Vrt z zlatimi jabolki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
VRT Z ZLATIMI JABOLKI
Sebastijan Pregelj
Spisano: Uredila Sanja Zalar
Viri: Pregelj, Sebastijan (1999). Cirilina roža. Kmečki glas. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.

Miklavž je vstal, preden se je naredil dan, ker je hotel čez hrib, v sosednjo dolino, da tam na novo poslika kapelo. Dež in sonce sta v dolgih desetletjih povsem izbrisala podobe, ki so nekdaj krasile molilnico, katero je pred sto in toliko leti dal postaviti gospod Jura, da bi se imeli ljudje v težki uri kam zateči, potem ko je sam prav na tistem razpotju neke noči slišal dekliški glas obupano klicati na pomoč, ko je pa stopil s poti in se sklonil proti grmu, iz katerega so prihajali klici, je tam zagledal razgaljeno devico, ki mu je pomignila, naj leže poleg nje. Pa je namesto tega dvignil palico, na katero se je opiral med hojo in zamahnil proti njej, ona pa se je še isti trenutek spremenila v črnega kozliča ter se vreščeče pogreznila v zemljo. Nobenega dvoma ni, da je gospod Jura tisto noč videl vraga, ki je prilezel iz sedme zemeljske razpoke, da bi ga zavedel in speljal s poti proti nebeškim vratom. Nobenega dvoma ni, da more edino kapela, poslikana s podobami svetih mož, zemeljsko razpoko za vse večne čase spremeniti v povsem navadno odprtino, iz katere ne prileze noben vrag več, ker se ob pogledu na blažene vsakemu okrvavijo oči in smrtno razpeni gobec. Ljudje so bili gospodu Juru hvaležni, da je dal na tistem mestu zgraditi molilnico: v naslednjih časih nobeni ženski ni bilo težko oditi do kapele, jo pomesti in v vazah zamenjati rože, pa naj je pripekalo poletno sonce ali je bilo pot potrebno utreti skozi meter in več na novo zapadlega snega; nobenemu moškemu ni bilo težko z glave sneti klobuka in se pokrižati, kadar je šel mimo. Od blizu in daleč so prihajale nosečnice, ker se ve, da more edino molitev v Jurevi kapeli odgnati duhove, ki se vse prevečkrat prikradejo v materino telo in otroku spačijo obraz ali mu požro srce in se ob času rodi mrtev. Sto in toliko let. Dokler ni Tratnikova Lucija, ki je od vseh največkrat zamenjala rože in pometla molilnico, neko jutro vzdihnila: nobenega obraza častitljivih mož ni več spoznati. Še malo, pa so vsi vedeli, da takšno samo kliče po nesreči. Starejši so govorili, da se je od vsega najslabše obotavljati. In so na hitro odločili: Miklavž, za katerega še danes govorijo, da bi bil velik slikar, ko bi ga bili poslali v šole, naj na novo poslika kapelo, četudi v vseh letih ni poslikal drugega kot nekaj obcestnih znamenj. Potem so za dolgo obsedeli pod lipo in govorili, na katerem mestu je bila nekdaj podoba tega in na katerem onega svetnika. Ker je še kako pomembno! Če bi zdaj po malomarnosti kaj spremenili, bi prav hitro padli v nemilost, prav hitro bi se lahko vse vrnilo na staro: prežeči vragi, ki otroke naganjajo v nesrečo, odrasle pa v smrtni greh, bi bili v vsaki senci. In tega so se preveč bali, zato so dolgo sedeli pod lipo in na široko govorili o novi poslikavi. Eni so bili mnenja, da morajo biti podobe prav takšne kot nekdaj, spet drugi so skomigali z rameni, ker tako nimajo nobene fotografije ali vsaj skice, po kateri bi se mogel slikar ravnati. Zatem so poklicali Miklavža, ki sprva ni mogel verjeti, da se obračajo nanj, ki je tu in tam resda poslikal kakšno kužno znamenje, kapele pa še nobene. To je velika odgovornost. In jim je tudi rekel, da je to velikanska odgovornost, vendar pa če hočejo, da to napravi prav on, tudi bo. Treba je samo počakati ugodno vreme, ker ni slabšega od nenadnega dežja ali premočnega sonca. Ni slabšega! Starci so mu prikimavali, čeprav niso vedeli, ali je nenaden dež res tako slab, niso si mislili, ali more premočno sonce res tako zelo škoditi barvam. Miklavž si je pred hišo oprtal nahrbtnik, v katerega je prejšnji večer zložil pločevinke z barvo, razredčilo in različne čopiče, ter se po ozki poti povzpel v hrib. Nekajkrat je z levo segel v žep in vsakokrat, potem ko je otipal kos povoščenega papirja, vzdihnil: dobro... vse imam. Mislil si je, da bi bilo res nerodno, ko bi papir pozabil doma, ker mu ne bi preostalo drugega, kot vrniti se ponj, ker je še kako pomemben: na njem so skice svetih mož, ki jih mora naslikati, prav takšne, kakršnih se spomnijo starejši in najstarejši, in ti edini morejo vedeti. Tisto pa, kar govori Tratnikova Lucija (in vse druge, ki skrbijo za molilnico), ni dosti vredno, ker je premlada, da bi se mogla spomniti drugega kot obledenih podob. Na povoščenem kosu papirja ima zapisano, kot so mu povedali stari in najstarejši. In koliko časa so potrebovali, da so uskladili zadnjo podrobnost, lepo prosim, koliko?! Nič več in nič manj kot oseminštirideset dni! Sicer ni pa nič čudnega, ker vsi predobro vejo, kako dolgo se podob več ne vidi. V trenutku, ko so skozi mrene noči zaplahutale peruti novega dne, je Miklavž stal na vrhu hriba. Vse naokoli so prečudovito zapele ptice. Razgledal se je na vse strani in se, potem ko na nebu ni opazil enega samega oblaka, zadovoljno nasmehnil, da bo lep dan in bo mogel, tako kot je obljubil, poslikati kapelo. Še bi stal na vrhu hriba in se razgledoval na vse strani, pa je vedel, da mora naprej. V kratkem je pot pripeljala iz gozda, se zravnala in začela vijugati med rosnimi obronki travnikov in njiv; takrat je daleč spredaj zagledal Jurevo kapelo. Iz navade je z glave snel klobuk, zatem pa stopil s poti in šel čez travnik, da bi bil kar najhitreje pri molilnici. Že med hojo je iz žepa izvlekel kos povoščenega papirja, ga razgrnil in si ga začel ogledovati, kot bi ga videl sploh prvič. Pri kapeli je na leseno ograjo, ki jo obdaja, zataknil nahrbtnik, in ga razvezal. V rokav si je obrisal potno čelo in se nekajkrat sprehodil okoli molilnice. Vsake toliko se je ustavil, obraz približal zidu in z dlanjo čisto nalahko potegnil po površini, kot bi mogel čutiti podobe, ki so ga nekdaj krasile, pa se spet vzravnal, si ogledal katero izmed skic na kosu papirja in rekel: ta bo tukaj... ta na oni strani; vsake toliko je s prstom potegnil po papirju in rahlo priprl oči, da je mogel videti, kakšna bo podoba, ko bo krasila zid. Zatem je na pesek ob poti zložil pločevinke. Pred deseto je bila kapela na novo pobeljena. Miklavž je sedel zadaj na travi in si ogledoval skico Marije, ki se sklanja nad Jezuščkom. Mislil si je, da bo zares lepa poslikava, ki si jo bodo prihajali ogledovat od blizu in daleč, romarji in malo manj pobožni ljudje; mislil si je, da bodo čez sto in toliko let še govorili o njem, tako kot danes govorijo o gospodu Juri. Ne more biti drugače. Iz žepa je izvlekel kos v bel prtiček zavitega kruha in ga pojedel. Potem je vstal in se vrnil k delu.


2.

Dosti kasneje je videl prihajati moža, ki ju ni poznal. Mislil si je, naj le prideta in se ustavita, naj le vprašata, kaj počne in kdo je. Vse jima pove. Ko sta moža prišla bliže, sta se res ustavila. Najprej sta samo gledala, potem je eden spregovoril: od daleč sva. Ja, jima je prikimal Miklavž in s prstom pokazal na podobo, tole si oglejta. Saj, sta mu prikimala oba hkrati, zato sva prišla. O, se je Miklavž nekoliko namrdnil, ker mu ni bilo do šal, še najmanj takšnih, pa ni hotel reči, ker se nikoli ne ve, kdo je kdo: čisto mogoče, da sta pomembna občinska moža ali pa sta od škofije. Če bi rekel to ali ono, bi se prav hitro zameril enim ali drugim, zato se je samo kislo nasmehnil in jima prikimal. No, je čez čas pomignil proti kapeli, oglejta si jo tudi zadaj, lepo prosim. Moža sta se počasi sprehodila okoli molilnice. Miklavž je bil ves čas za njima: ne preblizu, da bi ju ne motil, predaleč pa tudi ne, ker je hotel ujeti vsaj kakšno besedo, po kateri bi mogel vedeti, kaj si mislita o njegovi poslikavi, ki je boljša od vseh prejšnjih, vendar pa tiste niso bile bogve kaj, ta je pa v resnici imenitna. Ko so spet stali spredaj ob leseni ograji, je eden prikimal: lepe podobe si naslikal. Zares. Zdaj pa greva naprej. Ja, je pritrdil Miklavž, ki še vedno ni vedel, kaj si o podobah mislita v resnici, ker to, da je eden rekel, kako lepe je naslikal, ni kaj prida vredno: vsakdo, ki ne ve, kaj bi rekel, na koncu prikima, da mu je všeč. Zvečer je bila Jureva kapela na novo poslikana. Miklavž je še lep čas hodil okoli nje in si natančno ogledoval vsako podrobnost. Mislil si je, da ne sme pozabiti kakšne nepomembnosti, ker bi takšno v kratkem opazila Tratnikova Lucija (ali katera druga) in potem ne bi bilo nobenega miru več: eni bi hoteli, da se kapelo poslika na novo, spet drugi bi vztrajali, da ostane, kot je, edino... Miklavž naj popravi tisto reč. Ker ne vejo, kako je s takšnim. Ampak jim bo povedal: če bi bil mazač, bi kasneje tudi kaj dodal ali odvzel, vendar pa Miklavž ni mazač. Resda ni poslikal še nobene cerkve, obcestno znamenje pa marsikatero. Še nihče ni potožil, da kateri podobi na kužnem znamenju manjka to ali ono. Se pa ve, da se mimo teh znamenj vsak dan pelje na tisoče ljudi, med katerimi so tudi poznavalci. Zato kasneje ničesar ne bo dodal ali odvzel, pa naj Tratnikova Lucija in druge govorijo, kar hočejo. Čez čas se je zleknil v travo za kapelo, glavo prislonil ob zid in prisluhnil ptici, ki je pela na ograji. Še malo, pa se je z griča za molilnico spustila najlepša ženska, kar jih je videlo Miklavževo oko: v prosojni obleki, ki se je tesno prilegala telesu, da sta se dojki bohotili kot cvetova hortenzije v vrtu in se mu je zdelo, da proti njemu stopa vsa gola, sicer ne bi mogel videti bradavic in popka tako razločno. Ko je bila čisto blizu, je vendar dvignil pogled, da bi ne strmel še naprej v popek in cvetova, kot bi ženske ne videl nikdar prej, ter se zagledal v lica, ki so žarela kot jabolka v jesenskem soncu. Pred njim se je ustavila in mu podala roko, kot bi ga hotela popeljati bogve kam. In ga tudi je. Med potjo je molčala. Sprva si je mislil, da bi utegnil biti sam vrag v preobleki, prav tisti, ki je gospoda Juro pred sto in toliko leti vabil v greh: nobena skrivnost ni, da se mu je prikazal v podobi device, ki ga je vabila pod grm, prepoln sadežev, ki jih prej nikoli ni videl, kaj šele okusil. Pa ni hotel verjeti: tako ljubka deklica v prosojni obleki, z vencem pisanega travniškega cvetja na glavi že ne more biti zlodejeva kreatura. Nikdar! Zato ji je sledil skozi visoko travo do obrobja gozda in naprej. Dokler ni pred seboj zagledal skrbno negovanega vrta, polnega dehtečih rož, in drevja z zlatimi sadeži; med bilkami so se sprehajali rdeči, zeleni in modri pavi. Takrat se je deklica nasmehnila: če si želiš kaj od tega, vzemi, in se še isti trenutek spremenila v meglico, ki je takoj izpuhtela, da se je Miklavž zmedeno prestopil, ker ni vedel kaj. Vseeno je šel naprej proti drevesom z zlatimi jabolki. Mislil si je, da jo mogoče spet uzre. Ko je prišel do enega takšnih, si je sadež nadrobno ogledal, stegnil roko, da bi se ga dotaknil, pa se je jabolko ravno takrat nevarno zazibalo, odtrgalo z veje in obležalo v visoki travi. Miklavž ni vedel, ali je njegova krivda ali ne, zato se je obrnil in stekel do gozda in naprej do molilnice, kjer se je zleknil, glavo prislonil ob zid in zaprl oči. Na leseni ograji je sedela drobna ptica in sladko pela. Sto in sto let.


