Vrtiljak v labirintu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrtiljak v labirintu
Sanja Pregl
Spisano: Sara Prestor
Izdano: 1995
Viri: založba Edina
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ENA


Bila je popolnoma sama. Skoraj popolnoma. Imela je enega samega skoraj prijatelja. Vse preostale poznane ljudi je pustila daleč za seboj. Odselila se je od njih. Odšla je na drugi konec sveta. Da bi lahko bila tisto, kar je mislila, da je. Da bi jo pustili pri miru in ji ne bi vcepljali svojih idej. Da bi morda lahko bila srečna.

Same sebe si nikdar ni predstavljala za prodajalnim pultom v trgovinici čajev, veliki tri krat tri metre. Tudi lastnika trgovinice si ni predstavljala kot gospoda, ki ji bo enkrat na mesec prinesel zaloge in hkrati tudi plačo. Nekako se je preživljala s tem, kar je zaslužila. Bila je svobodna, lahko je počela, kar si je zaželela. Nihče je ni poznal. To ji je ustrezalo.

Prosti čas je preživljala na ulicah. Rada se je potepala in opazovala življenje okrog sebe. Včasih je deževalo. Takrat se je potepala po galerijah ali ogromnih veleblagovnicah. V tako velikem mestu je bilo mnogo zanimivih kotičkov in prostorov, kjer ji ni bilo dolgčas. Nenehno je bila obkrožena z ljudmi, a je nihče ni nikdar zmotil v sanjarjenju. Malokdaj se je s kom zapletla v pogovor. Včasih si je našla kakšno knjigo in jo nato prebirala v svoji majhni sobici.

Bil je dan kot ponavadi, ko je spoznala skoraj prijatelja. Sedela je na travi v parku. Jedla je svoje kosilo. Nedaleč od nje je sedel fant. Bil je tak kot drugi, nič posebnega. Najbrž ga sploh ne bi opazila, če ne bi slišala tihega jokanja. Takrat ga je zaznala. Ni vedela, kaj naj stori. Obsedela je in pojedla do konca. Čez čas je jokanje ponehalo. Fant se je zbral in jo pogledal. Delala se je, kot da tega sploh ne opazi. Pospravila je svoje stvari in odšla.

Vrata trgovine so se odprla. Pogledala je proti njim. Tam je stal fant iz parka. V roke ji je potisnil zvezek. Bil je njen. Najbrž ga je pozabila v parku.

"Ležal je na tleh, ko si odšla. Pobral sem ga. Ne zameri, ampak hotel sem prebrati, kaj piše v njem. Ne znam tvojega jezika. Gotovo si od daleč. Potem sem te poiskal in ti sledil. Danes sem žalosten. Zapustil me je prijatelj. Jaz pa sem ga imet tako rad. Ljubil sem ga."

Brez besed ga je gledala. Vzela mu je iz rok svoj zvezek. On se je obrnil in odšel. Za tisti dan je bilo konec njenega dela. Zaprla je trgovino in odšla domov.

Sedela sta na travi v parku. Jedla sta kosilo. Ona je sedela pod drevesom. On je sedel nedaleč od nje. Ni jokal. Bil je isti fant. Pojedla sta. Se spogledala. Vstal je in se presedel na drugo stran drevesa. Drevo ni bilo debelo. Zdelo se je, kakor da sta naslonjena eden na drugega.

"To, da sem peder, že veš. Tudi veš, da sem žalosten. Ne veš pa, da mi je ime Gerham."

Nebo je bilo pašnik za nekaj malih belih ovčic. Počasi so se premikale po njem. Tudi sonce je potovalo tam. In čas tudi.

"Veš, kje delam. To je pa tudi skoraj vse, kar boš o meni vedel. Moje ime je Marinda."

Pobrala je svoje stvari in odšla. Zvezka ni pozabila.


DVE


Neki planet v vesolju je bil ves prekrit z morjem. V tem morju sta bila le dva otoka. Bila sta daleč vsaksebi, a vseeno tako blizu, da se je videlo z enega na drugega.

Na enem otoku je živel deček. Imel je vse, kar si je želel. Bil je srečen in zadovoljen s svojim življenjem. Nekega dne ga je obšla slutnja, da na drugem otoku živi deklica.

Tam je zares živela deklica. Živela je srečno, saj je delala vse tisto, kar jo je veselilo. Bila je srečna do tistega dne, ko jo je obšla slutnja, da na drugem otoku živi deček.

Deček je vse bolj mislil o svoji namišljeni deklici z drugega otoka. V to svojo vizijo se je zaljubil. Premišljeval je, kaj vse bi lahko skupaj počela, kako srečna bi lahko bila.

Na drugem otoku se je tudi deklica zaljubila v svojo vizijo dečka z druge strani morja. Izmišljala si je skupno življenje, vse neumnosti in vragolije, ki bi jih počela skupaj in razmišljala, kako bi bila lahko oba zadovoljna.

Starala sta se s svojima slutnjama in s svojo ljubeznijo. Deklica ni vedela, ali njen deček res obstaja, toda verjela je vanj in zato je bila prepričana, da tudi deček njo ljubi. Deček je to deklico res ljubil, saj se mu je njegova vizija tako zasidrala v možgane, da ni več dvomil o dekličinem obstoju. V svoji ljubezni sta umrla na isti dan.

Vse na planetu je bilo ganjeno nad njuno ljubeznijo. Vsem se je zdela najbolj prava in najčistejša; za dečka in deklico je ostala neizpolnjena.

Otoka sta se, s privoljenjem celotnega planeta, spustila pod gladino morja. Tako sta se deklica in deček naposled združila. Ljubezen je bila izpolnjena.

Na planetu je bilo morje. Na morju ni bilo več otokov.


TRI


Sedaj sta živela skupaj že leto dni. Da bi bilo ceneje. Imela sta vsak svojo sobo, kuhinjo in kopalnico. Vsake toliko časa sta preživela nekaj časa skupaj. Bila sta skoraj prijatelja.

Bil je dan kot ponavadi. Gerham je Marindi povedal veliko novico. Zaljubil se je. Šele sedaj je prebolel, da ga je prejšnji prijatelj zapusti. Ta nova Gerhamova ljubezen, kakor je sam klical Pordona, je bil simpatičen, postaven mladi mož. Spoznal ga je pred trafiko, ko sta oba želela kupiti zadnji izvod neke revije. Marinda in Gerham sta se prvič v vsem svojem poznanstvu znašla pred tem, da bi se lahko oba zaljubila v istega človeka.

Pordon ju je prišel obiska. Ko ga je Marinda spoznala, se je tudi ona zaljubila vanj. Šele sedaj je ugotovila, da ni tako preprosto, če je tvoj skoraj prijatelj peder. Po dolgem času je ugotovila, da si že dolgo želi nekoga ob sebi. In to ne samo skoraj prijatelja.

Gerham je s Pordonom preživel ogromno časa. Kadar sta bila doma, se je Marinda napotila ven. Zopet je obhodila neštete ulice, trgovine, galerije. Nekako ni hotela sprejeti dejstva, da je človek, v katerega se je lahko zaljubila, in v katerega se je zaljubila, peder. Poleg tega pa še ljubimec njenega skoraj prijatelja. O tem tudi z Gerhamom ni hotela govoriti, saj ni vedela, kako bi reagiral.

Nekega dne je bila sama doma, ko je prišel Pordon. Rekla mu je, da je sama, a je vseeno vstopil. Marindi je bilo neugodno. Ni vedela, kako naj se obnaša. Ni želela, da bi opazil, da je vanj zaljubljena.

Pordon se ni dal motiti. Udobno se je namestil na kavč v njeni sobi in začel govoriti vse mogoče stvari. Tako se je tudi ona kmalu sprostila. Pogovarjala sta se, ne da bi opazila, da je medtem preteklo nekaj ur. Gerham je prišel domov. Sploh ga nista zaznala. Ves začuden ju je gledal in nič mu ni bilo jasno.

Po nekaj mučnih minutah, ki so jih vsi trije preživeli skupaj, je Pordon vstal in ju pustil sama. Nekaj časa sta se brez besed gledala. Marinda je vstala, da bi odšla spat. V tistem trenutku je Gerham znorel. Bil je tak, da ga Marinda ni prepoznala. Vedno je bil miren in tih. Sedaj je razmetaval stvari naokoli in kričal.

"Nikdar si nisem mislil, da si takšna. Da mi boš poskušala vzeti Pordona. On je vse, kar imam na tem svetu. In potem prideš ti in mi ga hočeš vzeti." Malo se je umiril in se usedel. Marinda je prišla do kavča, na katerem je sedel Gerham. Objela ga je in se stisnila k njemu.


ŠTIRI


"Bil sem majhen deček. Tak, kot so vsi. Ime so mi dali Gerham. Še sedaj ne vem, kje so našli tako neumno ime. Vsi so me imeli radi. Mamica, očka, moj brat in moji dve sestri. Bili smo povprečna srečna družina. Tudi sam sem bil zelo srečen.

Potem sem nekega dne začel hoditi v šolo. V šoli so bili vsi drugačni od mene. Vsi so bili beli. Jaz pa sem bil črn. Si lahko predstavljaš, kaj pomeni tak šok za šestletnega dečka. To bi še preživel, če se ne bi neprestano delali norca iz mene. Vedno sem bil sam. Ko smo se preselili, je bilo malo bolje. Tam je bilo v šoli več črncev. Našel sem si nekaj prijateljev med njimi. Svet se mi je zazdel zopet lep. Imel sem ljudi, s katerimi sem se lahko igral in preživljal svoj prosti čas. V šoli so se še vedno delali norca iz nas, toda ker nas je bilo več, mi je bilo laže. Tudi ostali del moje družine se je v novem okolju dobro ujel in bili smo še bolj srečni.

Prišlo je obdobje, ko so se vsi fantje okoli mene začeli zanimati za deklice. Mene sploh niso zanimale. Mislil sem si, da me bodo začele zanimati kasneje. Pa me niso. Vse bolj so me zanimali moji prijatelji. Kmalu sem ugotovil, da sem imam rajši fante kot dekleta. To je bil zame šok. Sam sem se s tem sprijaznil, nisem pa vedel, kako bodo reagirali moji domači. Strah me je bilo. Vedel sem, da ne bodo razumeli. Vedno bolj so me spraševali, kdaj bom pripeljal domov kakšno dekle. Če mi je katera všeč in če se s katero dobivam. Nekega dne sem imel tega dovolj. Povedal sem jim, da sem peder. Bili so pretreseni. Niso me mogli razumeti. Oče me je nagnal od doma. Da mu ne bom delal sramote, je rekel. Mami sem se smilil. Hotela mi je pomagati, a je vedela, da očeta ne bo prepričala. Zato mi je dala nekaj denarja. Z njo imam še stike. Pomaga mi, ko le more. Imamo kar zadosti premoženja, ki pa nikoli ne bo moje. Mama mi pošlje vsake toliko nekaj. Če kdaj kaj potrebujem. Prek nje izvem, kaj se dogaja z očetom in mojim bratom in sestrama. Tudi oni nočejo nič vedeti o meni.

Odšel sem. Malo sem taval naokoli, potem sem srečal tega človeka. Vzljubil sem ga. Skupaj sva živela. Rad sem ga imel, on pa me je samo izkoriščal. Bolje to, kot ne imeti nikogar, sem si mislil. Takrat sem trpel. Potem me je pusti. Kakšen sem bil takrat, se spomniš. Sedaj imam Pordona. Zelo ga imam rad. Ne bi prenesel, da bi ga izgubil. Ne vzemi mi ga. To bi bilo zame preveč."


PET


Gerham in Pordon sta odšla na morje. Za celo poletje. V tem času je od njiju dobila Marinda nekaj kartic. To je bilo vse.


Draga Marinda,

NA DNU MORJA JE ŽIVEL MORSKI MOŽ. NEKEGA DNE SE JE ZALJUBIL V DEKLICO, KI JE ODŠLA PLAVAT V MORJE. BIL JE TAKO ZALJUBLJEN, DA JO JE POTEGNIL S SEBOJ NA DNO MORJA. DEKLICA POD VODO NI MOGLA DIHATI, ZATO SE JE ZADUŠILA. KO JE MORSKI MOŽ TO VIDEL, JO JE ODNESEL NA OBALO. LJUDJE, KI SO DEKLICO NAŠLI, SO MISLILI, DA JE UTONILA, KER NI ZNALA PLAVATI. MORSKI MOŽ PA SE JE OD ŽALOSTI SPREMENIL V RAKA.

Pozdrav, Gerham.


Draga Marinda,

DEKLICO SO NEPRESTANO SRBELE OČI. PRASKALA SE JE, PA NI NIČ POMAGALO. ZATO JIH JE VZELA VEN IN JIH VRGLA RIBI. RIBA JE BILA TEGA ZELO VESELA, ZATO JE DEKLICO ODNESLA PREK OCEANA NA DRUGO CELINO. DEKLICA SI JE TO NAMREČ NADVSE ŽELELA. TAM JO JE ODLOŽILA. DEKLICA, KI NI PRAV NIČ VIDELA, JE PADLA V ROKE LJUDOŽERCEM. TI SO JO Z VESELJEM POJEDLI.

Pozdrav, Pordon.


Najljubša najina Marinda,

RIBIČ JE ULOVIL HOBOTNICO. ODNESEL JO JE NA LADJO. TAM JO JE DAL KUHATI. NAMERAVAL JO JE KUHATI CELO NOČ, TODA VMES GA JE PREMAGAL SPANEC. IZ MORJA JE PRIŠLA OGROMNA HOBOTNICA - VEČJA OD LADJE - IN LADJO POTEGNILA NA DNO MORJA. RIBIČ SE JE ZJUTRAJ ZBUDIL IN TO SO SE MU ZDELE NAJBOLJ ČUDNE SANJE, KAR JIH JE KDAJKOLI IMEL. POGLEDAL JE NAOKROG. OKOLI NJEGA SO PLAVALE RAZLIČNE RIBE.

Tvoja najdražja G. in P.


Draga moja,

MALA BEBA SE JE ODPRAVILA NA MORJE. S SEBOJ JE VZELA ŽOGO. SREDI MORJA JE SREČALA MORSKEGA PSA. TA JE ŽOGO POJEDEL, BEBA PA SE MU JE ZASMILILA IN ODNESEL JO JE DO AFRIŠKE OBALE. TAM JE BEBO NAŠLA OPICA. TA JO JE VZREDILA V POSTAVNEGA MLADENIČA. MLADENIČ SE JE NEKOČ ODŠEL KOPAT. ZOPET JE SREČAL MORSKEGA PSA. TA GA NI SPOZNAL IN GA JE ZATO POJEDEL.

Pordon.


Ljuba Marinda,

ŽOGICA NOGICA, KI JE STANOVALA V MESTU Z REKO, SE JE Z MOSTU VRGLA VANJO. REKA JO JE NOSILA. NAJPREJ V VEČJO REKO, NATO V MORJE. TAM JO JE ZAGLEDAL MORSKI PES IN JO POJEDEL. MORSKEGA PSA JE UJEL RIBIČ, GA RAZREZAL IN V NJEM NAŠEL ŽOGICO NOGICO. TODA BILA JE BREZ NOG. ODNESEL JO JE OTROKOM. TI SO JE BILI VESELI.

Gerham.


ŠEST


Marinda se je počutila nekako osamljeno. Navadila se je, da je bil vedno kdo doma. Ko je imela še samo svojo sobo, ni bila tako osamljena. Sedaj se je lahko sprehajala po celem stanovanju in to ji je zbujalo občutek samote.

Drugič v življenju se je zaljubila. Prvič je bila to najstniška ljubezen, ki je trajala kar štiri leta. Potem je ljubezen nekako izginila in ostala je sama. Sedaj, po skoraj petih letih, se je zaljubila v fanta, ki ima rad druge fante. Prav smešno se ji je zdelo vse skupaj. Bilo ji je všeč, da sta Gerham in Pordon odšla za nekaj časa. Tako se bo vsaj malo spravila k sebi. A pogrešala ju je vsak dan bolj. Bolj ko je premišljevala o Pordonu, bolj je spoznavala, da se je zaljubila v misel, da bi z nekom bila. Pordon je bil človek, s katerim bi lahko bila. Najbrž se je zaljubila vanj, ker je bila ljubosumna na Gerhama in na njegovo ljubezen. Privoščila mu jo je. A tudi ona bi bila rada srečna. Rada bi bila z nekom. Ni si več želela biti sama.

