Vrtirepov koledar/Miška nese v mlin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Bilo je pozno, vroče junijsko po­poldne, ko si je drobna črna miška na­ložila na ramena veliko vrečo žitnih zrn in se odpravila v mlin. Toda od miškinega do­ma do mlina je bila dolga in strma pot, polna ostrega kamenja. Miška se je opotekala po poti ob potoku in težko sopla od utrujenosti in vročine. Nazad­nje ni več zdržala, sedla je pod vrbo ob potok in si s hladno vodo osvežila smrček.

Tedaj je zaslišala glasno kvakanje in regljanje. Po mokrih kamnih je priskakljala debela žaba, za njo pa še ena. Sedli sta vsaka na en kamen in se začeli pogovarjati.

»Ne da bi hotela koga obrekovati, « je rekla prva žaba, »Ampak Zelenela si res že kar preveč privošči. Slišala sem, da je rekla Urhici, da sem jaz rekla, da sem zvedela, da si ti rekla, da je ona navadna opravljivka. Samo pomisli, Regina! «

»Tako?« se je začudila Regina. »No, zanimivo. Nič ne bom rekla o Urhici, jaz po svoje, ona pa po svoje, ampak ni še dol­go tega, kar je povedala stara Žabotka moji svakinji, da je Urhica speljala Kvaki njenega Krakona. Jaz se v tuje zadeve ne mešam, saj veš, ampak navsezadnje sem jaz tukaj posredno prizadeta, saj smo v sorodstvu. Oh, Krekulja, če bi ti vedela, kako je svet pokvarjen.«

»O, vem, vem, « je rekla Krekulja, »Samo Zelenelo poglej!«

»Zelenela? O tej rajši ne govorim, o tej umazanki. Si vi­dela njen mrest? Prava nesnaga. Si kar mislim, kakšni bodo paglavci. Sramota!«

Tako sta se žabi pogovarjali, miška pa je poslušala. Tedaj je priskakljala še tretja žaba.

Krekulja je nadvse prijazno zakli­cala:

»O, ljuba Zelenela, kako dolgo se nismo videle! Kako sve­ža in mladostna si videti, prav veselje te je pogledati.«

»Pozdravljeni, dragi prijateljici,« je rekla Zelenela. Regina pa je brž povzdignila glas:

»Pravkar sva se s Krekuljo pogovarjali o tebi. Tvoj mrest je tako lep, da bi ti bili skoraj nevoščljivi, če ne bi bila najina najboljša prijateljica. Kako lepi pa­glavci se bodo izlegli iz njega — komaj čakam, da jih bom videla.« 

Zelenela se je sladko nasmehnila in rekla, da ni take sile. Potem so družno začele udrihati čez Urhico. Zelenela je rekla, da je Urhica najnizkotnejša in najodurnejša žaba v vsem potoku.

»Reees?« se je ljubeznivo čudila Regina. »Kako pa, da to tako dobro veš? «

»Kaj ne bi vedela,« se je zasmejala Zelenela. »Še predobro jo poznam, saj je moja prijateljica.«

Miška ni vedela, kaj naj si misli. Potem si je rekla, da so žabe pač čudno zamotana in skrivnostna bitja, ona pa je najbrž preveč preprosta, da bi jih lahko razumela. Vstala je, si zadela težko vrečo na hrbet in hotela oditi. Tedaj so jo žabe opazile.

»Če ni tole miš,« je rekla Regina. »Hej, miš, kaj nosiš v vreči?«

»Oh, žitno zrnje,« je rekla miška, »V mlin ga nesem. Pa ne vem, če bom zmogla, prešibka sem. Bi mi katera pomagala nesti vrečo vsaj košček poti?«

Žabe so se spogledale. Zelenela je rekla:

»No, kaj takega! Da bi prenašala tuja bremena? Ne, ne, draga moja, za kaj takega nisem ustvarjena.«

Krekulja je rekla:

»Smešno! Vsakdo naj skrbi zase, pa bo najbolj prav. Če si šibka, pa nikar ne prenašaj težkih vreč, ne? Sploh pa bo naj­bolje, če se čimprej zgubiš odtod, tvoj obraz mi ni prav nič všeč.«

Regina je rekla:

»No, kaj nisi slišala? Spravi se že!«

Gledale so miško, ki se je opotekala pod težo vreče in se ji smejale. Tako so se smejale, da sploh niso ne videle ne slišale štorklje, ki se je spustila na breg, odprla kljun — trikrat rekla ,,ham " — in na svetu so odslej tri debele žabe manj.

Miška je kar zledenela od strahu, ko je videla ta strašni prizor. Obstala je na mestu in trepetala, prepričana, da bo štorklja požrla tudi njo. Ampak štorklja je rekla:

»Le pojdi, miška, svojo pot — za danes sem se že najedla.«

Miška jo je ubrala po poti, ko da ji gori za petami. Strah ji je dal moči, tako da še čutila ni težke vreče na hrbtu. Še pred mrakom je pridrobnela do mlina. Mlinar je vzel zrnje, ga zmlel v moko in jo dal miški. In doma si je miška pošteno oddahnila.

Potem je zamesila testo in si spekla velik, ogromen kolač. Potresla ga je z borovnicami in povabila nanj vse miške in bližnje in daljne okolice. To je bilo oblizovanja, mlaskanja in cmokanja!

Ko so se vse miške do sitega najedle in se napile bistre vode iz lapuhovih listov, so se začele pogovarjati. In neka miška je začela:

»Pomislite, kaj se mi je zgodilo! Sestrična mi je povedala, da je Mišislava povedala Repkiču, da sem jaz rekla, da je Brkica rekla, da je Krempuljka …«

Naša miška pa ji je skočila v besedo:

»Prosim, nehaj s tem, tega ne maram poslušati. Rajši si kaj zapojmo!«