zaropotalo — in bilo je odprto …
«Oh, Nežika, ali si kaj huda name?»
«Zakaj, saj mi nisi storil nič žalega!»
«Ali me imaš kaj rada?" je vprašal tiho, kot bi se bal lastnega glasu …
«Kakor vsakega … Še bolj, saj sem s tabo največ plesala!»
«Nežika — ali me imaš res rajša, vsaj malo rajša kot druge? Oh, ko bi vedel, da je to res … Veš nekaj bi te rad vprašal, pa si skoro ne upam, bojim se, da ne boš huda …»
«Nič ne bom huda, kar govori, samo hitro, mene že zebe …»
«Oženiti se moram … sam sem, brez gospodinje na tako velikem posestvu! Tako ne morem ostati, poiskati si moram ženko … Nežika, ali ne bi marala priti ti k meni za gospodinjo?»
«O tem pa mi rajši nič več ne spomni, ako hočeš, da ostaneva prijatelja!»
«To je tvoja zadnja beseda? Ti me torej ne maraš, Nežika! Koliko bi jih lahko imel, pa nobene nisem maral! Zanašal sem se nate: Nežiko vprašam prvo, sem si mislil. Z očetom sem že govoril, on nima nič proti temu — ti me pa ne maraš!»
«Izberi si rajši kako drugo, ki je lepša in bogatejša od mene in ki te bo imela rada …»
«Nikari ne govori tako! In če ti ne bi imela nič, bi mi bila še vedno ljubša kot najbogatejša deklica v naši fari!»
«Pa tudi premlada sem še, pa vsa bolehna! Dobro veš, da ne bi bila sposobna za gospodinjo na tvojem velikem posestvu!»
«Saj ti ne bo nič treba delati. Samo zapovedovala boš in delali bodo drugi. Jaz pa te bom imel rad, vsako željo ti bom bral z obraza in tvoja želja mi bo ukaz …»
«Ne govoriva več o tem! Jaz sem tako čudna, jaz ne morem nikogar ljubiti!»
«Premisli si, da ti ne bo enkrat žal!»
«Ne morem …»
«Imej usmiljenje z menoj, ko veš, kako bom nesrečen brez tebe!»
«Lagati ne maram, za nos voditi te ne mislim, ljubiti pa te ne morem in ne smem — odpusti mi, Tonček … sedaj pa lahko noč!» in zaprla je okence. Tonček je uvidel, da je vse njegovo prizadevanje zastonj. Ves obupan se je naslonil na mrzli zid in začel ihteti kot otrok. Bil je zelo mehkega srca … Mislil je, da mu raznese glavo … Zagrabil je pest snega in ga tiščal na vroče sence, misleč, da mu bo vsaj malo odleglo …
IV.
[uredi]Bilo je zopet krasno poletje … Dijaki so se vračali na počitnice in tudi Lovro je prišel domov. Bratova žena je imela Lovra prav rada in postregla mu je, kolikor mu je pač mogla … Lovro pa je bil tudi skromen in postrežljiv. Kadar je malo dete vpilo v zibelki, ga je vzel v naročje in pestoval, ako je videl, da bratova žena ne utegne. Pri jedi ni bil izbirčen. Z vsako stvarjo je bil zadovoljen. Tako se je zgodilo, da sta se z bratovo ženo lepo razumela in da ga je ta v resnici imela skoro rajša kot svojega moža … Saj njen mož ni imel skoraj nič onega na sebi kot njegov mlajši brat; bil je zadirčen, siten in nagle jeze … Vsaka malenkost ga je razburila in spravila iz ravnotežja in če se je ujezil, je navadno ves teden „držal šobo". Žena je dostikrat na tihem jokala in obžalovala, da so jo tako zgodaj upregli v zakonski jarem, pa nikomur ni tožila svojega gorja. Toda bistremu očesu mladega Lovra ni mogla prikriti svojega trpljenja … Uganil je vse in jo večkrat tolažil …
«Srečna bo ona, ki dobi njega za moža, ko je vendar tako dobra duša! Škoda bi bilo zanj, ako bi res moral v semenišče,» je mislila večkrat sama pri sebi.
Nič tako kot s svakinjo se nista razumela z bratom … Ta je namreč po vsej sili hotel, da postane Lovro — duhovnik. Nikdar ni mislil drugače, kot da gre brat po maturi v semenišče. Ali v zadnjem času je v svojo veliko nezadovoljnost opazoval, da bratu ne diši posebno duhovski stan. Jezilo ga je, da je Lovro tako vesel in tako zelo rad v druščini — najmanj všeč pa mu je bilo, ko je videl, kako ima vedno bolj rad ženske, zlasti pa cerkvene pevke … Vse to ga je skrbelo in premišljal je, kako bi se ga lotil. Lovru cerkvene pevke niso bile mnogo mari; bil je večkrat med njimi, ker je bil dober pevec in je rad pel — pa tudi druge ženske mu niso bile nevarne. Samo ljubezen do preproste deklice ga je zadrževala, da ni mogel ugoditi bratovi želji in da ni mislil obleči črne suknje …
«Lovro, sedaj mi pa povej odločno, kaj misliš! Kmalu dovršiš gimnazijo — in nekam se moraš odločiti!» ga je vprašal brat nekega dne, ko sta bila sama v gozdu.
«Sedaj še ne morem reči, kam naj se obrnem po maturi; saj še sam tega ne vem! Samo nekaj bi pa skoraj lahko rekel z gotovostjo …»
«Kajne, da ne greš v lemenat!» ga je prekinil Matija razburjeno. «Saj se mi je zdelo! V zadnjem času si postal tako čuden! Preveč rad mi zahajaš med te presnete pevke … Da, te babe, te so zmotile že marsikaterega! Lovro, ali si pozabil, kaj si obljubil rajni materi na smrtni postelji?»
«Saj še nisem rekel, da ne grem v semenišče. Samo, kar otrok obljubi, ko še ne pozna sveta in njegovih zahtev, to vendar ni obvezno …»
«Pomisli vendar, kakšen greh bi naredil, ako bi prelomil obljubo, ki si jo dal materi! Na dnu pekla bi gorel z dušo in telesom — vso večnost!»
«Nikari me ne straši s takimi besedami! Ne bojim se tvojih pretenj, ne pekla, in delal bom vedno tako, kot mi bo velevalo pošteno srce!»
«Glej ga, ti bi še kmalu ne verjel, da je pekel! Saj pravim, če je človek malo bolj študiran, nima nobene vere več!»
«Zaradi vere se s tabo ne bom prepiral! Le ti glej, kaj bo s tabo, ko tako po nepotrebnem preklinjaš …»
«E! To je samo grda navada — izpovem se, pa bo dobro! Samo če ti ne greš v lemenat, bos gotovo 'frdaman', pa še mati bo morala zaradi tebe trpeti …,» se je hudoval Matija. Lovru se je pa vse to zdelo preneumno in se ni mnogo brigal za njegovo pridigovanje.
«Samo te hudičeve coprnice so ga zmotile, te nesramne babe! Mu bom že pokazal! jaz ga bom že naučil kozjih molitvic! Ne solda mu ne dam, potem naj pa le gre na Dunaj stradat! Ko se bo naveličal stradati — o, potem bo pa še rad šel v lemenat. Kako to, da gre vsak tako nerad v lemenat, ko imajo vendar kaplani in fajmoštri izmed vseh ljudi na svetu najboljše? Pa še škof bi lahko postal, ko ima tako dobro glavo!» je razmišljal Matija — nato pa se je zopet obrnil k bratu: «Sedaj te pa vprašam, ali nimajo lepo duhovniki? Tisto mašo prebere, včasih izpoveduje ali malo pridiguje, pa je. Komu se bolje godi kot gospodu? Ni mu treba jesti črnega kruha; pečenko in pečena piščeta si lahko privošči vsak dan. Pa okoli hodi na izprehod in se zabava, vsakdo ga ima rad in ga spoštuje. Pa to še ni vse. Kako pa je dobro za njegovo dušo! Duhovnik si najlaže prisluži nebesa …»
«Najlažje ali pa najtežje! Vsak človek je iz mesa in krvi in tudi duhovnik!»
«Pa tudi najlažje in najprej prideš do kruha, ako gres v semenišče!»
«To je res! No, saj imam še čas, še dve leti. Še osmo šolo in eno leto pri vojakih …»
«Ako greš v lemenat, ti vendar ni treba k vojakom …»
«Kdo je rekel, da ne? Ali ne veš, da sem bil že v šesti šoli potrjen? Zato pa moram iti k vojakom po maturi, ali misliš, da grem rad?»
Lovro je skoro prepričal svojega brata, da je res tako, v resnici pa je računal tako: Takoj po maturi ne morem na Dunaj, ker sem brez sredstev. Mogoče se tekom vojaškega leta kaj izpremeni, mogoče me bo podpiral Nežikin oče, ki je bogat in ki sedaj še ne ve za moje razmerje do Nežike …
«Poslušaj, Matija! Sedaj pojdem na počitnice k Vrtnarjevim, kot sem jim lani obljubil, da ne boš vedno pravil, da me motijo naše cerkvene pevke. Vse počitnice me ne bo domov. Mogoče mi pridejo tam v tihi, mirni gorski vasici druge misli v glavo, mogoče se bova potem bolje razumela.»
«To mi je pa všeč, to je beseda! Le pojdi tja gori k Vrtnarjevim, da se ne bodo te prešerne babnice hvalile, kako si neumen, kako jih imaš rad in kako letaš za njimi … Kdaj pa misliš iti?»
«Takoj jutri! Med potjo se še malo oglasim na Klancu na svojem nekdanjem stanovanju, potem pojdem kar naprej …» Sedaj sta si bila brata boljša. Matija je bil zadovoljen, Lovro pa tudi.
Nežika pa je tudi že težko pričakovala prijateljevega prihoda. Bila je vsa iz sebe, ko ji je pred nekaj dnevi pisal, da tudi letos bržkone pride. Toda kdaj, tega ni omenil, ker menda še sam ni vedel. Štela je ure in dneve, ki so ji minevali počasi, a njega še ni bilo. Mislila je že skoro, da ga ne bo. Kako pa se ga je razveselila, ko je nenadoma stopil v sobo. Postregli so mu, kot je bila pri Vrtnarjevih vedno navada. Posebno se je potrudila mati Vrtnarica, Vrtnar se je pogovarjal prijazno z njim, Nežika pa je hodila z njim okoli ali pa je sedela v njegovi bližini in ga gledala … Ako bi bili domači le malo bolj pozorni, bi bili lahko zapazili, da Nežika čuti zanj malo več kot za druge in da tudi Lovru mora biti Nežika malo bolj pri srcu …
«Letos ostanete dalje pri nas kot lani. Lani smo se vas komaj malo privadili, pa ste šli …» je rekel ob neki priliki prijazno Vrtnar.
«Ako je vam prav in ako vam ne delam nadlege, ostanem letos res lahko malo dalj časa pri vas, saj pri nas doma mi je itak vedno dolgčas!» je odgovoril Lovro in nekam plaho pogledal Nežiko, ki se je zadovoljno smehljala.
«Ali niste izdelali sedaj že vseh šol? Ali že znate coprati in točo delati?» je vprašal šaljivo Vrtnar.
«Izdelal sem sedmo — sedaj imam še osmo, potem pa grem k vojakom.»
«K vojakom? Ali ne greste v lemenat? Jaz sem vedno mislil, da me povabite na novo mašo in da pridem k vam k spovedi!»
«Saj bi vam tako ali tako ne dal odveze, ko ste tako poredni!»
«Jaz sem tudi mislila, da boste enkrat gospod …» je rekla mati.
«Saj gospod bo vseeno lahko, ako tudi ne bo ravno duhovnik! Duhovnik tudi ni vse!» se je oglasila Nežika.
«Res je, da duhovnik nima ravno najprijetnejšega življenja! Najhujše pa menim, da je, ko mora sedeti cele ure v spovednici in poslušati tiste babje čenče,» se je zasmejal oče.
Nekdo je vstopil in na mah so prekinili razgovor. Komu je bilo to ljubše kakor Lovru? Hitro se je izmuznil iz sobe in pohitel v zgornjo hišo … Ni dolgo sameval, kmalu je prišla tudi Nežika za njim. Bila sta za trenutek sama. Lovro jo je privil na srce in jo začel poljubljati in Nežika mu je molče vračala vroče poljube …
V.
[uredi]V Vrtnarjevi krčmi je bilo polno omizje veselih pivcev. Živahno so se pogovarjali. Tam v kotu pri drugi, manjši mizi, so sedeli Lovro, Nežika in mati in se vidno niso zanimali za pogovore politikujočih možakarjev. Le tu pa tam je vzbudil njih pozornost glasen smeh, ki je prihajal od vélike mize sem.
Selonca seveda ni manjkalo nikjer, kjer se je pilo; tudi danes ga je pridno vlival vase in prav počasi pripovedoval o svojih lovih.
«Vse liberalce pa makarate bo hudič vzel, pa tudi tebe!» se je jezil Tobakarjev Pavle, ki se ga je že pošteno nalezel, nad svojim sosedom Lovričkom. «Poglej, vsi v naši vasi smo pošteni in držimo z gospodi, samo ti nam zgago delaš in hočeš biti liberalec!»
«Prej bo tebe vzel nego mene! Samo tebe še ne mara, ker si tako grd!» mu je odvrnil ponosno Lovriček in izpraznil kozarček do dna …
«Nikar se ne kregajta!» se je oglasil Vrtnar. „Jaz pravim, da je lahko pošten in da lahko dobro stori vsak, naj bo liberalec ali pa klerikalec … Jaz se ne prepiram ne z enim ne z drugim, jaz imam vsakega rad, ki mi pošteno plača …»
«Tako je, Vrtnar! To je beseda!» je hitel Lovriček. „Jeli, Vrtnar, jaz sem ti še vedno vse pošteno plačal?»
«O vse, vse, to pa moram reči …»
«Hudiča, ali ti mari jaz nisem? Ali sem ti kaj dolžan?» se je jezil Pavle. Vrtnar se je popraskal za ušesi, kot bi nekaj premišljeval, potem pa se je nasmehnil in pogledal Lovrička postrani. „Ne vem, kako bi rekel, Pavle; mislim, da imava še nekaj skupaj! …» Pavle si je domislil, da je krčmarju res še nekaj dolžan, na kar je pa že skoro popolnoma pozabil. Najrajši bi mu vrgel pod nos one goldinarje, pa jih ni imel.
«Še v nedeljo ti bom dal, da boš vedel, Vrtnar, da boš vedel, še v nedeljo, da me ne boš več terjal!»
«Saj te nisem terjal, saj si sam napeljal govorico na to! Jaz sem ti hotel samo pokazati, da je liberalec ravno tako lahko pošten kot klerikalec — ali obratno!»
«Tako je, tako, ti imaš prav, Vrtnar,» je zadovoljno zaklical Lovriček, «jeli, kakor liberalec, tako je tudi klerikalec lahko — izveličan.»
«To pa ni res!» je kričal Pavle. «Vsi liberalci bodo pogubljeni … Samo tisti, ki so z duhovniki, bodo izveličani. Saj so tako tudi rekli naš gospod župnik in kar oni rečejo, je gotovo vse res. Pomislite, oni so študirali v lemenatu, oni kaj vedo in kdor je zoper duhovnike, bo pogubljen …»
«Nikar no tako neumno ne klobasaj!» se je oglasil Joža Čik, ki je kot železniški delavec prehodil mnogo sveta, «ali res misliš, da mora vse tako biti, kot vpije fajmojšter in da je vse prav, kar počnejo tvoji gospodje!»
«Ali si ti tudi makorat? Kaj pa veš slabega o duhovnih gospodih? Ko na svet prideš, ga potrebuješ, ko umreš pa tudi. Le nikar preveč ne zabavljaj zoper nje. Lahko se ti zgodi, da bi jih morda kdaj še rad imel, pa jih ne bo blizu,» je modroval Pavle.
«Jaz sem bil vedno pošten kristjan! Rad sem šel k maši in tudi k spovedi sem hodil. K maši grem še, ali k spovedi nikoli več!»
«Lepe grehe si moral imeti!»
