Vrtirepov koledar/Teloh za babico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Tako toplo je sijalo sonce, da se je sneg začel topiti in s smrekovih vej je glasno in veselo kapljalo. Pod zemljo pa so se dremavo prebujalo telohi. Bili so še zviti v drobne, trde popke, pa so že sanjarili o tem, kako bodo prikukali na plan in se čimprej razcveteli, čimbolj, čimbolj!

»Dajmo, dajmo,« so si šepetali. »Joj, kako sem radoveden, razpočil se bom. Kako neki je zunaj? Pomislite, sonce bomo videli, sonce!«

Mali, trmast telohov popek pod mahom pa se je samo nejevoljno zasukaj v drugo smer in zagodrnjal:

»Kakšen hrup! Dajte no že mir!«

»Zaspanec, lenuh, so se hudovali telohi, pokonci, odrivaj zemljo! Zunaj sije sonce, toplo je, kapljice padajo z vej, slišiš?«

»Bedarija,« je sitno rekel naš teloh in se še bolj stisnil skupaj.

Drugi telohi se niso več zmenili zanj. Vsak se je rinil k višku z vso močjo – še malo, še – in zdaj! Je prvi telohov popek pririnil na dan in se ljubko nasmehnil iz temno zelenega mahu. Pa drugi! In tretji!

In kmalu je v mahu vzcvetel cel venček telohov. Tam do potoka so se nežno oglašali prvi zvončki, spomladanski žafran pa je bil ves pijan od sončne toplote in je prepeval najbolj zmešane in trapaste pesmice, kar si jih morete misliti, tako da so se mu vsi smejali.

Pa naš teloh zaspanec?

Slišal je, kako se njegovi bratje daleč zgoraj veselijo, pa mu še na misel ni prišlo, da bi se jim pridružil.

»Meni je tukaj kar dobro,« je zamrmral. »Tukaj je vsaj mir.«

Zaslišal je kako ga kličejo:

»Pridi zaspane! Pridi , boš videl sonce in zvončke in žafran in vse!«

Sploh ni odgovoril. Kar zaspal je.

Pa so minili dnevi in tedni. Telohi so odcveteli – zvončki tudi, o žafranu ni bilo več sledu. Sem pa tja je v sonce pomežiknila kakšna zapoznela trobentica, v senci pod lesko sta se pretegovali dve utrujeni vijolici, drugače je bilo pa vse tiho. Tedaj se je pod zemljo dokončno prebudil naš zaspanec. Čutil je namreč, da ga že tiščijo cvetni listi, in je vedel,da ne more več odlašati. Dvignil je glavico in začel počasi vrtati skozi zemljo.

»Uh, kakšen napor,« je zdihoval. »Ves sem že prepoten, pa sem še zmerja pod zemljo.«

Še enkrat se je zavrtal v vlažno prst – hop! Pa je bil zunaj.

V hipu se je razcvetel in je bil tako lep, da je veverica od začudenja zgrešila vejo in je bila skoraj pristala na glavi.

»Hopla!« je rekla, ko je spet prišla do sape. »Od kdaj pa v našem gozdu tako pozno cvetijo telohi – pa tako veliki?«

»Hm,» je samovšečno rekel teloh, »saj ni taka reč. Malo sem zaspal. Kje pa so drugi?«

Oziral se je naokoli – pa ni bilo nobenega teloha več.

»Kje pa so zvončki?« je vprašal.

Veverica je zmajala z glavo.

»Kdaj so že odcveteli, lepi moj,« je rekla. »Kdaj že! In žafrani tudi. Tamle so tri trobentice, pa dve vijolici, vidiš – to je pa tudi vse. Pozen si, pozen!«

»Dolgčas mi bo, « je vzdihnil teloh. »Ostani pri meni.«

»Lepi moj,« je rekla veverica, »Saj bi, pa me čas priganja.« 

In je odskakljala. Teloh se je poskusil pogovarjati s trobenticami, pa so mu bile nevoščljive zaradi njegove lepote in so se precej kislo držale. Obe vijolici pa sta stikali glavici skupaj in se tako zavzeto pogovarjala, da je teloh kar zardel od radovednosti.

»Hej, kaj pa imata?« je zaklical.

»Ne moti naju,« je resno rekla večja vijolica. »Izmisliti si morava pesmico za regratov cvet, ki bo vsak čas zunaj.«

»A tako? Zame pa nič pesmice?« je užaljeno rekel teloh.

»Nič,« je odrezavo rekla manjša vijolica. »Regratov cvet je lepši od tebe. Tak je kot majhen sonček. In razen tega pride ob pravem času, ti pa se primigaš iz zemlje, kadar seti zazdi. Tvoja stvar, ampak pesmice pa ne pričakuj od naju.«

Spet sta staknili glavici in se nista več zmenili zanj.

Tedaj je teloh zajokal od užaljenosti. Pa se ni nikomur zasmilil. »Ojej, je vzdihoval, nikomur ni mar zame, gorje, gorje!«

Zaslišali so se lahni koraki, skozi gozd je priskakljala punčka z rdečo kapico na glavi in košaro v roki. Zagledala je prelepi teloh, ves oblit s solzami, ki so se bleščale v soncu, sklonila se je in ga izruvala z zemljo vred.

»Pa imam res srečo,« je rekla. »Tako bo babica vesela, ko ji bom prinesla tako lep teloh. Posadila ga bom pod šipkov grm na vrtu, pa ji bo vsako pomlad cvetel.«

Teloh se je veselo nasmehnil. Potem je vprašal punčko.

»K babici greš? Pa se ne bojiš volka?«

»Kje pa,« je rekla punčka in se zasmejala. »Volkov že davno ni več v tem gozdu!«

In res jih ni bilo.

Na babičinem vrtu tu v senci pod šipkovim grmom vsako pomlad vzcvete prelep teloh. In ker ve, kako težko babica čaka nanj, vsako leto požene tako hitro, da babica začudeno maje z glavo in se smeje z usti, v katerih ima samo še en zob.