3.

Kačnikova Anica je od prvega mraka sedela za mizo ob postelji, na kateri je od zgodnje pomladi ležal njen Tonč. S časopisnega papirja, na katerem je sušila najrazličnejše bilke in gomolje, ki jih je nabrala pred slabimi štirinajstimi dnevi, je v papirnate vreče skrbno razvrščala te in one cvetove, ki zbijajo vročino, čistijo kri ali blažijo bol v prsih. Njen Tonč je vsake toliko odprl oči, se obrnil proti njej, nagnil glavo, kot bi jo hotel kaj prositi, pa namesto tega samo zahropel, kot bi imel pljuča polna razmočene barjanske prsti, se spet umiril in zaprl oči. Včasih je Anica iz posode, ki je stala ob postelji, vzela krpo in jo možu položila na prsi, včasih je pa samo globoko vzdihnila in s prstoma previdno prijela droben cvet, si ga ogledala, kot bi ne bila povsem prepričana, ali je pravi, in ga previdno spustila v papirnato vrečo. Ko se je zunaj povsem stemnilo, je vstala od mize in se sprehodila po sobi. Za kratek čas je obstala pred fotografijo, ki je visela na steni nasproti postelje; z rokama se je oprla v boke in zmajala z glavo, kot bi ne mogla verjeti, da sta na sliki res ona in njen Tonč, še čisto mlada, nič zgubana in nič zgarana; zmajala je z glavo, da slike ne bo gledala, ker je že tako dovolj žalostna. Vrnila se je za mizo, se nekoliko nagnila proti moškemu in prisluhnila, če še diha: o, nič čudnega ne bi bilo, ko bi več ne dihal, zares nič čudnega, ker je hudo bolan! Pa prej? V sedeminpetdesetih letih, kolikor ga pozna, enkrat samkrat ni potožil, da ga boli to ali ono, kaj šele da bi obležal. Od jutra do večera je garal in še ob nedeljah si je komaj vzel čas za v cerkev. Sosedje so ga zaradi takšnega postrani gledali, še posebno, ker tudi ob praznikih ni sedel za mizo, si natočil kozarec kiselkastega vina, ga počasi spil, potem pa glavo prislonil ob zid in zadremal, pač pa je vseskozi ponavljal, da za živino ni praznikov in potemtakem tudi zanj ne. Anica mu je na začetku večkrat rekla, da tako ne more biti prav, pa je ni hotel poslušati, zato mu kasneje ni več govorila, kaj je po njenem prav in kaj ni. Zjutraj se je najprej nagnila proti svojemu Tonču, če še diha, potem se je na hitro oblekla, odšla iz hiše in se lotila jutranjih opravil. Ko se je vrnila, je bilo v sobi povsem svetlo. Tonč je gledal proti vratom, kot bi koga pričakoval, da je bilo ženski prvi trenutek zoprno, ker namesto nje ni vstopil kdo drug, ki bi se ga moški v resnici razveselil. V zadregi je skomignila in nekaj zamomljala, stopila k štedilniku in na ogenj pristavila posodo z mlekom. Čez čas je stopila do okna in ga odprla, da se soba prezrači. Takrat je na poti, ki pelje mimo hiše, zagledala Miklavža. Stekla je na prag in ga povabila not: gotovo bi se mu prilegla skodelica mleka, mogoče kaj močnejšega, in kos posušenega mesa. Miklavž se je najprej branil, potem pa vendar vstopil, da bi si Anica ne mislila, kako se ju - odkar je Tonč zbolel - vsi po vrsti izogibajo. Med vrati je vprašal, kako je s Tončem. Ženska je zmajala z glavo, da slabo, ampak se izvleče: je močan kot drevo. Miklavž je prikimal, da gotovo, nedvomno, v resnici sta bila pa oba enih misli: Tonč se ne izvleče, ker je prehudo bolan. Če zdrži do jeseni, je dober. Tudi zdravnik je rekel tako. Ko sta vstopila, so se Tonču zasvetile oči; odprl je usta, da sta Miklavž in Anica prisluhnila, pa ni rekel nič, samo zahropel je in nekoli dvignil roko. Miklavž je za vrati odložil nahrbtnik, stopil do Tonča in ga prijel za roko: od kapele prihajam. Poslikal sem jo... na novo sem jo poslikal. Tonč je komaj opazno prikimal. Nikar ne stoj, je Anica od mize potegnila stol in ga porinila proti Miklavžu, lepo te prosim, sedi in nama povej, kako si poslikal Jurevo kapelo. Medtem ko je Miklavž pripovedoval, kako je poslikal molilnico, je ženska skuhala kavo, narezala prekajeno meso in kruh ter vse skupaj prinesla na mizo ob postelji: sam vzemi, da te ne bom prosila. Miklavž je vzel kos kruha in meso, nekaj malega odgriznil in nadaljeval o podobah, ki spet krasijo kapelo kot pred sto in toliko leti. Anica je vsake toliko vzdihnila, da je to res prekrasno in da bolj vesela sploh ne bi mogla biti. Njen Tonč pa tudi: vesel je in res škoda, namreč, če bi bil toliko pri močeh, bi koga prosila, da ju pelje do molilnice, ali pa bi šla kar peš, saj ni ne vem kako daleč. Ko si opomore, zagotovo pojdeva, boš videl, Miklavž, še malo, pa si moj Tonč toliko opomore, da bova mogla čez hrib in si ogledava, kakšne podobe si naslikal. V prejšnjih časih sva šla ničkolikokrat, ker imava tam nekaj gozda in tako. Takrat je Tonč namrščil obrvi, kot bi hotel reči, naj ne govori neumnosti: ne opomore si več, in to vesta oba, pa je spet samo zahropel in zaprl oči, da je prvi trenutek žensko stisnilo pri srcu, potem je pa stopila do postelje, iz posode vzela krpo in jo možu položila na čelo. Miklavž je nehal pripovedovati o Jurevi kapeli. Namesto tega je naredil požirek kave, ki se je medtem shladila, in nekajkrat globoko vzdihnil. Dokler ni Anica vstala in stopila k štedilniku: boš še kave? Hvala, ne bi več, je Miklavž stopil proti vratom, da ga je ženska začudeno pogledala: že odhajaš? No, se je moški, ki mu je v trenutku postalo nerodno, da je stopil proti vratom, kot bi hotel kar se da hitro oditi, in je v resnici vstopil samo, da bi si o njem ne mislila slabega, prestopil, ne odhajam še, samo tole bi vam hotel pokazati... skico svetih mož, ki jo imam v nahrbtniku in po kateri sem poslikal kapelo. Tako, je ženska zadovoljno prikimala in se vrnila za mizo. Ja, je Miklavž razvezal nahrbtnik in izvlekel kos povoščenega papirja. Sedel je poleg Anice in razgrnil papir, da je ženska kar takoj sklenila roki in si ogledala podobe. Miklavž ji je za vsako povedal, na katerem mestu je in kako je videti v resnici, da je ženska na koncu prikimala: Jureva kapela mora biti zdaj prekrasna. Škoda, da Tonč nima dovolj moči. Sama pa zagotovo koga naprosim, da me zapelje čez hrib. Zagotovo. Okoli poldneva je Miklavž odšel. Takrat je Anica sedla na rob postelje in začela Tonču podrobno pripovedovati o Jurevi kapeli, kot bi ravnokar ne slišal od Miklavža.


4.

