Vrste iz dnevnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrste iz dnevnika.
Ciril Jeglič
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/43 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nekoč sem videl kmeta, ki je umiral. Nesli so ga v ozko, temno bolniško sobico ter mu naredili postelj z visokim vzglavjem. Tam je ležal, samoten in onemogel, ni ganil z nobenim udom — komaj, da je včasih povzdignil oči pod strop in da je obstrmela misel pred mračno-bledimi stenami; raje je zaprl pogled, molče doživljajoč poslednji dan svojega življenja. Na čelu so se zbirale hladne srage ter se trudno odtekale nizdol po grapastem licu, Sestra-strežnica, ki je klečala ob končnici, je molila in vsak hip se je morala domisliti tolažbe: »Saj se je izpovedal in smrt ga bo odrešila!« Tudi bolnik je bil videti miren. Še so sijale oči, pa se niso hotele odpreti ... Ali preden se je dopolnila skrivnost smrti ... je zatrepetalo vse to mrtvo telo. Glava se je vzklonila s podglavnice in roka, ki je bila odrezana, se je hotela dvigniti izpod odeje.

»Dobri, ubogi, dobri revež ...« je tolažila usmiljenka, brišoč mu s čela mrtvaški znoj.

»Ali bom res zdajle umrl?« so vprašale oči, užgane od smrtnega strahu.

»Oh, kako govorite! Ne, tako precej ne boste umrli! Koliko jih je na primer že ozdravelo, ko so mislili, da bodo zdajzdaj ...«

»Saj sem rekel ženi, naj ne skrbi radi otrok! Še danes pojdem domov, brž, prav brž ... Sestra, dajte sem moje reči!«

Strežnica je odprla omaro in prinesla rdečo, belo-pikasto culo. Vzela je iz nje rožni venec ter mu ga obesila krog grgrajočega vratu. Nato je nastežaj odprla zastrto okno in v sobo se je razlila pomlad od zunaj —

»Danes še ne!«

Tako je umrl ob solnčnem pomladnem dnevu, ko še niso bile zorane njegove njive. —

O da bi ne bila tudi meni smrt težka!

Zdaj, ko sem mlad in je hrepenenje najbolj silno, mnogokrat mislim nanjo. Že je s celega ovsenega riža. shranjeno v srcu mnogotero spoznanje, ki ga je spočela in očistila bridkost. In vem: milijoni žive ob meni, ki tudi hrepene in jih je strah pred smrtjo. Da bi mi bilo dano, o pravem času izpregovoriti besedo pravice! Zakaj velik je moj strah, ko vidim, kako se izpolnjujejo odmerjeni mi dnevi.