Nekega dne je iz dolgočasja zavila v neki malo bolj fin lokal. Usedla se je za prazno mizo in si naročila pijačo. Kot ponavadi je začela opazovati ljudi okrog sebe. Za mizo v kotu je zagledala mladeniča. Bil je najlepši človek, kar jih je v življenju videla. Ni hotela, da bi opazil, kako ga gleda, a pogled ji je vedno znova uhajal k njemu. Ni si znala pomagati drugače, kakor da je plačala pijačo in zapustila lokal. Že račun sam jo je streznil. Lokal je bil vsekakor preveč fin za njene dohodke.

Odšla je domov. Spomnila se je na Pordona. Gerham je srečen s Pordonom. Privoščila mu je. Ona je bila zaradi tega nesrečna. Želela si je nekoga ob sebi. Sploh ji ni bilo pomembno, da bi bil tako lep kot tisti tujec iz lokala, le da bi jo imel rad.


SEDEM


Nekje na svetu je živela deklica. Med množico ljudi je živela čisto normalno življenje. Njej sami se je zdelo dolgočasno. Ni imela prijateljev. Bila je zelo osamljena, čeprav je vsak dan srečevala veliko ljudi. Veliko jih je tudi poznala. A vsi so se ji zdeli čudni, drugačni od nje. Zato so jo odbijali.

Osamljena deklica je zelo rada spala. V sanjah je vedno srečevala veliko ljudi, ki pa so bili drugačni od tistih resničnih. Z njimi se je dobro razumela, zabavala in kratkočasila. Počenjala je najrazličnejše zanimive stvari, ki jih v resničnem življenju ni mogla.

Vsako jutro, ko se je zbudila, si je zaželela, da se naslednjič ne bi več prebudila. Resničnega sveta ni marala in zato se je tako rada zatekala v sanjskega. Vsak povratek zjutraj je bil zanjo boleč.

V resničnem življenju se skoraj z nikomer ni pogovarjala. Če pa se je že s kom, mu je omenila svojo željo. Komurkoli je to povedala, vsak jo je prepričeval, da izpolnitev njene želje ni možna.

Neke noči, ko je zopet zaspala in sanjala, se ji je v sanje prikradel deček, ki ji je bil zelo všeč. Želela si ga je spoznati. Ni vedela kako. Zjutraj se je zbudila in cel dan je bila slabe volje, ker dečka iz sanj ni spoznala. Razmišljala je samo še o tem, kako naj ga spozna in kaj naj naredi, ko ga bo naslednjič videla. Dolge noči je čakala, da bi se zopet pojavil. Tako je imela svoj načrt že docela sestavljen.

Neke noči je zopet prišel. Bila je tako vesela, da ni vedela, kaj naj stori. Njen načrt ji je v trenutku izpuhtel iz glave. A tokrat deček ni kar odšel. Prišel je do nje in jo nagovoril. Tako sta se spoznala.

Odslej se je vračal k njej vsako noč. O številnih stvareh sta že govorila in se pogovarjala. Vsakič ji je bil bolj všeč. Ko sta se že dolgo in dobro poznala, ji je neke noči predlagal, da bi ostala pri njem. Bila je presenečena nad njegovim predlogom, saj je že povsem verjela, da to ni mogoče.

Deček ji je razložil, da je bil tudi sam včasih tak kot ona. Da je živel resnično življenje, a se je raje zatekal v sanjskega. Da je prespal večino svojega časa in da bi ga še več, če mu tega drugi ljudje ne bi preprečevali. Tako se je nekega dne preselil v sanjski svet.

Deklica je sedaj videla, da se je mogoče preseliti. Deček ji ni povedal kako, ker tega ni smel. Sama je morala ugotoviti. Neprestano je mislila na to in vse bolj si je tega želela. Ta njena želja ji je odprla vrata v sanjski svet. Nekega jutra se preprosto ni več zbudila.

Ljudje v realnem svetu si niso znali razlagati nenavadne smrti tako mlade deklice. Vsi so bili prepričani, da je umrla, ona pa se je le preselila v svet in k ljudem, ki si jih je želela.


OSEM


Dogajalo se je že tri tedne. Vsak drugi dan je prišel v trgovino šopek rož zanjo. Od neznanca. Na vizitki ni bilo nikoli nobenega imena. Mislila si je, da ji rože pošiljata Pordon in Gerham. Toda, zakaj? In zakaj šele po dveh mesecih njune odsotnosti? Toliko jima že ne more pomeniti, da bi šla v take stroške samo zato, da bi jo spravila v dobro voljo.

Prvi dan četrtega tedna se je v trgovini pojavil on. Takoj je vedela, da ji on pošilja rože. Delal se je, da je ne pozna. Kupil je toliko čaja, kakor ga Marinda ni prodala v celem tednu. Nato se je obrnil in odšel iz trgovine. Ni si bila na jasnem, ali se je zmotila, ali si je on premislil, ko jo je ponovno videl. Pa ni bilo ne eno ne drugo. Ko je zaklepala trgovino, jo je že čakal. Spogledala sta se. Brez besed jo je prijel za roko. Odšla sta proti lokalu, kjer sta se prvič videla.

Ime mu je bilo Sargoš. Večini ljudi se je zdel najlepši človek. To se mu je tudi poznalo. V svojem dotedanjem življenju je imel že precej deklet. Marinda se mu je zdela nekaj posebnega. Rad bi bil z njo. Hotel ji je dokazati, da misli resno. Zato ji je toliko časa pošiljal rože.

Marinda ni vedela, kaj naj si misli. Ali se dela norca iz nje, ali misli resno. Ko ji je povedal vse to o sebi, ga je nekaj časa gledala, potem se je začela na ves glas smejati. Ljudje so jo začenjali čudno gledati, Sargoš pa se ji je pridružil. Smejala sta se, kakor da ne bi bila pri pravi. S tem si jo je pridobil na svojo stran. Do poznega večera sta sedela v lokalu in se pogovarjala vse mogoče. Postajal ji je vedno bolj všeč. Ob njem bi pozabila na Pordona. Lahko bi bila morda srečna. Na to si še ni upala pomisliti, a iskrica se je že zanetila v njej. Pozno ponoči jo je pospremil do njenega stanovanja. Odpeljal se s svojim precej dragim avtomobilom.

Marinda je dolgo ležala budna na postelji. Ni in ni mogla zaspati. Naj si je govorila karkoli, vedno je prišla nazaj na isto. Tokrat se je zares zaljubila. Pordon ni bil v primerjavi s Sargošem nič. Sicer nobenega ni dobro poznala, a neki notranji glas ji je dal to vedeti. Sargoš je bil tisti, ki si ga je želela ob sebi. Ga imeti zase.


DEVET


Gerham in Pordon sta se vrnila domov. Marinda in Sergoš sta bila sedaj skupaj že mesec dni. To je bila enkratna novica. Gerham si je oddahnil. Ni mu bilo treba biti več ljubosumen. Pordonu je bilo to všeč. Z lažjim srcem se je sedaj priselil k njima. Z Gerhamom sta se bala, kako bi o svojem skupnem življenju povedala Marindi. Sedaj se je vse dobro izteklo.

Odkar sta se Gerham in Pordon vrnila, se Sergoš ni več pojavil pri Marindi doma. Sprva je bilo to neopazno, a je postajalo vse bolj očitno. Prej mu je bilo vseeno, ali sta dan preživela pri njem ali pri njej. Sedaj pa jo je prišel iskat v trgovino, potem sta odšla malo naokrog ali k njemu.

Marindi je bilo neprijetno. Pordonu in Gerhamu ni znala tega razložiti. Izgovarjala se je, da je njihovo stanovanje premajhno, da Sargoš nima časa, da tudi prej ni prihajal... Sargoša si ni upala vprašati, zakaj sedaj noče več priti k njej. Ni ga še dobro poznala. Izgubiti ga tudi ni hotela.

Nekega popoldneva sta se sprehajala po galeriji, se pogovarjala o vseh mogočih stvareh. Povabila ga je na večerjo k sebi domov. Na večerjo z Gerhamom in Pordonom. Obstal je na mestu. Kakšnih pet minut jo je samo gledal. "Zakaj?" To je bilo vse, kar je spravil iz sebe.

Marinda je bila nad tako reakcijo presenečena. Zbrala se je in ga pogledala v oči. "Sargoš, rada te imam. Zelo te imam rada. Rada bi bila celo življenje s teboj. Gerham in Pordon sta moja skoraj prijatelja. Živim z njima, zato bi rada, da se spoznate. Lahko bi kdaj odšli kam skupaj. Se vsi štirje zabavali."

"Ne, Marinda. Nikdar ne bomo odšli nikamor skupaj. Lahko živiš z njima, a mene ne mešaj v to. Lahko sva skupaj, a k tebi ne bom več prihajal. Tudi jaz te imam zelo rad. Tudi jaz bi bil rad s teboj celo življenje. A zato nočem imeti nobenega opravka s tvojima sostanovalcema. Rekel bi ti, da se preseli k meni, a se še ne poznava zadosti. Nisem še pripravljen na to."

Potegnil jo je k sebi in poljubil. Marinda ni vedela, kako naj si vse to razlaga. Hotela je, da bi vsaj enkrat prišel k njej. Ni vedela, kako naj vse to razloži Gerhamu in Pordonu. Ni ji bilo vseeno, kaj si bosta mislila o Sargošu. "Samo eno večerjo, prosim," je zašepetala Sargošu na uho.

Zagrabil jo je za ramena in se z obrazom približal k njenemu. Ustrašila se je tega. "Samo enkrat. Zaradi tebe. Potem mi niti enkrat ne reci česa podobnega. Se razumeva?"


DESET


Bila je na vrtiljaku. Nenadoma se je znašla na njem. Ni vedela, kako in kdaj je prišla nanj. Preprosto - sedela je na njem.

Dejstvo, da sedi na vrtiljaku, je sploh ni vznemirjalo. Vrtiljak je miroval - ni se vrtel. Ona je sedela, kakor bi lahko sedela kjerkoli. Svet je bil enak kot prej.

V nekem trenutku se je začel vrtiljak premikati. Spočetka tega sploh ni zaznala. Gibanje je bilo tako počasno in enakomerno, da jo je uspavalo bolj kot karkoli drugega. Prepustila se je njegovemu gibanju. Nič se ni upirala. Prilagodila se je novemu načinu življenja. Zdelo se ji je, da je bolj srečna kot prej. Bilo ji je všeč.

Sčasoma je začela zaznavati in ugotavljati spremembe. Ne samo, da se je vrtiljak vrtel vedno hitreje. Tega kakor da ni opazila. Bolj je opažala spremembe v obnašanju ljudi. Njeno dojemanje okolice se je nekako spremenilo. Tudi okolica se je do nje obnašala drugače kot prej. Ni si bila na jasnem, ali je to res ali si vse skupaj le domišlja.

Ljudje, ki so jo prej poznali, so jo opazili in pozdravili samo še včasih. To je niti ni toliko motilo. Bila pa je presenečena - skoraj pretresena - saj tudi ona ljudi, ki jih je poznala, pa tudi tistih, ki jih je imela rada - ali se ji je vsaj prej tako zdelo - ni več zaznala. Ali pa jih je zaznala le bežno. Nekako zanjo niso bili več pomembni. Tega si ni znala razložiti. Je bila to le posledica tega, da oni niso zaznali nje? Ali jih enostavno sama ni hotela več opaziti? Ni hotela biti vključena v njihovo življenje? Zanjo niso bili več pomembni.

Vrtiljak se je vrtel vedno hitreje in hitreje. S tem pojavom se je krepilo tudi njeno nezanimanje za okolico. Kakor da bi bilo to dvoje med seboj nekako povezano! Te povezave ni opazila. Ali pa je ni hotela opaziti.

Ljudje so samo še švigali mimo nje. Vsi so se ji zdeli med seboj podobni. Nekakšne sence, ki jih ni ločila med seboj. Tudi ni več vedela, zakaj take sence sploh obstajajo. Ni poznala njihovega pomena. Sem ter tja je ujela kakšno njihovo besedo, in vse skupaj se ji je zdelo brez zveze in brez kakršnegakoli pomena ali sporočila. Ni mogla doumeti, kaj hočejo te sence s svojimi besedami. Vse te besede so ji šle pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Ni jih več zaznavala. Na vsake toliko časa se ji je zazdelo, da je kakšno ujela. Tudi o tem ni bila več prepričana. Vrtiljak se je vrtel še hitreje. Na začetku jo je vse skupaj zabavalo. Zdelo se ji je nekako nenavadno. Sedaj jo je že utrujalo. Počasi se je začela vsega bati. Ni vedela, zakaj se boji. Najprej se je le malo bala. Ni vedela, katero drugo čustvo naj uporabi. Uporabila je strah. Toda strah je naraščal. Kmalu ga ni mogla več prenašati. Ni vedela, kako naj se ga znebi. Ali ga vsaj zmanjša.

Poskušala je z govorjenjem. Iz sebe je pljuvala besede, kakor da sploh še nikdar v življenju ni govorila. Vse skupaj se ji je zdelo smešno, čudno. Toliko se je le zbrala, da bi ji uspelo napraviti cele stavke. Končno ji je uspelo. Videla je, da je to naredilo neki vtis na ljudi - sence - okoli nje. Toda vrtiljak se je zopet zavrtel še hitreje. S hitrejšim vrtenjem vrtiljaka pa je tudi upadalo zanimanje ljudi zanjo. Stavki, ki jih je izgovarjala, jim niso prišli več do ušes. Morda le kakšna beseda. To jo je spravljalo v obup. Začela je kričati. Izkričala je vse, kar ji je prihajalo iz ust. Toda ljudje se tudi za to niso več menili. Ni se jim zdela več pomembna. Ko je to opazila, se je vprašala, ali so jo sploh kdaj v življenju opazili. Ali se jim je sploh kdaj zdela pomembna.

Vrtiljak se je vrtel še hitreje. Bil je že na robu svojih zmogljivosti. Takrat se je tudi njej sami zazdelo vse skupaj nepomembno in brez pomena. Nekako sploh ni več opažala okolice. Tudi sebe je težko opažala. Kaj šele kontrolirala. Roke in noge so ji odpovedale. Sploh ničesar več ni mogla premikati. Še svoje misli je komaj kdaj ujela. Šlo ji je na bruhanje, pa tudi tega ni mogla več narediti. V njeni glavi se je nekaj začelo spreminjati. Njeni možgani, ki ji tako ali tako niso bili več koristni, so začeli spreminjati svojo obliko. Iz neke čudne kepe mesa se je začela oblikovati konkretna masa. Vedno bolj je bila izdelana. Vedno bolj je bila podobna vrtiljaku. Ko ji je pamet dokončno odpovedala, so se tudi možgani dokončno spremenili v vrtiljak.

Tako sta bila naenkrat dva vrtiljaka. Tisti, na katerem je sedela. In drugi v njeni glavi. Oba sta se vrtela vedno hitreje. Tisti hip, ko sta oba dosegla svojo največjo možno hitrost, in ko sta jo tudi presegla, je občutila blaženost. Konec trpljenja. V tem trenutku so se atomi, ki so jo do konca sestavljali, razgubili vsak zase po celotnem vesolju. Od takrat naprej je obstajala v neštetih atomih po celotnem vesolju. Pa se tega ni več zavedala. Bila je nič.


ENAJST


Cel dan je šlo Marindi vse narobe. Ni si upala pomisliti, kaj bo šele zvečer. Sargoš ji je mnogokrat dal vedeti, da mu ni do te večerje. Pordon in Gerham sta se je zelo veselila. Komaj sta čakala, da bosta spoznala Marindinega prijatelja. Marinda pa ni vedela, ali se je boji ali veseli.

Preden je vstopil, je imel Sargoš še dobre namene. Doma se je nekako prepričal, da bo zaradi Marinde dobre volje. Da se bo delal, da uživa v njihovi družbi. Potem je pozvonil. Vrata mu je odprl Gerham. Sargoša je zadela skoraj kap. Marinda mu ni nikoli povedala, da je njen sostanovalec črnec. Ko bi to prej vedel, se ne bi dal prepričati. Gerham je prebral njegove misli, a se ni dal motiti. Navajen je bil ljudi, ki so podobno mislili. Sargoš se bo že moral navaditi, če bosta z Marindo hotela ostati skupaj.

