Vrtirepov koledar/Premraženo sonce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

»Kako svetle so zvezde nocoj! « je neke jasne jesenske noči vzkliknila veverica, ki ni mogla spati.

»In koliko jih je...« je sanjavo rekla nje­na sestrična, ki tudi ni mogla spati. »Poglej tisto svetlo zvezdo tamle nad smreko! Tako veselo nama mežika!«

Mežikajoča zvezda tam daleč v neznan­sko velikem vesolju pa je bila majhno sončece, okoli katerega je počasi krožilo pet majhnih zelenih planetov.

»Ali ne bi moglo sijati malo svetleje?« je zagodrnjal največji planet. »Saj komaj vi­dim, kod moram krožiti. Ali pa mogoče ho­češ, da bi zašel s poti in se izgubil v vesolju samo zato, ker si ti zaspano? « 

»Res — kakšno sonce pa si?« se je raz­burjal drugi planet. »Na meni je že pošteno hladno.«

»Sij malo topleje, prosim,« je rekel tre­tji planet, »Ali pa bom odšel in si poiskal po­šteno veliko sonce, ki ne bo samo brlelo tako kot ti, ampak pošteno svetilo in grelo.«

»Da moramo imeti ravno mi tako kla­vrno sonce,« se je jezil četrti planet.

Peti, najmanjši planetek pa je na svojem kroženju poskakoval, da bi se ogrel. Ko je slišal godrnjanje svojih bratov, je pomežiknil soncu in rekel:

»Kar dober si, sonček! Nikar jih ne poslušaj!«

Malo sonce je globoko vzdihnilo in reklo:

»Tako rado bi svetilo in grelo močno kar se le da — ampak tukaj notri me tako zebe, da kar trepečem.«

»Neumnost,« je zarohnel prvi planet.

»Še nikoli nisem slišal česa takega,« je rekel drugi planet.

»Sonca vendar ne more zebsti,« se je razhudil tretji. »Najbrž se norčuješ iz nas.«

»Ne norčujem se, « je reklo sončece. »Sijem in grejem kolikor morem. Ampak čimbolj grejem druge, bolj me zebe. Znotraj sem temno in že zdavnaj ohrajeno, veste.«

»Dober izgovor, tudi če ga komet na repu prinese,« se je smejal četrti planet.

Mali, peti planet pa se je zares razjezil, tako da se je na njegovi površini odprl vul­kan in začel sikati vročo paro.

»Nehaj no, to me žgečka,« je ukazal mali planet vulkanu. Vulkan je še malo zasikal, potem pa se umiril. Planetek je za kli­cal svojim bratom:

»Sram naj vas bo! Sploh niste vredni niti enega sončnega žarka! Če vam naše sonce ni zadosti dobro, pa pojdite drugam. Jaz, sonček, sem prav zadovoljen s tabo. Takole malo poskočim, vidiš, pa mi je rav­no prav toplo.«

Te besede so malemu soncu tako dobro dele, da mu je začelo postajati toplo okoli srca. Kolikor je moglo, je začelo greti in sijati. Štirje planeti so se zdaj še bolj razje­zili.

»No, vidiš, saj lahko bolje siješ, leno­ba,« je zarohnel prvi planet. »Še bolj se po­trudi, no! No, bo kaj?«

Sončece se je spet zmračilo. Komaj da je še brlelo in spet je trepetalo od mraza. Naj­manjši planetek mu je pel vesele pesmice, a sonce ga ni slišalo. V njegovi notranjosti je začelo nekaj kapljati, tink tonk, tink tonk, so padale solze v srce. Sončeva površina je postala zelenkasta, nato modrikasta...

»Ugasnilo bo!« so zakričali planeti. In prvi štirje so se v hipu odločili in jo pobri­sali kdove kam — mogoče so našli kakšno sonce, mogoče tudi ne — mali planet pa se je primaknil bliže soncu in še sam zajokal.

Sonce je malo prisluhnilo; šele zdaj je, opazilo, da ni čisto samo.

»Ti si še tukaj, mali planetek?« je vprašalo. »In zakaj jočeš?«

»Hudo mi je zate, sonček,« je rekel planetek. »In zebe me.«

V hipu je sonce na vso moč zažarelo in obsijalo mali planet s čudovito svetlimi in vročimi žarki.

»Kako sem srečen,« je zaklical mali planet in živo zazelenel.

»Kako sem srečen,« je zaklicalo sonce, ki ga ni nikoli več zeblo pri srcu. In veselo je mežikalo na vse strani.

Daleč daleč stran, na planetu Zemlja, pa sta se v mrzli jesenski noči stiskali dve drobni veverici stisnili skupaj in strmeli v zvezdnato nebo.