«Korajžo, ne pa grehe! Ko sem se že izpovedal, me je spovednik vprašal kaj se mi zdi najgrše na svetu — in jaz sem rekel: Najgrše se mi zdi, da sem videl v nekem župnišču otroške plenice. Ko bi ti vedel, kako je pihal od jeze! Zakaj me je pa vprašal? Jaz sem povedal po pravici, on se je pa ujezil in vpil nad mano, da me je bilo kar sram. Ni mi hotel dati odveze. 'Vi ste izgubljeni; vam nič ne pomaga nobena spoved!' se je drl nad mano in ljudje so poslušali … Od tedaj ne grem več k spovedi, a živim vseeno pošteno …»
Mogoče bi bil kdo še kaj dostavil, toda naenkrat so se odprla vrata in v hišo je stopila potovka Špela, vsa upehana, s kosom na hrbtu.
«Za božjo voljo vas prosim, krščanki ljudje, pojdite pomagat!»
«Kaj pa se je zgodilo, Špela?» se jih je oglasilo več naenkrat. Špela je odložila koš.
«Tecite, mogoče mu boste mogli še kaj pomagati … Tominčev Tonček se je prekucnil malo nad počivalnikom čez drčo; ves krvav je, za jelšami se je ujel in ne more ne naprej ne nazaj. Rada bi mu bila pomagala, toda kaj more stara baba … Hitro stopite, sicer bo prepozno!» Brez obotavljanja so vstali štirje možakarji izza mize in tekli na kraj, ki ga je imenovala Špela.
Nežika se je silno prestrašila, ko je slišala to novico. Stresla se je po vsem životu … Lovro je njeno izpremembo in vidno zadrego hitro opazil, spoznal je, da je novica nanjo morala posebno vplivati … Čemu?
«Revež je čisto izgubljen! Ves teden popiva, dokler ima kaj denarja — česar ne zapije, pa zaigra. Vol za volom mu gre iz hleva, posestvo propada in posli delajo, kar hočejo …» se je oglasil Joža Čik.
«Ali se bosta vzela hlapec in dekla?» je vprašal Tobakarjev Pavle.
«Saj se bosta menda morala! Ljudje, ki se imajo tako radi, naj se le vzamejo!» se je smejal Joža Čik.
«Morala?» je vprašal zategnjeno Selonec.
«Že vrabci na strehi čivkajo, da jima drugače ne kaže.»
«Da, da, prej v grehih žive, potem se pa pokore,» se je oglasila mati.
«Taki so posli, ako nimajo pravega gospodarja. No, ta Tonček gotovo ne najde dobrega konca! Enkrat bi bil že skoraj zmrznil in danes bi se bil kmalu ubil,» je rekel Vrtnar.
«Ako bi mu bil ti dal Nežiko, gotovo ne bi bil postal tak! Saj je bil vendar prej dober gospodar, priden delavec in pošten človek. Zakaj mu je pa nisi hotel dati?» je vprašal Selonec.
«Jaz bi mu jo bil že dal, pa ga Nežika ni marala. Siliti je pa nisem hotel …»
Lovro je sedaj vedel dosti. Nežiki je bilo nestrpno v hiši in se je izmuznila iz sobe, da pivci niti opazili niso kdaj. Lovro in mati sta šla za njo.
«Čudna je ta vaša Nežika, da nikogar ne mara! Koliko jih je že povprašalo za njeno roko — kot sem slišal in zakaj ne bi verjel — ali dala je vsakemu brco. To se mi vendar malo čudno zdi …» je modroval Selonec.
«Naša Nežika se menda ne bo nikoli omožila. Za na kmete ni, je prešibka za težko delo, kak gospod je pa ne bo maral,» je odvrnil Vrtnar zamišljeno. «Sicer pa ima še dovolj časa.»
«Bogve, Vrtnar! S temle študentom se menda prav dobro razumeta. Mislim, da se rada vidita!» se je režal Joža Čik.
«Beži, beži! Lovro in pa naša Nežika — ali se ti meša? Da sta prijatelja ni nič čudnega, saj ga imamo vsi radi, zato smo ga pa povabili na počitnice …»
«Saj pojde v lemenat!» je pristavil Selonec. «Poročal jo bo lahko.»
«V lemenat pojde? Toliko kakor jaz ali pa ti! Misliš, da ga ne poznam? Samo poglej ga, kako živ fant je in kako se na njem vse smeje. Meni se vse zdi, da je malo prerad pri Nežiki — nikari mi ne zameri, Vrtnar!»
«Beži no, beži! Rajši imam veseljaka kakor čemernega hinavca.»
«Le zapomni si, kaj ti je danes rekel Joža Čik! Lovro ni za lemenatarja, ampak za zakonca.»
Medtem ko so se spodaj tako pogovarjali naši možakarji, sta sedela v zgornji hiši Lovro in Nežika. Ko bi bil stopil oče ta trenutek v sobo, bi bil videl, da se Čik res ni motil. Mati se je bila pomudila le malo časa pri njima, potem pa ju je pustila sama in odšla v kuhinjo, da jima pripravi malo južine … Lovra je imela rada kot lastnega sina. Ona je že davno vedela, da se na tihem ljubita Lovro in Nežika — samo nikomur ni marala povedati tega, še svojemu možu ne … Še celo proti njima se je delala, kot da ne ve ničesar.
«Kdo pa je oni Tonček, o katerem so prej govorili spodaj?» je vprašal Lovro.
«To je naš sosed. Mene bi bil rad vzel za ženo. Vedno je lazil za mano, ali jaz ga nisem marala in povedala sem mu ob priliki, da ga nočem — potem me ni več nadlegoval. Smilil se mi je, ali zaradi tebe nisem marala postati njegova žena. Mraz je bil, debel sneg je pokrival zemljo, ko je dobil pred mojim oknom odločilen odgovor. Od tedaj mi je dal mir; bil pa je silno potrt.»
«Revež, zaradi mene je postal torej tako nesrečen! Ljuba Nežika, ali mi boš vedno tako zvesta?»
«Saj veš, da te ne morem pozabiti, tudi če bi te hotela. Pol ure prej sem poljubljala tvojo sliko, potem naj pa rečem drugemu, da hočem postati njegova žena! Tega ne bi mogla storiti.»
Nežika je pogledala skozi okno in videla, da prihajajo sosedje s Tominčevim Tončkom.
«Poglej, Lovro, poglej! Ravno sedaj ga vlečejo mimo! Jezus, kako je krvav in pobit in vso obleko ima zamazano in raztrgano!»
«Največji revež na svetu je pijanec! Škoda tako mladega fanta!»
«Prej je bil ves drugačen; vsi so ga imeli radi!»
«Samo ti ne! Povej po pravici, ali bi ga bila vzela, če ne bi bila poznala mene?»
«Mogoče … nič ne rečem, da ne …»
Mati je prišla in prinesla pečenko, kruha in vina …
«Mati, ali ste ga videli, ko so ga peljali mimo?»
«Ves pobit je, še govoriti menda ne more!»
Možje so se spodaj še dolgo pogovarjali. Tudi oni, ki so spravili Tončka domov, so se vrnili v gostilno, Špela pa je že bila odšla …
«Ne vem, ali bo kaj z njim!» je rekel Draboslarjev Janez; «preveč krvi je izgubil. Mislim, da ima črepinjo prebito. Izpregovoril ni nič, samo stokal je; zobe je tiščal skupaj, oči so mu bile kakor steklene. Doma smo ga slekli, umili in položili na posteljo, hlapca pa smo poslali po zdravnika.»
«Škoda za fanta, da se je tako vdal pijači!»
«Pijanec se ne izpreobrne, dokler se v jamo ne zvrne.» Pri teh besedah je vstopila mati, ki se je vrnila iz zgornje sobe, da bi tudi ona kaj natančnejšega izvedela o Tončkovi nesreči. Lovro in Nežika sta zopet ostala sama …
«Oh, Lovro, ali bova vedno tako srečna?»
«Bog daj, da bi bila!»
VI.
[uredi]Minulo je nekaj let … Zopet je bil predpust, mrzel predpust. Snega je bilo tisto leto kakor še malokdaj v lonških hribih.
Bil je ravno ponedeljek, pust dan, kot si ga moremo le misliti. Gosta megla se je vlačila nad Lonkom, Nežikino rojstno vasico, sneg je naletaval neprestano.
«Malo še počakajte, saj je še čas, mogoče se še zvedri nebo. V takem vremenu vendar ne morete iti na Vrh. Saj se vam ne mudi!» je rekla Vrtnarica praznično oblečeni družbi.
«Na snegu se še ni nihče stajal! Teh božjih mušic se presneto malo bojimo!» je odgovoril mlad, stasit mož. Moral se je skloniti, ko je stopil iz hiše v vežo. Rdeča lica so pričala, da je zdrav gorjanski kmet, njegovo okorno vedenje, njegovo bučno govorjenje in njegova težka hoja — vse to je dokazovalo, da je hribovec.
In šli so; gazili so sneg do kolen. Bil je dolg izprevod, moški in ženske, stari in mladi, vsega skupaj okoli 25 parov. Dobra volja je sevala vsem z obraza, samo na obrazu ene osebe si opazil vse kaj drugega prej kot zadovoljnost … Nesrečnica je silno trpela, najrajša bi bila zaplakala na glas … Tu pa tam ji je zdrknila pekoča solza po obrazu in se izgubila v belem snegu. Toda nihče izmed družbe ni tega opazil, nihče ni slutil njenega trpljenja. Spredaj sta stopala dva godca in pritiskala veselo na svoje inštrumente, da se je daleč naokoli razlegalo in da je družba laže stopala za njima po utrudljivi poti skozi vas navzgor. Igrala sta tako lepo, da so radovedna dekleta odpirala okna in poslušala prijetne glasove.
«Ali si jo videla, kako je žalostna, kakor bi jo peljali v smrt … Drugi so tako veseli in židane volje, ona pa se drži, kot bi ji nesli mater k pogrebu!»
«Kako je neumna! Pa tako lepega ženina je dobila, da bi bila lahko ponosna nanj, a se tako kislo drži … No, ali ni lep ženin, Rezika, meni je zelo všeč.»
«Jaz bi bila srečna, če bi dobila takega.»
Izprevod je izginil za hišami. Pomikal se je počasi naprej po poti navzgor proti mali cerkvici. Godca sta tu pa tam malo utihnila, potem sta pa zopet začela. Kar zapoje zvon gori pri cerkvici tako milo, tako otožno, kakor bi vabil k zadnji molitvi … Vsi se odkrijejo in začnejo moliti na glas za srečo tistih dveh, ki stopita čez nekaj minut pred oltar božji, kjer ju duhovnik združi za večno … Vse je molilo ali na tihem ali na glas, le nevesta ni mogla moliti. Nevesta, ki bi morala biti najsrečnejša med vsemi, ni občutila iskrice veselja v svoji duši, nepopisna bolest, nerazumljiva bojazen in globoka žalost se je naselila v njeno srce! Najrajša bi se obrnila in stekla nazaj domov … Pa ni šlo, sojeno je bilo tako in morala je z drugimi naprej.
Dospeli so na Vrh. Mala cerkvica je bila napolnjena do zadnjega kotička, kajti poleg svatov se je nabralo v božje hramu tudi mnogo gledalcev in radovednežev. Globoka tišina je vladala v lepo okrašenem prostoru, vse je pričakovalo z napetostjo slovesnega trenutka …
In sedaj sta pokleknila pred oltar ženin in nevesta: Požegov Luka in Vrtnarjeva Nežika … Nevesta je bila naravnost lepa, kot jih malo vidiš na kmetih; nova obleka in preprost venček na glavi sta jo delala še lepšo. Če si pa pogledal natančneje, si videl, da je bledo njeno lice in zasmilila se ti je rožica, ki bo kmalu poteptana … Sedaj je prijela za roko svojega ženina in se naslonila nanj — postajalo ji je slabo, tema se ji je delala pred očmi in bala se je, da se zdaj pa zdaj zgrudi na tla. Ljudje pa so mislili, kako je srečna, a le ona sama je vedela, da ji je tako hudo pri srcu, da bi najrajša na mestu umrla … Globok vzdihljaj se ji je izvil iz prsi, da se ga je prestrašila sama.
Na levi poleg nje je klečal skoraj za polovico večji ženin — Požegov Luka s Tičjega vrha. Na njegovem obrazu si bral zadovoljnost, veselje in srečo … Držal se je ponosno, češ: Jaz sem jaz! Jaz sem dobil Vrtnarjevo Nežiko, ki ni marala nobenega! —
Na prvi pogled bi res morala reči vsaka ženska, da je lep. Toda ako bi ga opazovala natančneje, bi skoro prišla do prepričanja, da je zopern človek. In res! Nikdo ga ni maral, kdor ga je poznal. Kajti bil je neolikan in grob, povrhu pa še velik skopuh.
«Kaj pa je mislila Vrtnarjeva Nežika, da je vzela tega človeka! Poglej no, ali spadata skupaj! Nežika kakor rožica — on pa tak štor!» je šepnila stara, izkušena ženica svoji sosedi.
«Prav imaš! Poglej, še čevljev nima novih — pa gre na poroko! To ti mora biti velik skopuh! Nežika bo še reva pri njem, meni se kar smili!»
«Kam je vendar gledal stari Vrtnar, da je dal svojo najmlajšo takemu 'plašarju'! Ni čudno, da je reva tako žalostna; jaz bi bila tudi, če bi bila na njenem mestu.»
Duhovnik je blagoslovil mlada novoporočenca in ju nato nagovoril s presrčnimi besedami. Nežika ga je poslušala vdana v božjo voljo in šele sedaj ji je postalo jasno, kaj je storila, ko se je dala zavezati z železnimi verigami v zakonski jarem, iz katerega jo reši edinole smrt … Postalo ji je neznosno in zaihtela je na glas … Ljudje so mislili, da so vplivale nanjo mehke duhovnikove besede, v resnici pa se je revica v tem trenutku zavedla, da bo nesrečna vse svoje življenje.
Ženin jo je prijel za roko in jo odpeljal iz cerkve; svatje so jima sledili par za parom …
«Zakaj sem te spoznala, Lovro, da bom sedaj večno nesrečna? Zakaj si prihajal k nam na počitnice? Oh, tamle doli nekje je oni studenček, kjer sem bila prvič tako nepopisno srečna! Tamle doli je zmrzoval Tominčev Tonček zaradi mene in tebe … Oh, pomlad moje mladosti je izginila na mah — za večno sem izgubljena zate, dragi, nikdar več ne morem biti tvoja … Le bodi srečen drugje, ako pri meni nisi upal najti prave sreče, le izpolni željo materino in očetovo! Jaz te ne preklinjam, prerada sem te imela … Bodi srečen ti, ko jaz ne morem in ne smem biti! Zbogom, Lovro, zbogom, tvoja Nežika ti vse odpušča!»
Tako je premišljevala žalostna nevesta sama pri sebi, ko je stopala počasi ob strani svojega moža.
Ženin se je pač malo zmenil za to, ali je njegova ženka vesela ali žalostna. Mogoče njene žalosti niti opazil ni, pa tudi če bi jo bil, mu to ne bi bilo dosti mari. Nežika je njegova, Vrtnar mu je odštel lepo vsoto za doto in to je glavna stvar. Denarja je potreboval in tega je dobil.
«Se bo že naveličala kremžiti" — je mrmral sam s seboj — «potem bo pa že boljše volje, ako pa ne, mi pa tudi presneto malo mari!»
Tri dni je trajala svatba; vsega je bilo v izobilju, saj se je omožila hči najpremožnejšega posestnika v vsem Lonku. Godci so igrali ponoči in podnevi, vse je bilo veselo, staro in mlado je plesalo. Tudi Vrtnar in Vrtnarica sta se zasukala parkrat.
Pa vse mine, minulo je tudi veselo ženitovanje. Nežika se je že malo pomirila; vdala se je v svojo usodo, saj je uvidela, da je tako najbolje.
«Kaj bi tožila!» — je tolažila sama sebe — «saj mi sedaj itak nič več ne pomaga; kar je, je!»
Še materi ni hotela priznati, koliko da trpi. Zakaj naj bi težila še njej srce? Ali ni dosti, da trpi sama?