Iz nerodnega položaja ju je rešila Marinda. Prišla je do vrat in poljubila Sargoša. Iz rok mu je vzela rože, ki jih je prinesel. Sargoš se je malo pomiril. Morda bo pa le preživel. Ko je vstopil v dnevno sobo, je zalotil Gerhama in Pordona v objemu. Nista pričakovala, da bo Sargoš prišel tako hitro za njima. To je bil še drugi šok zanj. Mislil si je, da vsaj pred njim ne bosta kazala, da ste imata rada. Gnusila se mu je že samo misel, da se dva moška lahko dotikata drug drugega. Ko je to videl, se je zavedal, da bo ta večer katastrofa. Teh dveh ljudi za nič na svetu ni želel v svoji bližini. Ni razumel Marinde, ki je z njima preživljala dan za dnem.

Sedeli so za mizo. Vsi so bili že skoraj pol ure tiho. Bilo je zelo mučno. Jedli so in se pretvarjali, da zaradi tega ne morejo govoriti. Hrane je kmalu zmanjkalo. Sedaj so se morali začeti pogovarjati. Gerham in Pordon sta poskušala z različnimi temami začeti pogovor. Marinda jima je pomagala. Vse je bilo zaman. Sargoš je nezainteresirano sedel za mizo in se ni zmenil za vsa njihova prizadevanja. Tudi če ga je kdo naravnost nagovoril, se je delal, da ne sliši. Preselili so se v dnevno sobo. Nič ni pomagalo. Sargoš se je usedel v kot in se zatopil v knjigo, ki je slučajno ležala tam.

Ko je minilo toliko časa, kot se mu je zdelo primerno, je rekel, da bo odšel. Marinda si je po svoje oddahnila, ker bo ta mučni večer za njimi. Po drugi strani pa ni razumela Sargoševega vedenja. Vedno je bil zelo razumevajoč do vseh ljudi. Zakaj ne more biti tudi do Gerhama in Pordona? Morda je njena napaka, saj mu ni omenila, da je Gerham črn. Tudi ko sta gledala tisti film o pedrih, ji ni nikoli rekel, da se mu gnusijo. Sedaj je bila jezna, da je tako vztrajala pri tej večerji. Vsem skupaj bi bilo prihranjenih precej neprijetnih trenutkov.

Sargoš je vstal. "Oprostita, ampak pedrov ne prenesem." Obrnil se je, pogledal Marindo in jo s tem vprašal, ali gre z njim ali ne. Hitro se je oblekla in pomahala Gerhamu in Pordonu. Zašepetala jima ja, da se bodo kasneje o vsem pogovorili. Pohitela je za Sargošem, ki jo je že čakal v avtomobilu.


DVANAJST


Marinda in Sargoš sta zapustila stanovanje. Odšla sta v svoj lokal. Usedla sta se. Vsa ta dejanja sta opravljala molče. Sedela sta si nasproti. Pogledala sta se. Takrat je Sargoš eksplodiral.

"Ne razumem te, Marinda. Kako lahko vzdržiš s tema dvema človekoma? Ali ne vidiš, kako sta sluzasta? Nikdar več ju nočem videti. Taki ljudje so mi odvratni. Nikogar ne morejo imeti radi. Defektni so. To ni naravno, da se dva moška ljubita. S tem ne naredita nič. Ne moreta imeti otrok. Take ljudi bi morali ubiti."

"Sargoš, tudi to so ljudje. Prepričana sem tudi, da so sposobni ljubiti bolj kakor marsikdo, ki je zate normalen. Bolj so občutljivi. Nihče jih ne mara, zato morajo biti odporni. Hkrati pa imajo globlja čustva. Nekaj časa ju že poznam. Prepričala sem se o tem. Verjemi mi. Saj z njima živim."

"Marinda, kakšne so tvoje izkušnje, me ne zanima. O tem imam svoje mnenje in ne bom ga spremenil. Ne moreš soditi vseh takih ljudi po njiju. Ta dva sta morda izjemi, toda vsi ostali se nenehno spogledujejo, iščejo nove partnerje. Ti poznaš dva, jaz pa sem jih srečal že ogromno. Verjemi mi. Vem, kakšni so. Nenormalni, pokvarjeni so ti ljudje. Za take ni prostora med nami. Če se imata dva človeka rada in se ljubita, je tudi seks zelo pomemben. To, kar se gredo oni, pa ni seks. To je nekaj odvratnega."

"Res ne razumem, s čim so se ti pedri zamerili. Saj sem ti že prej povedala, kakšna sta onadva. Če te to tako moti, bi lahko rekel, in vsem bi bil prihranjen ta večer."

"To, da sta pedra bi še prenesel. Zakaj mi nisi povedala, da je Gerham črnec. Če bi to vedel, bi nam sam prihranil vso to kolobocijo. Zame so črnci nižja rasa. Morali bi ostati tam, kjer so bili. Tu ni prostora za njih. Tako so nagnusni. To sploh niso ljudje. Kako se z Gerhamom sploh lahko pogovarjaš? Ne razumem, kako si se odločila, da boš z njim živela. Imel sem te za pametno, sedaj pa ne vem več, kaj naj si mislim tudi o tebi. Vsak dan gledaš tisto črnoto pred seboj in vohaš tisti smrad. Ne boš mi rekla, da ne smrdi. Vsi črnci smrdijo. Potem pa še Pordon. Saj je lep dečko, toda če samo pomislim! Kako lahko gledaš, da se slinita tam pred tabo. Ali si predstavljaš, kaj delata v svoji sobi? Kar na bruhanje mi gre, če pomislim."

"Sargoš, tudi sama sem te imela za pametnega, razgledanega. Po teh tvojih izjavah ničesar več ne razumem. Saj ti niso nič naredili. Zakaj imaš tako mnenje o njih?"

"Kako veš, da mi niso nič naredili?" V istem hipu je utihnil. Nezavedno je povedal več, kakor si je želel. Gledal je Marindo in ni vedel, ali naj nadaljuje. Ona ga je tiho gledala in čakala, kaj bo naredil.

"Draga moja. Tega nisem povedal še nikomur. Tudi tebi nisem mislil. To sem hotel obdržati kot skrivnost. Povedal ti bom. Morda me boš potem razumela."

"Ko sem bil star dvanajst let, me je zlorabil neki gospod. Bil je črnec. Z mojim očetom sta skupaj delala veliko stvari. Odpeljal me je na barje. Delal mi je grozne stvari. Izbrisal sem jih iz spomina. Vse, česar se od tega dogodka spomnim, je to, kako sem strmel v sonce, medtem ko se me je tista žival dotikala. Poskušal sem ne misliti na tisto, kar se mi je dogajalo." Utihnil je in jo dolgo gledal. "Upam, da me sedaj malo bolj razumeš."


TRINAJST


Nekje na svetu se je rodila deklica. Rastla je in bila zelo srečna. Svoje nesreče se sploh ni zavedala. Nesreča te deklice pa je bila, da je bila zakleta. Sama tega ni vedela. Tega ni vedel pravzaprav nihče.

Deklica je živela, ne da bi karkoli slutila.

Nekega dne je začutila v sebi bolečino. Ni si je znala razložiti. Ni vedela, od kod prihaja. Čutila je nekaj nenavadnega, bolečega v sebi. Tudi locirati te bolečine ni znala. Včasih se je pojavila na enem delu njenega telesa, drugič zopet ne drugem. Mislila je, da bo bolečina nenadoma prešla, na način, kot se je tudi pojavila. Z njo se ni preveč obremenjevala.

Bolečina pa ni prešla. Nasprotno. Stopnjevala se je. Deklica je odšla k zdravniku. Tudi ta ji ni znal pomagati. Ne ta, ne kakšen drug zdravnik ni odkril vzroka bolečine. Deklici je bilo vsak dan huje.

V deklici začela rasti nenavadna rastlina.

Najprej je bila samo seme, ki je potovalo po telesu. Zato deklica ni čutila bolečine vedno v istem delu telesa. Ko je to seme našlo mesto, na katerem je lahko začelo rasti, se je ustavilo. Začelo je poganjati korenine. Ko se je s koreninami dodobra zasidralo v dekličino telo, je začelo poganjati še nekakšne veje.

Rastlina se je vse bolj bohotila v njenem telesu. Zasedla je že celo telo. Tudi v roke in noge je že prodrla. Samo v glavo ni mogla, ali pa ni hotela priti. Ko se je razrasla toliko, kolikor se ji je zdelo primerno in je bilo zanjo udobno, je začela poganjati najprej liste, nato pa še trnje.

Kolikor bolj se je rastlina razraščala in bohotila, toliko bolj je deklico bolelo. Preden je rastlina začela ustvarjati liste in trne, je deklica že mislila, da bo z njo spet vse v redu. Rastlina ji je pustila toliko časa, da si je vsaj malo opomogla. Da je zopet dobila barvo v lica. Ko je začela rastlina poganjati liste in trne, je deklica barvo v licih spet izgubila. Na bolečino, ki je bila sedaj stalno navzoča, se je nekako navadila. Tudi obremenjevala se ni več s tem, saj je mislila, da ji je življenje namenilo takšno usodo.

Ko je rastlina v deklici ustvarila toliko trnov in listov, kolikor si je zamislila, se je začela krepiti. Energijo za svojo moč je črpala iz deklice. Bolj je bila rastlina mogočna, bolj slaba je bila deklica.

Ljudje okoli deklice so bili prestrašeni. Niso vedeli, kaj se z njo dogaja in kako bi ji pomagali. Okoli nje so se zvrstili že vsi zdravniki, a nobeden ni mogel ugotoviti nič nenavadnega. Za vse je bila popolnoma zdrava, čeprav so videli, da jim hira pred očmi. Nekateri so si upali izgovoriti misel, da se deklica samo pretvarja. S to izjavo naj bi njihov sloves in znanje ostala neomadeževana.

Deklica je bila vsak dan bolj suha in bleda. Lahko bi rekli, da je bila vsak dan bolj prozorna.

Rastlina je napolnila že skoraj ves prostor v deklici, tako da od dekličine notranjosti ni bilo skoraj ničesar več. Samo notranjosti glave se rastlina ni dotaknila. Ta je ostala nespremenjena. Deklica je lahko samo še mislila. Nič drugega ni več mogla. Niti premikati se. Ljudje so jo položili na posteljo. Postala je svetovno čudo in radovedneži s celega sveta so jo hodili opazovat. Nihče je ni vprašal, če ji to ustreza. V to so jo preprosto prisilili.

Deklica je bila zmedena. Bolečina se je nekako polegla, ali pa je bila nanjo že tako navajena, da se ji je to samo zdelo. Na dogajanje v sebi ni več toliko mislila. Nehala se je ubadati z uganko, kaj se z njo dogaja. Bolj jo je začelo zanimati dogajanje okoli nje. Ni mogla verjeti, da so jo ljudje trumoma hodili gledat. Nihče se ni toliko potrudil, da bi jo vprašal, če si morda kaj želi. Saj ne, da bi si kaj želela, samo malo prijaznosti je hotela, od kogarkoli.

Njeno telo je postajalo vsak dan bolj prozorno. Toda ta prozornost je bila nekako motna, tako da se ni videlo v notranjost. Da se ni dalo prepoznati rastline, ki je skoraj že dosegla velikost in bohotnost, ki si ju je zadala.

Nastopil pa je trenutek, ko je rastlina to dosegla. V tem trenutku se je lotila še dekličine glave. Najprej deklica tega sploh opazila ni. Ko pa je bila vedno bolj zaspana in ko je tudi vedno več spala, je ugotovila, da se tudi v njeni glavi nekaj dogaja. Hotela je na to opozoriti ljudi okoli sebe, pa je bilo že prepozno. Ni mogla več govoriti. Samo oči je lahko premikala. Ko je to počela, so se ljudje začeli smejati. Nihče niti pomislil ni, da bi deklica rada s tem kaj povedala. Ko je deklica to dojela, se je nehala truditi, da bi ljudem sporočila, da je kmalu ne bo več. Tudi to ji je postajalo vedno bolj vseeno.

Rastlina je medtem zavzeto urejala notranjost dekličine glave za svoje namene. Najprej jo je popolnoma spraznila. Tega ni mogla storiti v trenutku, zato je imela deklica nekaj časa, da je vsaj poskušala s svojimi očmi oddajati signale. Ko je rastlina glavo popolnoma spraznila, je v njej začela ustvarjati cvet. To je bil najlepši cvet, ki ga lahko naredi katerakoli rastlina tega sveta.

Za cvet je rastlina potrebovala zelo veliko časa. Ljudje, ki so se zbirali okoli deklice, so postajali vedno bolj radovedni. Videli so, da deklica ne kaže nobenih znakov življenja več, hkrati so tudi opazili, da se v njeni notranjosti nekaj dogaja.

Ko je bil cvet narejen, je čakala rastlino samo še ena naloga. Dekličino zunanjost, ki je bila že zelo prozorna, toda vedno nekoliko motna, je morala še spremeniti. Najprej je morala odstraniti z deklice vse dlake in lase, kar jih je imela. Ko ji je to uspelo, je morala odpraviti še vso motnost iz te steklenosti, ki jo je obdajala. Deklica se je vse bolj spreminjala v čisto prozorno steklo.

Ljudje, ki so takrat stali poleg postelje, na kateri je deklica ležala, so utihnili in začeli deklico opazovati bolj pozorno. Niso mogli verjeti svojim očem. Vse bolj se je videlo skozi dekličino kožo. Le razločiti še niso mogli, kaj je v njeni notranjosti. To je bil vir vseh razmišljanj in ugibanj na svetu. S tem so se ukvarjali vsi, ki so za to deklico vedeli. Teh pa je bilo nešteto. V bistvu ni bilo nikogar, ki za deklico ne bi vsaj slišal. Ko je za njo slišal, ga je vse to tako pretreslo in pritegnilo, da je začel o njej tudi razmišljati.

Kmalu je bilo teh razmišljanj konec. Niso bila več potrebna. Rastlina je opravila svoje delo. Dokončala je, kar ji je bilo zadano.

Deklica je postala steklen kip. Ne navaden steklen kip. Postala je kip, v katerem je rastla najbolj nenavadna rastlina. Take rastline do takrat še nihče ni videl. Bila je to najgrša rastlina, ki se je raztezala po vsej notranjosti. Njeni listi in trni so bili tako grdi, da so se ljudje s studom obračali stran. Njihovi pogledi pa so se vedno znova obračali nazaj. Ta najgrša rastlina je imela najlepši cvet, kar jih sploh obstaja. Ta cvet je zavzemal celo glavo. Rastlina je bila tako deležna dosti več pozornosti kakor deklica, ki je rastlino nosila v sebi.

Ljudje niso vedeli, kaj naj naredijo z deklico. Vedno več ljudi jo je želelo videti, zato so jo postavili v muzej. Množice so trumoma drle vanj, samo da bi deklico vsaj za hip videle. Kmalu se je to zanimanje poleglo. Vedno manj ljudi jo je hodilo gledat. Po določenem času je k njej zašel še komaj kakšen obiskovalec. Deklica je ostala pozabljena.

Sicer pa za deklico to ni bilo pomembno. Pri tem je bolj trpela rastlina. Prej, ko je bilo okoli nje veliko ljudi, ji je to godilo. Sedaj, ko je ni nihče več občudoval, se je počutila zapostavljeno in samo. Ni vedela, kako naj si pomaga. Samo upala je in čakala, da bo nekoč prišel neki princ, ki jo bo rešil tega zoprnega okvirja, ki jo je obdajal. Da bo razbil ta stekleni kip deklice, v katerega je bila zaprta. Da bo zopet lahko rastla in se bohotila. Da bo zopet lahko cvetela. Želela si je imeti neskončno cvetov in se razbohotiti po celem planetu.

Toda princa ni in ni bilo.


ŠTIRINAJST


Gerham in Pordon sta slavila svojo tretjo obletnico. Imela sta se zelo rada in bila sta vesela, da sta se našla. Praznovala sta doma. Skuhala sta si večerjo in preživela lep večer. Marinda je ta večer preživela pri Sargošu.