Naslednje dni se je po vasi v glavnem govorilo o Jurevi kapeli. Ljudje so hodili čez hrib: eni so bili z novo poslikavo zadovoljni, spet drugim se je zdelo, da bi mogla biti ta ali ona podoba nekoliko drugačna, prevladovalo pa je mnenje, da je Miklavž dobro opravil svoje delo in da bi bil velik slikar, ko bi ga bili poslali v šole. Celo Tratnikova Lucija, ki ima od vseh najostrejše oko, ni imela posebnih pripomb; resda je zmigovala z glavo, resda je delala čudne obraze, medtem ko se je pomikala okoli molilnice, da je ženskam, ki so prišle z njo, zastajal dih, ker so se bale, da zdaj zdaj zavrešči in s prstom pokaže to ali ono; na koncu je vendar prikimala: lepo je poslikal kapelo... tale Miklavž, ki ni bogve kakšen slikar, občutek pa ima. To pa to: občutek ima! In je obveljalo. Konec tedna sta Anica in Tonč dobila obisk. Pa nihče drug ni prišel kot nečak Danilo, ki ga ni bilo naokoli vsaj petnajst, če ne sedemnajst let. Anica je takoj prinesla košaro s hlebcem kruha in prekajenim mesom: za božjo voljo, vzemi! je stopila do omare in vzela kozarec ter ga postavila pred Danila. Nekaj časa ga je molče opazovala, kako je in pije, potem ga je nalahko dregnila: dobro vino imava, ni res? Danilo je prikimal, ker si je mislil, koliko ji takšno pomeni. Anica je bila vesela, da ni eden tistih, ki ne marajo njihovega vina, pa čeprav jim je že marsikateri strokovnjak zatrdil, da je boljše kot vsako drugo; vesela je bila, da se ne zmrduje in ne viha nosa. Resda so buteljčna vina bolj imenitna in dražja, ampak... kdo pa more vedeti, kaj vse je primešano? Njuno vino je za razliko domače, in je kot takšno zdravilno, ja, zdravilno! Danilo ji je prikimala, da je res tako: to je vsa božja resnica. Nekaj časa sta molčala, pa ni zdržala dolgo: ne moreš si misliti, kako sva te vesela. Tukaj je še vse po starem, no, saj vidiš, ni res? Tako ti povem, je nadaljevala Anica, ni nama slabega, samo... moraš razumeti, da ni lahko. Ne, lahko nama pa ni. Pa dokler ni slabšega... edino, hja, moj Tonč je obležal: pa se bo pobral, boš videl, da se bo! Tega tudi ne moreš vedeti, namreč sosedovemu Adolfu so odrezali nogo. Že pred leti, kajpak, že pred leti. In se je pobral. Tudi moj Tonč se bo. Drugače je pa vse po starem. Lansko jesen je Marija grdo padla s kozolca. Kar nekaj časa je nepremično ležala in sem se že zbala... no, pa se je vendar dvignila. Ne moreš si misliti: nič ji ni bilo, ti pravim, nič! Sedem angelov jo je obvarovalo, tako ti povem, sedem angelov nebeških! Še kasneje je Anica začela pripovedovati o Frančku in Mariji, ki sta bila v svetu, ampak tistega je dolgo, kar sta bila v Sveti deželi, seveda je dolgo tistega! Vseeno pa ju je, kadar spregovorita o svojem popotovanju (navadno vsako zimo enkrat), veselje poslušati! Misli si: tistikrat sta se peljala z letalom in ladjo! Križana gora! Misli si, kaj vse sta tam videla! Na božjem grobu sta bila, to pa sploh še ni vse, namreč, videla sta sulico, prav tisto, s katero so prebodli našega odrešenika! In na Golgoti sta bila. Misli si, česa potemtakem nista videla! Ampak kaj, ko je že dolgo tega. Tudi midva sva hotela v Lourdes. Ja, tudi midva sva hotela v svet, pa kaj, ko se je šlo z letalom. Moraš naju razumeti, da veva, komu je bog dal peruti in zakaj. Človeku jih pa ni dal! je z desno odločno udarila po mizi. Na večer je Anica še sedela ob Danilu in mu na široko razlagala o obnovi Jureve kapele: zbrali smo denar za barve, potem jo je Miklavž na novo poslikal. Saj ni bilo veliko denarja, to pa že ne. Ampak ti povem: če bi bilo treba, bi s Tončem prodala prašiča in les... veliko lesa in tri prašiče, če bi bilo treba. Od takrat si jo je ogledalo dosti ljudi. Tonč je imel vseskozi odprte oči; poslušal je ženino pripovedovanje in pri tem vsake toliko glasno zahropel; Danilo se je vsakokrat zdrznil in je Anica, da ne bi nastala neprijetna tišina, zagodrnjala, da v hiši nimata pospravljeno, ker nikoli ni pravega časa, odkar njen Tonč leži in mora namesto njega opraviti vsa težja dela. Kdo bi ji potemtakem zameril, če postelje niso postlane kot nekoč in če se je na policah in omarah nabralo nekaj prahu. Bodite, je Danilo zamahnil z roko, saj ni pomembno, kje neki! Malo že, je Anica vsakokrat zmajala z glavo. Še malo, pa so se odprla vrata in sta vstopila Franček in Marija, ki sicer ne bi vedela, kdo je obiskal Anico in Tonča, pa je Anica popoldne, medtem ko se je Danilo sprehajal okoli hiše in vrta, pritekla do njiju, da imata na obisku nečaka Danila: saj se ga spomnita... za božjo voljo, pridita, da vaju ne bom prosila, no, pridita in mu povejta, kako je bilo v Sveti deželi! Franček in Marija nista prišla praznih rok: nekaj svežih jajc in štiri steklenice vina sta prinesla za obiskovalca. Preden sta sedla in si nalila v kozarca, ki sta ju že čakala na mizi, sta začela pripovedovati, kako jima je pred leti pogorel kozolec, in kako so v treh tednih postavili novega; kako sta si nad hišo (kjer je nekoč stala češnja) uredila rezervoar in jima od takrat niti v najhujši poletni suši ne zmanjka vode, prejšnje čase pa: ohoho, kadar mesec dni ni deževalo! Potem je prišlo tisto, kar so vsi čakali: o Sveti deželi. Misli si, kaj vse sva videla! Celo - in to je najsvetejša resnica - del križa, na katerem so razpeli našega Odrešenika, ja, del križa! In sulico, s katero so ga prebodli. To pa še zdaleč ni vse. Bila sva na božjem grobu in na Golgoti. Misli si: čudovite zgodbe so nam pravili, tako živo, da sva kar videla! Tudi to še ni vse. Iz Svete dežele sva prinesla prekrasno sliko, ki zdaj krasi našo kapelo. Daleč naokoli nimajo podobne. Marija se je vsake toliko nasmehnila, vsake toliko pa v trenutku zresnila in prekinila pripovedovanje, da je mogla takoj zatem nadaljevati še glasneje in s še pomembnejšim glasom. Danilo jima je ves čas prikimaval in jima dajal prav, seveda, tako je najpravičneje, tako se najbolj spodobi. Tudi Anica je prikimavala, tudi ona jima je dajala prav, čeprav sta s Tončem sleherno zgodbo slišala vsaj petnajstkrat (če ne šestnajstkrat). O, tolikokrat sta ju že poslušala, da sta vedela vse do zadnje podrobnosti. Vse! Anica se je nekajkrat zadnji trenutek zadržala, da ni enemu ali drugemu skočila v besedo in dodala to ali ono, kar sta izpustila; komaj se je zadržala, da ni povedala tistega, kar je že tolikokrat slišala. Resnica je, da bi znala kakšen pripetljal povedati celo natančneje od Marije ali Frančka. Celo natančneje!


5.

Naslednje popoldne so vsi v vasi vedeli, da je prejšnji večer Anico in Tonča obiskal nečak Danilo. Nobenega dvoma ni, čemu. Kaj pa drugega, je bila najglasnejša Tratnikova Lucija, zdaj, ko mu je prišlo na uho, da je Tonč obležal in mu bržkone ni pomoči, je prišel, da vidi, kako dolgo bo moral počakati: mesec ali dva. In potem še mesec, mogoče dva, pa ubogo Anico odpelje v dom, kjer se ji od same žalosti zagotovo hitro skruši srce, medtem pa proda kmetijo: tudi za premajhen denar, da le nekaj dobi. Mogoče je katera že hotela reči, da ne more z gotovostjo trditi... namreč, da je prišel samo zaradi tega, pa je bila Tratnikova Lucija spet glasna: kako pa je bilo pred leti, ko je obležal Miha in se je vedelo, da se več ne pobere? Ni tudi takrat prišla njegova hči, ki je prej nismo videli vsaj dvajset ali petindvajset let? Preden je nesrečni starec izdihnil, je prodala vso zemljo in ves gozd. Tisto je dobra zemlja, prav nič kisla, nikoli pod vodo. Tisto je dobra zemlja, so pritrdile ženske. Si je ubogi Miha zaslužil kaj tako svinjskega?! Nikdar in nikoli! Miha, ki je vse življenje garal kot par volov, je na koncu umrl pod tujo streho, kot bi bil ničvreden cigan, ki je vse sproti zapije. Takrat je po poti prišel Miklavž. Ženske so utihnile. Še celo Tratnikova Lucija je molčala, še celo Gombačeva Lidija, ki je že imela na jeziku, da Danilo ubogemu Tonču žebljev in stekla namelje v kruh, če ga bolezen ne stisne dovolj hitro, nič ni rekla. Miklavž jih je glasno pozdravil in šel naprej. Ko je bil doma, je skrbno otolkel blatne škornje, odložil nahrbtnik in vstopil. Kar takoj je v posodo natočil vode in jo pristavil na ogenj; ko je voda zavrela, je posodo potegnil na rob štedilnika in iz pločevinaste škatle, v kateri mu je nekdo že bogve kdaj prinesel prav nič okusno čajno pecivo, z žlico postrgal zadnje ostanke kave. Stresel jo je v vodo in posodo znova potisnil nad ogenj, dokler se ni rjava tekočina spenjeno dvignila do roba in je prijeten vonj napolnil prostor; takrat je posodo postavil na ostanke starega časnika, ki so bili razgrnjeni po mizi že od prejšnjega tedna, in iz kredence vzel skodelico ter sedel na stol ob oknu. Gledal je ven: večerne megle so se že razvlekle po ravnini, zmračilo se pa še ni. Počasi je srebal kavo in mislil vse mogoče. Ko je bila kava pri koncu, je vstal od mize, se slekel, obleko zložil na stol, ugasnil luč in legel v posteljo. Sanjal je, da ob reki skozi trstje že več dni sledi rdečim, zelenim in modrim labodom; sanjal je, da ima roke in obraz razpraskane do krvi, pa ne zaman: v kratkem je ne tako daleč stran zaslišal petje. Čisto tiho je stopil skozi bilke, se prislonil ob vrbo in stegnil glavo kolikor mogoče naprej: na obrežju je zagledal žensko, kako si v rečni vodi umiva lase. Miklavž bi tako stal in jo gledal še tisoč let, pa je že naslednji trenutek ena izmed ptic grozljivo zavreščala, zaplahutala s perutmi in poletela nad reko. Takrat se je ženska vzravnala, pogledala naravnost proti njemu, z rokama nekoliko privzdignila prosojno obleko, kot bi se bala, da jo zmoči, in stekla po gladini na drugo stran reke. Miklavž je še dolgo stal za reko, še dolgo je gledal venec pisanega travniškega cvetja, ki ga je tok vrtinčasto odnašal stran.


6.