In prišel je čas ločitve. Nežika je morala z možem na novi dom: na Tičji vrh. Težka ji je bila ločitev od drage matere, od ljubega očeta. Težko se je poslovila od one sobice, kjer je bila včasih tako srečna ob Lovrovi strani — pa tudi sama — težko je zapuščala prijazne griče, kjer je prebila dneve srečne mladosti, težko je stopala mimo onih gozdov, ki so jo spominjali minule sreče. Z bolestjo v srcu se je bližala kraju, kjer je imela nastopiti kot samostojna gospodinja.
Najtežje pa ji je bilo gotovo slovo od dobre matere; šele sedaj se je Nežika prav za prav zavedla, kaj ji je bila blaga mati, ko je ne bo več imela vedno v svoji bližini.
«Mati, sedaj, ko odhajam od vas, vas prosim, da mi odpustite, ako sem vas kdaj kaj razžalila … odpustite mi, saj mi je sedaj tako žal … Ako bi smela še za naprej ostati pri vas, mati, nikdar več vas ne bi žalila niti z besedo niti z dejanjem …»
«Ne govori tako, Nežika! Dobra hči si bila. Naša vrata so ti vedno odprta. Pridi, kadar te bo vleklo srce, midva te sprejmeva vedno z odprtimi rokami! Bodi dobra žena, kot si bila dobra hči! Postrezi možu in potrpi s staro materjo njegovo, tudi če bi bila sitna. Stari pač mislijo dobro, pa so včasih malo preveč sitni. Stori vse, da se bosta z možem dobro razumela — in ne bo ti nič hudega!»
«Mati — tu imate sliko in pisma njegova! Spravite jih vi, kajti uničiti jih ne morem, s seboj vzeti jih pa ne smem, da ne pridejo možu v roke … Težko zapuščam tole sliko, ki mi je bila tolikrat v tolažbo — ah, sedaj je pa ne bom nikdar več videla. Sedaj sem postala žena drugega in na Lovra moram pozabiti! Moram — če še tako težko! Pač bi bila mnogo srečnejša, ko bi smela poročiti njega, ki sem ga res ljubila … pa že ni bila božja volja tako. Mati, spravite to in ne kažite nikomur.» — In poljubila je zadnjikrat njegovo sliko … Solze so se ji udrle po licih, dobra mati pa jo je tolažila:
«Ne bodi žalostna! Vedi, da je moralo biti tako! On je šel v semenišče, saj je bil že od Boga tja poklican. Zato ne žaluj preveč, boš že pozabila.»
«Ravno to me tolaži, da je šel v semenišče. Vsaj vem, da ga tudi nobena druga ne bo imela … Lovro je vendar možbeseda: ti ali nobena!»
Tekala je iz sobe v sobo, kot bi hotela še enkrat videti vse, kar ji je bilo vedno tako drago in kar jo je spominjalo na srečno preteklost v varnem zavetju materinem.
Ko sta stopala z možem po bregu nizdoli, se je neštetokrat ozrla nazaj k svoji rojstni hiši — in ji pošiljala zadnje pozdrave, dokler nista izginila za ovinkom in dospela v prostran bukov gozd, odkoder ni bilo več mogoče videti bele vasice. Hitela sta po slabem potu, kolikor sta pač mogla in dospela srečno v dolino. Pa tudi v dolini sta jo mahala peš naprej. Luka v svoji skoposti niti prvi dan ni privoščil svoji ženi, da bi najel voz ali sani, to bi ga preveč stalo.
«Jeli, Luka. Saj bova večkrat šla obiskat moje starše, posebno ako bi mi bilo zelo dolgčas po domu?»
«Glej jo! Kaj vprašuješ? Kadar boš hotela! Ako jaz ne bom utegnil, pojdeš sama. — Pa tudi mati in oče bosta večkrat prišla k nama, jeli? Kar boš hotela, vse ti bo dovoljeno! Od sedaj naprej boš ti gospodinja v moji hiši in kar boš rekla ti, to se bo moralo zgoditi!»
«Sem slišala, da imaš zelo hudo mater, jaz se je kar bojim …»
«Ne bodi neumna! Mati sedaj nimajo nič več ukazovati; od danes naprej si gospodinja ti — in ne več mati! Sicer pa upam, da se bosta že razumeli!»
«Dobro, Luka, in jaz bom gledala, da ti bom gospodinjila po volji!»
VII.
[uredi]Bilo je nekaj mesecev pred Nežikino poroko. Nežika je bila še doma, vsa srečna pri svoji materi. Lovro jo je ljubil in ona je verovala vanj kot v Boga, zato je bila dvakrat srečna. In komu naj se izpove, komu naj prizna svojo srečo, ako ne svoji dobri mami? …
«Mati, po pravici vam povem, da ne bi mogla ljubiti nikdar nobenega drugega nego Lovra! Ne vem, kaj bi počela, ako bi me zapustil on! Ne vem, zakaj ga imam tako zelo rada? In kadar dobim od njega pisemce — sem tako vesela in zadovoljna!»
«Prav, prav, samo svarim te, pazi se, ne bodi preveč zaupljiva! Mladim fantom, posebno študentom, se ne sme vsega verjeti! Koliko revic je že obsedelo na ta način, koliko jih je postalo nesrečnih! Dekleta le prerada zaupajo takim frfračem!»
«Ne, Lovro ni tak! Poštenjak je, on me ne bi hotel, ne bi mogel varati, o tem sem prepričana … Saj ga poznam! Poglejte samo, kako lepo mi piše, kar naprej bi čitala njegova pisma!»
V tem hipu je vstopila potovka Špela in izročila Nežiki droben listič: «No danes jo pa zopet nekaj zate!» Od veselja se je tresla mladi deklici roka, ko je odpirala pismo, saj je na prvi pogled spoznala, da je pismo od njega … Mati in Špela sta odšli iz sobe, Nežika je ostala sama in brala:
Draga Nežika! … Odpusti mi, draga moja, da Ti povem po pravici! Ne vem, kako bi Ti razložil, da Te ne bi prehudo zadel: Današnji dan je zadál najini ljubezni smrtni udarec! Umrl mi je oče in na smrtni postelji sem mu obljubil kot nekdaj materi, da pojdem v semenišče. Branil sem se dolgo časa zaradi Tebe, naposled sem se moral vdati … Moral! Očetu in materi dano obljubo moram izpolniti. Kakor hitro slečem vojaško suknjo, grem v bogoslovje; odpovedal sem se vsemu svetu. Obupan sem! A ni pomoči! Strašno. Hvala Ti, Nežika, prisrčna hvala za veliko ljubezen, ki me je osrečevala toliko časa. Pozabim Te nikdar, ali prosta si. Na nedolžnosti zaradi mene nisi trpela, zato se poslavljam nekoliko laže …
Zbogom, Nežika, zdravstvuj! Zadnje poljube Ti pošilja Tvoj nesrečni Lovro.
Prebrala je še enkrat in ni verjela lastnim očem! Ali je to mogoče? In tako nenadoma, tako nepričakovano! Pa tudi drugič je brala isto kot prvič.
Solze so se ji vdrle po licih in kapale na drobni listič. Začela se je tresti po vsem telesu, bilo ji je sedaj mraz, sedaj vroče, srce ji je hotelo počiti. Kar naenkrat tak udarec! Tega ne bo mogla preboleti! To je prehudo za njeno ljubeče srce! — Začela je zopet brati: in brala dolgo in od bolesti je zaplakala vnovič na glas.
«Oče ga je prisilil, da obleče črno suknjo. Kako nečloveško! Saj on ne ve, kako nesrečno je s tem storil tudi mene! Ko bi me Lovro sedaj videl, gotovo bi se mu smilila in mogoče bi ravnal vendar drugače. Samo da izpolni željo umirajočih, je uničil srečo živih … Kako blazno! Oh, tega pa nisem mislila o njem, ko mi je bil vendar vedno tako dober. Vedno sem mislila, da je Lovro izjema med moškimi …»
«Za božjo voljo, kaj pa ti je?» je vprašala mati, ki je ravno vstopila v sobo.
«Oh, mati, Lovro mi je pisal!»
«In — saj si bila vendar vedno vesela njegovega pisma!»
«Vedno — ali danes mi piše, da me zapušča in gre v lemenat.»
«V lemenat! Kaj praviš?»
«V lemenat gre! Mora iti.» In začela je brati znova pismo na glas, mati pa je poslušala … Nežika se je včasih ustavila in začela ihteti. In jokala je tudi mati.
«Ne plakaj, Nežika, in izbij si ga iz glave! Je že božja volja tako! Saj boš še lahko dobila drugega, ako boš hotela, saj ni on edini na svetu!» je govorila mati in si brisala solze.
«Zame edini! Nikogar drugega ne maram, raje grem v samostan … Samo kaj bodo rekli ljudje? Pa naj rečejo, kar hočejo; tudi jaz grem V samostan.»
«Si že še premisliš! Verjemi, da je moralo tako biti! Meni se je vse zdelo … Ujeli so ga! Pozabi ga, pa bo vse dobro!»
«Ne morem; ljubila sem ga preveč!» Še dolgo sta se pogovarjali mati in hči: dobra mati je ves čas tolažila z lepimi besedami obupano Nežiko …
Toda Nežika se je polagoma pomirjala in se vdajala v svojo usodo. Potekel je mesec za mesecem … Bili so to časi obupa in žalosti za ubogo mladenko. Duševna bolest je začela zapuščati sledove na njenem obrazu: upadla je in shujšala, da so ljudje popraševali, kaj ji je. Najhuje je trpela ponoči, ko je bila sama, ko je ni mogel nihče opazovati. Zaspati ni mogla in plakala je po cele ure. Dostikrat je bilo že jutro, ko je od utrujenosti zaspala, pa še takrat so jo mučile mučne sanje. Končno je hudo zbolela. Dolgo ni mogla s postelje. Mati ji je stregla in jo tolažila. — Po dolgem, dolgem času in trudu je naposled vendar ozdravela. Jela se je zopet popravljati in kmalu je bila zopet tako lepa kakor poprej, a ostala je tiha in otožna.
Snubci so se jeli zopet oglašati, toda Nežika je odklonila vsakega. Za nikogar ni marala in naj je bil še tako čeden in bogat. Nekateri so se jezili in kleli, ker so dobili brco, drugi so se tolažili s tem, da jih je že mnogo delilo z njimi enako usodo.
Neko nedeljo je šla Nežika z materjo k maši v poldrugo uro oddaljeno vas. Po maši sta stopili malo v krčmo, da se pokrepčata za dolgo pot. Tam pri peči sta sedeli za malo mizico in si privoščili dobro kosilce. Tudi steklenica vina je stala pred njima.
Njima nasproti pri oknu je sedel mlad, čeden fant v družbi tovarišev in po strani metal zaljubljene poglede na lepo Nežiko. Ona ni tega niti opazila; pogovarjala se je mirno s svojo materjo in se vedla pri tem tako, da je morala ugajati vsakemu, kdor jo je videl. Tudi imenovanemu mladeniču je bila nepopisno všeč.
«Kdo pa je to dekle tam pri peči?» je vprašal malo starejšega tovariša.
«Ali je ne poznaš? To je tista bogata Vrtnarjeva Nežika, ki se noče omožiti! Ali morda misliš tudi ti poskusiti svojo srečo?»
«A, ta je tista Nežika?» — Navil je velike brke, se pogladil po kostanjevih laseh, nagnil zeleni klobuk nekoliko po strani in popil kozarček vina do dna.
«Hudimana, je to lepa punca! Pri tej bi pa skoro hotel poskusiti svojo srečo!»
«No, no, Luka, saj jo še lahko dobiš. Saj še nima ženina. Le pogum! Ta bi bila ravno zate!» ga je dražil tovariš, ki bi bil tudi Luki privoščil sramoto, ki jo je sam pred kratkim doživel.
Luka je vstal izza mize, vzel svojo pijačo in se približal Nežiki in njeni materi. Slednjo je poznal že davno — kdo pa ni poznal Vrtnarice z Lonka — Nežika pa itak ni hodila veliko okoli.
«Dober dan, mati. Ali boste kaj pili?» je rekel in natočil ter ji ponudil kozarec vina. Mati je pila ravno toliko, da je pokusila.
«Eh, ta kozarček ga boste pa izpili, saj ne drži toliko!» je dejal prijazno in mati je naredila še par požirkov.
«Jelite, mati, to je vaša Nežika? Ali ga smem tudi njej malo naliti? — Jeli, Nežika, da ga boš tudi ti malo pokusila?» Nežika se je kakor v zadregi malo obotavljala, potem pa je prijazno pogledala lepega mladeniča in vzela ponujeni kozarec.
Lukovi tovariši so zbijali šale pri svoji mizi in se norčevali iz njega.
«Poglej ga no, kako je zaverovan vanjo! Pa jo že iztakne, kot sem jo tudi jaz in marsikdo drugi … O, misli ima dobre, samo minilo ga bo. Jaz jo poznam — to Nežiko.» «Mogoče bo imel več sreče, kot si jo imel ti!»
Res čudno! Luka je Nežiki očividno ugajal, sicer bi ne bila tako prijazna z njim …
«Saj vas bom prišel enkrat obiskat pred pustom, mati, ako me ne boste spodili!»
Nežika in mati sta takoj vedeli, kaj misli in mati je rekla:
«Le pridi, Luka, le pridi, saj nismo še nobenega vrgli iz gostilne, pa tudi tebe ne bomo!» Vesel se je vrnil Luka k svojim tovarišem nazaj, mati in Nežika pa sta ostali in šli počasi proti domu.
«Kdo je ta fant?» je vprašala Nežika med potjo
«To je Požegov Luka s Tičjega vrha, eden najbogatejših kmetov daleč na okoli! Oče mu je že davno umrl, samo mater ima še, ki mu gospodinji. Oženiti se mu bo treba in zdi se mi, da malo misli nate … In kaj praviš ti k temu?»
«Prav ničesar ne!»
In domov grede sta potem molčali ves čas …
VIII.
[uredi]«Mati, danes se grem ženit, nocoj me ne bo domov, jutri enkrat pridem!» je rekel Luka materi, ki je pospravljala po hiši.
«Pa glej, da mi ne pripelješ kake lenobe v hišo! Da ne bo samo za pečjo sedela nego tudi kaj delala! Take mi le ne pripelji k hiši, ki bi samo zaukazovala in jedla, delala pa nič!»
«Jaz že vem za dobro ženo, če me bo le hotela vzeti! Vrtnarjeva Nežika ba ravno prava zame: pa tudi denarja ima! Tega potrebujem za enkrat najbolj, da poravnam tiste kljuke …»
«Pa pridna mora biti, da boš vedel! Da nam bo delala. Dveh dekel ne bo treba imeti! Poglej, koliko nas dekle stanejo vsako leto! Za eno deklo bo vsaj odrinila, gospodinjila bom že jaz — potem bomo izhajali!»
Sin ni rekel ničesar. Snažil si je obleko in čevlje, da bi bolj ugajal svoji izvoljenki. Česal si je lase, a mu nikakor niso hoteli stati po volji. Vzel je najlepši klobuk, kar jih je imel in svež robec.
Luka še ni bil prepričan, da ga Vrtnarjeva Nežika ne zavrne. Vendar pogum velja! Hitel je po ozkih stezicah med grmovjem po gričku nizdol in si zažvižgal za kratek čas. Ko je prišel v dolino, se ni mudil nikjer in z nikomur; v gostilnah se ni oglašal, da bi bil prej pri njej, tudi preskop je bil, da bi si privoščil kozarček vina, ko je vendar tudi voda tako dobra pijača … Pozno ]e že bilo, ko je dospel do Vrtnarjevih. Vsi so že odšli spat, samo Vrtnar in žena sta bila še pokoncu, pa tudi onadva sta se že ravnala k počitku.
«Dober večer, oče in mati, ali sta kar sama? Kje imate pa druge?»
«Bog daj, Luka, kaj pa ti tako pozno? Ali hodiš po kupčijah?» je vprašal Vrtnar, ki ni vedel za ono srečanje v gostilni pred nekaj tedni.
«Ne hodim po kupčiji; nalašč sem prišel danes s Tičjega vrha k vam, ker bi z vami rad izpregovoril resno besedo. Kje je Nežika?»