Naslednje jutro je Gerhama na postelji čakalo pismo. Predstavljal si je, da se bo zbudil poleg svojega dragega, vendar je bil razočaran. Najprej je hotel pismo takoj odpreti, potem si je premislil. Naredil si je zajtrk, ga pojedel. Pri tem se je igral igrico: Pordon je z menoj, kaj delava skupaj... Ni se hotel zavedati, kje je in kaj v resnici počne. To je počenjal ves dan.

Zvečer se je ulegel nazaj v posteljo in odprl pismo. Počasi ga je začel brati.


Moj najdražji in edini!

Še pred kratkim se je tudi meni zdel ta stavek banalen in osladen. Sedaj ga razumem in se mi zdi popolnoma resničen. Nisem si predstavljal, da bom v življenju doživel to srečo. In vse to si mi prinesel Ti. S tem, ko sem Te spoznal, ko sem bil lahko s Teboj.

Najbrž si težko predstavljaš, zakaj tole pišem. Dolgo časa sem zbiral pogum, da bi Ti vse to povedal. Pretežko je. Laže mi je napisati. Upam, da sediš, ker Te bo vse skupaj zelo pretreslo. Tudi mene je.

Upam, da me imaš rad. Da si užival v vsakem trenutku z menoj. Tako rad bi celo življenje preživel s Teboj, a ne morem. No, nekako sem ga. Ta leta so mi pomenila življenje. Sedaj bo mojega življenja tako konec.

Ne vem, kdaj, in ne vem od koga sem dobil aids. Da, prav bereš, aids. Dobil sem ga, še predno sem spoznal Tebe. Pred kratkim za to še sploh nisem vedel. Če bi vedel, verjemi mi, ne bi želel biti s Teboj. Odšel sem k zdravniku na navaden pregled. Rekel sem si, da bom za šalo opravil še test za aids. Lahko si misliš, kako sem bil iz sebe, ko sem dobil izvide. Nisem mogel verjeti. Zato sem nenapovedano za teden dni odšel. Saj se spomniš, ko si me spraševal, kje sem bil, in zakaj. Potreboval sem čas, da se spravim k sebi. Da premislim celo stvar. Kaj mi je narediti in podobno. Prišel sem do sklepa.

Ta sklep je tole pismo. Je moje predpredzadnje dejanje. Nato sledi najina obletnica. Sedaj je večerja že za nama. Drugače tega pisma ne bi imel v rokah. Moje zadnje dejanje je še pred menoj. Ne vem, kako ga bom izpeljal. Ali bom imel zadosti poguma za to.

Vzel si bom življenje. Da, to bom naredil. Ne prenesem misli, da bi odšteval dneve, ki so še pred menoj. Tudi ne prenesem misli, da sem okužil Tebe. (Še vedno upam, da Te nisem.) Tebe, ki Te imam najraje na svetu, Tebe, za katerega bi naredil vse. Nočem videti obtožbe ali usmiljenja ali žalosti v Tvojih očeh.

Ne vem, če me boš razumel. Poskusi. Prosim Te, poskusi mi oprostiti. Sam si ne morem. Vem, da si dober človek. Želim Ti vse dobro, toda te bolečine ti ne morem prihraniti. Sovražim se. Kako sem Ti lahko naredil kaj takega?

Rad Te imam. Gerham moj, ljubim Te. Verjamem, da bova po najini smrti združena. Da bova ponovno skupaj. Veselim se že tega. Ljubim Te!

Zbogom, dragi moj. Večno Tvoj Pordon


Gerham je prebral pismo. Solze so mu tekle po licih. Ni še popolnoma dojel vsebine. Ni vedel, kaj naj si misli. Spet in spet je začenjal brati. V tisti noči ga je prebral še neštetokrat.


PETNAJST


Moriti. Mora moriti. Nekoga umoriti. Umoriti. Samo to jo je še prevevalo. Že dolgo časa je bila obsedena s to željo. To ni bila le želja. Bolj potreba. Ni si je znala razložiti. Vedela je samo, da mora to storiti. S tem je bila obsedena. Le za to je še živela. Čisto jo je preplavilo. Ni imela več oblasti nad seboj. Morala je nekoga umoriti, a ni vedela, koga. Ni vedela, zakaj. Le vsa je bila prežeta s to potrebo.

Ni si znala razložiti kdo bi moral biti umorjeni - in zakaj. Nikogar ni sovražila in nihče se ji ni zameril. Tudi studil se ji ni nihče tako, da bi bil to vzrok morjenja. Nenehno se je vrtela v krogu. Koga? Zakaj? Koga? Zakaj? Koga? Ni mogla skočiti s tega norega vrtiljaka.

Nekaj ji je blokiralo možgane. Bila je ta silna potreba. Črna gmota se je spustila na njen miselni proces v glavi. Ni hotela stran. Naj je naredila karkoli, ni se je mogla več znebiti. Ta gmota se je vse bolj širila v notranjost njene glave in spreminjala njeno vsebino, kakor je želela. Vse misli je počasi, a vztrajno barvala s svojo barvo.

Hotela je kričati. Izvpiti ta tujek iz sebe. Sama sebi se ni zdela več normalna. O tem je hotela govoriti. Čim je odprla usta, da bi iz sebe spustila kakšno besedo, je iz nje udaril nepoznan zvok. Ta zvok je bil nekaj tako posebnega, da se ga je ustrašila. Ni se ga ustrašila samo ona. Vsakogar je prepodil iz njene bližine. Tudi njej je zastrašujoče donel v glavi. Bilo jo je vedno bolj strah. Kolikor trdneje si je strah spletal gnezdo v njeni glavi, toliko bolj je vpila. To je zopet povečalo neznosno donenje v njeni glavi. Začela se je vrteti v nekem novem krogu. Tudi iz tega ni videla izhoda. Bala se je vsega. Mislila je, da bo zblaznela. Če že ni? To se ji je kmalu zazdela odrešilna bilka. Lahko zblazni. Samo da ne bi umrla. Ni hotela umreti. Čutila je, da jo čaka še neka naloga. Čeprav ni vedela kakšna, je čutila odgovornost, da jo opravi. Saj zaradi nekega vzroka je morala živeti.

Kar naenkrat je ta nenavadni zvok v njeni glavi utihnil. Zdrznila se je nad takšno spremembo. Sedaj je bilo vse čisto tiho. Za hip ni vedela, ali je zares zavladala tišina. Nekako si tega ni upala verjeti. Počasi se je zavedala, da je vse normalno. Da ni več strahu v njej. Da se je tudi ljudje ne bojijo več. Kar naenkrat jih je bilo spet veliko okoli nje. Tega se je zelo razveselila. Tako lepo je bilo. Vse enako kot prej - normalno.

Sedla je na travnik. Želela si je spet občutiti to normalno življenje. Srečo in blaženost, ki sta jo kar naenkrat obdali. Začutila je potrebo, da pove ljudem, da z njo ni nič več nič narobe. Hotela je to zavpiti. Izvpiti iz sebe ves spomin na to grozno obdobje, ki ga je pravkar preživela.

Hotela je spregovoriti, a ni več znala. Iz njenih ust ni prihajalo nič. Ko se je h komu obrnila, se je ta začel oddaljevati in se hkrati spreminjati v nekakšno senco. Ugotovila je, da okoli nje sploh niso ljudje, ampak nekakšne sence. Želela si je vsaj te obdržati. Boljše to kot nič. Začela je tekati od ene do druge. Bolj se jim je približevala, hitreje so se spreminjale. Tekala je naokrog za sencami, dokler ni omagala. V istem trenutku se je zadnja senca spremenila v oblak. Vsi ti oblaki - spremenjene sence - so tudi začeli izginjati. A ne tako, da bi začelo deževati. Preprosto so se spremenili v nič. Ko bi vsaj deževalo. To si je želela. Dež je imela vedno rada. Vsaj mislila je tako. Sedaj si ni bila več na jasnem, kaj je kdaj marala in česa ne. Želela si je, da bi sanjala. Da bi se lahko zbudila. Vedela je, da se to ne bo zgodilo. Vse skupaj je bilo resnično. Tega se je dobro zavedala, čeprav ji ni bilo jasno, od kod ji to prepričanje. Nikakor se ga ni mogla otresti. To jo je še bolj zmedlo.

Vstala je in se ozrla naokrog. Svet se ji je zdel normalen, čeprav na njem ni bilo ljudi. Bile so še vedno hiše, hribi, drevesa, reke, živali... Čim bolj je to gledala, tem bolj so začele hiše spreminjati svojo obliko. Začele so izginjati. ne samo hiše. Tudi drevesa, ceste, hribi, živali... Nenadoma je ostala sama. Poleg nje je bil samo travnik, na katerem je stala.

Zopet je sedla. Hotela je priti k sebi, se zbrati in ugotoviti, kaj se okoli nje dogaja. To si je hotela razjasniti. Čim pa se je z rokami dotaknila travnika, je tudi ta začel spreminjati svojo obliko. Spreminjati se je začel v različne figure, abstraktne oblike. Ni se mogla domisliti, kaj se bo zgodilo. Na čem bo stala. Kako bo še obstajala? Ko se je ubadala s to mislijo, je tudi travnik izginil. Bila je sama v vesolju. Zdelo si ji je, da je to vesolje. Nikjer nikogar. Nikjer ničesar. Nikakor se ni mogla vživeti v to dejstvo. Kako naj bi obstajala in živela v ničemer in z nikomer? To ni mogoče. Tako se ne da živeti. To je možno samo v domišliji. Toda pri njej je to resničnost.

Bila je sama. Vse je bilo tiho. Nenadoma se je pojavil zopet tisti čudni zvok. Istočasno z zvokom se je pojavil tudi strah. Zopet je čutila črno gmoto, ki se je vpijala v njene možgane. To jo je pričenjalo motiti. Z nohti se je zarila v svojo lobanjo. Poskušala je priti vanjo. Vse bolj in bolj je rinila vanjo. Začela ji je teči kri.

V prvem trenutku je začutila nepopisno bolečino. Hotela je zakričati, a se je v istem hipu premislila. Kričati bi bilo neprimerno. Bilo bi sramotno. V tem trenutku je bolečina začela popuščati. Namesto bolečine je prihajalo zadovoljstvo. Z nohti je začela grebsti po možganih. Vse bolj je bila zadovoljna. Toda to je še ni popolnoma zadovoljilo. Nohti ji niso bili dovolj. Po možganih je začela riti z rokami. Iztrgala si jih je iz glave in jih začela mečkati v dlaneh. Bilo ji je neprimerno bolj všeč. Mečkala jih je in stiskala, da so vse bolj spreminjali svojo obliko. Vse skupaj ji je povzročalo precejšen užitek.

V nekem trenutku ji je možgane pred njenimi očmi oblila svetloba. To je bilo spoznanje. Naenkrat se je zavedla, kakšna sila jo je prignala v takšno stanje. Kaj je bila tista želja po morjenju. Obsedenost, ki jo je toliko časa gnala in zasledovala. Ugotovila je, koga je hotela umoriti, in zakaj.

To je bila ona. Samo sebe je hotela umoriti. Uničiti. Zbrisati. Kakor da ne bi nikoli obstajala. Kot da je ne bi bilo.

V trenutku, ko so se ji možgani razsvetlili, v trenutku, ko je spoznala, kakšna je njena naloga in njen cilj, se je tudi sama začela stapljati z okolico - s tem svojim vesoljem. Tudi ona je začela postajati nič. Najprej neka senca - oblak, potem abstraktna oblika, ki je dokončno izpuhtela in se spremenila v nič.


ŠESTNAJST


Bil je majhen deček. Mati mu je dala ime Pordon. Odkar je pomnil, sta bila z materjo sama. Bila sta revna. Mati je delala cele daneve, da sta se lahko preživljala. Njegov oče jo je zapustil, ko mu je povedala, da je noseča. Ni si želel Pordona. Ta si je vedno očital, da je kriv, da je mati sama. Če ne bi bilo njega, bi bil njegov oče še vedno z njo. Pordon je imel svojo mamo zelo rad.

Pordon je bil vesel. Njegova mati si je dobila moškega. Sedaj je ta vsak dan prespal pri njiju. V hiši je bilo takoj več denarja, tako da so si lahko včasih privoščili kakšen krajši izlet. Materi tudi ni bilo več treba delati cel dan. Popoldneve ja lahko preživljala s svojim sinom in bodočim možem. Po pol leta skupnega življenja sta se poročila. Ta dan je bil za Pordona najsrečnejši dan življenja. Tako si je mislil.

Ta dan se je za Poredna začelo trpljenje. Kadarkoli sta bila z očimom sama doma, ga je ta začel božati. Začelo se je čisto neopazno. Sčasoma je postajalo vse bolj očitno, zoprno in nadležno. Očim ga je slekel in božal. Dokler ga je samo božal, je bilo še znosno. Nato ga je odnesel v posteljo, se še sam slekel in začela sta se igrati igrico. Ko se imata dva rada - tako jo je poimenoval očim. Pordona je tako nadlegoval in izrabljal več let, ta pa si ni upal nikomur ničesar povedati. Bal se je za svojo mamo. Če bi izvedela, bi bila zopet nesrečna. Ponovno bi bila sama. Morda mu še verjela ne bi. Komaj je čakal, da bo zadosti star, da se bo lahko odselil.

Nekega dne mu je prekipelo. Pobral je svoje stvari in odšel. Mami je napisal pismo. Pisal ji je, da jo ima rad. Da naj bo srečna. Da je on dobil neko ponudbo in da gre. Ni vedel, kako bo mama to sprejela in ali bo verjela njegovi zgodbi o življenjski priložnosti. Želel si je, da bi mu. Vedel je, da je to malo verjetno. Upal je, da ga bo imela še vedno rada.

Odšel je v veliko mesto. Nič posebnega ni znal delati. Opravljal je razna slabo plačana dela. Ni mu bilo do takega življenja. Bil je lep. Ugotovil je, da je da ima rad fante. Začel se je prodajati. Rekel si je, da ne bo moglo biti nič hujšega, kakor je bilo tisto z očimom. Vsakokrat, ko je najbolj trpel, je pomislil, kaj si bo s tem denarjem lahko privoščil. Včasih mu je bilo všeč, a to se je redko zgodilo. Takrat je poskušal uživati za naprej in za nazaj.

Potem se je zgodilo. Srečal je Gerhama. Na prvi pogled je ugotovil, da je to človek, katerega je čakal vse svoje življenje. Ni si ga upal izgubiti. Naredil je vse, da bi prišla in ostala skupaj. Uspelo mu je. Bil je zaljubljen. Bil je srečen. Gerhama je imel zares rad. Ni si upal verjeti, da ima tudi Gerham njega rad. Ko je to ugotovil iz njegovih dejanj, so se njegove sanje izpolnile. Obljubil si je, da bo končal svoje življenje, ko bo konec njegove sreče z Gerhamom. Nikoli si ni želel več živeti kot prej.


SEDEMNAJST

Nekega dne, ko se bom zbudil

to ne bom več jaz.

Moje telo bo zemlja.

Moja duša bo odplavala. Šla bo nekam daleč

ne vem kam
ne vem s kom.

Prepustila se bo toku, pozabila bo na svoje /moje telo

to ne bom več jaz.

Zaživela bo novo življenje. Ne bo več priklenjena na svoje/moje telo

bo svobodna
bo prosta.

To ne bom več jaz.

Moje telo bo zemlja

po kateri bodo hodili
v katero bodo sejali
katero bodo raznesli.

Ne bom več živel

a bom povsod navzoč.

Ne bom več čutil

teptali me bodo in igrali se bodo z menoj.

Duša bo plavala

živela novo življenje
postala bo nekdo drug.

Ali sem sedaj telo ali sem sedaj duša?

Kam se bom izgubil?


Pordon je bil že globoko v gozdu. Hotel si je najti najbolj osamljen del. Da ga ne bi nihče našel. Vsaj ne kmalu. Bal se je. Ni vedel, kaj ga čaka. To, da bo umrl, je vedel. Ga bo umiranje bolelo? Kaj bo potem? Se bo v kaj spremenil, ali se bo njegova energija porazgubila? S tem vprašanjem se je ukvarjal že precej časa. Sedaj se je bližal konec. Sedaj se je vprašanje vse bolj vztrajno ponavljalo.

