Vrtirepov koledar/Zelenjavna zgodba za zaljubljeno zelenjavo in sploh za vse

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

To se je zgodilo na velikem zelenjavnem vrtu. Na lepo urejenih gredah so v ravnih vr­stah stale sabljaste čebule, gizdavo nakodrane glave ohrovta, v opoldanskem vetrcu je rahlo valoval peteršilj; tam je bilo seveda tudi zelje pa koleraba, veseli paradižniki in prepirljiva paprika. In seveda gospa solata, ki pa je bila takrat še bele barve. Pesa je bila podobna ko­lerabi, bila je bledo zelene barve in glavo je imela zunaj, da jo je lahko radovedno sukala okoli in opazovala vse, kar se je dogajalo na vrtu.

Pesa je bila silno radovedna, najradovednejša med vsemi prebivalci vrta. Koleraba, njena soseda, jo je večkrat prezirljivo ošinila s pogledom in pripomnila, da se zelenjavi rado­vednost ne spodobi. To je peso prav malo bri­galo, še bolj živahno se je ozirala sem in tja in nič ji ni ušlo. Tako je seveda prva opazila, da je na cvetlični gredi v kotu vrta pognal mlad turški nagelj.

»Glejte, glejte,« je zavpila, »Naj se mi listje posuši, če tistole tamle ni turški nagelj!«

Solata je rekla:

»Prvič, nikakor ni nagelj. In drugič, tudi če bi bil, nas to čisto nič ne briga. Rože so rože, zelenjava pa zelenjava. Nismo za skupaj.«

»Nagelj je,« je jezno zavpila pesa. »Slučaj­no se na rože spoznam. In všeč so mi.«

»Že mogoče,« se je namrdnilo zelje. »Rado bi samo vedelo, če tudi ti ugajaš njim.«

In se je prav zoprno zahihitalo. Pritajen smeh je stresal vso zelenjavo na vrtu, samo por je toplo pogledal peso in dejal:

»Če so ti nageljni všeč, ljuba pesa, to samo pomeni, da imaš dober okus. Žal mi je samo, da tudi sam nisem tako lep, da bi ti ugajal.«

Pesa se je zasukala proti porovi gredici in dejala:

»Jaz nisem tvoja ljuba pesa, če dovoliš.«

In por je povesil pogled in se orosil od ža­losti. Pa se je kmalu spet zravnal, skomignil z rameni in se zazrl naravnost v sonce. Pese sploh pogledal ni več.

Nekega rosnega jutra je turški nagelj pognal rdeč popek. Pesa se je prebudila, popila kapljo rose in se pretegnila. Potem je zagleda­la nageljnov popek in zavpila na vse grlo:

»No, solata, kar poglej! Je turški nagelj ali ni?«

Solata, še vsa dremava, se je otresla in rekla:

»Prava reč. Saj sploh ni užiten. Ne vem, zakaj bi se morala razburjati zaradi njega.«

Pesa je strmela v nagelj in začutila, da ji po listih in glavi leze nekakšna mrščavica. In čisto narahlo je pordela.

Že čez kakšno uro se je nageljnov popek začel razpirati. In opoldne je bil njegov ognje­no rdeči cvet odprt in tako lep, da so se celo vse ohrovtove glave obrnile proti njemu. Pesi je pa sploh otrdel vrat, ker je tako nepremično strmela v prelepi rdeči cvet.

»Preneumno,« je siknila solata in se pre­tvarjala, da zeha z vsemi listi. Ampak njeni listi so čisto počasi, skoraj neopazno začeli pozelenevati od zavisti.

»Bodite že tiho,« je rekla pesa, ne da bi se ozrla. »Glejte, pravkar mi je pomežiknil.« In je še bolj pordela.

»Saj ni res, sploh ni pomežiknil,« se je vmešalo zelje.

»Pa je! Pomežiknil mi je. Rad bi se se­znanil z menoj.«

»Joj, kako se lažeš, pesa,« je zavreščala paprika in se še bolj zaostrila.

Peteršilj je kar plahutal od razburjenja. Čebula se je majala kot v najhujšem viharju, solata se je tresla, koleraba je hotela počiti, korenje je poskakovalo pod zemljo in od razburjenja vse prehitro zorelo. Nazadnje so hrup in prerekanje zaslišale tudi rože na cvetlični gredici.

»Kaj pa imajo tamle?« je zaklicala dalija.

»Oh, ta zelenjava je tako nevzgojena,« je zavzdihnila hortenzija, ki je že odcvetela.

»Tako prostaška in hrupna,« je prezirljivo zašepetal floks in še tesneje prižel k sebi svojih sedeminsedemdeset bledorožnatih cvetk.

Turški nagelj je strmel v sonce in se ni zmenil za nič in za nikogar. Niti trenil ni s prašniki, samo še bolj se je ste­goval, da bi ujel čimveč sončne toplo­te.

»Ojej, poslu­šajte,« je začivkala cinija. »O turškem nageljnu se pogovar­jajo. Kako smešno, pomi­slite, zelenjava se prepira zara­di enega izmed nas!«

Vse rože so pri­sluhnile in sli­šale zelenjavni prepir.

»Pomežiknil mi je!« je kriča­la pesa. »Ali ne veste, da se na­geljni že od nekdaj zanima­jo za pese?«

Zelje se je krohotalo tako močno, da so vse gosenice pobegnile z njega.

Čebula je grozila, da bo peso našeškala, paprika pa je sikala, da je pesa najgrša zelenjava, kar jih svet pozna in da je nagelj, če je že pomežiknil, kvečjemu pomežiknil njej, papriki, da pa se ona ne meni za nespodobnosti takihle nageljnov in tako na­prej... in tako je nazadnje prisluhnil še turški nagelj. Počasi je obrnil glavo in se zagledal v peso, ki je bila najglasnejša. Vsa zelenjava je utihnila in čakala, kaj bo.

Nagelj je zmajal s cvetom in se spet počasi z vsem telesom zasukal proti soncu. To je bilo vse.

In zdaj je ubo­ga pesa začela strahotno rdeti od sramu. Po­stala je živo rdeča, temnejše rdeča in nazad­nje temno rde­ča. Celo njeni listi so se obar­vali rdečkasto. In počasi poča­si je začela lesti v zemljo. Nje­na glava je lez­la globlje in globlje in po­tem je sploh ni bilo več videti, samo listje je ostalo zunaj in se delalo, ko da nič ne ve. Dolgo je bilo vse tiho. Potem je neka ohrovtova glava vzdihnila:

»Meni se smili.«

»Meni pa nič,« je rekla solata, živo zelena od hudobije.