Vrtinec
| Vrtinec. Sličica iz življenja. R. F. Žetinski |
| |||||||||||||
Tiho je šumljal potok v gozdu, mirno so tekle njegove vode mimo starih bukev in hrastov, katerih listje je šepetalo, kakor da naroča pozdrave daljnim bratom v tujih krajih, kamor hite vode v potoku.
Ob malem ovinku struge pa se je voda krožila v velikih in malih kolobarih — v vrtinec. Ne levi strani potoka je stal griček, ki je branil »ravni tek vodam; zato je nastal ovinek in vrtinec. Ob vznožju grička pa je stala stara bukev, pod njo pa, kakor nalašč napravi en holm, ki je bil podoben naravni klopi. Stari ljudje so pravili, da je tam pod bukvijo stal svoje dni oltar starih poganov,ki so tukaj darovali gozdnemu bogu. Ko je pa zasijalo solnce krščanstva, pogreznil se je neki oltar ravno tam, kjer dela zdaj vrtinec svoje kolobare. Vrtinec pa je bil občeznano globok tako, da še žrd ne pride do dna; govorica pa je hotela tudi še vedeti, da vrtinec, ne da ničesar več iz svojega žrela, kar je
enkrat prišlo vanj.
Na omenjeni »klopi«, obrastli z mehkim mahom, pa se je dalo prav prijetno sedeti in sanjariti. Pa kdo bi tu sedel? Saj daleč na okrog ni hiše, ni človeškega bitja. Da, če bi le res bilo. Tam ob robu gozda ob potoku je stala starega Filipa — drugega imena še menda sam ni vedel — uboga koča. Iz lesa in ilovke zbita ter s slamo krita gledala je na plano proti jugu; pred njo pa je bil majhen vrtec, kjer je zraven sočivja rastlo, cvetelo in dehtelo mnogo in različnih cvetlic. Kdo jih neki goji? Francka je, Filipova edina hči, ki mu jo je ostavila žena komaj rojeno že samo. Filip je bil prej v bližnji grajščini kočijaž, a zdaj je osemnajsto leto tukaj v tej kočici s svojo edinko — Franciko.
Moral je ostaviti službo kake tri mesece potem, ko mu je žena umrla. Zlomil si je bil nogo ob priliki, ko je skušal dva novo nakupljena konja, ki sta ga z ojem vrgla ob tla in povozila. Graščakinja mu je za to dala košček zemlje v dar, kjer si je postavil kočo ter bival sam s svojo Francko, za katero je graščakinja skrbela do njenega štirinajstega leta. Nekaj si je zaslužil z dolbenjem korit in drugih stvarij, nekaj živeža je dobil vsako leto na graščini. Ko je Francka dorastla, je pomagala tudi ona kak vinar zaslužiti. Najraje pa je imel, če je bila okrog njega, ona pa je bila tudi najraje pri očetu ali pa v gozdu, kjer je nabirala suhljad. To pravico je namreč tudi imel. To je veselo prepevala pred hišo na vrtu, ali pa v gozdu, da je kar donelo po dolinici. Če pa je v gozdu nabrala suhljadi, pa je rada posedela še tam pod staro bukvijo ob vrtincu in sanjala, dokler ni prišel oče po njo, pa še on je časih rad posedel zraven nje in ji pripovedoval o starih bogovih, ki se jim je tukaj žrtvovalo, in ona ga je pazno poslušala ; ali pa sta se oba divila večernemu gozdnemu čaru, dokler ju ni prisilil hlad iti domovi.
Tudi danes je sedela Francka tukaj, a ni imela nič nabrane suhljadi, pač pa je bilo njeno ljubko in nežno lice danes objokano in debele solze so kapale po rdečem licu, ki so je pekle in žgale kakor pereči ogenj. Kaj neki sameva? Kaj joka? Ali gledala je v vrtinec, ki je sukal vabljivo svoje kolobare kakor bi hotel reči: Pridi, pa zapleševa. In razumela ga je. »Pridem, pridem,« je dejala sama sebi, »tajno sučeš svoje kolobare, a ne izdaš vendar nikdar svojih tajnosti. Ti me ne boš varal, me ne boš sunil od sebe kakor —, in nove solze so se vlile po objokanem licu, ko se je domislila njega, ki ga je ljubila z vsem svojim nepokvarjenim, srcem, z vsemi svojimi silami.
Tukaj na tem mestu sta se našli njiju srci, ko jo je nekoč gozdni praktikant zalotil sedečo pod bukvo, ji mehko zakril oči s svoji rokami ter jo vprašal, kdo da je. In ona se mu je nasmejala ljubko, z zvenečim srečnim glasom, odrinila njegove roke raz oči in z rdečico v lici stala pred njim, ki jo je gledal ves zamaknjen. In shajala sta se tukaj pod bukvo, uživala vso slast prve ljubezni, ki jima je zasijala milo in sveže kakor pomladno solnce. Oh, kako divni časi so bili to, ko sta tako roke v roki sedela pod bukvo. Govorila nista mnogo — saj prava sreča tudi ni glasna — a užival a sta to srečo tajno. Kakor skoči električna iskra od oblaka do oblaka, groma pa ni slišati, tako sta se spajali le ustnici v vroče, strastne poljube, ki so prešinjali vse telo. Vrtinec pa je veselo zakrožil svoje vode.
A danes? Danes je samevala sama tukaj, tukaj, kjer je doživela toliko sreče. Nesrečna je bila. Videla je svojega Ivana ob strani nadute, a bogate Dolinčeve Marijane, ki je že dolgo tudi gledala za lepim gozdnim vežbancem. Tako dolgo je nastavljala svoje mreže krog njega, da ga je res ulovila. — Zapustil je svojo Francko in letel za Marijanico. Uboga Francika. Onečastena, zapuščena je lezla okrog hišnih voglov in hirala od dne do dne.
Danes pa na dan poroke Ivanove z Marijanico je kupa dokipela in hitela je Francka v gozd na ono mesto pod bukvo, kjer se pomlad njene ljubezni začela.