Našel je prostor, ki ga je iskal. Močno drevo, okoli katerega je bilo malo prostora. Na to jasico je sijalo sonce. Zamislil si je, da bo to lep dan. Želja se mu je uresničila. Hotel je, da bi se svet veselil življenja. On tega ni bil več sposoben. Ni imel energije. Vsem drugim ljudem pa je želel veselje. Imel je vizijo. S svojo smrtjo bo dal svojo energijo drugim ljudem. S tem bodo imeli več možnosti za srečo.

Privezal je vrv na drevo. Na drugem koncu je že imel narejeno zanko. Vse bolj se je bal. Vse bolj je bil srečen. Ni si želel misliti na svoje življenje. Tega je v svojih mislih že prevečkrat preživel. Ni se ga sramoval. Če bi imel še eno možnost, živeti svoje življenje, pa bi ga preživel drugače.

Splezal je na vejo. Nadel si je zanko okoli vratu. Sedaj se mora samo še odriniti z veje. Potem bo konec vsega. Pomislil je na Gerhama. Na tri leta njune ljubezni. V oči so mu stopile solze. Ni več prenesel misli na to, kako ga je prizadel. Odrinil se je. Obvisel je na vrvi. Njegove misli so bile posvečene njegovi življenski sreči - Gerhamu. Nato se je njegova zavest izgubila.


OSEMNAJST


Bila je deklica. Takšna kot vse ostale. Prav nič posebnega ni bila - le čisto navadna deklica. Nekega dne je srečala dečka. Tudi on je bil čisto navaden deček - tak kot vsi ostali; nič posebnega.

Temu dečku se je deklica zdela nekaj posebnega. Želel si jo je zase. Tudi deklici je bil deček všeč in želela si je biti z njim.

Najprej sta bila skupaj le vsake toliko časa, kmalu pa sta drug z drugim prebila zares veliko časa. Vse sta delala skupaj. Skoraj ni bilo trenutka, ki bi ga imela vsak zase.

Deklica je od nekod dobivala energijo. Dokler ni spoznala svojega dečka, je bila mirna in brez energije. Sedaj pa ni vedela, od kod ji vsa ta moč. Še nikdar ni bila tako razposajena in živahna.

Deček, ki je bil prej čisto normalen in je imel čisto zadosti energije, pa je bil vsak dan šibkejši. Vsak dan se mu je manj ljubilo karkoli delati. Samo še poležaval je in gledal v strop. Nazadnje se mu tudi misliti ni dalo.

Deklica je bila vse bolj in bolj polna energije. Črpala jo je iz dečka, ne da bi se tega zavedala in ne da bi se tega zavedal on. Deček je že skoraj povsem shiral.

Ko mu je deklica odvzela še zadnji delec, ki ga je premogel, je deček izpuhtel v zrak. Deklica, prepolna energije, pa se je razblinila v tisoče malih ionov.

Nastalo je novo vesolje.


DEVETNAJST


Po usodni večerji sta se Sargoš in Marinda držala bolj zase. O njenih sostanovalcih nista govorila. Kakor da ne bi obstajali. Odkar pa je Pordon odšel iz njihovih življenj, se je Marinda malo več ukvarjala tudi z Gerhamom. Skupaj sta kuhala kosila ali večerje, včasih sta odšla v kino, velikokrat pa sta se doma pogovarjala. Vedno sta se pogovarjala o življenju, kakšen je njegov namen in cilj. Marinda je Gerhama nagovarjala, naj vendar odide k zdravniku. Da bo vedel, ali ima je bolan ali ne. Ta se je temu vztrajno upiral. Sploh ni hotel pomisliti na to. V sebi je čutil, da se v njem širi bolezen. Dozdevalo se mu je tako.

Res je bil bolan. Domov je prinesel izvid. Marinda je do takrat še vedno upala, da se ni nalezel, čeprav je vedela, da bi bilo to možno le, če bi se dogajali čudeži. Hotela je verjeti v čudeže. Teh pa ni bilo. To dejstvo je oba streznilo. Gerham je bil prepričam, da ga bo Marinda zapustila in se odselila k Sargošu. O njem se nista pogovarjala že od večerje. Obema je bila to neprijetna tema razgovora. Marinda je ugotovila, da bo težko živela z Gerhamom in hkrati tudi s Sargošom. Gerhama ni želela pustiti v tem stanju. Sargoša je imela preveč rada, da bi ga pustila. Drug drugemu si svojih misli nista upala povedati. Čeprav sta bila skoraj prijatelja, si nista upala tvegati, da bi s svojimi mislimi drug drugega prizadela.

Iz vseh teh razmišljanj jo Marindo večkrat potegnil Sargoš. Takrat je na vse pozabila in se prepustila občutku sreče. S Sargošem je bila zares srečna. Motilo jo je le to, da se z njim ni mogla pogovarjati o svojem sostanovalcu, svojem skoraj prijatelju. To je bil del njenega življenja, za katerega Sargoš ni hotel slišati. Tudi tega ni vedel, da ima Gerham aids. Čeprav si tega ni hotela priznati, jo je to vse bolj motilo. Ni vedela, ali naj se z njim o tem pogovori, ali pa naj živi naprej, kakor da je nič na tem svetu ne moti.

Nekega večera, ko je Sargoš Marindo zopet odpeljal v njen srečni svet, si je zaželela, da bi bila cel večer sama. Da okoli njiju ne bi bilo ljudi. Sargoš ji je izpolnil željo. Cel večer sta se z avtomobilom vozila po mestu, poslušala glasbo in se pogovarjala. Takega Sargoša Marinda še ni poznala. Bila je srečna. Spoznala je, da mu bo morda le lahko povedala za svoje probleme in se z njim o njih pogovarjala. Hotela je načeti to temo. A Sargoš je v tem trenutku ustavil avtomobil. Bila sta na parkirišču. To je bilo napol prazno, oddaljeno od ljudi in napol osvetljeno. Marinda ni vedela, kaj bosta sedaj počela. Sargoš je pojačal glasbo na radiu, tako da v avtomobilo zaradi hrupa ni bilo več mogoče vzdržati. Odprl je vrata, odšel okoli avtomobila, odprl vrata še Marindi in ji pomagal ven. Prijel jo je okoli pasu in zaplesala sta. Tako sta plesala na parkirišču skoraj celo uro. Sargoš se je potrudil in že prej pripravil kaseto, tako da glasbe ni zmanjkalo.

Vsa utrujena sta se usedla nazaj v avto. Sargoš je utišal glasbo in odpeljal. Bila sta zelo žejna. Tudi za to je poskrbel. Na zadnjem sedežu je imel hladilno torbo z vso pijačo, ki jo je imela Marinda rada. Ni dovolil, da bi Marinda sama poskrbela za pijačo. Kljub veliki hitrosti se je stegnil proti zadnjemu sedežu. Volan mu je zdrsnil iz rok in z vso hitrostjo sta se približevala betonskemu zidu. To je bilo zadnje, česar se je Marinda zavedala.


DVAJSET


Zbudila se je. Bila je zaprta v tej majhni, čisto prazni sobi. Vanjo so jo zaklenili Oni. Tako se je glasila obsodba. Mislili so, da je nora - definicija je bila: nekako je zmešana. Sama je bila prepričana, da je normalna. Nora in zmešana je postajala sedaj, v tej sobi. V njej je bil edini predmet postelja, na katero je bila privezana. Da si ne bo kaj naredila. Ni jih razumela. Zakaj naj bi sama sebi kaj naredila? Preveč se je imela rada in preveč je imela rada svoje življenje. Začelo ji je presedati to stanje zaprtosti. Vse skupaj bi laže prenašala, če ne bi bila privezana.

Nihče je ni prišel obiskat. Se pogovarjat z njo. Tudi tega ni razumela. Rada je imela ljudi in rada se je z njimi pogovarjala. Vedno jim je rada pomagala, če je bilo to v njeni moči. Spomnila se je, da so ljudje včasih radi klepetali z njo in da jim je bila njena družba v veselje.

"Kako da so vsi pozabili name?" se je spraševala. "Ne. S tem ne mislim tebe. Če tebe ne bi bilo tukaj, bi pozabila govoriti. Ali pa bi govorila sama s seboj. Potem bi se jim šele zdela nora. Ne razumem, kako ti vedno uspe priti skozi zaklenjena vrata. Seveda, ti si Duh. To si mi že neštetokrat povedal. Vedno sproti pozabim. Ali vedo za tvoje obiske? Ni važno. Pomembno je le, da se pogovarjava. Dosti govorim, kakor si že opazil. Brez tega bi umrla. Ne razumem ljudi, ki so vedno tiho. Še večji reveži se mi zdijo tisti, ki morajo te ljudi vedno poslušati. Sama tega nisem sposobna... Ti nikdar nič ne rečeš. Samo poslušaš me. Kako ti to uspe? Najbrž je s teboj drugače. Ti si vendar Duh. Saj si mi rekel, da si Duh? Ja, moral si mi povedati. Drugače tega ne bi vedela. Duhove sem si vedno predstavljala natančno takšne, kot si ti. Sedite, gledate in poslušate. Če tebe ne bi bilo tukaj, ne vem, kaj bi počela.

Koliko časa sem že zaprta tu notri? Ti šteješ namesto mene, kajne? Sama se nenehno motim. S številkami nisem nikdar znala. Rekli so, da bom tu zaprta kakšen teden. Da se bo potem vse skupaj samo po sebi uredilo. Oni že vedo. Samo da bom jaz svobodna.

Pri vsem skupaj, poleg tega, da sem privezana, me moti tista gospa. Tista, ki pride dvakrat na dan in mi da injekcijo. Učinek injekcije: malo hrane in lažji spanec. To so mi rekli. Najbrž mislijo, da je količina zadosti za celodnevni spanec. Motijo se. Saj vidiš. Vsakič, ko zaslišim korake in ko izgineš, se delam, da spim. Čisto nepremična sem. Ko me zbode, se delam, da nič ne čutim. Nočem zamuditi najinih srečanj. Če bi vedeli, da sem budna in da ti prihajaš k meni na obisk, se usedeš na mojo posteljo in se pogovarjava, bi povečali odmerek zdravila. Hudobni so. Zato hočejo, da spim. Tudi nobenega okna nimam. Luči tudi nikoli ne prižgejo. Še dobro, da ti prineseš svojo lučko s seboj, saj se drugače ne bi videla.

Gospa prihaja. Slišiš korake? Pojdi, da te ne vidi. Potem lahko prideš nazaj in gledaš, kako spim. Ne smeš zamudil mojega prebujanja."

Zaprla je oči in ležala čisto nepremično. Vstopila je Gospa. Prižgala luč. Ji dala injekcijo. Ugasnila luč. Odšla. Vrata so se zaprla. Ona je spala.

Odprla je oči. Bila je skrajno dobre volje. "O, si že tukaj! Upala sem, da boš. Danes me je v sanjah obiskal Gospod. Tisti, ki sem mu pomagala. Ti še nisem pripovedovala o njem? O Gospodu, ki je rad božal deklice. Tudi takrat, ko sem ga spoznala, sem bila dobre volje. Sedaj mnogokrat vstopi v moje sanje. Kadarkoli me obišče, čeprav je vedno jezen name... Tega si ne znam razložiti. Jaz sem mu pomagala, lahko bi bil vesel. On pa je vedno besen, kadar se srečava.

Tak je bil kot moj Očka. No, Očka nikdar nisem poznala, ampak ta Gospod se mi je zdel, kot bi moj Očka moral biti. Bil je tako star. Zdel se mi je star. Najbrž me je imel rad, ker me je neprestano božal. Tako si jaz to predstavljam. Rekel mi je, da ima rad deklice. Povabil me je k sebi domov. Bil je tak kot Očka. Sem ti to že povedala? Začela sem ga klicati Očka. Ni mu bilo všeč. Morala sem mu reči Gospod. Včasih sem se zmotila. Vseeno sem mu rekla Očka. Tako mu je bil podoben.

V garaži svoje hiše je imel posteljo. Se ti ne zdi čudno, da imajo ljudje posteljo v garaži? Ker je bil kot Očka, sem si rekla, da je vse v redu. Očki vedno delajo vse prav. Položil me je na posteljo in me slekel. Potem me je cele ure božal in gledal. Rekel mi je, da mu s tem pomagam.

V tisti garaži je bilo super. Imel je toliko nenavadnih stvari. Dovolil mi jih je gledati. Toda samo od daleč. Če bi se z njimi igrala, me ne bi mogel božati. S tem sem mu pomagala. Tako mi je rekel. Zelo rada pomagam ljudem.

Najbolj smešno mi je bilo, ko se je tudi sam slekel. Bil je tako smešen. Nenavadno se mi je zdelo, da se tak Gospod kdaj sleče. Toda, ker je bil kot Očka, je bilo vse prav. Ko se je ulegel poleg mene, me je hotel še naprej božati. Meni je bilo dolgčas. Hotela sem se igrati Indijance. Rekla sem mu, da me bo potem, ko se bova nehala igrati, zopet lahko božal.

Bil je Indijanec, jaz pa kavboj. Vzela sem laso in ga privezala na posteljo. Kavboji so to vedno dobro znali. Vedno so premagali Indijance. Bil je tako smešen, ko se je jezil. Ni hotel biti premagan. Tudi odvezati se ni mogel. Jaz pa sem se smejala kot nora.

Ko sem bila majhna, sem imela rada rdeče avtomobile. Sedaj imam raje zelene. Zeleni se mi zdijo boljši. Sedaj sem čisto nora na zeleno barvo. Če bi bil cel svet zelen, bi bila najbolj srečno bitje na tem svetu. Zeleno bitje. Ali ne bi bilo perfektno, ko bi bili vsi zeleni? Zakaj me tako čudno gledaš? Ali tebi ni všeč zelena? Zeleni avtomobili so vseeno najlepši. Ne vem zakaj so mi bili takrat tako všeč rdeči.

V garaži je imel rdeč avto. Usedla sem se vanj in obrnila ključ. Avto je kar vžgal. Gospod pa je bil še bolj besen. Še bolj se je trudil odvezati laso, a mu niti malo ni uspevalo. Oblekla sem se in odšla v hišo. Za seboj sem zaprla vrata, da ne bi slišala, kako je Gospod vpil. Hotela sem ga presenetiti in mu prinesti večerjo v posteljo.

Hiša je bila zelo lepa. Hodila sem iz sobe v sobo. Bilo jih je ogromno. V vsaki sobi je bilo mnogo zanimivih stvari. Kar nisem se jih mogla nagledati. Ko sem čez nekaj časa prišla v kuhinjo, sem se spomnila na Gospoda. Hitro sem začela kuhati. V hladilniku je bilo toliko dobrot, da se nisem mogla odločiti, kaj naj skuham. Rekla sem si, da bom kar vse. Si lahko predstavljaš, kako težko mi je bilo nato vse odnesti v garažo. Sicer sem polovico prismodila in zažgala. Ne nalašč. Vseeno je bilo veliko še veliko. Kar nekajkrat sem mogla po stopnicah.

Ko sem stopila v garažo, sem začutila čuden vonj. Zaradi smradu nisem mogla vstopiti. Najprej sem morala prezračiti. Avto je še kar naprej brnel. Šlo mi je na živce in ugasnila sem motor. Gospod je medtem zaspal. Najbrž sem bila kar dolgo v hiši in ni mogel več čakati. Odvezala sem ga in oblekla, da bi bil boljše volje, ko bi se zbudil. Ne moreš si misliti, kako sem se namučila. Ko je bil oblečen, sem se usedla poleg njega in čakala, da se bo zbudil. Bila sem lačna, zato sem pojedla vse, kar sem pripravila zanj. Še vedno je spal. Odnesla sem vso posodo v kuhinjo in jo pospravila. Da ne bi bil hud, ko bi se zbudil. Zopet sem odšla do njega. Še vedno je spal. Ni se mi dalo več čakati in odšla sem domov.

Mamici sem povedala, da sem spoznala Očka. Začela se je smejati. Potem me je natepla. Ne razumem, zakaj ni hotela, da poznam Očka. Vsaka punčka mora imeti Očka in Mamico.

Hej, kam greš? S kom bom pa sedaj govorila?"

Dobila je injekcijo in zaspala.