«Ravnokar je šla k počitku, gotovo še ne spi!» Vrtnarju so se odprle oči in takoj je vedel, za kaj gre … Mati pa je brez besede izginila iz sobe in stekla po stopnicah v Nežikino spalnico.
«Pomisli, Nežika, Luka je prišel in povprašuje po tebi!»
«Ali res? Ni mogoče!» je rekla in se obrnila v postelji.
«Res, res! Le hitro vstani in se obleci, dobro, da ni nikogar spodaj.»
Nežika se je obotavljala, vendar ni mogla nasprotovati materini želji. Odšli sta v kuhinjo, kjer je mati hitro napravila ogenj, da postreže nepričakovanemu gostu.
«Mati, jaz ne grem noter. Mene je tako sram!»
«Enkrat se boš vendar morala omožiti! Na, vzemi tele posode in nesi z menoj, sama ne morem vsega nesti!» In nesli sta vsaka nekaj v hišo, kjer sta sedela oče in Luka v živahnem pogovoru.
«Oče, nevesto iščem — gospodinjo potrebujem pri hiši in mislil sem na vašo Nežiko, ako mi jo boste hoteli dati.»
Vrtnar se je popraskal za ušesi po stari navadi in žulil svojo pipo naprej.
«Veš kaj, Luka, jaz nimam prav nič zoper tebe, samo če bo Nežiki prav. Njo moraš tudi vprašati. Če je ona zadovoljna, sem zadovoljen tudi jaz!»
«Ne vprašam po denarju, saj vem, da ji boste dali toliko, da bom lahko poravnal svoje dolgove! Jaz potrebujem in iščem dobro gospodinjo in Nežika bo kot nalašč zame.»
«Kdaj se misliš oženiti?»
«Najrajši bi jo vzel takoj letos, sedaj pred pustom.» V tem sta vstopili Nežika in mati.
«O dober večer, Nežika; sem mislil, da že spiš!» je zaklical Luka veselo in se okrenil k deklici.
«Saj sem že ležala, pa so me prišli mati klicat.»
«Luka, pojdi no malo zajet! Gotovo si lačen, tako dolga in slaba pot napravi mlademu človeku apetit!» je rekla mati in postavila na mizo polno skledo. Luka si ni dal dvakrat reči. Večerjal je s slastjo in Nežika je spoznala, da njen snubec ne potrebuje malo. Ko je gost povečerjal, so sedli vsi skupaj k peči. Nežika je sedla poleg Luka.
«Ne, Lovro ni smrdel tako po tobaku. Pri njem sedeti je bilo vse prijetneje!» je mislila Nežika na tihem, Luka pa je mirno vlekel svojo cigaro. Najrajši bi bila ušla — pa ni mogla zaradi očeta in matere, da ji ne bosta vedno očitala, da je tako izbirčna. Sicer pa ji je Luka izmed vseh snubcev še najbolj ugajal, kar se jih je do sedaj oglasilo, na Lovreta pa ni mogla računati več; on je bil zanjo izgubljen. In še tisti večer so se domenili, da bo v enem mesecu poroka. Luka je bil samega veselja ves iz sebe, Nežika pa je bila potrta.
Poslej so pri Vrtnarjevih delali noč in dan in pripravljali za balo. Da se je Nežika odločila za Luko, se je zvedelo kmalu po vsi dolini. Eni so se čudili, drugi so zmajevali z glavo, tretji so se jezili. In Nežiki so prihajale čestitke od vseh strani.
Tudi Tominčev Tonček je zvedel kmalu to novico. Stara ljubezen se je vzbudila zopet v njegovem srcu in ni si kaj mogel, da ji, da ji ne bi pisal:
«Kaj vendar misliš, Nežika, da jemlješ takega siroveža, ki te bi pretepal in gonil na delo od jutra do večera? Razderi, dokler je še čas, sicer ti bo enkrat žal, jaz poznam dobro Lukeža in njegovo mater!»
Tobakarjev Pavle pa ji je rekel, ko je ravno šla mimo njegovega vrta:
«Ah, Nežika, kako se mi smiliš! Vedno sem te imel rad, ker si bila tako poštena in hči poštenih staršev! Iz nebes pojdeš v pekel, kjer vlada trpljenje, kjer te bodo pehali in zavidali … Nežika, premisli si dobro! Sedaj si še prosta!»
Še potovka Špela je mislila, da ji mora povedati nekaj pametnega, saj je bila tako domača pri Vrtnarjevih. In ko je prinesla zadnjo pošto, ji ni dala žilica miru, da bi molčala:
« … Sedaj še ne veš, Nežika, kaj se pravi živeti, ali on te bo kmalu naučil. Tako neotesanega in sirovega človeka ni v naši fari, kot je Luka. Ti pa si navajena na dobro, a pri njem boš morala jesti samo plažo … In stara! Satansko skopa babnica. Kot medved je, ki bo godla podnevi in ponoči nad tabo, ako ne boš plesala tako, kot bo hotela ona. Premisli si dobro, Nežika!»
Take in enake pridige je morala poslušati Nežika skoro vsak dan. Svarila so bila gotovo pretirana, kot je to navadno v takih slučajih, nekaj pa je vendarle bilo res. Zato je bila Nežika tako zamišljena in potrta. Bili so trenutki, ko bi bila najrajši vse skupaj razdrla, a si ni upala zaradi staršev in zlobnih jezikov. Jokala je, a molčala. Tako je pustila, da je prišlo nad njo, kar je moralo priti …
IX.
[uredi]Ko je prišla Nežika na svoj novi dom, tedaj šele se je zavedla popolnoma, kam je zašla. Nekaj strašnega je občutila v svojem srcu. Kamor je pogledala, vse je bilo čisto drugače kot doma — in dobre drage matere ni bilo nikjer. Pa vdala se je v božjo voljo, saj ji ni kazalo drugega. Začela je gospodinjiti samostojno in z vso marljivostjo se je lotila dela. Kmalu je spoznala, med kakšne ljudi jo je zanesla usoda. Srce jo je bolelo, kadar je mislila na svoj dom, kjer je bilo vse tako lepo in v najlepšem redu. Tu pa je bilo vse razvlečeno, umazano in zaprašeno … Pometali so pri Požegovih dotlej samo enkrat na teden pred nedeljo in mogoče tudi pred prazniki — tal niso sploh nikoli ribali, posodo pa so pomivali le tedaj, ko so jo že ravno morali. Take nesnažnosti Nežika ni bila vajena. Zato ni vedela, kje naj prične.
«Kam ste me dali? Zakaj ste me pahnili v to zamazano gorsko gnezdo? — Prav mi je, kar sem hotela sama, to sem dobila, sama sem kriva in nihče drugi!»
Dosti truda jo je stalo, preden je spravila hišo vsaj deloma v red. Krvaveli so ji prsti in kolena, preden je osnažila pohištvo večletnega blata in prahu. Na stenah temne in zamazane sobe so visele male, več sto let stare podobe. Nežika je vsaj nekaj najgrših odstranila in obesila na njih mesto nove, kar pa Lukovi materi ni bilo nič kaj všeč. In zvečer je brlela tam v kotu mala leščerba, mogoče starejša kot Nežikina tašča — druge luči niso imeli pri hiši. Nežika je bila navajena velike svetle luči, zato je kupila v bližnjem mestu novo svetiljko. Seveda je tašča zopet godla na tihem in tudi proti svojemu sinu, le nad Nežiko se še ni upala znositi.
«Pravo frajlo si dobil! Saj ti bo strofnala vse in vse zapravila! Ali ji ni bila dobra ona leščerba, s katero smo opravili toliko let! Treba ji je bilo kupovati nove, samo da več olja pogori in da več stane!»
«Ne bodite sitni. Malo boljšo luč pa že moramo imeti!»
«In čemu je treba teh novih podob na steni? Ali niso bile one dobre? Samo da denar proč meče! Boš videl, Luka, še beračila bosta enkrat, če pojde tako naprej!»
Sin je molčal. Materi ni hotel ugovarjati, ženi pa tudi ni hotel reči ničesar, saj sta bila poročena še tako kratek čas. Nežika pa je bila tudi zares pridna; delala je mnogo, dosti več nego prej doma. Vstajala je zgodaj in šla je vedno zadnja k počitku. Delala je, kolikor so ji le pripuščale slabe moči in kmalu je bila vsa hiša v čisto drugačnem redu kot prej. Vsega seveda ni mogla urediti tako kot bi rada, posebno ker ji je vedno in povsod nasprotovala osorna in postarna tašča.
Nekoč sta prišla obiskat Nežiko dva sorodnika. Seveda jih je bila zelo vesela. Eden izmed njiju je bil višji gimnazijec, drugi pa je bil njegov leto mlajši brat, ki je že davno obesil šolo na kol in se posvetil kmetijstvu. Zvečer jima je odkazala tašča spalnico v mrzli, smrdljivi kleti, kjer sta ležala oba v eni napol podrti postelji. Starka je prinesla velik škaf in ga postavila ponosno pod posteljo. Brata sta se začudeno spogledala in začela ugibati, kaj naj pomeni velika, lesena posoda … Ženica je opazila z bistrim očesom njuno začudenje in rekla mirno:
«Vesta, pri nas nimamo srebrnih ali porcelanastih nočnih posod, kot jih imate po mestih, zato sem pa prinesla kar ta škaf, če bi bilo slučajno kateremu treba …» Zadnjih besedi nista slišala več, vrata so se bila zaprla za njo.
«Uboga Nežika, kam je prišla! Kaj je zakrivila, da jo je Bog tako kaznoval! Doma je imela tako lepo, tu pa se mi zdi kot v razbojniški jami. Gotovo je bilo na njenem domu snažnejše v hlevu, kot ima tu v smrdljivih kleteh … In pa ta neznaosna ženska! Tako babo imeti na glavi, Bog nas varuj! Uboga Nežika!»
Dolgo sta se pogovarjala brata in pomilovala svojo teto. In drugi dan jo je vprašal starejši:
«Ljuba teta, kaj pa vendar mislite, da pustite nesrečni starki tako gospodinjiti? Toliko bi pa že lahko dosegli, da vam ne bi bilo treba dajati škafa pod posteljo, ako pride slučajno kak gost!»
«Ali misliš, da morem, kot bi hotela? Ali misliš, da mi pusti tašča? Kdaj sem že hotela kupiti v mestu nekaj podobnega, pa je kričala stara in se jezila, da sem si rajši premislila. Hudovala se je, da je to samo nepotrebno zapravljanje in da brez takih novotarij lahko opravimo zanaprej, kot smo opravili do sedaj. In tako je ostalo pri starem.» Smilila se jima je uboga teta, posebno ko sta opazila oba, da ji je zdrknila solza po obrazu. A pomagati ji nista mogla. Ah, hudo je, dvakrat hudo, ako pride človek od dobre hiše, kjer je snažnost in blagostanje doma, med take ljudi, kot je prišla Vrtnarjeva Nežika. Pa Nežika ni godrnjala, tiho je prenašala svojo nesrečo in se vdala v usodo.
Minevali so dnevi in meseci in trpljenje Nežikino je bilo čim dalje tem huje … Vse je vpilo nad njo, nihče ji ni privoščil prijazne besede. Hudobna tašča jo je zmerjala od jutra do večera in jo zbadala z najgršimi priimki in moževa ljubezen je postajala od dne do dne hladnejša … Trenutki obupa so prišli nad ubogo Nežiko, ki ni zakrivila nič drugega, kot da se je poročila s tako sirovino. Cele noči ni zatisnila očesa in s potoki solza si je lajšala srčne bolečine … Nežika je strašno trpela, a nihče se ni zmenil zanjo in nikogar ni imela, da bi se mu revica smilila … Pisala je na skrivnem svojemu bratu in mu potožila svoje gorje … Odločila se je, da mu zaupa, kako ravnajo Požegovi z njo. Seveda še ni povedala vsega, zamolčala je mnogo; a že to, kar je izdala, je bilo strašno. Tisoč zdihljajev ni slišal nihče drugi kot temna noč in mrtvi zidovi in njenih solza ni videl drugi kot njene blazine.
Mož je postajal osoren in dogodilo se je celo, da se je spozabil tako daleč, da jo je začel zmerjati. Ali ona je vse to mirno pretrpela, ne da bi komu tožila svojega moža.
Povila je krepkega sinčka. Takrat je postal Luka nekoliko boljši z njo, a tašča je ni mogla videti. Namesto da bi ji postregla, ko je revica ležala bolna v otroški postelji, jo je zbadala s pikrimi opombami, češ, da je zanič, da samo leži in jé, dela pa nič! Še sedaj, ko je bila reva na porodu, ji ni privoščila trohice počitka: «Jaz sem vstala pri vsakem otroku takoj drugi ali tretji dan, ta gnoj pa se valja po postelji že celih deset dni!» je vpila in letala po sobi kot nora gori in doli.
In bili so trenutki, ko je bilo Nežiki tako hudo, da bi najrajši umrla. A pogledala je na ljubljeno dete poleg sebe in bila je zopet pomirjena — in celo smehljaj se ji je prikradel za trenutek na obraz.
«Torej samo tebe imam še, samo tebe, ki te tako ljubim! Če bi še tebe ne imela, bi morala obupati,» in pritisnila je nedolžno stvarico na ljubeče srce …
Tone, možev mlajši brat, je bil edini pri hiši, ki ji je bil naravnost naklonjen in jo je imel rad. Revica se mu je smilila v dno srca in kakor so jo drugi devali v nič, tako jo je on spoštoval. In postregel ji je, če je le mogel. Kolikokrat ji je prinesel iz bližnjega mesta kozarček dobrega vina ali kako drugo malenkost, s katero ji je pokazal svojo pozornost. Za vse to mu je bila Nežika nepopisno hvaležna. Pa tudi nad svojega brata se je spravil tu pa tam in ga rotil, naj ima vsaj malo srca do svoje žene in naj ne bo tako osoren proti njej. Tudi materi je večkrat očital, da ne dela prav in jo prosil, naj bo dobra z njo, toda njegove dobrohotne besede so izdale le malo …
Kmalu potem, ko je Nežika povila dečka, jo je prišla obiskat mati. In ko sta bili sami, ji je potožila svoje trpljenje in ji povedala vse po pravici … Dobra mati jo je poslušala s sočutjem in jo tolažila: «Potrpi, Nežika, saj mora vsaka žena, vsaka mati toliko potrpeti! Tudi jaz sem trpela, tudi jaz sem mnogokrat zahrepenela po svojem domu, po zlati prostosti mladih let in sem mislila, da sem nesrečna, dasi sem imela tako dobrega moža. Razumem te dobro, ali nič ne traja večno — in tudi tvoje trpljenje bo enkrat minulo. Le potrpi, Nežika, saj s tem si služiš nebesa! Za Luko bom pa že rekla Franceljnu, da ga ošteje — on to dobro razume!»
«Oh, mati! Ko bi ne bilo Toneta, bi meni ne bilo obstati pri tej hiši. Vse me sovraži, nihče me ne mara, samo on ima sočutje z mano in se postavi zame. Dekla sem, pa še slaba, kot pravi tašča. Stara gospodinji in jaz moram delati, kakor se nji spoljubi. Še celo sedaj, ko sem ležala v otroški postelji, mi ni prizanašala. Zmerjala me je in gonila iz postelje, ko sem se komaj držala po koncu in ko niti jesti nisem smela, kar bi hotela … Pa ne bom vam tožila, saj itak nič ne pomaga. On je sedaj res nekoliko boljši z mano, vsaj zmerja me ne — ali kako dolgo bo to trajalo?»
«Le potrpi, Nežika, bo že bolje! Ne obupaj, saj imaš vendar še svoje starše, ki so te vedno radi imeli. In ako bi ti le ne bilo obstati in ako bi te on začel pretepati, pusti vse skupaj in pridi domov … Pretepal te pa že ne bo!»
«Kaj bi pa rekli ljudje, ako bi prišla domov?»
«Kaj bi rekli! Saj ga vsi poznajo, kakšen da je, njo pa še bolj. Ljudem je bolj znano kot meni, kako ravna mož s teboj in čudno se jim zdi le, da moreš sploh ostati pri njem … A kljub temu te še enkrat prosim, da potrpiš, kar največ moreš.»