Kačnikova Anica je od jutra sedela pred hišo in tiho jokala. Nekaj pred osmo je po poti prišla Jožefova Neža, ki ji, odkar je obležal Tonč, vsak dan pomaga pri tem ali onem, ker potrebuje denar, še posebej odkar ima trebuh in ve, da takšne noben moški noče. Prisedla je in Anico prijela za roko: pa menda ni? Ah, si je Anica z desno otrla solze, kot bi je bilo naenkrat sram, da joka, nič ni, samo... se mi zdi, da ne bo več dolgo. Ti povem, da diha, kot bi imel v pljučih zemljo: črno, kislo, težko. Ti povem, da se mu je ponoči po bradi nekajkrat pocedila kri. In to ne more pomeniti dobrega, ljuba marija, to pomeni samo eno! Zato, vidiš, sedim pred hišo od zore... zato, vidiš, pretakam solze. Moj Tonč odhaja, jaz bom pa sama kot kamen za cesto. Pa sva se imela rada, čeprav nama je otrok umrl kmalu po rojstvu, sva se imela rada, čeprav nisva mogla imeti nobenega več. Od sinoči hrope in spušča kri, o, marija pomagaj! Če bi še tebe ne bilo, pa res ne vem, kako bi, če bi še tebe ne imela. Ti boš potem pri meni, o, Nežika, ti moraš ostati pri meni. Saj te drug tako nihče noče. Tisti ti je samo trebuh napravil, da bi pa poskrbel zate in za otroka... no, saj je vseeno. Da le ostaneš pri meni. Hiša, o, Neža, hiša ne sme biti prazna. Nikoli! Povej, da hiša ne sme biti prazna. Tako, je prikimala Jožefova Neža, hiša ne sme biti prazna. Verjela pa ni, da bo kasneje mogla ostati pri Anici: preveč je že slišala o Danilu, ki je pred dnevi obiskal Anico in Tonča; prepričana je bila, da je prišel, ker bi hotel dobiti hišo in zemljo in gozd. Tako kot pravijo: vse bi hotel dobiti. Potem pa ob prvi priložnosti tudi vse prodati. Tako je rekla Tratnikova Lucija. Tako je rekla Gombačeva Lidija. Ti ne boš imela moža, je čez čas zahlipala Anica, midva pa otroka nisva mogla imeti. Pa nič za to: vse na tem svetu se uredi. Nama s Tončem se je. In se bo tudi tebi. Boš videla, Nežika, vse se bo uredilo. Samo od sebe, zato si ne delaj skrbi. Potem je vstala in zmajala z glavo: moram not, da vidim, kako je, ti pa pojdi v drvarnico in prinesi motiki. Bova šli v vrt, se je Anica povzpela po kamnitih stopnicah in vstopila v hišo. Sedla je na stol ob postelji, iz vedra vzela mokro krpo in jo Tonču položila na čelo. Še nekaj časa je sedela ob postelji, še nekaj časa je poslušala moževo hropenje. Dokler ni Tonč odprl oči. Takrat je odmaknila glavo, kot bi ji bilo nerodno, ker posluša njegovo dihanje. V zadregi se je popraskala po nogi in vzdihnila: Neža je prišla, da mi pomaga v vrtu. Čez čas se je pa namuznila: saj sem ti rekla, da ima trebuh. Zdaj se že pošteno vidi. Moškega pa nima. To ni dobro. To res ni dobro, ampak kaj se more. Tako ti povem: ko bo prišel njen čas, bo lepo pri nama, veš Tonč, lepo pri nama bo. Tako sem se odločila. Ker hiša ne sme biti prazna. Potem je gledala moža, kot bi čakala, da ji odgovori ali vsaj prikima, pa niti z očesom ni trenil. Na hitro je vstala, si nekoliko poravnala rjav predpasnik in pohitela ven, da je Neža ne bi predolgo čakala. Med potjo je molčala, v vrtu se je pa naslonila na motiko: rekla sem mu, da boš pri naju, ko pride tvoj čas. Povem ti: tebe ima Tonč rad, kot bi bila njegova, prav zares. Neža se je nasmehnila in ji prikimala, odgovorila pa ni, ker je vedela, da je Tonč nikoli ni imel zares rad. Njeno sestro že, o, ja, Marijo pač, nje pa ne. Sploh imajo vsi Marijo dosti rajši od nje, pa ne, ker bi bila nevem kako boljša. Še sama ni razumela. Nasmehnila se je in spet prikimala, potem pa zgrabila motiko in odšla na drugo stran vrta, ker ni hotela poslušati o Tonču in njegovi strašni bolezni, ni hotela poslušati o tem, koga je imel Tonč zares rad in pododbno. Okoli poldneva, ko je bilo sonce najmočnejše, sta se ženski vrnili v hišo. Anica je sedla na stol ob postelji, Neža pa si je najprej natočila kozarec vode in ga na dušek spila, šele potem je stopila do klopi ob peči in si počasi razvezala ruto. Anica je medtem Tonču z vlažno krpo brisala strjeno kri z brade in vratu ter pri tem vseskozi vzdihovala: o, moj Tonč, o, moj Tonč. Čez čas se je sklonila čisto nadenj: ti ne boš več dolgo, ampak ne bom sama... veš, Tonč, Nežika bo pri meni. Saj sem ti povedala, da ima trebuh, moškega pa ne. Povedala sem ti, samo si pozabil. Nič za to. Še enkrat ti povem: ne bom sama, ker bo pri meni Nežika. Hiša ne sme biti prazna, ga je prijela za roko. Takrat je moški zahropel in po bradi pocedil nekaj krvi, pomešane s slino; ženska je iz posode vzela mokro krpo in ga obrisala. Neža je vstala s klopi in hotela k postelji, pa ji je Anica zamahnila, naj ne hodi blizu: bom že sama, ti kar sedi ob peči. Dobro, ji je Neža, ki ji je v trenutku postalo slabo, prikimala in šla do vrat, jih odprla in stopila na prag, da se nadiha svežega zraka. Ko se je vrnila not, je Anica stala ob štedilniku in pripravljala kosilo. Neža je iz kredence vzela krožnika in ju postavila na sredo mize. Po kosilu je Neža skuhala kavo, da je Anica (kot vsak dan) mogla prikimati, kako nihče, ampak prav nihče ne zna skuhati tako dobre kave kot Nežika, pri tem pa polglasno cmokala, da bi se ob kavi še kako prilegelo pecivo, ampak kaj, ko ga nima. Neža se je vsake toliko nasmehnila, vsake toliko je pa pogledala proti Tonču, če nista z Anico vendar nekoliko preglasni, ker se ve, da bolniki potrebujejo mir. Ko sta bili skodelici prazni, je vstala, posodo odnesla z mize, jo na hitro oprala in zložila nazaj v kredenco. Anica je medtem iz vedra vzela krpo in Tonču obrisala potno čelo, potem je stopila do Neže, ki je čakala, ali ima še kakšno delo, in ji rekla, da je bilo dovolj. Dovolj za danes. Neža ji je prikimala in se na hitro poslovila.


7.

Ko se je sonce začelo spuščati z nebeškega oboka, je Tonč odprl oči. Anica je takoj odložila časopis, ki ji ga je prejšnji dan prinesla Jožefova Neža, in se nagnila proti njemu. Greva, je moški obrnil glavo. Ženska je prvi trenutek samo stala in ga gledala, ker si ni mislila, da še kdaj spregovori, pač pa je bila prepričana, da bo samo hropel in bljuval kri, dokler nekega dne ne zapre trudnih oči za vse večne čase. Greva čez hrib, je moški dvignil roko in zmahnil, da vidim Jurevo kapelo. Ampak, se je ženska nasmehnila in ga prijela za roko, počivati moraš. Pomagaj mi vstati, je zdaj dosti odločneje dvignil še drugo roko, da ženski ni preostalo drugega, kot da mu je pomagala vstati in se obleči, potem je na hitro stopila do štedilnika in v skodelico natočila vročega čaja ter ga prinesla Tonču: nekaj toplega moraš spiti. Prav, je Tonč v roke vzel skodelico in jo počasi izpraznil. Ko je bil pri koncu, si je mokre ustnice obrisal v rokav in pomignil proti vratom: zdaj pa greva. Ja, mu je prikimala ženska, zdaj greva. Iz kota za vrati je vzela palico, na katero se je opiral zadnje dni, ko je še hodil okoli hiše in ji skušal pomagati pri tem ali onem, in mu jo podala. Tako, se je moški zadovoljno nasmehnil in stopil na prag. Ženska je zaklenila vrata in ključ potisnila pod pelargonijo na okenski polici. Počasi sta šla proti gozdu. Na obeh straneh prašne poti so cvetele rože. Tonč se je čez čas ustavil, odtrgal cvet in ga Anici zataknil v gumbnico skrbno zlikane bluze, da se je hvaležno nasmehnila in ga pobožala po roki. Mislila si je, da je najsrečnejša ženska na svetu: o, naj ljudje odpro okna in gledajo na pot, naj le gledajo za njima, kako kot mlada zaljubljenca stopata po poti proti gozdu, o, naj le vidijo kako zelo se imata rada. Naj odpro okna in se na lastne oči prepričajo, da se je njen Tonč pobral, ker je močan kot drevo. Izvlekel se je, čeprav se je še pred dnevi zdelo, da nikdar več ne odpre oči in da bo šel po poti samo še tistikrat, ko ga v krsti odnesejo navzgor proti cerkvi, kjer ležijo kosti dedovih dedov. O, ljubi bog, njen Tonč se je pobral. In bo spet vse po starem. Preden se je zmračilo, sta bila na vrhu hriba. Za kratek čas sta obstala. Tiho sta se razgledovala na vse strani in je bilo kot pred dvajsetimi in dvajsetimi leti. Držala sta se za roke in prisluškovala vetru, ki je upogibal srebrne bilke večnosti. Dokler se ni Tonč prestopil: zdaj morava naprej, da še pred nočjo prideva do kapele. Ja, mu je prikimala Anica, le pojdiva naprej. In sta šla.


8.