Zbudila se je še vedno pod vtisom sanj in pogledala naokrog. Vse je bilo temno. Nikjer ni bilo njenega Duha z lučjo. "Kje si? Zakaj te ni?!? Kje si vendar?" Duh se ni pojavil, ona pa je zopet zaspala.

Odprla je oči in začela jezno pogledovati po sobi. Duh je že sedel na postelji in jo gledal. Opazila ga je, a se je delala, da ga ne vidi. Gledala je stran in spregovorila:" Besna sem nate. Moral bi biti vedno tukaj. Kaj, če se naenkrat zbudim in ti moram povedati kaj zelo važnega? Kje si bil, ko sem se zbudila? Ni te bilo. Do sedaj sem ti zaupala. Kako naj ti pa še naprej? Ti lahko še kaj verjamem? Ali je vse, kar mi govoriš, laž? Nič več ti ne bom verjela.

Kaznovala te bom. Na primer... že vem. Ne bom več govorila s teboj. Čisto tiho bom in se bom delala, da te ni tukaj. Kako ti bo to všeč? Vem, da ti ne bo. Ampak to je kazen. Zato ti ne sme biti všeč. Tiho bom. Nič ne bom rekla. Ne smeš misliti, da te zato ne maram. Le kazen mora biti vzgojna.

Nekoč sem bila zaljubljena. Ne, nisem bila zaljubljena. Tistega Fanta sem ljubila. Zakaj govorim v preteklosti, še vedno ga ljubim. Čisto sem nora nanj. Ampak kazen mora biti. Čisto tiho bom. Niti besedice več. Tako kot pri njem. Tudi Fanta sem tako kaznovala. Pa ne samo enkrat. Vsakič, ko je naredil kaj, kar mi ni bilo všeč. Bila sem tiho. Ista kazen kot pri tebi. Sedaj veš, od kod imam izkušnje. Molčanje mi gre kar dobro od rok. Samo če hočem. In sedaj to hočem. Tudi takrat sem tako hotela.

Ne vem, zakaj me ne obišče. Tudi če bi me obiskal, bi bila jezna nanj. Tiho bom tudi, če me bo obiskal. Prav mu je, kaj pa tako grdo ravna z menoj. Ampak tebe sem tudi kaznovala. Oziroma ta bom. Nič več ti ne bom povedala. Čisto tiho bom. Boš videl, da ti to ne bo všeč. Ne smeš mi zameriti, ker si si čisto sam kriv. Če ti nekaj rečem, moraš to tudi narediti. Ti me ne ubogaš. Zakaj? Saj sva se zmenila, da me boš ubogal. In kaj ti narediš? O ničemer ne bom več izgubljala besed. Tudi če me boš poskušal pregovoriti, naj govorim, ti to ne bo uspelo. V tej sobi odločam jaz in jaz postavljam pravila. Tudi Gospa se jih drži. Misliš si, da mi dajejo injekcije pod prisilo. Ni tako. Zmotil si se. Sama sem jim zapovedala, naj mi jih dajejo. Vidiš, vsi spoštujejo moja pravila. Samo ti ne. To ni lepo. Od sedaj pa se jih boš, a ne? Na očeh se ti vidi, da nočeš, da molčim. Kaj bo šele potem, ko bom zares čisto tiho. K meni prihajaš, da me poslušaš. Od sedaj naprej pa boš prihajal, da me boš gledal. Sedaj bom čisto zares utihnila. Ne tako kot sedaj, ko ti vseeno še kaj malega povem, da se boš laže privadil popolni tišini. Nočem, da bi doživel šok. Zato te počasi privajam na tišino. Nisem tako kruta, da bi te hudo kaznovala, toda kazen mora biti vzgojna. Kar dobro prenašaš vse skupaj. Naslednjič, ko boš naredil kaj podobnega, bo še huše. Kaznovan boš vsakič, ko ne boš delal tako kot hočem jaz.

Tudi Fant je moral delati vse tako kot sem hotela jaz. Samo zato, ker sem vedela bolje kot on, kaj je bolje za oba. Ne morem pomagati, če sem tako pametna. Do sedaj nisem srečala še nikogar, ki bi bil pametnejši od mene. Zato tudi vsem pomagam tako, da morajo spoštovati moja pravila. Tako laže živijo. Nečesa pa ne razumem. Vsi pravijo, da lepota in pamet ne gresta skupaj. Poglej mene. Nisem samo pametna, tudi lepa sem. Tudi sam to vidiš. Se ti ne zdim lepa? Najlepša deklica sem, kar sem jih do sedaj videla. Vedno so bili vsi zaljubljeni vame. S tem sem se nekako že sprijaznila. To ni lahko. Ampak, tudi lepi in pametni ljudje moramo živeti. Najbrž so me zaradi tega proglasili za noro. Človeška zavist, saj jo poznaš. Kaj me tako čudno gledaš? Seveda. Tvoja kazen. Nič ne skrbi. Dobil jo boš. Saj imava še veliko časa. Ne? Zakaj ne? Prihaja Gospa? A če te ne bo, ko se zbudim... saj vidiš, da znam biti stroga."

Odprla je oči. Opazila ga je, da sedi v kotu. Čisto nič se ji ni zdel podoben Duhu. Nekaj časa je ostala tiho. Ni ga hotela zmotiti. Tako prikupen se ji je zdel. Ves zatopljen v svoje misli. Za trenutek se ji je zdel podoben Fantu. Ne. Zmajala je z glavo. Njen Fant ni nikoli razmišljal. Ne da bi to sama opazila, je začela govoriti. "Vse je delal po instinktu. Sploh ni razmišljal. Razumljivo in čisto normalno se mu je zdelo, ko sem mu rekla, da ga ljubim. Poljubil me je in za njega je bila stvar urejena. Od takrat naprej sva bila uradno fant in dekle. Obema je bilo všeč. Najbolj so mi bili všeč najini neprenehni prepiri. To me je zabavalo. Najprej sem ga razjezila, ali pa je on mene. Večkrat sem prepir povzročila jaz. Nato je začel vpiti name, jaz pa na njega. Najbolje je bilo, če sva to počela sredi ulice ali kjerkoli drugod, kjer so naju drugi ljudje opazovali. Potem sva se začela tepsti. Videti je bilo kot pretep, čeprav je bilo vse skupaj bolj ravsanje. V nekem trenutku sem prasnila v smeh. Kakšen učinek je imel ta na ljudi. On ga je bil že navajen. Ljudje so mislili, da se mi je zmešalo. Začeli so naju miriti. Velikokrat so hoteli klicati zdravnika ali policijo. Takrat je Fant začel miriti vse druge, ki so stali naokrog. Če to ni pomagalo, jih je nekako razgnal. Ko sva bila zopet kolikor toliko sama, me je udaril. Samo zato, da sem se nehala smejati. Potem je bilo vse normalno in odšla sva, kamor sva bila namenjena pred prepirom.

Ko sva se zadnjič prepirala, sva stala na pečinah ob morju. Ko me je udaril, da bi preprečil moj smeh, sem ga za šalo udarila nazaj. Spodrsnilo mu je in padel je v morje. Od takrat naprej se nisva več videla. Kaže, da mi je to preveč zameril. Takrat so me tudi odpeljali in zaprli v to sobo. Sedaj najbrž ne ve, kje sem. Zato ga ni."

Opazila je, da govori naglas in da jo Duh gleda in posluša iz kota. Vsa prestrašena je utihnila, zaprla je oči in se delala da spi. Duh se je iz kota preselil v njene misli in za hip razsvetlil njeno življenje. V trenutku ji je bilo vse kristalno jasno. Samo sebe je že dolgo tega obsodila na smrt. Tretjo smrt, ki jo je nezavedajoč povzročila.

Prišla je Gospa. Dala ji je injekcijo. Deklica se ni več zbudila.


ENAINDVAJSET


Odprla je oči. Ni vedela, kje se nahaja. Vse se ji je zdelo čudno. Ničesar se ni spomnila. Počasi je začela prihajati k sebi. Uredila si je misli in ugotovila, da je v bolnišnici. Vse je bilo tako belo in čisto. Do sedaj še nikoli ni bila v bolnišnici in zato okolja ni takoj prepoznala.

Začela je gledati okoli sebe. Nikjer ni bilo nikogar. Ne pacienta ne zdravnika ali sestre. Marinda se ni ničesar spomnila, zato je hotela najti kogarkoli, ki bi ji povedal, kaj je z njo. Kaj se ji je zgodilo in kaj tukaj dela. Poskušala je vstati, pa svojih nog ni čutila. Ni jih mogla premakniti. Dotaknila se jih je, se ščipala, pa ni nič pomagalo. V nogah ni čutila ničesar. Čisto je bila zmedena. Po licih so se ji ulile solze. Kmalu je spet zaspala.

Zbudila se je. Ob njej je sedel Gerham. Bila je tako vesela, ko ga je zagledala, da ni spravila besedice iz sebe. Gerham je to opazil. Prijel jo je za roko in se ji nasmehnil. "Marinda moja, samo da si živa. Ne bi prenesel, če bi se tudi tebi kaj zgodilo."

"Gerham, kaj je z mano? Kaj se mi je zgodilo?" Gledala ga je s prestrašenimi očmi. "Koliko časa sem že tukaj?" Gerham ni vedel, kako bi začel. Ulegel se je poleg nje, jo objel in stisnil k sebi. Čisto potiho ji je začel govoriti na ušesa.

"Imela si prometno nesrečo. Se spominjaš? Z avtomobilom sta se zaletela naravnost v zid. Rekli so mi, da si imela srečo, da si preživela. Bilo mi je tako grozno, ko sem sedel poleg tebe, in nisem vedel, če se boš sploh še zbudila. Veš, v komi si bila skoraj mesec dni. Ne moreš si misliti, kako sem bil srečen, ko so mi povedali, da prihajaš k sebi. Jokal sem od sreče. Samo da si živa. Toliko stvari bova lahko sedaj še počela."

Stisnila se je k njemu. Ob njem se je počutila varno in pomirjeno. Bila je vesela, da sta se tistega dne spoznala in da je bil še vedno njen skoraj prijatelj. "Kje pa je Sargoš?"

Bal se je tega vprašanja. Ni vedel, kako bi nanj odgovoril, čeprav se je pripravljal na to že dolgo časa. "Draga moja. Sargoš je imel večjo srečo kot ti. Samo malo potolčen je bil in že naslednji dan je zapustil bolnišnico. Potem je kakšen teden hodil k tebi na obisk. Ko je videl, v kakšnem stanju si, in ko je zvedel, da ne boš mogla več hoditi, je rekel, da nima poguma, da bi ti še kdaj pogledal v oči. Preveč se boji, kako zelo bi mu zamerila. Odšel je. Ne boš ga več videla. Oprosti, ker ti tega nisem znal povedati na lepši in obzirnejši način. Nikdar se nisva marala in tudi sedaj ne najdem lepe besede zanj. Ni te bil vreden. Zapomni si to. Pred seboj imaš še zelo veliko časa in našla boš svojega človeka. Do takrat pa imaš mene. Še nekaj časa ne mislim umreti."

Marinda je počasi zaznavala, kar ji je govoril. Toliko je bilo novih stvari, za katere še ni vedela. Hotela se je zbuditi, a je ugotovila, da ne sanja. Ne bo mogla več hoditi. To je čisto gotovo pomota. Sargoš jo je zapustil. Gerham se zanesljivo šali. Najbolje, da zaspi. Ko se bo zbudila, bo vse spet prav. To se ji je zdela najboljša rešitev.

Zbudila se je. Nič ni bilo drugače. Počasi se je začela privajati resnici.


DVAINDVAJSET


Dolgčas ji je bilo. Želela si je početi nekaj, česar še nikoli v življenju ni počela. Nekaj nenavadnega. Posebnega. Da se ne bi dolgočasila.

Posvetilo se ji je. To, kar ji je padlo na misel, je bilo nekaj novega, nenavadnega. Zlezla bo vase. Sprehajala se bo po svojih možganih. Tega še ni počela. Ni vedela, kako bo to uresničila. Vedela je samo, da ji bo uspelo. Preveč si je želela, da bi se vse skupaj ponesrečilo. Preprosto se ji ni zdelo mogoče, da svoje ideje ne bi realizirala.

Legla je na hrbet. Zaprla je oči. Naredila se je čisto majhno. Majhno, majhno... Ko se je dovolj pomanjšala, je zlezla skozi svoja usta. Najprej jo je to za trenutek zmedlo. Ni se najbolje znašla. Ni mogla verjeti, da ji je uspelo. Zatem se je počasi začela prebijati proti svojim lastnim možganom. Ni se spraševala, kako to počne. Vedela je samo, da uresničuje svojo zamisel.

Nekako se ji je uspelo prebiti do tja. Noge so jo kar same od sebe ponesle po njenih možganskih hodnikih. Bili so zelo zaviti in razvejeni. Na začetku so se ji zdeli vsi enaki. Bili so tako razvejeni, da je samo instinktivno izbirala, kdaj je zavila levo in kdaj desno.

Kar nekaj časa je že tako tavala, preden je začela opažati razlike. Tudi oči so se ji že privadile na neko posebno svetlobo-temo, ki je tu vladala. Vse skupaj se ji je zdelo kakor labirint. Labirintu je bilo še najbolj podobno, saj česa drugega, podobnega, v svojem življenju še ni videla.

Začela je razpoznavati različne odtenke barv hodnikov. Sedaj se je po tem odločala, v katerega je zavila. Vsak je imel svoj odtenek. Nekateri svetlejšega, drugi temnejšega. Ni mogla definirati barv; samo svetlobno so se razlikovali. Vse skupaj je bila velikanska sivina, ki se je prelivala v vseh možnih odtenkih.

Zazdelo se ji je, da že dolgo časa hodi, pa sploh ni občutila nikakršne utrujenosti. Samo monotonost je občutila. Tega tudi različni odtenki niso spremenili.

Sten hodnikov se ni upala dotakniti. Ni vedela, kaj bi s tem povzročila. V tem okolju še ni bila prepričana sama vase, da bi si to upala narediti. Nenadoma ji je spodrsnilo in pri tem se je nehote dotaknila stene. Samo za hip. Za isti hip se je prikazala tudi neka slika. Ta je v trenutku izginila. Ustrašila se je tega. Ko je prešla šok, se ji je zazdelo, da je slika prikazovala trenutek v njenem življenju. Hotela se je o tem prepričati. Čisto počasi se je z roko približevala steni. Previdno se je je dotaknila. Tokrat roke ni takoj odmaknila.

Zopet se je prikazala slika. Bilo ji je zelo všeč, da je videla barve v tej sivini. Na sliki je prepoznala okolico. Tu je že bila. Kmalu je na njej opazila tudi sebe. Toda vse je bilo negibno. Z roko je začela počasi drseti po steni hodnika. Tudi vse na sliki se je začelo premikati. Vse se je premikalo tako, kakor se je takrat, ko je ta trenutek zares živela. Ta delček njenega življenja, ki ga je prikazovala slika, se ji ni zdel nič posebnega. Odmaknila je roko s stene. V istem trenutku je tudi slika izginila. Hodnik, v katerem se ji je to zgodilo, se ji ni zdel ne temen ne svetel. Po vseh odtenkih, kar jih je do tistega trenutka videla, ga je uvrstila nekam na sredino lestvice odtenkov.

Podala se je naprej po labirintu svojega bistva. Sedaj se dejstva, da je v svojih možganih, sploh ni več zavedala. Hodila je po hodnikih. Zopet jih je začela izbirati naključno. Vsake toliko časa se je kje dotaknila stene, da se ji je prikazala kakšna nova slika. Vsaka od njih je bila delček njenega življenja. Kjer se ji je zahotelo, je dalj časa drsela z roko po steni in opazovala sebe v dogajanju na tisti sliki; v dogajanju, ki ga je že enkrat doživela. Tokrat ga je samo gledala - kakor da se je vse skupaj dogodilo nekomu drugemu in kakor da je ona sama zunanji opazovalec.

Pri nekaterih slikah ji je bilo to všeč, saj se tistih trenutkov, ki so jih prikazovale, tudi drugače ni rada spominjala. Pri drugih, ki so ji ugajale, ji je bilo žal, da tega ne more še enkrat doživeti. Da jih samo opazuje. Ne glede, na kakšne slike je naletela, jo je vse skupaj zelo zabavalo.