«Potrpela bom, dokler mi bo le mogoče. Sramote ne maram delati Vrtnarjevi hiši …»
Mati je ostala precej dolgo pri svoji hčeri; ko pa je videla, da si je ta že vidno opomogla po otroški postelji in da je postala nekoliko trdnejša, se je zopet vrnila domov. Nežika je ostala sama in zopet so se začeli zanjo strašni časi … Zopet je morala delati kot črna živina od jutra do večera.
Zopet je morala poslušati strupene besede zlobne tašče, ki je vpila nad njo in jo zmerjala, ako mogoče zjutraj ni takoj še pri temi vstajala. Cele noči je prebedela Nežika pri otroku in ako je hotela po tako prečuti noči zjutraj malo poležati — ni smela. Stara se je hudovala nad njo in včasih ji je pomagal tudi Luka. Pa tašči vse to še ni zadostovalo; začela jo je obrekovati povsod, kamor je prišla, pri tem pa je lagala na tako nesramen način, da so ljudje res mislili, kako zanič žensko in slabo gospodinjo je dobil Luka …
«Takega gnoja še nisem videla, to ti pa rečem,» se je hudovala starka sosedi, ko sta šli neko nedeljo skupaj od maše. «Samo ležala bi najrajši! In pri delu ti je tako kesna, da bi bila še za malo deklo zanič. Pa tako čemerno je to, kar naprej bi se ti kremžila. Kar videti je ne morem, tako se ti obrača. Ko smo pa bile me mlade, smo se zasukale, da nas je bilo kar veselje pogledati. Pa tudi ničesar ne zna; še kuhati ne, je že Bog pomagaj, ako pride taka zanič ženska na tako veliko posestvo!»
«In kaj pravi Luka?»
«Kaj naj reče! Nič — le žal mu je, da se je lotil tega štora!»
«Kajne, da ni res, da bi jo Luka pretepal, kot ljudje pripovedujejo?»
«To je grda laž! Najbolje bi sicer bilo, da bi jo vsak dan namesto zajtrka natepel, saj drugega ne zasluži, ali vendar, jaz ga še nisem videla, da bi jo kdaj pretepal!»
«Mi smo tako slišali, zato sem vprašala. Vrtnarjevi so menda zelo hudi in govori se, da jo nameravajo vzeti domov …»
«Naj jo le vzamejo, saj ni tako zanič, presneto bomo malo jokali za njo!»
Nežika je trpela vedno bolj. Stara jo je obdelavala neprestano in navadno brez najmanjšega povoda in mož jo je začel psovati za vsako malenkost. Nekaj časa je nosila mirno svoj križ, kot je bila obljubila materi. Ko pa jo je udaril, se je še enkrat obrnila na svojega brata in ga prosila pomoči. Nesrečna sestra se mu je zasmilila v dno srca, ko je prečital njeno pismo. Slišal je že mnogo od drugih ljudi, pa vsega skoro ni mogel verjeti — in sedaj je v svojo veliko žalost uvidel, da je vendarle vse to gola resnica …
«Francelj! Sedaj je pa dosti teh komedij! Vzemi pot pod noge pa hajd na Tičji vrh in primi Luko pošteno za ušesa! Oštej ga in zagrozi mu z ločitvijo!» je rekla Franceljeva žena, potem ko je tudi ona prebrala Nežikino pismo. In Francelj se je oblekel in šel. Hitel je skozi gozde po prijaznih stezicah, ali danes ni imel pravega občutka za lepoto narave. Stiskal je pesti in govoril sam s seboj napol glasno, kako mu bo povedal: «Jaz mu že pokažem!» — Naenkrat je prišel na Tičji vrh. Čas mu je minul hitro, da sam ni vedel, kako in kdaj.
«Dober dan, Luka!» je rekel, ko je stopil v hišo in našel Luko ravno pri mizi, «kje pa imaš Nežiko?»
«O, dober dan, Francelj, kako pa, kako?»
«Kje imaš Nežiko, sem vprašal?» je odgovoril svak nejevoljno, da je Luka takoj spoznal, da nekaj ne more biti v redu. Dasi sam korenjak, se ga je vendar skoro bal, kajti Francelj je bil močne, velike postave, da bi se šel lahko metat z Martinom Krpanom, ako bi bilo treba in je bil strašen, ako je bil jezen …
«Zunaj nekje mora biti. Kaj si pa danes tako slabe volje?»
«Veš, Luka, prišel sem, da se s tabo pogovorim. Slišal sem to, slišal sem ono, slišal sem dosti — preveč, kako grdo da ravnaš z mojo sestro, s svojo ženo — in da jo celo pretepaš!»
«To pa že ni res, to je laž!»
«Le počasi, dragi Luka. Vse dobro vem; zvedel sem vse od zanesljive strani. Vse vem, kaj počenjaš ti in kaj počenja tvoja mati z Nežiko … Govoril sem v mestu z advokatom in on mi je svetoval, kako in kaj naj ukrenem. Ako z lepa ne bo pomagalo, se bomo pač morali poslužiti drugih sredstev, ki zate ne bodo nič kaj prijetna! In sedaj ti rečem: Ako hočeš imeti Nežiko še za naprej kot svojo ženo, tedaj bodi z njo tak, kakor se spodobi; ako jo misliš imeti za ženo, potem jo imej! Ako pa misliš ravnati z njo tako kot z deklo, ako jo misliš psovati in pretepati, potem ti povem odločno enkrat za vselej, da je ne boš več! Vzamem jo takoj domov … Seveda doto in vse drugo boš moral vrniti; ako ti pa ne bo prav, te pa še malo vtaknem v luknjo. Si razumel! Sedaj pa kakor hočeš. Samo povem ti: ako bom slišal le še enkrat kaj podobnega, potem se bova pogledala malo drugače!»
«Hudimana, kdo te je pa tako debelo nalagal? Pretepal je pa že nisem! Če sem se je enkrat v razburjenosti malo dotaknil, je s tem nisem ubil! Hudimana, saj je vendar moja žena, kdo mi bo tu predpisoval?»
«Tudi dotikal se je ne boš več! Ako jo ti udariš s svojo pestjo, je to sramota zate, a zanjo neodpustljivo gorje.»
«Le nikar vsega ne verjemi ljudem! Ljudje so hudobni: nekaj malega je res, polovico in še več pa pridenejo sami …»
In vedi: mater priveži na verigo! Ker ona je kakor stekla! Nežika je tvoja žena in gospodinja, ne pa dekla!» Luko je prestrašila svakova grožnja; začel je uvidevati, da ni postopal prav.
«Ali hočeš ravnati tako, kot sem rekel? Mater ukroti, ali pa gre Nežika z menoj! Ali hočeš, da ostaneva prijatelja? Ali hočeš biti mož, kot se za moža spodobi, ali jo hočeš spoštovati in ščititi pred vsemi? Mati mora na kot ali pa je zakona konec …»
«Velja, tu je moja roka, Francelj! Spoznavam, da nisem ravnal popolnoma prav! To sedaj neha in ako boš čul še kaj enakega o meni, me ne imenuj več moža in prijatelja!»
Nežika je pred vratmi poslušala bratov in možev pogovor in si ni upala v hišo. Šele sedaj, ko sta se začela pogovarjati prijazneje in tiše, je pritisnila na kljuko in vstopila.
X.
[uredi]Svakov obisk in njegov odločni nastop ni bil brez uspeha. Od onega dne je bil Luka v resnici boljši napram svoji ženi in Nežika je bila zato zelo hvaležna svojemu bratu. Brat pa je bil vesel, ko je videl, da njegova dolga pot ni bila zastonj in ko je dobival poročila, da se Nežiki godi sedaj mnogo bolje.
Tašča je sicer ostala takšna, kot je bila, in ni mogla Nežike trpeti, ali ta je bila zadovoljna, da je vsaj eden odnehal in da je vsaj mož ni več tako zaničeval. Dostikrat se je celo pripetilo, da je Luka pokaral svojo mater, ako je videl, da je krivična proti Nežiki, ali če se mu je zdelo, da jo po nepotrebnem žali. Sedaj je Nežika včasih celo mislila, da je zopet ona gospodinja pri hiši in bila je prav zadovoljna. Včasih si je celo domišljala, da je srečna …
Ali ta sreča je bila le navidezna in je trajala prav kratek čas. Nežika je dobila drugega in tretjega sina in kmalu so se začeli vračati stari časi in obiskalo jo je novo trpljenje — še hujše od prejšnjega. Revica je začeli uvidevati, da se je v Luki zopet bridko varala, da je bila njegova prijaznost le prisiljena in njegova ljubeznivost le hlinjena. Spoznala je, da je bilo vse njegovo ravnanje sama grda hinavščina. Z žalostjo v srcu je zaznala, da je mož ravnal z njo malo lepše le toliko časa, dokler so mu zvenele po ušesih trde in odločne besede svakove.
Zgodilo se je, da mu je umrl starejši sin … Luki se je začelo ohlajati srce in postajal je zopet osornejši proti svoji ženi in ko mu je umrl še drugi sin, tedaj je postal ves divji in začel razsajati po stari navadi, kakor bi bila Nežika kriva, da sta umrla otroka …
In sedaj se začenja za Nežiko pravi križev pot. Bolelo jo je, ko je videla moževo izpremembo, ki jo je občutila sedaj še tem huje. In zopet je prejokala cele noči in zopet je trpela, ne da bi imela dobro dušo, kateri bi mogla zaupati in potožiti svoje gorje. Kadar je bila sama, je pokleknila pred razpelo in iskala tolažbe v goreči molitvi. Ni ga bilo človeka, ki bi jo tolažil. Anton je odšel k vojakom, bratu in materi pa ni upala vedno tožiti in zato je trpela tem bolj. Tašča si je zopet prilastila vse pravice v hiši in Nežika je morala vstajati zgodaj in delati kot sužnja. Vse to je slabo vplivalo na njeno zdravje. Začela je hujšati in skoraj vsak dan je tožila, da jo boli glava. In včasih jo je tako napadlo, da je bila vsa iz sebe in da ni vedela, kje je in kaj dela.
«Oh, da bi me vendar Bog rešil tega neznosnega življenja! Kaj sem neki zakrivila, da moram biti tako nesrečna?» je zdihovala neštetokrat in si brisala pekoče solze …
Nekega dne je morala nesti poln koš črešenj v bližnje mesto. Revica se je krivila pod težkim bremenom in je bila vsa znojna, ko jo je dohitel sosedov hlapec.
«Ali je težko, Nežika?» jo je vprašal.
«Ni lahko, ne, komaj da zmagujem — in pot je še tako dolga!»
«Ali ni hlapca doma, da moraš nositi ravno ti tako daleč črešnje naprodaj? Zakaj si pa naložila toliko?»
«Saj mi je naložil Luka; a tašči še ni bilo zadosti. Prisula jih je še pehar povrhu!» Hlapec je odšel naprej in si mislil svoje — Nežika pa ni mogla hoditi tako hitro. Počasi je lezla proti mestu in večkrat je postala, prislonila koš na grivo in malo počila …
«Nekateri ljudje smo res ustvarjeni samo za trpljenje! Oh, Lovro, kje si, ko bi ti vedel za trpljenje svoje nekdanje prijateljice. Kako lepo sem imela doma pri materi! Sedaj pa ne morem k njej, za Lovreta pa niti ne vem, kje je …»
Tako je morala Nežika neštetokrat nositi polne koše sedaj tega, sedaj onega sadja v mesto, in za plačilo jo je mož zmerjal, da je skupila premalo. Da je tudi hudobna tašča dodala svoj del, je samo ob sebi umevno.
* * *
Pod Tičjim vrhom se vije mirna, lepa dolinica in skozi njo žubori potoček. Dobre četrt ure od Tičjega vrha, v zgornjem delu imenovane dolinice, stoji vasica Zabukovje. Sredi vasice se dviga cerkvica, na katere spodnji strani brede vodo velikanska postava sv. Krištofa z debelo palico v roki in s sinom božjim na rami. Na spodnjem koncu snažne vasice stoji na samem lepa, enonadstropna hiša, ki je bila tedaj edina krčma daleč naokoli. Ljudje so se kaj radi oglašali v njej, saj jim je bilo znano, da je gostilna dobra in poštena, in vedeli so, da je pri Tičarju vedno dobiti kaj prijetnega za grlo in toplega za želodec. Vrhutega pa so švigale po sobah štiri sestrice, mlade deklice, ena lepša od druge, ki so razumele z veliko prijaznostjo pridobiti vsakega, kdor je le enkrat prišel v njihovo gostilno.
Posebno prijazna in lepa je bila Lenica. Marsikak gost se je zaljubil v njo; pogledi mnogih so jo iskali hrepeneče, ona pa je bila enako ljubezniva z vsemi in ni marala za nikogar. Ljubila je že dlje časa mladega dijaka, Nežikinega sorodnika Slavka. Spoznala ga je, ko je še bila v mestu, in ga vzljubila z vso močjo svoje mlade duše. Nič manj je ni ljubil Slavko, in pohitel je vedno k njej, kadar mu je bilo le mogoče.
Neko nedeljo je zopet prišel s svojim prijateljem in bratom in sedel v zadnji sobici poleg nje. Veselo so se pogovarjali in zabavali. Pogovor je nanesel tudi na Požegovo Nežiko.
«Ali kaj slišiš, Lenica, kako se sedaj godi Nežiki?» vpraša Slavko.
«Uboga Nežika! Ne vem, kaj so mislili, da so jo dali temu človeku! Saj ni človek, nego živina!»
«Govorilo se je, da jo pretepa in da ima stara glavno besedo v hiši!»
«Pravijo, da je vedno slabše. Luka jo pretepa celo sedaj, ko je zopet v blagoslovljenem stanu. Zadnjič enkrat je morala iskati zavetja pri sosedi, ki nam je pripovedovala, kakšna reva da je Nežika.»
«Ali prihaja k vam?»
«Skoro vsako nedeljo pride kaj kupovat. Mene pa kar srce boli, ko vidim, kako je shujšala, kako je bleda, in nikdar, nikdar vesela … Pozna se ji, da mnogo trpi. Oh, ko bi se meni imelo kdaj tako goditi, bi rajši videla, da prej umrjem.»
«Tebi se pa menda ne bo nikoli godilo tako!»
«V nedeljo je bila precej dolgo pri meni in tožila mi je, da ji ni več obstati pri teh ljudeh. Jaz sem ji svetovala, naj pusti vse skupaj in gre domov.»
«Vidiš, nam pa nič ne piše o tem. Enkrat je pisala — pa je že davno od tega — da je sedaj zopet vse dobro, in ker nam pozneje ni pisala več, smo mislili, da je ostalo tako. Tudi od drugih smo slišali, da je bilo bolje.»
Prav ko so se tako pogovarjali v Tičarjevi gostilni mladi in srečni ljudje, je uboga Nežika zdihovala v svoji čumnati — sama, od vseh zapuščena …
«Ne, pretepal me pa že ne bo več. Saj sem že tako dosti reva, sedaj naj me pa še pobije ta živina! Če me udari še enkrat, pustim vse skupaj in grem domov, kot mi je svetovala Lenica. Naj se zgodi potem, kar se hoče, naj rečejo ljudje, kar hočejo — takega življenja ne morem prenašati več.»
Luka je ravno stopil v čumnato in slišal zadnje besede. Pogledal jo je zaničljivo, vzel neko posodo in siknil: «Pojdi, kamor hočeš!»
XI.
[uredi]Bil je lep pomladanski dan. Solnce je vabilo vsa živa bitja ven v probujajočo se naravo.
Po poti, ki se vije skozi borov gozd med grmovjem in robidovjem, je stopal mladenič. Pazil je na vsako stopinjo, kot bi se bal, da si ne raztrga svoje obleke. Tupatam je malo postal, utrgal to in ono izmed prvih pomladanskih cvetk in jih nabral v droben šopek. Kam gre mladi mož? Kaj mu teži srce, da je njegov obraz tako žalosten in otožen? Kdor bi ga videl, bi moral reči, da ni srečen. Zagledal se je zamišljeno v tla, obstal in po rokah valjal drobni šopek natrganih rožic in mrmral nekaj sam s seboj. Naenkrat se je zganil, kot bi se vzbudil iz spanja, in drvil po stezi naprej, kot bi se mu bogve kako mudilo.