O, žalostna mati božja, je sedem dni kasneje odmevalo od hriba po ravnini globoko v močvirje, o, žalostna mati, nebeška kraljica! Marija in Franček sta se počasi pomikala po prašni cesti. Nista govorila. Ni bilo kaj reči. Preden sta prišla do stare hruške, sta videla ob cesti parkirane avtomobile in vse polno ljudi, ki so stali v majhnih gručah. Počasi sta šla mimo. Franček je tu in tam privzdignil siv klobuk, Marija je vseskozi prikimavala in pozdravljala, četudi ljudi povečini nista poznala. Ko sta prišla do hiše, sta obstala. Adolf, ki je sedel pri vratih, je pomignil, da je Anica notri in da so možje pripravljeni. Čez čas je prišla na vrata Tratnikova Lucija: vsak čas bo devet. Ne bomo več čakali. Ljudje so umolknili: hišna vrata so se široko odprla. Možje so na dvorišče prinesli krsto. Nekaj žensk se je pokrižalo, nekaj jih je iz majhnih črnih torbic in žepov izvleklo rožne vence in drobne molitvenike. Otroci so se nehali poditi po travi. Še malo, pa je Marija stopila do mož ob krsti in jim pomignila, da je ura devet, skrajni čas, da grejo. Možje so ji prikimali in dvignili krsto. Preden so prišli do stare hruške, se je izoblikovala dolg sprevod. Čisto spredaj sta hodili Anica in Tratnikova Lucija, za njima Franček, Marija in Danilo. Za njimi je šla Jožefova Neža sama. Za njo je bilo nekaj žensk, ki so vseskozi molile za dušo ubogega Tonča, ki jih je zapustil ob tako nepravem času. Za njimi je šlo nekaj mož. Pogovarjali so se o letini, ki dobro kaže, in o cenah traktorjev. Marija ni poznal vseh. Lucija tudi ne. Frančku je bilo malo mar. Vzdihoval je, da ne ve, kako bo poslej; vzdihoval je, da uboga Anica ne bo zmogla sama. Bog nebeški ve, kako bo s kmetijo poslej. Kdo ji bo pomagal? V sredi sprevoda so šli najrazličnejši sorodniki. Ženske so pomigovale proti Jožefovi Neži, da ima trebuh. Trebuh ima, dedca pa ne. Ga tudi ne dobi. Če ga zdaj nima, ga nikoli ne bo imela. Ne more biti dobro. In ni prav. Ne spodobi se. In je greh. Sramota. Sploh ve, kako je to? Si sploh misli? In kdo ji bo krstil takšnega otroka? Prav res: kdo ji ga krsti? Če ga bo sploh dala krstit. Da ga ne bi? Čisto mogoče. Kar poglej jo, kako se nosi! Čisto mogoče, da ga sploh ne da krstit. Moškim se ni zdelo tako hudo pomembno, ali je sama ali kako, ni se jim zdelo neznansko važno, ali bo dala otroka krstit in kje. Vse kaj drugega jih je skrbelo. Eden je rekel, da bo odkupna cena pšenice nižja kot preteklo leto. Na koncu sprevoda so hodili ljudje, ki so na pogreb prišli bolj iz vljudnosti kot kaj drugega. In vse polno otrok je bilo, ki so s tal pobirali kamne in jih metali na vse strani, da je tu in tam kateri iz množice besno zakričal nanje, naj tega ne počno, ker kamenje uničuje kosilnice. Pa ni kaj prida zaleglo. Za povrhu ni bil tak dan, da bi se mogel zapoditi za njimi, ker nočejo slišati na lepe besede. Nekaj žensk je govorilo o službah in podobno, moški so v glavnem molčali. Dokler se sprevod ni za kratek čas ustavil. Kaj se je zgodilo? je završalo med ljudmi. Pa ni bilo drugega kot avto, ki je pripeljal nasproti. Možje s krsto so morali stopiti s ceste, sicer ne bi mogel mimo. In ko so že stali v travi, niso hoteli kar takoj naprej: naj se poleže prah, ki ga je dvignil. Kdo je sploh bil? Ne vem. Kdo je bil? Ni pomembno... pustimo to... gremo naprej! In so stopili nazaj na cesto. Možje na koncu sprevoda so se obrnili in gledali za avtomobilom: je slep ali kaj?! Ne vidi, kako je?! Da bi se... Otroci so stekli čez travo, ker je cesta delala ovinek. Jebenti! je nekdo zakričal za njimi, kdo bo kosil za vami?! Pa se otroci zanj niso zmenili. Zakaj bi tudi se? Sonce je postajalo močnejše in močnejše. Možje, ki so nosili krsto, so bili mokri, kot bi deževalo. Niso upali, da se bodo mogli ustaviti. Niti za kratko minuto ne, ker je bilo ura devet in petnajst. Ob pol enajstih morajo biti pri cerkvi. Saj, dokler gre cesta po ravnem, ni hudega. Ko se bo začela vzpenjati... bo hudič. Franček jih je gledal in si mislil, da so zanič. Sam je ničkolikokrat nosil krsto, kajpak ko je bil mlajši. Dosti mlajši. Včasih so bili samo štirje. In poletna vročina ni bila nič manjša, pot nič krajša. Celo daljša je bila. Kje pa so stale zadnje hiše, lepo prosim? Včasih so bili samo štirje. In so vseeno zmogli. Za povrhu so vnaprej vedeli, da nič ne bodo dobili. Kdo pa je v tistih časih imel denar? Nihče. Zato so vnaprej vedeli, da nič ne bodo dobili. Pa se jim krsta zaradi tega ni zdela nič težja, pot nič napornejša. Marija je vsake toliko pogledala nazaj: vse polno ljudi je bilo, vse polno s črnimi rutami prekritih žensk, ki so vso pot molile in prosile vsemogočnega Očeta božjega, naj Tonča sprejme v nebeško kraljestvo in naj ne bo prestrog z nesrečno dušo, ker ni imel lahkega življenja. Mislila si je, da bo lepa maša, ker bo cerkev spet polna. Kako bi pa bilo, ko bi za pogrebom šli samo Anica, njen Franček, Danilo in ona? Prekleto žalostno. Prekleto žalostno bi bilo! Kdove, kakšno pridigo bi imel gospod Amand zanje. Najverjetneje nič posebnega. Tako pa: veliko ljudi je prišlo in bo spet z veseljem maševal. Kot je tistikrat, ko je Miklavž na novo poslikal kapelo.


9.

Nekaj po deseti se je cesta začela vzpenjati v hrib proti cerkvi. Tratnikova Lucija je vsake toliko vzdihnila, naj za božjo voljo pohitijo, ker bo zdaj zdaj pol enajstih. Hudo nerodno je pri takšnih rečeh zamujati. Marija ji je tu in tam pritrdila, da je res, ampak kaj, ko možje niso takšni, kot so bili včasih. Se spomnim, da so bili pogrebi, ko so krsto nosili samo štirje. Pa nikdar ni šlo tako počasi. Nikdar. Lepo prosim, dobro jih poglej: zanič so. Ženske, ki so hodile nekaj korakov za Jožefovo Nežo, so začele glasno moliti. Gombačeva Lidija je pospešila korak in jih v kratkem dohitela. Ko so bile z molitvijo pri koncu, je rekla, da bi mogle zapeti kakšno lepo. Prav zares. In so zapele staro pesem, ki je tisti pri koncu sprevoda niso poznali, da so eni utihnili in prisluhnili, drugi pa so nagubali čelo, da ženske nimajo posluha in bi bilo bolje, ko bi še naprej molile, in ne pele. Potem je tistim spredaj zastal dih: enemu izmed nosačev je na debeli korenini spodneslo nogo in bi skoraj padel. Krsta se je nevarno zamajala, da so Anica, Franček, Tratnikova Lucija, Danilo in Marija v trenutku obstali. Samo še tega se manjka, da mi zvrnejo ubogega Tonča, ki si vsega slabega z ničemer ni prislužil! je Anica zmajala z glavo, Franček pa je glasno zagodrnjal, da so za en drek in bi se moral hudičevo namučiti, če bi hotel nabrati slabše od njih. Drugi so krsto še zadnji trenutek zadržali in se ni zgodilo nič takšnega. Moški, ki mu je spodneslo nogo, si je v rokav obrisal potno čelo ter zagodrnjal, da se ni treba ustavljati. In so šli naprej. Kakšno minuto pred pol enajsto se je sprevod ustavil pred cerkvijo. Ženske, ki so stale bližje Anici, so začele hlipati in jokati. Nekaj ljudi ob zidu pokopališča je staknilo glave: tisto pa, da je pred kratkim naokoli prišel po osemnajstih ali dvajsetih letih nečak Danilo... ta, ki že ves čas stoji ob njej... ni kar tako. Si kaj obetata? Še vprašaš! To pač ni za spraševat! Ve se, čemu je prišel: zdaj ko je Anica sama in obnemogla, si vsak sorodnik obeta marsikaj. Zares marsikaj! In ga ni prav nič sram? Kaj bi ga bilo! Nikomur ni nerodno vzeti, še posebej, če je veliko. Tako... tako... In ta: ravno pravšnji je. Zatem so kratek čas molčali. Nekaj jih je gledalo naprej, nekaj v tla in nekaj v nebo. Pa so kmalu spet staknili glave: tako sem slišala, da jo skuša spraviti v dom. Zagotovo. Takšno mora razjeziti človeka. Mora! Ko so krsto spuščali v odprtino, so ljudje spet umolknili. Eni so gledali, če bo jama sploh dovolj široka in dolga, ker se jim je prej zdelo drugače, drugi so gledali, če ne bo kateremu izmed mož iz rok ušla vrv in bo krsta udarila levo in desno, da se bo Anica spet zdrznila, če ni ubogi Tonč že tako pretrpel dovolj hudega. Ženske okoli odprtine so glasno zajokale. Kajpak: ko se mrtvega polaga v zemljo, se spodobi glasno jokati. Župniki si hitro mislijo slabo. Prehitro. Zato so zajokale še nekoliko glasneje kot bi sicer. Kdo ve, kaj vse bi v nasprotnem slišali pri naslednji maši?! Resda jih pri njej ne bo, ampak zavoljo Anice, Frančka in Marije. Takoj zatem je nekdo zašepetal, da bi morali pripeljati tudi pevce, ki bi zdaj eno zapeli. Kakšen pogreb je pogreb brez pevcev? Saj: kakšen pogreb je pogreb brez pevcev? Gombačeva Lidija je zagodrnjala, naj vendar nehajo! Jih je kdo na ljubem svetu prosil, naj pridejo?! Jih je kdo stežka pregovoril, jim morda celo kaj obljubil ali kako?! Nič od tega! Sami so prišli... in če so prišli, naj se obnašajo, kot se spodobi. Mogoče res ni vse, kot bi moralo biti, ampak nesrečna Anica ni kriva! Tega naj ne pozabijo... tukaj so predvsem zaradi nje: da vidi, koliko jim je bilo do njenega Tonča. Ali pa sploh niso prišli zaradi tega? Če niso prišli zaradi tega... zakaj so potemtakem prišli?! Je mogoče, da si vsi po malem obetajo košček zemlje ali vsaj pralni stroj in televizor?! Je mogoče, da bi hoteli že zdaj, ko je Anica še živa, iz hiše odnesti kakšno malenkost, ki ni vredna besed, vseeno?! Natančno opoldne je bila jama zasuta in prekrita s cvetjem. Ljudje so se pomaknili od groba proti cerkvi. Ženske iz sredine so se zrinile naprej, da ne bi po nepotrebnem ostale zunaj, kot se bo zgodilo tistim, ki se obotavljajo, čakajoč tega ali onega. Ko so bile notri, so pohitele do prednjih klopi, ker se zadaj nič ne bo slišalo. Vselej je tako, da ljudje, ki stojijo zadaj, ves čas govorijo in bolj malo poslušajo. Kot bi ne vedeli, zakaj se pride v cerkev. Kot bi si sploh ne mislili! In vseskozi pokašljujejo in smrkajo, kot bi vsega tega ne mogli opraviti že zunaj. Anica je sedela čisto spredaj, ob njej Marija in Tratnikova Lucija. Kasneje je prisedla Jožefova Neža. Še kasneje Gombačeva Lidija, ki je iz torbice vzela robec in si obrisala solzne oči. V vzporedni vrsti sta sedela Franček in Danilo. Za njimi so sedeli moški iz vasi. Šepetali so in šepetali, dokler ni pred oltar stopil Amand. Takrat so obmolknili, pobožno sklenili roke in spustili poglede. Pred cerkvijo je ostalo kar nekaj ljudi. Nič čudnega, ko jih je prišlo toliko. Nihče se ni pritoževal. Zakaj bi tudi se, ko vsi predobro vejo, da cerkev ni velika. V glavnem so zunaj ostali takšni, ki so na pogreb prišli iz vljudnosti in si niso mislili, zakaj bi morali biti pri daritvi. Že tako so naredili največ, kar so mogli. Največ! Nekaj jih je sedlo na klop, od koder se vidi daleč naokoli, nekaj jih je poiskalo senco ob cerkvenih zidovih. Otroci so spet postali živahnejši, pa se nikomur ni zdelo, da bi jih miril.