Kmalu je začela opažati, da so prijetni trenutki pogostejši v temnih hodnikih. V svetlih je bilo več tistih, ki jih ni bilo prijetno opazovati. Zato je raje zavijala v temne hodnike. Ko je imela občutek, da se bo začela dolgočasiti, je za spremembo zavila še v kakšen svetlejši hodnik. Čisto svetlih se je raje izognila. Če to ni bilo mogoče, se z rokami raje ni dotikala sten.

Pa tudi to jo je začelo dolgočasiti. Zadala si je nekakšno nalogo. V vsakem hodniku, po katerem je hodila, se mora vsaj za trenutek dotakniti stene. To se ji je zdelo zopet bolj zabavno. Tudi na barvo hodnikov ni več gledala, ampak je zavijala malo levo, malo desno, kakor je naneslo.

Imela je obdobja, ko je bila pretežno v svetlih, nato pa pretežno v temnih hodnikih. Včasih so bili med seboj čisto pomešani. Zelo redko se ji je zgodilo, da bi v isti hodnik zavila dvakrat. Včasih pa se ji je to le zgodilo. A takrat se z roko zagotovo ni dotaknila istega mesta kot prejšnjič. Tako istega trenutka svojega življenja nikoli ni videla dvakrat.

Vse skupaj je le optično spremljala. O ničemer ni mogla razmišljati. Vse to dogajanje jo je nekako zasvojilo, tako da je tekala naokrog. Se povsod dotikala sten. Včasih je kje za trenutek obstala in se bolj podrobno zazrla v sliko. Spet drugod je na hitro umaknila roko in stekla stran. To je počenjala že dolgo, tako da je bila že popolnoma utrujena.

Toda obstati ni mogla. Nekakšna sila jo je gnala, da je tekala brez prestanka in si odpirala nove in nove slike. Ni vedela, ali bo prej zblaznela od vsega skupaj ali pa jo bo razneslo od utrujenosti. Podzavestno je začela iskati izhod iz labirinta. To ji nikakor ni uspevalo. Zavijati je začela samo v desne hodnike, pa je kmalu ugotovila, da se vrti v krogu. Hodniki sicer niso bili vedno isti, toda določen trenutek iz življenja se ji je od časa do časa spet prikazal na sliki. Ko je poizkusila zavijati v same leve hodnike, se ji je dogajalo enako. Enako se ji je dogajalo, če je izbirala same temne ali same svetle hodnike. Nato je poizkusila s formulo: dva hodnika desno, nato dva levo. To je nekaj časa ponavljala, a rezultata ni bilo.

Ni se mogla več spomniti, kaj bi še lahko poskusila. Tudi če se je vendarle česa domislila, ji ni nič pomagalo. Želela je sesti, pa so jo noge kar same nosile dalje. Poskusila se je z obema rokama upreti v stene - da bi jih razmaknila, a so se ji slike samo še bolj jasno prikazovale pred očmi. Obnje se je poskušala upreti tudi z nogami, pa je bil učinek zelo podoben.

To se ji je ponavljalo toliko časa, da ni imela več moči, da bi še premikala svoje noge. Nenadoma so se ji zaradi tega noge zapletle in je padla. Bila je tako utrujena, da tudi ust ni mogla zapreti, preden se je zgrudila.

Nekaj časa je ležala na tleh, ne da bi se zavedla. Samo ležala je. Želela si je odpočiti od neprestanega tekanja. Samo v tem položaju so ji noge mirovale.

Šele čez čas, ko si je vsaj malo opomogla, se je zavedela, da se je po nesreči z zobmi zarila v tla. Tudi to je šele kasneje ugotovila. Tla sploh niso bila trda, tako da je z lahkoto ugriznila vanje. Kar ji je ostalo v ustih, je nekako prežvečila in pogoltnila. Okus je bil nenavaden, ampak ji je vseeno ustrezal. Tako je dobila novo moč.

Spoznala je, da bi se do izhoda lahko prigrizla. Navdušena nad to svojo zamislijo se je zagrizla v steno. Bila je presenečena, s kakšno lahkoto ji vse to uspeva. Kar prej z rokami in nogami ni mogla narediti, ji je sedaj enkratno uspevalo z zobmi. Vse, kar je odgriznila, je sproti z užitkom pojedla. Grizla je vedno bolj veselo in z vse večjo energijo.

Tudi sedaj ni vedela, v katero smer naj se prebija. Zazdelo se ji je, da se vrti v krogu. Odločila se je, da bo sistematično jedla kar cele stene. Kmalu je ugotovila, da jih ne je sistematično, ampak da je kar vse po vrsti. To je sploh ni zanimalo. Edini cilj ji je bil: priti ven iz labirinta. Pozabila je, da so ta labirint pravzaprav njeni možgani.

Notranje stene je podzavestno izbirala tako, da je kmalu pojedla vse. Samo še zunanja ji je ostala. Čisto robna - stik s svetom. Ko je ugriznila v to zunanjo steno, oziroma, ko je je pojedla toliko, da se ji je prikazala svetloba, ki jo je bila navajena od prej, se je zavedela, da je pojedla skoraj vse svoje možgane. Bila je vsa iz sebe nad tem odkritjem. Ni si mogla misliti, kako bo sedaj živela brez njih. Ampak, kakor je ta preblisk prišel, tako jo je tudi zapustil. Bila je tako utrujena in sita, da ni zmogla ničesar več. Kako naj bi potem sploh še razmišljala? Sedaj je z lahkoto našla pot iz prostora, kjer so bili prej njeni možgani. Najprej do ust, nato pa skozi usta ven.

Ko je bila enkrat zunaj, je morala zrasti. Rasla je in rasla, dokler ni bila tako velika, kot je bila pred sprehodom.

Še vedno je ležala na hrbtu. Še vedno je imela oči zaprte. Nič drugega ni zmogla. Ni imela več možganov, da bi mislila. Tudi premikati se ni bila več sposobna. Na zunaj je bila sicer normalna-človek, znotraj pa je bila bolj podobna nekakšni rastlini.

Ta rastlina-stvor, v katerega je samo sebe spremenila, je lahko samo čakal in upal, da ga bo kdo opazil in mu omogočil nekakšno življenje. Bil je obsojen na propad.


TRIINDVAJSET


Bila je majhna deklica. Oče jo je klical Marinca. Mame ni nikoli poznala. Še predno se je Marinda zavedala, se je mama obesila. Ni zdržala ob njenem očetu. Preveč je pil. To dejanje svoje žene pa ga je streznilo. Od takrat naprej je bil vzoren oče. Neprestano si je očital, da se ni dokončno streznil že pred nesrečo. Bilo mu je zelo hudo. Prej je vso svojo energijo usmeril v mučenje svoje žene. Ni je fizično mučil. Le psihično. Vsakič, ko se je streznil, mu je bilo žal, a pomagati si takrat ni mogel. Tako je govoril.

Vso svojo ljubezen je usmeril v Marindo. Ni vedel, kako se dela z deklicami. Kako se jih vzgaja. Trudil se je po svojih najboljših močeh. Nikoli ji ni povedal, kaj se je v resnici zgodilo z njeno mamo. Imela je nesrečo in je umrla. Vsi sorodniki so z njim pretrgali vse stike, in tako tudi z Marindo. Nikoli ni spoznala nikogar od njih. Vedno je bila sama z očetom. Tudi v šoli je bila večinoma sama. Nikoli nobene prijateljice ali prijatelja. Če je s kom prišla v stik, se je ponavadi stepla. Ni vedela, kako se obnaša med ljudmi.

Ko je začela hoditi v srednjo šolo, je spoznala nekega fanta. Postala sta prijatelja. Vedno sta bila skupaj. V razredu sta sedela skupaj, po šoli sta se skupaj potepala in počela vse mogoče reči. Zaljubila sta se. Bila sta srečna. Tudi njen oče je bil srečen. Ugotovil je, da je opravil svoje delo. Opravil ga je dobro. Končno si je vsaj malo odpustil ženino smrt. Našel je srečo v sreči svoje Marinde.

Po štirih letih je bilo konec srednje šole. Tisto leto je bilo za Marindo katastrofalno. S fantom sta ugotovila, da nista za skupaj. Imela sta se še rada, zato je bilo slovo toliko težje. Komaj si je malo opomogla, ji je prišlo na ušesa, da se je njena mama sama ubila. Najprej ni hotela verjeti. Skrivala je to v sebi in si ni upala vprašati očeta. Razen njega sedaj ni imela nikogar. Vsi ljudje, kar jih je poznala, so se je ogibali, ali pa so jo izkoriščali. Nikogar ni marala. Vsi so jo imeli za čudno. Zato si tudi ni upala vprašati očeta. Če bi bilo to res, bi tudi njega izgubila. Ne bi mu mogla oprostiti.

Ni mu mogla oprostiti. Ko ji je potrdil resnico, se je samo obrnila, vzela vse svoje stvari in se napotila daleč stran. Nikogar iz svojega mesta si ni želela več nikoli videti. Odšla je na drugi konec sveta.

Naselila se je v velikem mestu. Da ne bi nikoli nikogar spoznala. Našla si je delo. Ni je preveč veselilo, a morala se je preživljati. Svoje zadovoljstvo je našla v potepanjih po mestu. Tudi s staro gospo, ki ji je oddajala stanovanje, se je dobro razumela. Mnogo večerov sta preklepetali. Začela jo je imeti rada. Potem je nekega dne gospa od starosti umrla. Marindi je bilo preveč hudo, da bi ostala v istem stanovanju. Ravno takrat je spoznala svojega skoraj prijatelja. Preselila sta se v skupno stanovanje. Ustrezalo ji je, da je bil nekdo poleg nje, ko si ga je zaželela. In da ta nekdo ni hotel od nje več kot prijateljstvo.

Kmalu je prišlo srečno obdobje njenega življenja. Sargoš. Z njim je bila zares srečna. Vsak dan sproti si je govorila, da ni važno, koliko časa to traja, ker je to njeno celo življenje. Ko se bo srečno obdobje končalo, se bo končalo tudi njeno pravo življenje. Potem samo še čakanje na smrt.

Sedaj je bilo to obdobje. Konec njene sreče. Čakanje na smrt. Ni si predstavljala, da bo to tako kmalu. Štiri leta sreče se ji je sedaj zdelo premalo. Spet štiri leta. Kakor da je zakleta na štiri leta sreče. Tudi hromost se ji je zdela prevelika cena za njeno srečo. Ni več vedela, ali je bila srečna. Kaj če ji je Sargoš lagal? Kaj če je ni imel rad? Tudi oče ji je celo življenje lagal. Komu pa ona laže?


ŠTIRIINDVAJSET


Tako; točno tako in nič drugače, kot morje razburkano in spreminjajočese, pod roko z Ničem in Prostranostjo; in neskončno nezaznavno izgubljeno v času vsega kadarkoli živečega, lebdim življenje, dano človeštvu.

Kratko in hkrati dolgo, pomembno in istočasno nepomembno, zanimivo, pa vendar dolgočasno, kup izzivalnih nasprotij vsebujoče, prepleteno z drugimi, ohranja izvirnost - v redkih primerih - povzdigujočo ga v večnost, kljub istočasno trenutni minljivosti.

Kako naj se v labirintu večnosti, zgrajenim iz skrivnosti in presenečenj, ne glede na svoje sanje in bojazni, s strahom in pričakovanjem prežet pomikaš proti cilju; ko ti vsi na tej poti lažejo in ko pred vsemi tudi ti lažeš in igraš; in pri tem najbolj lažeš in igraš prav sebi oziroma svoji viziji.


PETINDVAJSET


Sargoš je bil majhen deček. Sin bogatih staršev. Bil je edinček. Lahko je imel vse, kar si je zaželel. Ko je bil še majhen, so se njegovi starši ločili. Dobil je še več stvari kot prej. Namesto njunega časa in ljubezni je imel celo bogastvo različnih stvari. Tudi iz ljubosumja je imel mnogo reči. Mama je hotela biti najboljša. Oče je hotel biti še boljši. Sargoš ni hotel imeti najboljšega očeta. Ni hotel imeti najboljše mame. Hotel je imeti oba skupaj. Ta želja se mu ni nikoli uresničila.

Živel je pri mami. Kadar si je dobila novega ljubimca, je moral k očetu. Pri očetu je bil nekajkrat na leto. Tudi njemu je bil v napoto. Po hiši so se menjale različne ljubice. Tudi oče ni zdržal dolgo z eno samo.

Sargoš je odraščal. Hotel si je razumsko razložiti, zakaj sta njegova starša taka. Ko bi imel vsak kakšnega brata ali sestro. Nekoga, ki bi bil samo njegov. Da ne bi bilo potrebno deliti še z kom. Tudi ta želja se mu ni uresničila. Želel si je urejeno družino, pa je ni imel.

Odrasel je toliko, da so ga začele zanimati deklice. Vrgel se je po svojih starših. Tudi on je imel vsak teden drugo. Bil je lep. Bil je mlad. Tudi bogat. Lahko je dobil skoraj katerokoli si je želel. Sedaj mu je prišla prav darežljivost njegovih staršev. Nikoli mu ni bilo potrebno delati. Vedno se je lahko zabaval.

Tako se je zabaval nekaj let. Preizkusil je vse vrste pijanosti, zadrogiranosti, razvrata. Ni bilo hrane, pijače, cigaret in droge, ki je ne bi poizkusil. V tem času si je privoščil tudi vse vrste deklet in žensk. Za zabavo je zbiral trofeje.

Nekega dne se je zresnil. Ni vedel, kaj bi počel, a tako ni hotel več živeti. Bil je osamljen. Tega ni več hotel. Želel si je spremeniti svoje življenje. Preselil se je v svoje stanovanje. V novo okolje. Še vedno je bil osamljen. Denar so mu še vedno dajali doma, tako da si je lahko še naprej privoščil lagodno življenje. Sedaj si je čas skrajševal z ustvarjanjem. Odločil se je, da bo umetnik. Kupil si je vse vrst barv. Začel je risati. To ga je kar veselilo. Sam sebi se je začel dozdevati pomemben. Tudi prej je bil zagledan vase, toda na drugačen način. Sedaj je nekaj počel. To ga je veselilo.

V tem svojem obdobju je zahajal vedno v isti lokal. Tam je zagledal Marindo. Zdela se mu je drugačna od deklet, ki jih je spoznal do takrat. Želel si jo je spoznati in jo imeti zase. Verjel je, da je to ženska, s katero bi si lahko ustvaril družino. S katero bi lahko bil srečen. Imel bi lahko to, kar si je od malega želel.

Ni je hotel prestrašiti. Zato se ji tudi ni takoj približal. Zasledoval jo je. Pošiljal ji je rože. Od daleč jo je gledal. To mu je bilo novo. Bilo mu je všeč. Ni je še poznal, a vsak dan jo je imel raje. Spoznal je veliko stvari o njej. Kako hodi, kje dela, živi. Kje in kaj je. Vedel je mnogo o njej, ko ona tega še slutila ni. Potem je zbral pogum. Čutil je, da jo ima tako rad, da ima pogum, da se ji približa.

Spoznala sta se. Bila sta si všeč. Tudi ona je njega vzljubila. Oba sta postala srečna. Našla sta, kar sta iskala.

Zgodila se je nesreča. Sam je bil kriv zanjo. Tega si ni hotel priznati. Bežal je pred resnico. Najprej je še upal, da bo vse tako, kot je bilo prej. A ni bilo. Marinda ne bo nikoli več hodila. Ni razumel, zakaj. Ko je našel človeka, katerega si je celo življenje želel, mu ga tako vzamejo. Ni imel zadosti poguma. Ni mogel do Marinde. Strah ga je bilo. Kaj bi mu rekla? Imel jo je rad. Vedel je, da je on sam njena velika ljubezen. Bila je zaklad zanj. Toda hrome je ne bi mogel gledati celo življenje. Vedno bi si očital. Toliko energije ni imel.

Zopet se je preselil nazaj k mami. Pustil je slikanje. Vrnil se je v prejšnje življenje. Ta štiri leta življenja, ko je imel Marindo, so se mu zdele kot sanje. Ko je bil pijan ali zadrogiran, je mislil nanjo. Ko je bil z drugimi ženskami, je bila pred njegovimi očmi ona. Karkoli je naredil, ni se je več znebil.