Pri studencu je postal, da si obriše pot, ki mu je curljal po čelu in da se napije studenčnice. In na zid je zapisal svoje ime in datum.
«Gotovo hodim danes zadnjič tod; to naj bo v spomin mojemu zadnjemu potu!»
Spravil je svinčnik v žep; nato se je obrnil in pogled mu je splaval daleč tja doli preko prostranega sorškega polja. Krasna deželica, veličasten razgled! A popotnik danes očividno ni utegnil se predolgo muditi in občudovati rajskolepo okolico. Šel je naprej. Končno je zagledal veliko hišo, ki jo je napol zakrivalo sadno drevje.
«V tem gorskem zatišju bivaš torei sedaj! Oh, vasica mi je znana, ali nisem vedel, da je sedaj tvoje bivališče. Danes mi je to povedal tvoj brat. Gotovo si srečna v tem gorskem raju. Gotovo si že popolnoma pozabila name in morda niti ne veš, da še živi Lovro, ki te je nekdaj tako ljubil. Vem, da niti ne sanjaš, da te pride še enkrat obiskat oni, ki ti je moral streti srečo tvoje mladosti. Ali se huduješ katerikrat nad mano nesrečnikom, ali si mi že odpustila? Kaj naj ti porečem, da se opravičim? Ta črna obleka, ki bi jo najrajši vrgel s sebe, ko bi jo mogel in smel, ta naj me opraviči pri tebi!»
Hitel je naprej po gorskem slemenu skozi gozdove mogočnih bukev, smrek in macesnov — in že je stal pred hišo. Postal je in za trenutek ni vedel, ali naj gre naprej ali naj se obrne. Tedaj se je ozrl preko dvorišča in videl prihajati sključeno ženo s težkim bremenom na hrbtu — in spoznal jo je takoj …
«Jezus Marija — tako se je izpremenila! Ali je to res nekdanja Nežika? Sama kost in koža je je! Kje je njena nekdanja lepota, ki me je pred leti tako omamila in na katero sem mislil še pozneje tolikokrat!» Nežika je sicer opazila tujega gospoda, ali spoznala ga ni takoj. Ko pa je prišla bliže, je skoro zavpila, tako se ga je prestrašila …
«Lovro, ali si res ti?»
«Jaz sem, Nežika, in nihče drugi. Šele danes sem zvedel, da si se omožila. Povedal mi je tvoj brat. Ali se ti mari ne godi dobro, ali morda nisi srečna? Povej odkrito!»
«Dolgo sem se ustavljala in sem mislila, da sem močna — nazadnje pa sem se vdala in mislim, da mi bo vedno žal.»
«Zakaj mi nisi pisala, da se misliš omožiti? Jaz bi tega nikoli ne bil dopustil. Zakaj mi nisi naznanila? Vedno me bo pekla vest, da sem jaz kriv, ako nisi srečna in zadovoljna.»
«Oh, ne, Lovro, ti nisi kriv, ti si nedolžen! Sama sem zakrivila vse, sama in sedaj moram tudi trpeti — sama … Stopiva v hišo, da se pogovoriva, preden pride tašča!»
Utrujena Nežika je sedla na klop za mizo, Lovro pa je hodil razburjen po sobi gori in doli …
«Ali se bojiš tašče? Ali ni dobra s tabo?» je vprašal naposled tiho.
«Tašča me obrekuje in zaničuje. Ona je gospodinja pri hiši, jaz pa sem dekla. Delam, kolikor mi le pripuščajo moje moči, delam včasih kot črna živina, pa mi še vedno očita, da sem zanič in da ne mam nič.»
«In mož — ali trpi to? Ali te ne ljubi? Ali morda trpiš pomanjkanje, ko tako slabo izgledaš?»
«Vsega imam dosti, samo sreče nobene! Tebi lahko povem po pravici: mož me ne ljubi, še celo pretepa me …»
«Za božjo voljo! Povej mi samo, ali se ti že dolgo tako slabo godi?»
«V začetku je že še bilo, toda Luka je kmalu pokazal, kdo da je in kaj zna. Nekoč ga je okregal moj brat; za nekaj časa je zaleglo, pozneje pa se je obrnilo še na slabše. Toda ne tožim nikomur, saj je zaman. Edinole tebi sem danes povedala vse po pravici tako, kot je.»
«Nežika, reci samo eno besedico, da me ne kolneš, in potem ne zahtevam ničesar več od tebe in od nikogar. Potem nimam iskati ničesar več na tem božjem svetu — potem grem v samoto!»
«Spomni se tamkaj včasih tudi Nežike, ki ti je že davno vse odpustila! Prav za prav ti ni imela ničesar odpuščati.»
«Hvala ti, dobra Nežika! Tam se te bom spominjal v molitvi; vse moje delo bo posvečeno tebi in nedolžni, pa nesrečni najini ljubezni. Prvo mašo, ki jo bom sedaj bral, bom daroval tebi v spomin!»
In ponudil ji je roko v znamenje sprave ter poljubil njeno žilavo, utrujeno in razpokano — nekdaj tako fino ročico. Rad bi bil privil mlado ženo še enkrat na srce, rad bi jo bil obsipal še enkrat z gorečimi poljubi — a tega ni več mogel in smel! Ona je postala last drugega. Toda Bog ve, ali bi se bil mogel premagati, da bi ne dal še enkrat duška svojim čustvom, ako bi ne bila vstopila v tem trenutku Lukova mati …
Tisti večer je spal Lovro pri Požegovih … Gospodar je bil zelo prijazen z njim in tudi tašča mu je postregla, da bi na prvi pogled moral vsakdo reči: «To so res dobri ljudje!»
Drugi dan je nabral Lovro nov šopek gorskih cvetlic in ga izročil Nežiki.
Pri Tičarju v Zabukovju je sedelo par pivcev.
«Lenica, prinesi mi ga no še frakelj! Štirinajst dni ga nisem videl, ko sem bral češnje pri Požegovih; danes si ga pa že lahko malo privoščim!» je dejal mlajši delavec.
Lenica je izginila iz sobe …
«Kajne, Jaka, čedno dekle ta Lenica! Ni čudno, da se je oni študent tako zatelebal vanjo … Ali še kaj pride? Sedaj ga že dolgo nisem videl …»
«Mislim, da ne več; k večjemu, če pride skrivaj! Oče je menda vse zvedel, pa ga ne pusti nikamor več; pa tudi v šoli so mu menda stopili na prste, vsaj tako sem slišal gori …» je pravil delavec.
«Mlad človek je ves neumen. Ali misliš, da jo bo kdaj vzel? Toliko kakor jaz!» je rekel kmet.
«O, dobro bi napravila Lenica, če bi jo vzel; samo to vem, da iz te moke ne bo kruha!» je dejal delavec.
«In kako je Lenica ponosna nanj! Še ne pogleda nikogar ne! Zares misli, da jo vzame …»
V tem se je vrnila Lenica v sobo in položila zahtevano pijačo pred mladega moža. Takoj so napeljali pogovor na druge stvari, Lenica pa je sedla k peči in začela listati po neki knjigi …
«Pravil si, da si delal 14 dni pri Požegovih. Kako, ali je res, da se mlada dva vedno ravsata?»
«Tako čudnega življenja še nisem videl, kot ga imajo ondi … Nežika je strašna reva. Smilila se mi je. Naravnost čudno, če se ji ne bo zmešalo pri teh razmerah! Sedaj vpije nad njo ta, sedaj oni! Vedno jo kdo zmerja. Najhuje pa je to, da si tako žene k srcu, ker je pred kratkim porodila mrtvo dete …»
«Kaj praviš? Mrtvo dete je porodila. Tega pa še nisem vedel …»
«Tudi jaz nisem vedel prej: sedaj mi je pa pravila Nežika sama.»
«Tako, tako?» so se čudili pivci. «Vrtnar je bil le slab oče!»
«Da, da. Čemu jo je gnal v nesrečo! Vsa je obupana in pravi, da jo zadene kazen božja. Zadnjič je bil sicer Slavko gori in jo je tolažil in pogovarjal, češ, da se to večkrat pripeti in da ni ona kriva. Ali vse skupaj ni nič pomagalo. 'Oba bova pogubljena, on in jaz' — tako pripoveduje vsakemu —,on, ker je šel nekrščen na oni svet, in jaz, ki sem to zakrivila …'»
«Še Slavko je prosil Luka, naj vendar ravna malo lepše z njo — a on se mu je smejal.»
Ime Slavka je Jaka posebno poudarjal in po strani pogledal proti peči, kjer je sedela še vedno Lenica pri svoji knjigi. Deklica se je zganila in poslušala pogovore malo pazneje, ali vse to zanjo ni bilo nič novega, saj je slišala vse pred kratkim od Slavka samega.
«Kaj pa stara? Slišali smo, da je nekaj bolna!»
«Hudiča — pa ne bolna! Take babe še nisem videl. Hujša je kot sam zlodej. Stara je že, da se komaj giblje — ali jezik ima še vedno kakor koso … Pred njo mora Nežika največ prestati. Nežika je snažna in dobra s posli, ona bi pa rada gospodinjila po svoje, pa ji stara ne pusti …»
«Kaj so vendar mislili Vrtnarjevi, da so jo dali temu sirovaku?»
«Čudno. Vrtnarjevi so vsi skupaj tako dobri in prijazni ljudje, ti Požegovi so pa taki neotesanci …»
«Ali misli Nežika res iti nazaj domov?»
«Najbolje bi bilo zanjo. Saj v takem tako ne bo mogla živeti dolgo, boste videli, da ne … Ako bi on res šel v Ameriko, kakor je nekdaj pripovedoval, potem bi bilo bolje zanjo. Revica bi si že malo oddahnila. Imela bi samo še staro na glavi in ako bi ji ne bilo prav, bi res lahko šla domov …»
«Ravno za Ameriko bi bil ta človek. Za med Indijance, tiste, o katerih se govori, da ljudi žro!»
«Pa menda tudi iz tega ne bo nič. Gotovo se mu zdi škoda denarja za vožnjo. Saj ga poznate, kakšen stiskač je! Denar mu ne gre iz roke: ravno komaj, da mi je plačal, ko sem mu garal 14 dni, pa kako je obračal tiste solde, preden mi jih je dal! Ako bi Nežika od doma nič ne dobila, potem bi ne imela nikoli nič! Še sedaj ji ni privoščil košček belega kruha.»
«Zakon je zakon! Pravijo, da je z medom pomazan križ: ko med poližeš, ostane samo še križ …» je pritrdil Tičar.
«Kako ste modri, oče!» se je oglasila Lenica. Ni ji šlo v glavo, da bi bil zakon — križ. Zakon si je predstavljala vse drugače. Njen Slavko je bil vendar tako dober!
"Le tiho bodi, Lenica, pa malo počakaj; potem mi boš povedala, ali sem govoril resnico ali ne!»
«Saj niso vsi moški enaki! Ali mislite, da morajo biti vsi taki, kot je Luka ali kakor ste mogoče vi?»
«Skoro vsi so enaki. Malo je med njimi izjem. Jaz na primer ne rečem svoji dragi ženici nič, če me tudi natepe z metlo ali s čimer je, kadar pridem pijan domov. Molčim, če me še tako zmerja in si mislim: bo že nehala, ko se bo naveličala!» je dejal kmet šaljivec.
«Pa so pravili hudobni ljudje, da so videli vašo ženo, kako je napol gola priletela iz bajte!» je zbadala Lenica.
«Da, hudiča! Včasih me že tudi tako raztogoti, da pograbim stol ali kar mi pride pod roke … toda preden udarim, se mi že ohladi jeza …»
«Saj je ne morete udariti, če vam prej uide!»
«Ko se mi jeza ohladi, sem zopet dober …»
«Lenica, Lenica, pojdi malo ven!» je zaklicala v veži sestra Rezika. Lenica je skočila pokonci in že je bila v veži … Po stopnicah sta smuknili dve postavi v zgornjo sobo; še en trenutek — in Lenica je sedela vsa srečna poleg Slavka.
XII.
[uredi]Bilo je teden dni pozneje. Preteči oblaki so se podili nad Tičjim vrhom. Pripravljalo se je k hudi uri. Daleč z doma se ni upal nihče, bati se mu je bilo, da ga sedaj pa sedaj vjame nevihta.
Nežika je klečala v svoji čumnati … Požegovi so bili vsak na svojem delu in se niso brigali za njo, ki je klečala že cele ure, da so jo bolela kolena, in upirala motne poglede v mašno knjigo, ki je ležala odprta pred njo … Sedaj je v glasni molitvi dvignila roke proti nebu in knjiga se je zaprla sama od sebe. Začelo se je temniti pred njenimi očmi … Naenkrat se je stresla po vsem životu, kot se strese šiba na vodi, ko potegne nenadoma veter. Zdrznila se je in zamahnila boječe z rokama, kot bi se bala, da sedaj pa sedaj pade v prepad.
Zdajci se je zabliskalo zunaj in Nežika se je silno prestrašila. Treščilo je in votlo zagrmelo. Nežika je skočila pokonci:
«Bog se krega, molimo! V imenu Boga očeta in Sina in sv. Duha …»
Prekrižala se je, pokleknila zopet in molila na glas. Zunaj se je vsul dež in glasno je pokalo pod kapom. «Pome gredo, vzeli me bodo …!»
V hiši so se zbirali Požegovi okoli mize, na kateri se je kadilo iz velike sklede. Vsi so že bili skupaj pri kosilu, le Nežika je še manjkala …
«Kje je Nežika?» je vprašal Luka.
«Ne vem, vse dopoldne je nisem videla. Mogoče je zgoraj v čumnati. Stopi no in jo pokliči, naj gre južinat!» je odgovorila mati. Luka je odšel in res je našel svojo ženo v njeni sobici. Začudil se je, ko jo je videl klečati v kotu in moliti …
«No, ali ne pojdeš južinat? Vsi te že čakajo!»
«Pusti me, molim! Sedaj ne grem nikamor! Le južinajte sami!» Luka se je vrnil; ni ji hotel dvakrat reči, naj gre. Mislil si je: Ko bo lačna, bo že prišla. Nežika pa se je bolestno nasmehnila, ko je odšel mož in rekla sama pri sebi:
«Ali si me mislil? Kako prijazno govori, ako bi šla z njim, bi me pa zopet pretepel. Nič več me ne boš tepel, nič več! Ako boš ti pogubljen, ali misliš, da moram biti pogubljena tudi jaz? Ah, jaz hočem moliti zanj, da ne bo pogubljen …
In začela je zopet moliti. Molila je vedno glasneje. Domačim se je nazadnje vendar čudno zdelo, ko tudi popoldne ni hotela priti iz čumnate … Kaj naj to pomeni? Saj mora biti vendar lačna! Luka je stopil še enkrat proti njeni sob; pred vratmi je postal in poslušal: in slišal je, kako je Nežika še vedno molila, kot da je zamaknjena. Hitro se je vrnil, ne da bi vstopil.
«Mati, slišite, kaj pa ji je? Pojdite no pogledat! Ali se ji meša ali kaj!»
«Kaj se ji bo mešalo! Kuja se in nalašč dela tako!»
Luka je odšel iz hiše po svojem delu, starka pa je ostala doma in se ni brigala za Nežiko. Zunaj je še vedno deževalo. Ura je minula za uro, a Nežike še vedno ni bilo na izpregled. Starko je začelo skrbeti: kaj, ko bi se ji res kaj pripetilo! In proti večeru je stopila v Nežikino sobo.
«Kaj pa misliš, da ne prideš jest? Toliko časa sem te čakala, pa te le ni bilo!»
«Ne morem, mati. Tako sem sita — pa tudi moliti moram, če ne, bo vsa hiša pogubljena. Le jejte sami, jaz ne smem jesti, sicer bom še jaz pogubljena, kakor bo pogubljen moj otrok, ki je šel nekrščen na oni svet!»
Starka se je prestrašila … in prvič se ji je začela oglašati vest v njenih prsih. Začela je spoznavati, da z Nežiko ni ravnala prav in da bo največ kriva, ako se ji res kaj pripeti. Kako naj sedaj vse to popravi, kar je zakrivila tekom dolgih let? Vse hudobije, ki jih je zagrešila proti Nežiki, so ji po vrsti stopile pred oči: kako je hujskala — sina zoper njo, kako jo je obrekovala in mučila. In danes ji je bilo žal — silno žal, sedaj, ko je bržkone že prepozno. Šele sedaj se ji je vzbudila vest, ko je žrtev bržčas že padla. Sedaj bi rada popravila, ko ne more več! — Pustila je za trenutek Nežiko samo in hitro stopila v kuhinjo, da ji napravi malo kave. Kmalu se je zopet vrnila s skledico v roki.
