Vrtirepov koledar/Lisinski se zaljubi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

V maju je rdeči lisjaček z rumeno liso na grlu ravno toliko dorasel, da mu je stara mama, košata lisica, dala ime, kot se spo­dobi za lisjaka.

»Ime ti bo Lisinski,« je rekla in si ga všečno ogledovala. »Ni ravno mnogo lisja­kov, ki bi se jim to ime tako lepo prilegalo kot tebi. «

Mladi Lisinski si je zavihal brke in se je počutil na moč odrasel.

»Zdaj pa pojdi malo v svet,« je rekla stara mama, košata lisica. »In imej odprte oči, prosim. Videl boš veliko lepega, v maju je že tako.«

»Kaj bom pa videl takega?« je vprašal mladi Lisinski.

»I, kaj. Med drugim tudi lepe mlade kokoši, ne?«

»Mnjam,« se je obliznil mladi Lisinski.

»Nič mnjam,« je rekla stara mama. »Najprej se jih nauči loviti, kot je treba. Da ne bo tako kot zadnjič, ko ti je fazan ušel naravnost iz gobca.«

»To ni res! Spustil sem ga, ker... ker... ker se mi je zasmilil.«

»Haha in še enkrat haha,« je rekla stara mama z jedkim posmehom in lisjaček je pod kožuščkom globoko zardel.

»No, pustimo ta mučni predmet ob strani. Pojdi malo ven iz gozda, slišiš? Ra­zen tega, da boš našel kakšno spodobno kokoš, si, lepo prosim, tudi ne pozabi ogle­dovati lepot narave. V maju na primer cve­tejo marjetice. Oh, ko sem bila mlada...«

Stara mama, košata lisica, je postrani nagnila glavo in zelene oči so se ji vlažno zalesketale.

»S tvojim starim očetom sva se spozna­la na gozdni jasi, sredi razcvetenih marjetic. Oh, ne moreš si misliti... nad nama jasno majsko nebo, okoli naju pa milijoni marje­tic ... Oh, kje je že to... «

»Kakšne so marjetice?« je z zanimanjem vprašal mladi Lisinski. »Ali letijo po zraku in imajo perje in kokodakajo? Če so take, mi bodo prav gotovo všeč.«

»Ti si butec,« je rekla stara mama. »Mar­jetice so rožice. Ne moreš jih jesti, samo gledaš jih lahko.«

»Zakaj naj bi jih gledal, če pa niso za nobeno rabo?«

»I, zakaj. Zato, ker ti postane prijetno okoli srca, če vidiš kaj lepega, ne? Vi mladi ste pa res brez domišljije.«

Stara mama je lisjačku natanko opisala marjetice in Lisinski je odšel v svet. Prišel je do sončne gozdne jase. Kaj se je zgodilo pred tem, ni tako pomembno — Lisinski je pač srečal nespametno gozdno kokoško... no, te kokoške pač ni več in pustimo ta mučni predmet ob strani, kot bi rekla lisjačkova stara mama, košata lisica.

Prišel je lisjaček na jaso. Sonce je prijet­no grelo, pihljal je rahel vetrc, na jasi je cvetel regrat, ptiči so žgoleli — marjetic pa nikjer.

»Kaj se to pravi,« se je razjezil mladi Lisinski. »Kje so marjetice, bele rožice z ru­menim srcem, o katerih mi je pripovedovala stara mama? Kje so? Kako naj jih gledam, če jih pa ni? In kako naj mi bo prijetno okoli srca, če ni marjetic?«

Sedel je na zadnje šape na sredi jase grdo gledal.

Tedaj je skozi brezov gaj tiho prišla mla­da lisička. Ampak kakšna! Njen kožušček zlat, njen rep košat, njen gobček nasmejal, hrbet lepo zravnan... šla je, tipi tap, tipi tap po mehki gozdni travi in lisjaček je izbuljil oči in srce mu je začelo divje utripati.

Lisička je prišla čisto blizu in rekla:

»Prišla sem gledat marjetice.«

»Jaz tudi,« je rekel mladi Lisinski in dih mu je zastajal od lisičkine prikupnosti.

Na dolgo sta se spogledala, kot se pač velikokrat dva spogledata, posebno v maju. In tedaj je okoli njiju zašumelo in v hipu se je na jasi razcvetelo milijon velikih belih marjetic z rumenimi srci.

Mladi Lisinski in zlata lisička sta staknila smrčka in pozabila na ves svet. Okoli jase je mrgolelo ptičev, ki so se prav nesramno glasno hihitali in čivkali razne neumestne pripombe, lisičji par pa jih sploh ni slišal, ker …

Veste, maj je že tak mesec – kaj hočemo.