ŠESTINDVAJSET


Nekoč je živela deklica. Kakor vse deklice si je tudi ona želela biti lepa. Vsi so ji govorili, da je lepa, toda o tem se je hotela prepričati tudi sama. Ni vedela, kako naj to naredi. Nekega dne ji je mamica pripovedovala pravljico o Sneguljčici. Mačeha se je gledala v zrcalu. To ji je povedalo, kakšna je videti. Deklica je želela narediti enako. Mamico je prosila, naj ji da zrcalo.

Mamica ji je dala zrcalo. Deklica se je vanj pogledala. Najprej je mislila, da ima v rokah sliko. Da je na zrcalu nekdo narisan. Kmalu je ugotovila, da se slika na zrcalu premakne, ko se tudi sama premakne. Ko je deklica pomežiknila, je tudi slika na zrcalu pomežiknila. Vse mogoče stvari je poskušala, toliko časa, da se je prepričala, da je slika na zrcalu ona sama.

Ugotovila je, da so ljudje govorili resnico. Res je bila lepa. Tudi sama sebe je začela občudovati. Ko se je dolgo gledala v zrcalu, se ji je zazdelo, da iz zrcala veje vanjo neka energija. Ta občutek ji je bil neprijeten. Zrcalo je vrgla stran.

Dolgo časa se ni mogla pogledati v njem. Nekega dne se je sprehajala ob jezeru. Vreme je bilo zelo lepo. Sonce, nikjer nobenega oblačka, nobenega vetra. Hodila je ob jezeru. Zaželela si je videti kakšno ribo. Ko se je z obrazom približala gladini vode, je uzrla svojo podobo. Sedaj se je takoj prepoznala. Tudi tokrat se je začela občudovati. Dalj časa ko je to počela, bolj in bolj se ji je dozdevalo, da ponovno sili vanjo tista zoprna energija. Tiste, ki je hotela priti vanjo že iz zrcala. Stekla je stran.

Ni si znala razložiti, kaj bi ta sila lahko bila. Nihče ji še ni omenil, da bi se mu ob gledanju svoje podobe dogajalo kaj podobnega.

Vsake toliko časa je pogledala v zrcalo ali na gladino jezera ali luže. Hotela se je prepričati, če si ta neznana sila še želi vstopiti vanjo. Večkrat, kot je to storila, močnejša je bila sila.

Včasih se je igrala z drugimi deklicami. Začele so se občudovati v svojih zrcalih. Stekla je stran. Bala se je, da bi si jo sila prilastila, če bi predolgo zrla svojo podobo.

Tega se je začenjala bati. Nikomur si tega ni upala omeniti. Bala se je, da bi jo imeli ljudje za noro. Tega ni hotela. Čutila je, da si sila nekaj želi od nje. Ni vedela, kaj.

Kmalu se je začela izogibati vseh zrcal, jezer, luž in vsega, na čemer bi lahko uzrla svojo podobo. Kakor zakleto pa je vedno naletela na kaj takega. Ni več vedela, kako naj se teh reči izogiba. Najenostavneje se ji je zdelo, da jih uniči. Mislila je, da bo tudi silo s tem uničila.

Kadarkoli je zagledala kakšno zrcalo, ga je razbila. Ne samo razbila. Zdrobila ga je v prah, da se tudi v razbitih delcih ni mogla več videti. Teže je bilo z vsemi drugimi predmeti. Vseh, ki so vsaj malo spominjali na zrcalo, ni mogla razbiti. Začela jih je zakopavati. Teh predmetov je bilo veliko. Ona je bila vztrajna.

Ljudje so postali nanjo pozorni. Zdela se jim je čudna. Nikomur ni povedala, zakaj to počne. Ni hotela povedati. Mislila je, da ljudje vsega tega uničevanja in zakopavanja ne bodo opazili. Zmotila se je. Ljudje so jo začeli vse bolj opazovati. Deklica tega ni zaznala. Imela je preveč dela.

V nekem trenutku ji je končno uspelo spraviti z obličja zemlje vse predmete, v katerih bi lahko opazila le silhueto, kaj šele celo, pravo sliko nje same.

Oddahnila si je. Pogledala je okoli sebe. Prepričana je bila, da je svoje delo opravila. Končno bo lahko počela vse, kar si je vedno želela. Vse, za kar do sedaj ni imela časa. Zagledala je mnogo parov oči, ki so jo čudno gledale. Ni si znala razložiti, zakaj. Nič nenavadnega ni naredila.

Vse te ljudi je nekaj časa opazovala. Bolj jih je gledala, vse bolj je namesto njih videla le njihove oči. Niso se večali, le opaznejši so postajali. Oči so bile ena tistih stvari, v katerih se je deklica videla. Mala zrcala. Najprej se je pretvarjala, da tega ne opazi. Vseeno pa je čutila tisto silo. Prosila je ljudi, naj mižijo. Naj gledajo stran. To se je ljudem zdelo nenavadno. Še bolj so jo opazovali. Deklica se je vse bolj bala. Oči so postajale vse večje. Na vsak način se jih je hotela znebiti. Stekla je stran. Ljudi je dekličin strah privlačil. Sledili so ji. Nikakor se jih ni mogla znebiti.

Spomnila se je nečesa. Znebila se bo vseh teh malih zrcal v teh očeh. Razlila jih bo. Ali pa ubila ljudi, da svojih oči ne bodo več kontrolirali. Ideja se ji je zdela sprejemljiva. Naredila bi vse, da ne bi prišla v stik z nadležno energijo.

Ni se zavedala, kako ji to uspeva. Tudi s to mislijo se ni posebej ukvarjala. Ubijala je ljudi, enega za drugim. Ko je ubila vse okoli sebe, so prišli novi. K deklici jih je vlekla radovednost. Vedeli so, da bodo zaradi tega končali svoje življenje. Umorila je vse ljudi na svetu. Ostala je sama. Ničesar ni bilo, česar bi se bala.

Ozrla se je okoli sebe. Bila je zadovoljna. Bila je svobodna.

Najprej se je hotela odpočiti. Vso to delo jo je popolnoma utrudilo. Odšla je na jezersko obalo. Približala se je jezeru. Na gladini je uzrla svoje obličje. V trenutku se je zavedla, da še ni opravila svojega dela. Morala se je domisliti, kako bi se znebila vseh jezer in luž.

Luže je hitro zakopala. Z jezeri je imela več problemov. Vanje je zmetala vse, kar ji je prišlo pod roke. Pesek, drevesa, hiše ... vse, kar je še obstajalo. Ostale so le še živali. V nihovih očeh so bila mala zrcala. Tudi te je pobila in jih vrgla v jezera. Živali ni bilo več. Ni bilo več jezer.

Na svetu so poleg nje obstajale le še gore in morja. Čutila je, da se mora tudi teh znebiti. Vanje je začela rušiti gore. Šlo ji je počasi, a misel, da bo potem varna in svobodna, ji je dajala energijo, da je vztrajala.

Dolgo časa je ravnala zemljo. Končno ji je uspelo zvrniti še zadnjo skalo v zadnjo jamo. Tako je spremenila celotno zemeljsko oblo v popolno kroglo. Bila je zadovoljna s svojim delom. Uspelo ji je izgnati to silo s sveta. Od nikoder ne bo mogla prodreti do nje. Nikoli ne bo od nje nič več zahtevala. Sedaj je lahko svobodna. Ničesar se ji ni potrebno bati. Po dolgem času je pogledala okoli sebe. Zgrozila se je. Hotela je življenje in srečo. Dobila je popolnost. Ta popolnost pa je bila to, česar ni hotela. To, pred čimer je bežala.


SEDEMINDVAJSET

Marinda in Gerham sta se preselila v novo stanovanje. V pritličje neke stare hiše. Da ne bi bila neprestano pod vtisi spominov in da bi lahko Marinda s svojim vozičkom svobodno hodila iz stanovanja, kadarkoli bi želela.

Marinda se še ni navadila na voziček. Mnogokrat se ji je zgodilo, da je hotela kar vstati. Najbolj pogosto se ji je to dogajalo zjutraj. Ponoči je sanjala o drugačnem življenju. O takšnem, kakršno je bilo pred nesrečo. V njem je lahko hodila. Ko se je zbudila je bila vedno pod vtisom sanj. Hotela je vstati, pa ni mogla. Vsako jutro se je morala na novo privajati na svojo hromost.

Gerham je uredil stanovanje tako, da se je Marinda tudi v njem lahko sama znašla. Kar dosti časa je porabil za to. Še dobro, da je morala biti Marinda toliko časa na okrevanju. Drugače mu ne bi uspelo.

Bilo je tri mesece po nesreči. Marinda je prvič slavnostno prestopila prag njunega novega stanovanja. Občudovala je Gerhama. Kaj vse je naredil zanjo. Tudi slavnostno kosilo jo je že čakalo. Zazdelo se ji je, da življenje le ne bo tako tragično. Ob njej je bil Gerham. Rada ga je imela. Skupaj sta se zabavala in tolažila. Lahko bosta srečna do konca življenja. Ko je bila v komi, je pozabila, da ima Gerham aids. On pa je tudi nikoli ni spominjal na to. Nič se mu še ni videlo. Upal je tudi, da ima še kar nekaj časa pred seboj. Preden zapusti ta svet, je želel Marindi pomagati, da bo lahko skrbela zase. To se mu je sedaj zazdel smisel njegovega življenja.

Po kosilu sta se namestila na vrt. Ta sicer ni bil njun, a lahko sta ga uporabljala. Sonce je sijalo in ju grelo. Po nesreči sta bila prvič nekje na prostem. Obema je bilo všeč. Gerhamu je bilo všeč, da je Marinda tako polna energije. Ni vedel, od kod jo jemlje, a občudoval jo je. Po vsem, kar je prestala, je bila boljše volje kakor kdajkoli prej.

"Gerham, naredila sem načrt za najino življenje. Najprej bova delala. Ko se toliko spravim k sebi, da bom lahko. Plačala bova račun za bolnišnico, nato pa se bova odpravila na potovanje. Tako bova morda srečala nove prijatelje. Dobila bova voljo in energijo za novo življenje. Tako te imam rada. Nikoli me ne zapusti. Vem, da bom zmogla vse, samo če boš ob meni."

Gerham jo je gledal. Ni vedel, ali se tako dobro pretvarja. Lahko, da je čisto vse pozabila. V šoku človek rad skrije neprijetne stvari v podzavest. Ni vedel, kako bi ji odgovoril. Imel jo je zelo rad. Ni je hotel ponovno prizadeti. A moral ji je povedati. Tudi sam ni mogel živeti tako naprej.

"Marinda, imam dobro in slabo novico. Ne vem, katero si ti želiš slišati prej, a začel bom z dobro. Glede bolnišnice ti ni treba skrbeti. Račun je že plačan. Ne glej me tako. Nisem ga plačal jaz. Plačal ga je Sargoš. To mi je povedal zdravnik. Najprej sem skoraj znoreti in hotel sem mu vrniti denar. Premislil sem si. Ko boš razmislila, boš tudi ti videla, da je prav tako. Slabo vest ima. Rad te je imel. Morda te ima še, a je prevelik strahopetec. Morda niti ni tako slab fant, kot sem vedno mislil." Marinda mu je vskočila v besedo: "Morda pa je še slabši. Misli si, da si bo s tem opral vest. Najraje bi mu vrnila denar, pa vem, da mu to ne bo dosti pomagalo. Meni pa bo veliko. Nama obema bo. Prej bova lahko odšla na potovanje. Ne misli si, da sedaj Sargoša sovražim. Ne. Rada ga imam. Rada ga imam takega, kot je bil takrat, ko sva bila skupaj. Nikdar ne bom pozabila najinega plesa na parkirišču. Zame je strnjena sreča in ljubezen najinega skupnega bivanja v tistem trenutku. Če le pomislim na to, sem srečna. Kakršen je bil on takrat. Takega ga bom vedno ljubila. Če ga bom sedaj srečala, pa mi bo kot tujec. Kadarkoli pomislim nanj, ali kadarkoli bom pomislila nanj, bo to moj Sargoš. Sedaj bo dosti o njem. Kaj je sedaj s slabo novico?"

Gerham jo je gledal in zbiral pogum. Ni vedel, kako naj ji pove. "Marinda, se spomniš Pordona?" Prikimala je, "Seveda se ga spomnim. To je bil najljubeznivejši človek pod soncem. Poleg tebe seveda. Zakaj me sedaj to sprašuješ?" "Draga moja, se spomniš, kako in zakaj je odšel iz našega življenja?" Marinda se je zamislila. V trenutku se ji je obraz stemnil. Zdelo se je, kakor da so ji ga prekrili črni oblaki. V trenutku so se utrgali. Ulil se je dež. Prvič v življenju se je popolnoma prepustila čustvu žalosti. Jokala je za vso nesrečo in žalost, ki sta se Gerhamu in njej zgodili v življenju. Gerham je nikakor ni mogel potolažiti. Odnesel jo je v posteljo. Proti jutru je zaspala. V objemu svojega skoraj prijatelja.


OSEMINDVAJSET


Plamen sveče spreminjajoč svoje oblike ponuja mnogo asociacij. Potisne te v stanje ko ne veš ali sanjaš ali se je zbudila le domišljija ki te prestavlja naokrog tako da ne veš kje se nahajaš. Um ti blodi naokrog. Razmišljaš in filozofiraš. Ali se prepustiš toku in opazuješ nenavadno potovanje. Pride veter ugasne plamen. Zbudiš se. Nič ti ni jasno. Zmedeno pomežikuješ naokrog.


DEVETINDVAJSET

Sedela sta v avionu. Končno sta bila na svojem potovanju. Samo s svojim zaslužkom si ga ne bi mogla privoščiti. Pomagala jima je Gerhamova mama. Gerham ji je pisal o svoji bolezni. O Marindini nesreči. O življenju, ki sta ga preživela skupaj. O življenju, ki ju je še čakalo. Tega ni bilo več zadosti.

Letela sta proti Marindinemu rojstnemu mestu. Ona v invalidskem vozičku. On na koncu svojega življenja. Hotela ga je pokazati Gerhamu. Želela si je biti v svojem mestu z nekom, ki ga ima rada. S svojim prijateljem. Tudi Gerhamu je bila ta zamisel všeč. V svoje mesto se ni mogel vrniti. Bilo je premajhno. Vsi bi ga videli. Vsi bi vedeli. To ne bi bilo prav njegovemu očetu. Tudi sam si ga ni želel več videti. Bilo mu je hudo le za mamo. Njo bi si še enkrat v svojem življenju želel videti. Vedel je, da se mu ta želja ne bo izpolnila.

Nastanila sta se v hotelu. V sobi s pogledom na reko. Bil je lep, sončen pomladanski popoldan. Odpravila sta se na sprehod. Voziček jima je pri tem prišel zelo prav. Marindi, ker ni mogla hoditi. Gerhamu, da se je lahko nanj opiral. Bil je tako slab, da brez opore skoraj ni mogel več hoditi.

Hodila sta ob reki. Nanju je sijalo sonce. Bilo je mnogo dreves. Vsa so bila že v cvetju. Hiše so bile lepe. Bohotile so se v svojih močnih barvah. Po oknih so bile rože. Povsod je bilo veliko ljudi. Največ je bilo parov. Srečnih, zaljubljenih ljudi. Marinda in Gerham sta molče drsela skozi vse to življenje. Utrujena sta se vrnila v svojo sobo. Gerhamu je obraz žarel od zadovoljstva. "Marinda, lahko si srečna, da imaš tako mesto. Celo življenje se lahko spominjaš tega popoldneva. Lahko boš srečna ob misli, da si me osrečila. Na tem sprehodu sem se pomiril. Sedaj sem tudi sam srečen."

Ponoči je Gerham zaspal. Zaspal za vedno. Nikoli več se ni zbudil. Marinda je vstala. Gerhama je pustila ležati v postelji. Vedela je, da ga ni več. Oblekla se je in odšla ven. Vozila se je ob reki. Bilo je mnogo dreves. Vsa so bila že v cvetju. Hiše so bile lepe. Sonca pa ni bilo. Močno je deževalo. Dež je skrival solze, ki so ji polzele po licih. Jokala je. Bila je žalostna. V sebi pa je nosila zaklad. Spomin na sprehod ob reki nekega sončnega popoldneva.