«Na, Nežika, skuhala sem ti malo kave! Na, hitro pij — in tu imaš malo belega kruha!»
«Aha, ste gotovo prilili strupa! Iznebite se me na ta način in me spravite pod zemljo. Ne maram kave, ne maram kruha! Pustite me pri miru in ne motite me sedaj.»
«Nežika, prosim te, pij vsaj malo! Kaj vendar misliš! Nisem primešala strupa, ne, skuhala sem ti malo kave, ker vidim, da si bolna!»
«Kaj, jaz bolna? Zdrava sem kot riba v vodi!»
«Na, le pij! Kako je dobra!» Pomešala je z žlico in pokusila. In Nežika je vzela skledico in pila — ali pila je prav malo …
«Sedaj pa pojdi vendar iz svoje čumnate, saj si se že namolila …»
«Ven ne grem. Zunaj grmi, zunaj se Bog krega! Iz svoje sobice ne grem nikamor; mati, le pojdite, jaz moram zopet moliti …»
Starka je odšla in solze so ji stopile v oči: «Moj Bog, ali se ji bo res zmešalo? Kako čudno govori! Vsi ljudje porečejo, da sem jaz kriva — no, saj tudi sem! Na stara leta ne bom več imela mirne vesti!» In ko se je vrnil Luka, mu je povedala vse …
«Stopi k njej, mogoče jo ti spraviš malo iz njene sobe. Jaz je nisem mogla. Pa lepo moraš ravnati z njo, da se ji popolnoma ne zmeša! Mogoče bo kmalu boljša.» In Luka je šel.
«Kaj pa ti je, da se ves dan nič ne prikažeš iz sobe?» jo je vprašal dokaj prijazno.
«Morilec si, Luka! Tvoje roke so krvave! Ne smeš se me dotakniti! Ravno sem molila za tvojo dušo, ki bi imela biti pogubljena!»
«Ne govori tako neumno!»
«Pogubljen boš, Luka! Tvoja duša je umazana in črna — zato pa molim zato, da bi te rešila …»
Mož je zbegan odšel, Nežika pa je zopet ostala sama v svoji čumnati …
Temna noč se je umikala prvemu svitu, tam gori za gorami se je začela prikazovati rdečkasta jutranja zarja … Nebo je bilo čisto kot ribje oko, nobenega oblačka nisi mogel opaziti na njem, vse je kazalo, da bo danes lep dan.
In sedaj je pokukalo prijazno solnce izza sivih gora in vrglo prve svoje žarke na rebro Tičjega vrha. Pridni gospodarji so bili že davno na nogah in so se odpravljali na svoje delo.
Tam doli pa drvi čez drn in strn napol oblečena mlada ženska. Kam se ji neki tako mudi? In kaj pomenijo njeni razmršeni lasje, njene razgaljene prsi in bose noge? Z bolestnim pogledom, uprtim v tla, drvi naprej in peha sproti grmovje na stran. Kaj ji mar, če ji reže ostro kamenje njene bose noge, da zapušča vsaka stopinja za sabo krvave sledove? Saj je ne boli, saj nič ne čuti! Sedaj se natakne njena obleka na grmovo vejico in se pretrga čez in čez! Tam ob robu se revica izpodtakne in telebne na tla, se zopet pobere in drvi naprej …
Naenkrat se zasliši glas zvona — spodaj v Zabukovju je maša. Begunka obstane, poklekne na trda tla in moli — moli toliko časa, dokler sliši zvonjenje, potem vstane in hiti zopet naprej. Že je v vasi in jo zavije naravnost proti župnišču. Ljudje, ki so po končani maši še kramljali pred cerkvijo in ki sedaj hite na svoje domove, jo opazijo, zmajujejo z glavami in ugibljejo, kaj naj to pomeni …
«Kaj išče Požegovka v Zabukovju v tako zgodnji uri, bosa in gologlava — in v raztrgani obleki?»
«Gotovo jo je mož zopet pretepe! — pa mu je ušla!»
«Zakaj je vendar Vrtnarjevi ne vzamejo domov?»
«Saj jo bodo, kakor sem slišala. Prav mu bo, pa vso doto ji bo moral dati nazaj! Bo že še videl, kako mu bo žal …» Tako so govorili ljudje.
Nežika se je ustavila pred župniščem, pogledala okrog sebe, kot bi nekoga iskala in stekla nato po stopnicah v prvo nadstropje. Ne da bi mnogo premišljevala, ne da bi trkala, je pritisnila na kljuko prvih vrat vrhu stopnic in vstopila. Velika župnikova postava se je zganila ob njenem vstopu.
«Dober dan, gospod župnik! Hitro se pripravite, da greste z menoj na Tičji vrh!»
«Kaj se je zgodilo? Ali so mogoče mati zboleli?»
«O, ne, vsa hiša bo pogubljena, ako jih ne greste takoj izpovedat in obhajat! Jaz sem že tako molila zanje, da bi jih rešila, pa vse zastonj. In nekaj mi je reklo, da moram iti po vas, da se izpovedo, drugače bo vse izgubljeno! Hitro, gospod župnik, hitro, da ne bo prepozno.»
«Ali so doma vedeli, da si šla pome? Ali so ti rekli, da me pojdi klicat?»
«Nihče. Vsi so zakleti. Hudič jim ne pusti kaj takega. Jaz sem ušla s postelj, meni je angel tako rekel, ko sem molila. Hitro, le hitro, če ne boste še vi pogubljeni!»
Župnik je takoj spoznal, pri čem da je. Videl je, da ima opraviti z blazno žensko, in premišljeval je, kako bi jo na lep način spravil zopet iz župnišča. Kar naravnost je ni mogel zapoditi, ponudil ji je stol: «Tu malo sedi, Nežika, jaz se pa med tem pripravim, da grem potem s tabo.»
«Ne, ne smem se nič vsesti. Hitro se pripravite, jaz pa stopim medtem doli k Tičarjevi Lenici in vas malo počakam!»
Nežika je odšla in župnik je ostal sam. Smilila se mu je uboga ženska, kateri itak ni mogel pomagati. Lenica se je silno prestrašila, ko je zagledala zgodnjo — napol oblečeno obiskovalko …
«Za božjo voljo, Nežika, kaj pa se je vendar zgodilo?»
«Po župnika sem prišla. Naša hiša je vsa prokleta in zato sem prišla po gospoda, da jih reši, da ne bodo pogubljeni vsi skupaj. Gospod mi je rekel, naj ga počakam kar tam, jaz pa nisem hotela, ker je to sveta hiša, v kateri ne sme biti nobena tuja ženska … zato sem prišla k tebi, da ga tu počakam …»
«Pojdite v hišo. da se odpočijete, gotovo ste trudni!» jo je vabila Lenica. Toda Nežika tudi tu ni hotela ostati in vse prigovarjanje prijazne deklice je bilo zaman. In ko je pogledal zdajci župnik skozi okno, je videl, kako nesrečna Nežika leze po hribu navzgor in kako se ozira nazaj.
«Gotovo išče mene in pričakuje — revica, kako se mi smili!»
In res se je Nežika ozrla neštetokrat in iskala, kje bo zagledala župnika in če že prihaja. Ko ga pa le ni bilo videti nikjer, je hitela naprej in izginila v grmovju. Vroče kaplje so ji tekle po obrazu, vse je gorelo iz nje, ko je prišla domov.
«Kje si vendar hodila, da si vsa krvava?» jo je vprašal Luka.
«V Zabukovju sem bila pri gospodu, da vas pridejo vse skupaj obhajat! Obljubili so mi, da pridejo; hitro se pripravite vsi, vsak čas morajo priti. Molite, če ne, bodo vaše revne duše pogubljene!»
«Čemu hodiš doli v Zabukovje? Kaj si bodo pač mislili ljudje in gospod? Mati, paziti bomo morali nanjo, da ne gre nikamor, sicer nam bo delala sramoto!»
«Pripravite se vendar! Gospod že gredo, kmalu bodo tukaj!»
Pokleknila je za mizo in začela moliti na glas:
«Vi pa molite za mano!» Domači so se spogledali in Luka je šepnil materi, a vendar tako, da je tudi Nežika slišala:
«V blaznico jo bomo morali poslati; sedaj že vidim, da je vedno slabše. Ne jé skoro nič — samo moli venomer. Še danes moram pisati Vrtnarjevim, kako in kaj, in potem jo pošljemo v Ljubljano …»
«Kaj? Mene v blaznico? Med norce? Nikoli ne, jaz že ne grem nikamor od doma, kvečjemu v Lonk k materi.»
«Saj te ne bomo vprašali!» si je mislil Luka in šel iz hiše.
XIII.
[uredi]Vest, da je zblaznela mlada Požegovka, se je hitro raznesla po vsi fari. Zvedeli so žalostno novico tudi Vrtnarjevi. Silno so se prestrašili; dasi se jim pri razmerah, v katerih je živela Nežika, vse to ni zdelo nič čudnega. Zabolelo jih je v dno srca. Bolest pa je bila tem hujša, ker jih je pekla vest. Čemu so jo omožili z Luko! Nežna in dovolj omikana hči ni bila za hribovsko deklo. Najbolj pa je zadelo žaleotno sporočilo Nežikino mater. Zakaj je nismo vzeli takoj domov? Zakaj smo jo pustili v rokah tega siroveža? Zakaj smo dopustili, da je tako grdo ravnal z njo in jo celo pretepal? Zakaj smo se bali hudobnih jezikov? In sedaj se jih ne bomo? Kaj nas briga svet in ljudski jezik, ako gre za blagor otrok!
In ženica se je odpravila na pot. Hoditi je morala peš, saj ni vozila nobena pošta, ker je Tičji vrh preveč v stran od glavne doline. Hodila je počasi in tu pa tam malo počila ter napol glasno govorila sama s seboj. Pekla jo je vest in včasih je glasno zaihtela …
Dospela je do Zabukovja. Utrujena, žejna in lačna je vstopila v Tičarjevo gostilno.
«Oh, dober dan, mati, s čim naj vam postrežem? Sedite no malo, gotovo ste silno utrujeni!» jo je pozdravila Lenica, ki ji je pritekla naproti.
«Trudna sem. Komaj me noge drže pokonci. Dolga, dolga je pot iz Lonka. Lenica, prinesi mi malo juhe in kozarček vina!»
«Takoj, mati, takoj.» In že je izginila deklica iz sobe. Kmalu se je zopet vrnila in prinesla zahtevano.
«Gotovo greste Nežiko obiskat?»
«Malo moram k nji, da bom vsaj videla, kako in kaj je z njo! Ali si ti kaj slišala, ali si jo kaj videla v zadnjem času?»
«Pravijo, da je revica vedno slabša. Zadnjič enkrat je bila mimogrede tu. Po pravici vam povem, da se mi je v srce smilila. Začelo se ji je že malo blesti.»
«Kakšna nesreča!» je zaihtela žena. Potem ni govorila več. Molče je povžila skromno kosilce, popila kozarček vina, vstala in odšla z urnimi koraki.
Vrtnarica je lezla po slabi poti proti Tičjemu vrhu. Bila je že vsa utrujena od naporne poti in včasih jo je sapa prisilila, da je morala malo postati. Končno je vendar prilezla do Požegovih.
«Mati, ali ste vendar prišli? Težko sem vas pričakovala!» je rekla Nežika nekam veselo, ko je vstopila mati. «Morda so tudi vam pravili hudobni ljudje, da se mi meša? Tu pri nas klepetajo, da sem znorela, pa so znoreli le oni, ne jaz! Jelite mati, da jim ne verjamete? Veste, to pravijo zato, ker bodo vsi pogubljeni, pa bi radi videli, da bi bila pogubljena že jaz!»
«Kako si upadla, kako si shujšala!»
«Ne smem preveč jesti! Vsaka žlica me bo na sodnji dan težila! Vedno molim in toliko sem že izprosila, da Luka ne bo pogubljen, za mater pa še nisem mogla. Drugače bi bila pogubljena vsa hiša.»
«Ali te glava boli, Nežika?»
«Dà, boli. Včasih mi nekaj tako kljuje v glavi, a tudi v prsih me včasih tako silno peče. Veste, kaj pravijo? Da me bodo spravili v norišnico! Ne marajo zame, pa bi se me radi iznebili. Ali jaz doli že ne grem, doli so sami norci.»
«Pa bo mogoče le dobro, ako bi šla! Doli imajo dobre zdravnike, pa boš kmalu ozdravela in potem ti ne bo nič več kljuvalo v glavi in nič več te ne bo bolelo v prsih.»
«Ali ste še vi tako zmešani? Domov v Lonek bi že šla, drugam pa nikamor …» Mati je takoj uvidela, da je hčerka res zelo, zelo bolna. Vedela je pa tudi, da jo morejo mogoče še rešiti edinole dobri zdravniki in da jo bodo morali pač z zvijačo spraviti v blaznico, ako drugače ne pojde.
«Mati, ostanite pri meni, da bova skupaj molili, kakor sva včasih doma. Saj tu nihče ne mara moliti — zato je pa vse zakleto, zato moram jaz opraviti molitev — za vse. Z vami, mati, dà, z vami bom šla in potem ostanem za vedno pri vas in pri očetu!»
Revica se ni spominjala več, da je oče že pred par leti umrl in da je bila tudi sama pri njegovem pogrebu. Mati je ostala par tednov pri bolni hčerki, potem pa se je vrnila žalostnega srca domov, da se posvetuje s prijatelji, kaj naj stori z nesrečnico.
Poslužiti so se morali zvijače. Na Vrhu je živel ugleden gospod, katerega so spoštovali in ljubili vsi, ki so ga poznali. Dr. Krak je to spoštovanje in ljubezen v resnici tudi zaslužil. Kdor se je zatekel k njemu, ni šel nepotolažen od njega. Vse svoje življenje je posvetil blagru in sreči drugih in srečen je bil, ako je videl, da so srečni drugi. K temu svetemu možu — bil je duhovnik po poklicu — se je zatekla tudi Vrtnarica in mu potožila svoje gorje. Duhovnik jo je dobrohotno poslušal in že se je odločil, da ji pomaga. Ni ga strašila dolga pot od Tičjega vrha in kot pravi apostol je pohitel peš z Vrtnarico v oddaljeno gorsko vasico. In posrečilo se jima je, da sta spravila blazno revico brez truda s seboj Nežika je šla, ne da bi vedela, kam gre.
V blaznici na Studencu so sprejeli Nežiko kakor v bolnici. Zdravniki so se trudili, kar so se le mogli, dobro vedoč, da bogata Vrtnarica ne bi štedila z veliko nagrado, ako bi se jim posrečilo, da bi njena nesrečna hčerka popolnoma ozdravela.
Po natančnem preiskanju in skrbnem opazovanju so dognali, da Nežika ni tako bolna, da ne bi več mogla ozdraveti.
Ali zdravljenje je napredovalo le počasi in je bilo zvezano z velikim trudom in potrpežljivostjo.
Enkrat se jim je že zdelo, da je precej boljša — toda na žalost se je njeno stanje zopet izdatno poslabšalo. Minevali so tedni in meseci. Ker se zdravje bolnice le ni hotelo obrniti na bolje in ker na drugi strani tudi ni bila tako blazna, da bi bila komu nevarna, so začeli premišljati, ali ne bi morda kazalo, da jo pošljejo zopet domov — toda ne k njenemu možu, nego k njeni materi, kamor je tudi sama tako želela:
«Zakaj so me vtaknili med te ljudi, ki bodo vsi pogubljeni? Mati, oh, pridite pome in vzemite me zopet domov!»
In prišla je mati, ali prišla jo je samo obiskat. Prihajali so k njej tudi drugi sorodniki in znanci, da jo vidijo, da jo potolažijo — le Luke in njegove matere ni bilo nikoli; mogoče je bilo zanjo še bolje tako. Posebno pa jo je znal potolažiti blagi dr. Krak, ki jo je prišel obiskat največkrat izmed vseh. Smilila se je revica dobremu možu, ki je prav od srca želel, da bi se ji povrnilo ljubo zdravje. In kadar je bil pri njej, je bila res vsa bolj vesela in mirna.