10.

Po daritvi so ob grobu ostali Anica, Marija, Franček, Danilo, Jožefova Neža, Gombačeva Lidija in možje, ki so nosili krsto. Eden je pristopil k Mariji in jo vprašal, če denar dobijo zdaj ali kasneje ali kako. Ženska je iz črne torbice izvlekla zvitek z elastiko spetih petstotakov ter mu ga pomolila. Moški je vzel denar in ga preštel. Zatem ji je prikimal in šel do klopi, od katere se vidi na vse strani. Sedel je in razdelil bankovce. Enemu se je sicer zdelo, da je dobil manj kot drugi , pa ni hotel reči, ker je bil prvikrat z njimi. Lahko bi se celo zgodilo, da ga ne bi več vzeli s seboj, če bi spraševal, kako to. In konec koncev: kar je dobil, ni malo. Najstarejši je vstal s klopi in počasi odšel po poti navzdol. Ostali trije so mu sledili. Anica je še nekajkrat vzdihnila, da res ne ve, kako bo poslej. Dokler je ni Marija prijela pod roko: zdaj moramo dol. Da ne bodo predolgo čakali. Veš, kako nerodno je, če ljudje dolgo čakajo. Anica je še zadnjič vzdihnila in se obrnila: pojdimo. Ste videli, si je čez čas obrisala solze, koliko jih je prišlo?! Ubogi Tonč bi bil vesel, ko bi jih videl takole zbrane. Ja, vesel bi bil, so ji prikimali in se premaknili. Tisti, ki so medtem prišli do hiše, so posedli na klop pred njo. Eden je rekel, da je bil lep pogreb. Ostali so mu prikimali. Edino, se je čez čas oglasil še nekdo, pevcev ni bilo. Ni treba posebej govoriti, da petja ne more nadomestiti nič na tem svetu. Ja, mu je pritrdil še nekdo drug, petja ni mogoče nadomestiti. Takole... ko je jama enkrat odprta in krsta v njej... dve, tri žalostne naredijo svoje. Res je, se je spet oglasil prvi, po pravici povedano: zgoraj me je skrbelo vse kaj drugega, ne pa, ali bodo peli in katere... bal sem se - in to bi bilo hudičevo nerodno -, da jama ni dovolj široka ali dolga. Nikar! je poskočil spet nekdo drug. In še kako, se je oglasil prvi, in še kako sem se bal, ker sem že bil na takšnem pogrebu. Pustimo to, je drugi vstal od klopi in se sprehodil okoli hiše. Ko se je vrnil, se je široko razkoračil: hišo bi bilo potrebno temeljito obnoviti. Samo ne vem, kdo jo bo. Anica pa gotovo ne. Prestara je in po pravici povedano: zanjo je dobra. Ja, zanjo je dobra. Če pa bo prišel kdo mlajši, jo bo moral prenoviti. V takšnem se vendar ne da živeti. Kje neki. Kje neki! V takšnem se ne da živeti. To pa nekaj stane. Še vprašaš?! To stane... celo premoženje. In meni lahko verjameš. V kratkem so do hiše prišli še drugi. Eden je glasno razlagal, da je slišal, komu bo Anica zapisala kmetijo, ampak noče povedati. Ko bo prišel čas, boste vedeli vsi, do takrat pa... Nekaj žensk ga je skušalo na vsak način prepričati, naj jim pove vsaj, od koga je slišal. Nikdar, je moški povzdignil glas, če bi vam povedal, kdo mi je namignil, bi povedal vse. Raje sem tiho. O, kaj bi potem slišal na svoj račun! Še tisti, ki me zdaj milo prosite, naj vam povem to ali ono malenkost, ja, še tisti bi kasneje vse moje besede obrnili na glavo. Če pa bi se ne zgodilo, kot sem slišal, bi me hitro imeli za lažnivca, ki si je vse skupaj gladko izmislil. Tako je... tako in nič drugače. Kje neki! so vreščale ženske okoli njega, še zdaleč ni tako... če bi nam povedal vsaj, od koga si slišal... Ne! se je moški glasno zarežal in stopil do klopi, nikdar. To pa ni lepo, je pristopila nekoliko mlajša ženska in mu glavo prislonila ob ramo, to prav zares ni lepo od tebe. Mislile smo... saj ni važno. Prav zares ni važno, kaj smo mislile. Tako, ji je moški prikimal in iz žepa izvlekel cigaretnico. Nič ne rečem... saj me zanima, kaj ste mislile, je med prsti zvrtel cigareto, jo dal v usta, prižgal in potegnil, še kako me zanima, ampak obljubil sem, da ne bom nikomur povedal... nikomur, dokler se kmetija ne zapiše. Lahko si misliš... lahko pa tudi ne, kako nerodno je, če se začne govoriti to in ono. Ampak kaj?! je ženska nagubala čelo. Nikar! je moški zamahnil z roko, dobro veš, kaj imam v mislih. Predobro. Vseeno... povem ti... tako ti povem: če bi se začelo govoriti, še preden bi bila kmetija zapisana, bi se ne govorilo samo lepega in ljubeznivega, ampak prav nasprotno! Babnice bi ob vsaki priliki vrtele jezike. Ja, ob vsaki priliki! Če bi bilo res in še dosti bolj, če bi si preprosto izmislile. Nič drugače ni. To pa že ne, ga je ženska užaljeno pogledala in šla stran. Moški se je prestopil in pogledal po tistih, ki so sedeli na klopi: imam prav, ni res? Čez čas je nekaj mož zgrabilo kuhinjsko mizo in jo prineslo pred hišo. Takoj zatem so prinesli še klopi in stole, ki so jih nabrali po vseh sobah. Tako, je Marija iz polivinilaste vrčke vzela bel prt in ga podala Tratnikovi Luciji, pojdi in pregrni mizo, da bo, kot se spodobi. Tratnikova Lucija je prikimala in odšla na dvorišče, Marija pa je kar takoj prižgala štedilnik in nanj postavila tri lonce napolnjene z oljem in mastjo. Ko se je Tratnikova Lucija vrnila v hišo, se je Marija za kratek čas naslonila na omaro: že včeraj sem premislila... vse. Iz zmrzovalnika sem vzela nekaj teletine in svinjine. Franček je zaklal petelina in štiri kokoši. Perutnino bom ocvrla. Je še najboljše tako. Svinjino bom spekla v pečici, iz govedine pa bom skuhala juho. Dobro juho. Saj veš, kakšno juho kuham. Ne moreš potožiti. Ne, ji je odkimala Tratnikova Lucija, ne morem potožiti. Bi hotela na dvorišče odnesti nekaj steklenic vina? Pod stopnicami so in slatina tudi. Ljudje na dvorišču so medtem posedli na klopi in stole okoli mize, ki je bila prekratka, vendar si zaradi tega nihče ni delal prevelikih skrbi. Vedeli so, da bo dovolj steklenic, dovolj klobas in kruha. Zato si niso delali skrbi. Tratnikova Lucija je v kratkem na mizo pred hišo prinesla štiri krožnike piškotov. Nekaj otrok je priteklo izpod dreves in so si jih nabrali polne pesti in žepe in spet odšli nazaj pod drevje, kjer so se igrali igrice, zaradi katerih so se starši včasih jezili nanje, povečini pa ne. Čez čas je na mizo prinesla še klobase in hlebce kruha, ki še niso bili povsem odmrznjeni. Pogledala je levo in desno, pograbila prazne steklenice in z njimi pohitela pod stopnice, da ne bi zmanjkalo pijače, ker se ve, kako nerodno je takšno, še posebej poleti, še posebej po pogrebu. In sploh: vroč dan je, hudičevo vroč dan! Pa tudi peš do cerkve in nazaj... ni malo. Naj kar pijejo, si je mislila, naj kar pijejo. Več kot bodo spili, bolj bo veselo. Mogoče (ampak ni bila povsem prepričana) tudi Anica spije kakšen kozarec, da ne bo samo vzdihovala in mrmrala bolj sebi kot drugim, kakšen je bil njen Tonč in kako bo pogrešala njegovo hropenje. Vrnila se je v hišo in se sredi kuhinje razkoračila: bo kmalu? Marija ji ni odgovorila. Namesto tega je prestavila velik lonec. Zatem si je poten obraz obrisala v predpasnik in se obrnila proti Tratnikovi Luciji: spijva kozarec vina. In sta ga. Danilo se je medtem izmuznil od mize in se sprehodil okoli hiše. (Roko na srce: prav jim je prišlo, da ga nekaj časa ni med njimi, ker so si o njem mislili dosti slabega in malo dobrega; prav jim je prišlo, ker so vendar mogli na hitro reči to in ono.) Zadaj na stopnicah je zagledal Jožefovo Nežo, ki se je slabo pretvarjala, da ga ne vidi. Nasmehnil se je in stopil do nje, nekoliko nagnil glavo in se spet vzravnal: vroč dan. Ja, mu je prikimala Neža, vroč dan. In pogreb, se je moški prestopil, je bil lep. Veliko ljudi je prišlo. Veliko ljudi od tu in tam. Sam jih ne poznam prav veliko. Kako bi jih tudi mogel?! Mi je vseeno. Kako sem bil presenečen, ko sem videl, koliko jih je prišlo! Ti si morala biti pa tudi presenečena! Ja, se je ženska nekoliko presedla, tudi sem bila presenečena. Nazadnje jih je bilo toliko, ko je Miklavž na novo poslikal Jurevo kapelo. Gotovo si si jo ogledal. Ja, ji je prikimal moški, ogledal sem si jo. Potem sta nekaj časa molčala. Moškemu se je zdelo, da ženska ne bo spregovorila, zato se je prestopil: ne motim? Ne, se je nasmehnila, sploh ne. Če tako, se je odkašljal, bom še sam sedel na stopnice... ker praviš, da ne motim... Marija je na mizo pred hišo prinesla zvrhan krožnik perutnine. Otroci so se zapodili, kdo bo dobil bedrca. Nekaj žensk je vreščalo, naj jemljejo vse po vrsti in naj pazijo, da ne bo kateri česa prevrnil ali razlil. Zaman. V kratkem se je zvrnila steklenica, da je ena debelejših, ki so tudi hotele dobiti prve kose, zavreščala: sem rekla! Moški, ki je stal ob njej, je pobral steklenico: ni se razbila, pa tudi prazna je. O, se je ženska obrnila proti njemu, prav lahko bi se razbila... prav lahko bi bila polna! Takoj zatem je zgrabila dva kosa ocvrte perutnine in odšla v senco pod drevo. Moški se je obrnil za njo in hotel reči, pa se je premislil. Namesto tega si je natočil nov kozarec vina in ga na dušek izpil: poleti se vino v kozarcu prehitro segreje. Prav imaš, so mu prikimali moški, ki so sedeli na klopi ob steni, prav imaš, zato kar po njem! Moški jim je prikimal in si natočil novega. Visoko je dvignil kozarec: en hribček bom kupil... Nehaj! ga je pod rebra dregnila žena, nisi sam. Fuj! je moški zamahnil z levo, da te ni sram! Tebe bi moralo biti sram, je zavreščala ženska, ne pa mene. Pojdi, je moški zamahnil z obema rokama in pri tem polil vino. Jebenti, babnica, vidiš, kaj se je zgodilo?! Vino sem polil! Zaradi tebe! Pojdi! Pojdi že! Na stopnicah za hišo se je Jožefova Neža glasno smejala, da je res smešno. Danilu se je zdelo dobro, da se smeje njegovim šalam, ki sicer niso bogve kaj, vseeno... Hotel ji je povedati še eno, pa je tisti trenutek okoli vogala prišla mlajša ženska. Ko ju je zagledala, se je ustavila in globoko vzdihnila: tukaj si... smo se že spraševale, kje si... da nisi odšla domov... Na hitro se je obrnila in skoraj stekla nazaj pod češnjo. Preden je sedla v travo, se je našobila: ne morete si misliti... kajpak, saj ni nič čudnega... samo koza bi bila presenečena... z moškim je. Seveda, za hišo, da ju nihče ne moti. Stran od drugih. Neža. Jožefova Neža. Vlačuga, da ji ni para... Ni mogoče! so ženske v en glas vzdihnile, ne boš rekla... takole... s trebuhom? Pa nič drugače: kot sem vam povedala... za hišo je. Z Danilom. Nič čudnega... res ni čudnega, da ima trebuh, dedca pa ne... kdo bi jo gledal, lepo prosim, kdo bi gledal takšno?! Pameten nihče. Res je... pameten nihče. Že prej sem vam rekla: takšnih ni sram. Niti najmanj. Takšne se ničesar ne sramujejo! Da bi jo vrag...

11. Ko se je začelo mračiti, so se ljudje zbrali okoli hiše. En za drugim so Anici podajali roko in govorili, da ne bo dolgo, ko bodo spet prišli. Zatem so se poslovili še od Marije in Frančka, ki sta se kislo nasmihala in jim prikimavala, naj kmalu spet pridejo. Franček, Marija in Tratnikova Lucija so stole, klop in mizo odnesli nazaj v hišo, Jožefova Neža je medtem pomila in pospravila posodo. Anica je sedela pred hišo. Sama sebi je godrnjala, da bi bil njen Tonč zadovoljen, ko bi videl, koliko ljudi je šlo za pogrebom. O, čisto mogoče, da je vse videl... z neba se vse vidi. Pa res: na to je čisto pozabila, da se z neba vse vidi. Drugače tudi angeli ničesar ne bi videli. Vendar angeli vse vidijo. Ta je dobra, se je z rokama udarila po kolenih, Tonč je vse videl. Mora biti zadovoljen. In še kaj! Je vendar na svoje oči videl, kako se je potrudila. Ne samo ona, pač pa vsi. Ja, vsi so se potrudili. Ha, se je še enkrat udarila po kolenih. Takrat je prisedel Franček, ki jo je že nekaj časa gledal s praga, samo da tega ni opazila: res lepo, da jih je prišlo toliko. Edino nosači... bolj slabi so bili, ampak lepo prosim, boljših tudi ne bi dobili... vsaj ne tako hitro in ne za ta denar. Prav imaš, mu je Anica prikimala in s tal pobrala kozarec in steklenico, boš tudi ti enega? Franček ji je prikimal. Bi bilo hudičevo žalostno, ko bi ne bilo nikogar. Prekleto žalostno, je pritrdila Anica. Ko je bila hiša pospravljena, sta ženski prišli na dvorišče. Marija je Frančka drznila s komolcem: še nimaš dovolj? Bodi dobra, se je moški nasmehnil in si natočil novega. Tako ti povem: nimam dovolj. In nikar ne tečnari. Še sama si nalij kozarec. Le daj! Tiho bodi, je sedla poleg njega in se obrnila proti Tratnikovi Luciji, ki se je kislo nasmehnila, potem pa na hitro odšla v hišo in se vrnila z novo steklenico in kozarci. Zdaj pa le pojdiva, je nekaj pred polnočjo Marija dregnila Frančka, saj vidiš, da sva zadnja. Še tega spijem, je moški dvignil kozarec in ga na dušek izpraznil. Tako, je vstal in stopil do Anice, z Marijo greva. Saj je že čas, ni res?! No, se je Anica popraskala po čelu, če tako... sploh se vama nisem zahvalila... Ampak nikar, ji je Franček podal roko, nikar ne izgubljaj besed. Toliko. Greva, je takoj zatem pomignil Mariji in sta počasi odšla po prašni cesti. Anica je še nekaj časa stala na cesti in gledala za njima. Potem se je vrnila do hiše in sedla na klop. Zadovoljno se je nasmehnila, da je bil lep pogreb. Ne samo, ker je prišlo toliko ljudi, pač pa tudi, ker je imel gospod Amand prekrasen govor. O, se ji je zdaj orosilo oko, gospod znajo izbrati najprimernejše besede. Zares najprimernejše. S kazalcem si je obrisala solzo, da bi ne zdrsnila po licu, in naredil dolg požirek kiselkastega vina.

12. Naslednji dan je Miklavž navsezgodaj sedel v hladu stare hruške, ki rodi drobne, ne lepe in tudi ne sladke sadeže, pa mu zaradi tega ni manj ljuba, kot mu je bila pred desetimi ali petnajstimi leti, ko jo je skrbno obrezoval in gnojil, ko je imel preštet sleherni sadež in si je vsak dan odtrgal enega ter ga z največjim užitkom pojedel. Prislonjen ob deblo je z zaprtimi očmi prisluškoval šelestenju listja, kot bi v njem slišal sladko petje nebeških ptic. Dokler ni ob sebi začutil telesa, ki se je nalahko prislonilo obenj. Odprl je oči: pa nihče drug ni bil kot ženska v prosojni obleki, z vencem pisanega travniškega cvetja na glavi. Vstala je in ga prijela za roko. Miklavž ni bil presenečen in si je kar mislil, da ga popelje v vrt, kar mislil si je, da pojdeta tja, kjer je vse čudovito in bleščeče, kjer nič ne mine, ampak je za večne čase. In sta šla. Preden je spredaj zagledal drevje z zlatimi sadeži ter rdeče, zelene in modre pave, ga je ženska povlekla pod čudovit grm, poln pisanih cvetov in najrazličnejših sadežev. Razpela si je lase, razvezala obleko in Miklavža potegnila nase, da je čutil, kako se ji dojki ob vsakem dihu drhteče dvigneta in spustita, da je čutil, kako se njeno žensko telo ovija okoli njegovega. Na večer sta še ležala pod grmom. Najrazličnejše sadeže, ki jih prej ni videl, kaj šele okusil, sta jedla. Dokler se ni srebrna mesečina dotaknila vej in listov, da so se pisani cvetovi v trenutku zaprli in sadeži odpadli z vej, kot bi ne sodili nanje. Še malo, pa je ženska prijela Miklavža za roko in sta stekla skozi visoko travo vse do jablan z zlatimi sadeži, ki so v mesečini žareli kot ognjeni in bolj. Enega je odtrgala in ga položila Miklavžu v dlani, potem ga je poljubila: veš, kje me najdeš, in izginila. Miklavž se je skozi visoko travo počasi vračal proti domu. Ob Jurevi kapeli je obstal. Gledal je podobe, ki so bile resničnejše kot kdajkoli prej. Mislil si je, da je tako tudi prav, sicer bi se moglo primeriti, da bi Tratnikova Lucija ali katera druga v kratkem opazila kakšno nepomembnost, zaradi katere ne bi bilo nobenega miru več: eni bi hoteli, da se kapelo poslika na novo, spet drugi bi vztrajali, da ostane, kot je, edino... tisto reč naj popravi. Samemu sebi je prikimal in se po vijugasti poti počasi vzpel v hrib. Ko je bil zgoraj, se je razgledal na vse strani: mirna noč je bila, njegovo srce je pa udarjalo s tolikšno silo, da ga je bilo slišati s hriba, po ravnini globoko v močvirje, kjer se je udarjanje dokončno poleglo med trstjem in mahovi.