Tudi Lovro, ki je bil tedaj za kaplana v Idriji, je zvedel, kaj se je zgodilo z Vrtnarjevo Nežiko. Vedel je vse, vse — in večkrat si je očital na tihem, da je mogoče tudi on malo kriv. Rad bi jo bil šel obiskat, pa si ni upal: bal se je, da bi utegnil njegov obisk slabo vplivati na njeno zdravje. A tudi njega je pekla vest in često je divjal po Zali brez miru ure in ure.
In čim jasneje mu je postajalo, kako blazna in nečloveško kruta je bila zahteva umirajočih roditeljev. Umirajočima je žrtvoval srečo dveh živih! Kako blazen je bil sam, da je izpolnil željo dveh blaznikov! Čemu ni bil mož in zakaj ni zavrnil očeta in mater? — Zdaj je nesrečna Nežika, nesrečni so njeni starši in bratje ter vse njeno sorodstvo; zdaj je nesrečen tudi on, in nesreča se vali dalje ter se veča in veča kakor snežni plaz, ki drči z gore!
Samo nesrečo in greh, samo obup in povodenj solz je rodila grdo sebična zahteva dveh neomikanih, tercijalsko omejenih umirajočih starcev. Zaradi teh dveh starcev mora poginjati mladost! O, ni večjega greha, nego ubiti srečo mladega srca! In s tem grehom obtežena sta odšla v večnost njegov oče in njegova mati.
In razmišljal je, kako bi bilo lahko vse krasno, a tudi vse drugače, ako bi ne imel dveh srčno in umstveno tako slabih roditeljev. Mislila sta le nase, a žrtvovala v nesrečo in pogubo njega, Nežiko in vse druge! Ako bi bil Lovro ostal svoboden, bi bil lahko postal profesor ali odvetnik ali sodnik. Oženil bi se bil z Nežiko, imel z njo lepe, zdrave otroke ter bi deloval zanje, za domovino, državo in človeštvo v časti in blagostanju. In srečni bi bili njeni starši, bratje, sorodstvo in sreča bi se širila z njunega doma na vse strani …
Lovro je premišljal in premišljal. V nočeh brez spanja se je valjal po svoji postelji ter včasih glasno zaihtel …
Zjutraj pa je stal pred oltarjem in molil, molil z ustnicami … srce in duša pa sta bila pri nji, ki jo je ljubil in ki je ni mogel pozabiti …
Skoro dve leti je bila Nežika v bolnici. Nekoč so jo bili za poizkušnjo vzeli domov, ker je tako milo prosila in ker je tudi dr. Krak tako svetoval. A uverili so se kmalu, da je še najbolje, da jo zopet pošljejo nazaj. In tako ni minulo 14 dni, ko je bila zopet na Studencu.
Strežnice in pazniki so ravnali lepo z nesrečno, a mirno bolnico. In tako se je Nežika polagoma popolnoma privadila na bivanje v bolnici. Vdala se je v božjo voljo in ni več silila domov. Da ni nikdar omenjala Luke, da ni nikdar vprašala po tašči, se ni nikomur zdelo čudno, da pa se ni nikdar spomnila svojih otrok, ki jih je vendar morala rada imeti, tega ni mogel razumeti nihče.
Bili so dnevi, ko bi človek mislil, da je popolnoma zdrava, a prišle so zopet ure, ko je bila silno otožna in ko je začela zopet fantazirati. Tako so bili nekateri mnenja, da se nikoli ne pozdravi, drugi zopet še niso obupali popolnoma. Vsi pa so bili edini, da se ji je proti koncu drugega leta bolezen obrnila očividno na bolje.
Zopet so zdravniki sporočili Vrtnarjevim, naj pridejo ponjo. In nekega lepega dne je pridrdrala zaprta kočija na Studenec. Iz nje sta izstopila Vrtnarica in dr. Krak. Slučaj je hotel, da se je ravno istega dne pripeljal z Dunaja Slavko in da je tudi on prišel Nežiko obiskat. Ravno se je mirno pogovarjal s svojo teto, ko prideta dr. Krak in Nežikina mati. Nežika se ju je silno razveselila.
Nedolgo nato so stopale štiri osebe po dolgi, s peskom posuti poti. Sedli so v kočijo. Nežika je sedela sredi med materjo in dr. Krakom. Molčali so vsi štirje in mislili vsak svoje …
«Kam pa se peljemo? Meni se zdi tako daleč,» je rekla naposled Nežika.
«Še danes boš doma!»
Dr. Krak in Slavko sta ostala v Ljubljani in se prisrčno poslovila od Nežike, mati pa je šla z njo na vlak. Nekaj časa sta se peljali z vlakom, potem pa s pošto, ki se je hitro pomikala med ljubkimi, z gostim smrečjem in bukovjem poraslimi grički.
«Ali vidiš tamle ono cerkev, kamor sva nekdaj zahajali skupaj k maši?» je vprašala mati.
«Vse se mi zdi tako čudno in nekam veliko. Zdi se mi, kakor da sem sanjala, da sem nekdaj hodila tod, a je od tega že silno dolgo …»
Pošta je drvila mimo cerkve in se za trenutek ustavila sredi vasi. Mati je pokazala z roko proti lepi hiši, ki je stala malo niže doli nasproti velikemu znamenju in rekla: «Poglej, tamle doli je tista gostilna, kamor sva navadno zahajali po maši na kosilo — ali se spominjaš — in kjer si spoznala Luko.»
«Mati, pa me vendar ne mislite peljati k njemu nazaj? Ne, k njemu že ne grem več. On je tako hudoben, on bi me enkrat še ubil, njega se tako bojim!»
«Sedaj greš k meni in pri meni ostaneš. Nihče te ne bo tepel, medve bova skupaj delale in molile. Le tiho bodi in nič se ne boj!»
Pošta je hitela zopet naprej in v drugi vasi se je zopet ustavila. Mati in Nežika sta izstopili in potem sta morali hoditi peš še dobro uro daleč. Stopali sta počasi in govorili malo: mati je na tihem molila zanjo. Šli sta po oni poti, kjer je Nežika hodila Bog ve kolikokrat. Nekaterih reči se je spominjala prav dobro — drugo se ji je pa zdelo zopet tako čudno …
Od tistega dne je bila Nežika doma in mati ji je stregla, kot more streči le mati. In zgodilo se je, kot je bil rekel zdravnik v Ljubljani. Sveži gorski zrak je dobro vplival na njene živce, materina skrb in ljubezen sta ji kmalu vrnili popolno zdravje.
Včasih je Nežika sicer še postala zamišljena in otožna, včasih je tožila o bolečinah v glavi in prsih, včasih je jokala kot otrok — ali mešalo se ji ni nikoli več. Kljub temu pa je niso pustili nikamor same, da bi jim kdo ne mogel očitati malomarnosti, tudi v cerkev, v uro oddaljen trg, je niso hoteli vzeti s seboj, da je ne bi zijali ljudje, ki so v takih slučajih navadno premalo obzirni.
Nekega dne, ko je bila Nežika že več mesecev doma, je priletela potovka Špela vsa v eni sapi v Vrtnarjevo gostilno. «Ali ste slišali, kakšna nesreča se je danes pripetila pri Tominčevih? O Bog, o Bog!»
«Kaj pa se je vendar zgodilo?« je vprašala Vrtnarica. Nežika in gostje, kar jih je bilo, so napeto pričakovali, kaj bo povedala vaška potovka. Ta pa je sredi sobe stoje pripovedovala:
«Tominčevega Tončka so našli danes zjutraj okoli devete ure mrtvega v njegovem mlinu! Pravili so, da je danes izredno zgodaj vstal in da je bil videti posebno dobre volje. Ob sedmih je prišel iz hleva in jedel turšične žgance, z maselnikom zabeljene, ki jih je imel posebno rad. Po zajtrku je rekel, da gre nekaj v mlin pogledat in da se takoj vrne. Ko ga le ni hotelo biti, je šla žena pogledat in našla ga je ubitega pod kolesom … Menda je bilo vse zamrznjeno in ledeno, zato mu je izpodletelo, da je padel in se ubil. Ubogi otroci!»
Nastala je za trenutek tišina. Nežiko je globoko zadelo poročilo o Tončkovi nesreči. Šla je v stransko sobo in se razjokala na glas:
«Ti si že prestal, kdaj bom pa jaz?»
Minulo je zopet nekaj mesecev. Bila je lepa, pomladanska nedelja. V mali cerkvici na Vrhu se je zopet zbralo mnogo ljudi, saj danes je maševal sam dr. Krak. Tudi stara Vrtnarica je bila prišla. Po maši je stopila za dr. Krakom in ga prosila, naj pride k Vrtnarju, da vidi, kako se je popravila Nežika. Dobri gospod si ni dal dvakrat reči. Uro pozneje sta stopala počasi po ozki stezici preko strmega pobočja nizdol proti Vrtnarju.
«Ali se Luka nič ne zmeni zanjo, ali nič ne vpraša, in kaj pravi Nežika? Ali se ga še vedno tako boji?» je vprašal duhovnik.
«Luka bi jo imel rad nazaj! Nežiki se pa menda najbolje zdi, ako ničesar ne sliši o njem,» je odgovorila Vrtnarica.
«Vendar se mora kaj ukreniti: žena spada k možu. Gledati moramo, da ju zopet spravimo skupaj na lep način. Mogoče bo Luka sedaj boljši z njo. Saj ga je hujskala mati, ki je že mrtva.»
«Tudi meni se zdi, da je bila stara več kriva kot Luka! Že parkrat mi je obetal in se rotil, da bo poslej ž njo ves drugačen in da bo stokrat popravil, kar je zagrešil nad njo. Mati ga je pač s svojo ljubosumnostjo zaradi nove gospodinje, s skopostjo in starokopitnostjo tako zmedla, da je stresal svojo jezo le nad ženo. Taka je pač usoda vseh žen: strelovodi so, v katere bíje strela moževe nevolje in skrbi … Ne vem, kaj bi rekla. Mislim pa, da naj par tednov Nežika le še ostane doma. Luka je zaslužil kazen in prej naj se spokori!»
Tako je dejala Vrtnarica, modra mati. Dr. Krak je pritrjeval.
Med prijaznim pogovarjanjem sta prišla do Vrtnarjevih. Nežika se je dobrega duhovnega gospoda nepopisno razveselila, saj je dobro vedela, kaj vse mu dolguje in koliko dobrega je storil zanjo. Peljali so ga v zgornjo sobo in mu postregli, kolikor so najbolj mogli.
In ko je dr. Krak odhajal, je bilo določeno, da se Nežika vrne k svojemu možu na Tičji vrh in da jo spremita na tem potu mati in dr. Krak, da uredita še pri Požegovih, kar je bilo treba urediti.
Tri tedne pozneje je bila Nežika zopet na Tičjem vrhu pri svojih otrokih, pri svojem možu, s katerim sta pričela sedaj čisto novo življenje …
XV.
[uredi]Dvanajst let pozneje. Petletna svetovna vojna je minula, Nemčija je bila poražena, Avstrija je razpadla in na njenih razvalinah je vzklila naša Jugoslavija.
Lepega avgustovega jutra v drugem letu jugoslovanske svobode hiti po dobro znanih stezicah skozi prijazne borove gozdiče mlad, mestno oblečen mož z devetletnim sinčkom ob strani. Desno tam gori na gričku stoji prijazna cerkvica sv. Jošta in vabi k sebi skromnega popotnika.
Mali Slavko čeblja kar naprej in stavlja svojemu očetu toliko vprašanj, da mu ta komaj sproti odgovarja. In ko sta zavila iz senčnatega po precej ravni poti med bogatimi kostanji in drugim sadnim drevjem proti bližnji vasici z raztresenimi hišami, sta opazila, da jima prihaja čedno oblečena ženska s precej veliko korbo v desnici. Ko je prišla nekoliko bliže, jo je starejši spoznal in zaklical:
«Hej, naša teta Nežika!»
Nežika se je ustavila, hitro odgrnila korbico in dala malemu Slavku hrušk in rekla:
«Kako se pa že kaj tebi godi? Dolgo te nisem videla!»
«Prav zadovoljen sem! Sedaj sem prišel na Gorenjsko za mesec dni na počitnice in hodim malo po hribih okoli. In vi? Prav dobro izgledate!»
«Hvala Bogu, tako zdrava še nisem bila nikoli kot sedaj. Saj mi tudi ni nič hudega. Imam štiri pridne sinove, ki radi delajo in me ubogajo. Starejši bo moral k vojakom. Vsi delajo pridno, da sem prav zadovoljna …»
«Hčerke nimate nobene?»
«Nobene, štiri fante; dva fanta in ena deklica so umrli!»
«Kaj pa Luka?»
«Sam Bog ve! Bil je na laški fronti in malo pred prevratom zbolel. Moral je v bolnico, odkoder mi je tudi zadnjikrat pisal, da je nevarno bolan. Tedaj je prišla tista polomija na Piavi, vse je bežalo, tudi iz bolnice je bežal, kdor je mogel; Luka pa je bil tako slab, da ni mogel nikamor … Pravili so tudi, da je tista bolnica menda pogorela in da so vsi poginili. Gotovo je poginil tudi Luka. Že dve leti ni nobenega glasu o njem — gotovo ga ne bo nikoli več nazaj!» je pripovedovala Nežika.
«Mogoče pa le še pride! Koliko jih je že prišlo, o katerih niso nič več upali, da se kdaj vrnejo,» je dejal Slavko.
«Bog daj, da bi prišel, saj v zadnjih letih je bil tako dober z mano!»
«Kaj pa Lovro?»
«O Lovru pa že dolgo nisem nič slišala!» je odvrnila Nežika in povesila obraz.
«Zadnjikrat sem ga videl, ko sem bil kot enoletni prostovoljec dva dni v Idriji. Postregel mi je, a največ je govoril o vas. Ni vas pozabil …»
«Vem … pisal mi je parkrat … oh!» je dejala žena in solze so ji stopile v oči. «Mlad je človek le enkrat in tudi ljubiti more človek resnično le enkrat!»
«Vidite, teta, jaz sem ljubil le Lenico in njo sem tudi vzel. Srečna sva!» je pripovedoval Slavko. «Najini starši se niso upirali; storila sva, kar sva hotela sama. Iskala nisva dote, nego srca. In zato sva sklenila srečen zakon, ki so ga veseli vsi naši sorodniki.»
«Blagor vama! Ako bi bila imela midva z Lovrom take starše —! Drugačna bi bila najina usoda … Ampak toča je že pobila … sejali smo znova in, hvala Bogu, moja žetev vendarle ni slaba.»
«Lovru pa je pobila toča vse — tudi njega je ubila!»
«Kako? Kaj hočeš reči s tem? Menda vendar ni umrl?» se je prestrašila Neža Požegova.
«Prav včeraj mi je pisal bratranec. Med vojno je tudi Lovro prestal mnogo hudega. Bil je značajen Slovenec! In govoril je vedno kakor je čutil in mislil. Zato je imel nešteto preiskav. Samo duhovniški kolar ga je ščitil. Drugače bi ga bili zaprli ali konfinirali. Slišal sem, da je postal čudak in da ga ljudje niso radi imeli. Bil je vase zaprt in bolj kmet kot duhovnik. Posebno veselje je imel s svojimi čebelami in konji. Hotel je stopiti v pokoj in se naseliti na svojem posestvu, ki ga je kupil blizu Novega mesta. Bil je ravno na potu, da obišče svojega brata, ki je začasno gospodaril na omenjenem posestvu. Tu ga je zadela nesreča. Na nekem ovinku se mu je zvrnila kočija in je padel tako nesrečno na kamen, da si je prebil črepinjo. Prepeljali so ga v bolnico v Kandiji, kjer je po desetih dneh umrl za poškodbami …»
«Moj Bog! Revež, revež!» je vzkliknila in omahnila. In zajokala je tiho in jokala, da ji je drgetalo vse telo. Potem pa je vstala, podala molče Slavku roko, pobožala otroka ter odšla brez besed dalje.