13. Po vasi se je v dneh po pogrebu govorilo predvsem o Danilu: da mu ni bilo treba dolgo čakati, ker je ubogi Tonč hitro umrl. Zdaj bo v kratkem vse njegovo. Čisto mogoče, da Anico že naslednje dni odpelje v dom, kjer bo od same žalosti umrla v nekaj tednih. Zato naj si Jožefova Neža nikar ne dela iluzij, pa naj ji Anica govori, kar hoče. Moškim je bilo malo mar, kaj bo z Jožefovo Nežo: k tistemu naj gre, ki ji je napravil trebuh. Ali pa tudi ne. Kakor hoče, ja, kakor hoče! Namesto tega so govorili, kateri travnik in kateri del gozda bi bilo vredno kupiti, da so jih ženske grdo gledale in jim vseskozi ponavljale, da ni lepo govoriti takšno, dokler je Anica med njimi, ko je pa enkrat več ne bo (in bognedaj, da bi ji katera želela slabega), no, takrat naj pa z Danilom sedejo za mizo in ga vprašajo, koliko hoče za to njivo in koliko za oni travnik. Moški so zamahovali z rokami, naj bodo lepo tiho: takšna priložnost se ne ponudi vsak dan, zato naj se v njihove posle ne mešajo. Sploh pa: kdo drug, lepo prosim, če ne oni sami, ki bi že pred desetletji prav mirno mogli v tovarno, bo kupil zadnji kos kisle zemlje; kdo drug bo še naprej obdeloval grudo dedovih dedov in opoldne prisluhnil pritrkavanju zvona?! Kdo drug, lepo prosim, bo namesto njih zasejal novo žito in obrezal drevje v sadovnjaku za hišo?! Nihče. Zato naj se ženske ne vtikujejo v njihove zadeve, zato naj bodo, namesto da v nedogled ponavljajo, kaj se spodobi in kaj ne, lepo tiho. Potem je celo Gombačeva Lidija molčala, celo Tratnikova Lucija nič ni rekla. In je obveljalo. Kačnikova Anica je prve dni po pogrebu večinoma presedela na klopi pred hišo, pa ne sama: navadno je bila ob njej Jožefova Neža, ki je imela iz dneva v dan večji trebuh, zaradi česar so ljudje v vasi ponavljali, da je pameten nihče ne vzame, Anica pa jo je tolažila, da se ne sme bati: naj govorijo, kar hočejo, pri meni boš. Tako ti povem: Tratnikom in Gombačem sem odveč. Prav si me razumela, Nežika, denar imajo že pripravljen. Zdaj samo še čakajo. Naj si kar ogledujejo gozd in travnike in polja, naj le hodijo okoli hiše in jo ocenjujejo: ničesar ne dobijo, ker se nič ne bo prodajalo. Neža ji je vseskozi prikimavala, verjela pa ni, da bo po starem. Zakaj bi ju sicer Danilo obiskal že drugikrat po pogrebu? Ne bo kdo rekel, da je Anici prinesel čisto nov predpasnik in dva škrniclja sadja kar tako?! Ne bo kdo rekel, da je celo njej, ki nista čisto nič v sorodu, prinesel pisano otroško pregrinjalo kar tako?! Ljuba Marija, to ne more biti res! Anica je bila obakrat od srca prijazna, prosila za pomoč pa ni, četudi je nekajkrat ponovil, da lahko vsak konec tedna računa nanj, ker ve, kako težko jima je. Namesto tega se mu je vsakokrat zahvalila in predenj porinila kozarec vina ali krožnik prekajenega mesa: lepo te prosim, Danilo, vzemi, da ne boš šel lačen od mize. V soboto navsezgodaj se je spet pripeljal. O, je bila Anica presenečena, kot bi ji pred dnevi ne rekel, da pride konec tedna, ker ve, kako težko je brez Tonča. Odprla je stensko omaro in na mizo prinesla košaro s prekajenim mesom in kruhom: počakaj, takoj skuham še kavo. Boš mleko? Kaj sploh sprašujem tako neumno, seveda boš. Samo malo, lepo te prosim, samo malo, pa ga dobiš. Tako, je iz kredence vzela največjo skodelo in vanjo natočila vročega mleka. Prosim, ga je postavila na mizo, vročega moraš piti, drugače ni nič. Ampak... kakor hočeš, prav zares, kakor hočeš, je sedla na stol nasproti njega in narezala kruh. Jej, da ne boš kasneje lačen, je spet vstala od mize in na ogenj pristavila posodo za kavo. Takrat je vstopila Neža. Ravno prav, je Anica iz kredence vzela vrečko kave, ravno prav si prišla, da namesto mene skuhaš kavo. Poslušaj, Danilo, tako dobre kave, kot jo kuha Neža, ne dobiš v najimenitnejši kavarni. Zapomni si. Nikar, je Neža zardela, se nasmehnila in si razvezala ruto. Kar je res, je res, je Anica z roko odločno udarila po mizi in pomežiknila Danilu. Še malo, pa so vsi trije odšli ven. Danilo je pohitel do kozolca in pognal kosilnico, ženski sta medtem iz lope prinesli grablje. Potem so skupaj šli do Jakobovega travnika, kjer je moški slekel srajco, jo zmečkal in vrgel pod košato drevo. Preden mu je Anica mogla reči karkoli, je kosilnico pognal po ravnini. Neža je košaro, v kateri je prinesla steklenico vina, nekaj mesa in kruha, postavila v senco pod drevo in jo prekrila s starim predpasnikom, ki je bil zatlačen ob rob. Zatem je skrbno zložila Danilovo srajco in jo položila na vrh košare. Takrat ji je Anica pomahala, naj začne grabiti na zgornjem koncu, kjer je več sence, sama pa bo spodaj. In sta grabili vse do poldneva, ko je Danilo ugasnil kosilnico in prišel v hlad pod drevo, da bi nekaj spil. Takoj, je Neža iz košare vzela steklenico in mu jo podala. Medtem je iz košare vzela še meso in kruh ter ga postavila predenj. Moški se je sprva branil, da ni lačen, pa ga nobena ni hotela poslušati in mu ni preostalo drugega, kot da je pojedel vse, kar sta pripravili. No vidiš, da si bil lačen, ga je Anica potrepljala po rami, vstala, pograbila grablje in odšla na spodnji konec travnika. Neža in Danilo sta še nekaj časa sedela pod drevesom, še nekaj časa sta govorila o tem in onem. Dokler ni moški vstal, stopil do kosilnice in jo pognal proti visoki travi. Ženska je stala pod drevesom in gledala za njim. Pred sedmo je bil travnik pokošen. Anica je nekajkrat ponovila, da ga tako hitro niti njen Tonč ni pokosil, kaj šele kdo drug. Neža ji je prikimala, čeprav je bila prepričana, da govori tako samo zaradi Danila, kaj pa drugega, in si je mislila, da tudi moški ne verjame, samo zaradi Anice... naj bo. Ko so bili v hiši, je na ogenj pristavila velik lonec vode in hitro nalupila krompir. Anica je medtem iz zamrzovalne skrinje prinesla velik kos mesa: tale je od Frančka in Marije. Pred slabim mesecem sta klala. Danilo se je ves čas naslanjal na peč; vsake toliko se je pretegnil in zazehal, kot bi bil ne vem kako utrujen in vsakokrat rekel: od zraka... to je od zraka. Preden je bila večerja na mizi, je Anica odšla v hlev. Vrnila se je, ko je Neža ravno stopila na prag, da jo pokliče k mizi. Danilo in Neža sta še dolgo po večerji sedela za mizo in se pogovarjala. Končno je moški nekaj pred enajsto vstal in si poravnal srajco za hlače: zdaj je res že čas, da grem. Neža mu je prikimala, rekla ni pa nič, ker bi lahko z njim takole sedela in kramljala tudi do jutra. No, se je prestopila, pospremim te do avta... Ja, je moški z obešalnika vzel jakno in se počasi spustil po stopnicah. Neža je šla za njim. Pri avtu je levo zatlačil globoko v žep: jutri spet pridem. Kaj pa naj. Sem pa res vesela, je ženska nekoliko povzdignila glas in ga prijela za roko, da spet prideš, in ga že naslednji trenutek spustila, kot bi se ustrašila, da se ji je prej samo zdelo in je sploh ni gledal, kot moški gledajo ženske, pač pa je skušal biti prijazen. In nič več. Zardela je in pogledala v tla, pa jo je Danilo že naslednji trenutek z desno zgrabil in potegnil k sebi, kot bi ta trenutek čakal sto in sto let. Poljubil jo je, da je ženska samo vzdihnila in glavo spustila nazaj. Blag veter je v mesečini upogibal veje mlade breze.

14. Pol leta kasneje sta se Danilo in Neža poročila. Dosti ljudi iz vasi je prišlo, celo Tratnikova Lucija in Gombačeva Lidija, ki sta prej neutrudno ponavljali, da samo še malo, pa bodo videli: Danilo bo Anico odpeljal v dom in kmetijo prodal, pa naj se govori tako ali tako. Nekaj žensk iz vasi jima je vseskozi govorilo, da prav zares ne moreta vedeti, kako se bo zgodilo, zato naj nikar ne govorita takšnega, še posebej ne pred Anico, še posebej ne pred Nežo, ki ji je že tako dovolj hudo. Pa se nista dali, ker nista oni krivi, da je nesrečni Tonč umrl ob nepravem času, ker nista oni krivi, da je bila Neža nespametna in si je pustila napraviti trebuh. Tudi kasneje, ko je Neža povila, nista nehali, pač pa sta vzdihovali, da jo čaka trnova pot, ker se ve, da nihče noče ženske s tujim otrokom; tudi kasneje, ko je Amand naznanil poroko, sta ob vsaki priliki zmigovali z glavo, da se takšen zakon ne more obnesti, pa naj ženske govorijo o ljubezni, kar hočejo. Postelja ne zgladi vsega. Konec. Na poroki pa prav nasprotno, kot bi bili zadnjih nekaj mesecev oni tisti, ki sta najmileje rotili ženske iz vasi, naj za božjo voljo pred Anico in Nežo ne govorijo slabega, četudi vse vejo, kaj ju čaka: od jutra sta se sukali okoli Neže in Danila, prvi sta bili, ki sta hoteli pestovati malega Izidorja, in najglasnejši, ko je bilo treba povedati, kako pozoren je bil Danilo do svoje ljube tete ves čas od pogreba; roko na srce, če bi ne imela njega, bi travniki ostali nepokošeni, pridelki pa bi zgnili na poljih. Nihče ne more reči, da je hotel teto na hitro spraviti v dom in kmetijo prodati (tudi za dosti premajhen denar), kdor pa govori naokoli kaj takšnega, naj mu pri priči gnojni tvori prekrijejo telo. Ko se je zunaj začelo mračiti, je Danilo prijel Nežo pod roko in jo odpeljal iz hiše. Oster veter, ki je vlekel po hribu navzdol, je ženski v trenutku razmršil lase, da si jih je hitela popravljati, dokler je ni moški močno objel in stisnil k sebi. Gledal je bledikast obraz, razpokane, z rdečilom prekrite ustnice in pšenične lase, ki so neukročeno valovali s sunki hladne sape; z rokama ji je šel v lase in jo poljubil, da je ženska kot pred toliko in toliko meseci vzdihnila in glavo spustila nekoliko nazaj. Še malo pa ga je prijela za roko in potegnila za seboj: do lope, kjer je že prejšnji večer v usnjeno torbo, polno suhe trave, zavila steklenico vina in hlebec kruha. Najprej je odmašila steklenico in jo podala Danilu, naj napravi požirek, potem je razlomila kruh. Medtem ko sta v lopi trgala kruh in pila vino, je glasba v hiši postala glasnejša, zato sta vedela, da ju nihče ne bo iskal. Moški je po ilovnatih tleh razgrnil staro pregrinjalo in se spustil na kolena. Tudi ženska se je spustila na kolena, se privila k njemu, ki ji je počasi razpenjal bluzo, in mu s hladnima rokama šla pod belo srajco. Še malo, pa je ležala na pregrinjalu, samo še malo, pa je vedela, da bosta takole srečna tisoč in tisoč let.