Vrnitev (Zvonimir Kosem)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrnitev
Zvonimir Kosem
Izdano: Ženski list 1/5 1913, 35-37
Viri: št. 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Že par dni je snežilo neprenehoma. Zemlja je bila odeta v belo, mrzlo odejo, pa še vedno je ledenelo vsenaokrog; nikjer ni bilo več zelenih dreves — beli in nemi kakor nevestina obleka so ležali pred popotnikovimi očmi gozdovi. Vasi in sela po dolinah in gorah so bila zasnežena, pota med njimi na debelo s snegom pokrita, tuintam nad meter visoko zametena. Mrzel, oster sever je bril preko polj in gozdov, žalostno tulil in pojemal šele onkraj gričev in holmov, med belimi gorami, utihnil pa ni nikdar.

Ignac je gazil sneg in mraz mu je bilo; komaj je razločeval pot pred seboj: zakaj v zraku je vedno migljalo in mrgolelo, vrtoglavo so plesale snežinke in se poigravale med seboj kakor za stavo; Ignac je čutilna licih te snežinke: tajale so se na njih, velike in ledene ...

Truden je bil Ignac od dolge hoje v telo; vendar njegovo srce je bilo kakor spočito in pomlajeno, nič utrujenosti ni brlo v njem.

Spomnil se je na dom, ki ga bo videl zopet enkrat, po dolgem, dolgem času; doma bo ravno o Božiču; mirna tišina bo v sobi; na zapečku bo sedel resnega obraza oče s pipico v ustih, mati, stara, sključena, se bo vrtela za mizo, vse polno dela, se smehljala in se ozirala proti durim; sestra Anka in bratec Manči, mala, nedolžna, z velikimi, otroškimi očmi, pa bosta delala jaslice, tam v kotu kraj zastrtih oken, postavljala bosta pastirce in ovce po mahu više in više in se pogovarjala važno kakor dva majhna, zgrbančena starčka ...

„Sveti večer bo jutri," je premislil Ignac, dvignil nogo visoko iz snega in se zavil tesneje v kožuh, „sveti večer, in takrat bom doma; čisto gotovo bom prišel domov na sveti večer, kakor sem pisal iz Amerike ... Saj hodim že dva dni v snegu in v mrazu. O, še en dan, in doma bom!"

Ostreje je zabril sever, huje je pritisnil mraz in kakor iz ledu je pokalo po težkem s snegom obloženem vejevju kraj ceste; Ignac si je potisnil kučmo globoko na oči in na ušesa; v enomer je snežilo, tiho, mirno, kakor v sanjah ...

Ignac je obstal kakor da ga je kdo nenadoma prav prijazno poklical; v njegovih očeh se je utrnila solza radosti in zdrknila po licih navzdol ...

... Doma bo zopet po dolgem času. Pisal je bil, da pride, in tako bo tudi prišel; postaran in reven bo prišel, ne več mlad in krepak kakor nekdaj, ko je bil odhajal v tujino, v daljno Ameriko ... Ves izmučen in zdelan bo prestopil domači prag, stopal tiho po veži in potrkal na hišna vrata; in bo prišel v toplo, gorko sobo, polno smeha in domačega veselja in življenja. Vsi mu bodo prihiteli nasproti: „0 Ignac! Bog te živi! ... Kar sedi brž tu za mizo, pij in jej! ... Truden si pač, revež!" — Anka in Manči, obadva nemirna in radovedna, se bosta vrtela okrog njega, držala se ga za rokav in ga izpraševala o Ameriki, o tisti lepi, krasni zemlji tam daleč za morjem; in mati, ljubeznjiva mamica, ga bo pobožala po velih licih, zrla nanj s svojimi dobrimi, usmiljenimi očmi ter govorila: „0 Ignac, kako si truden in zdelan! ... Zato se odpočij, glej, saj je danes sveti večer... Pij in jej; potreben si!" — Tudi oče, star, sklonjen, bo zlezel izza peči:„No, Ignac, zdaj si pa vendar doma. Tako je prav; nič več ti ne bom očital, da si bil odšel za deset let v tujino; zdaj si zopet naš." — — Praznično bo v gorki, zakurjeni sobi; pred lepo narejenimi jaslicami bo gorela rdeča lučka in trepetala, tudi angelček na zlati nitki bo vztrepetaval kakor da poskuša zbežati. Ignac bo sedel za mizo, polič jabolčnika pred seboj, glavo odkrito, oči jasne in radostne, govoril bo veliko in lepo ter pravil o Ameriki, o težkem' delu tamkaj; Anka in Manči, oče in mati, ga bodo pa začudeno poslušali in prikimavali: „No, je že prav, da si se vrnil. V tujini je pač drugače kakor doma; tudi ljudje tam morajo biti drugačni, osorni in mrki. — Pij, Ignac, in odpočij se!" — V Ignacovih očeh bo radosten smehljaj, tudi na njegova lica se bo razlila tiha veselost ...

Stopal je naprej; mračilo se mu je pred očmi; namah so pobegnile vse zlate sanje iz njegovega srca. Kolikor daleč plava oko, povsod le bela, daljna polja, povsod belo, neizmerno, v neskončnost potapljajoče se megleno morje, ki mu ni konca nikjer. V divjem vrvenju so rajale težke, debele snežinke pred očmi zmrzujočega popotnika, za njegovimi ušesi je bril leden sever; pod nogami je škripal sneg, tuintam je zazvenčalo na tleh, kakor da se je zdrobilo tanko steklo.

Težko je hodil Ignac. Ko se je oziral naokrog in ni zapazil nikjer nič drugega kakor le to neizmerno sneženo morje, se mu je zazdelo, da stoji vedno na enem in istem mestu in da je svojo dolgo pot šele pravkar začel. Vrtelo se je nad njim, naokrog je šumelo in tulilo; preko polj so ječeč jaskali rezki vetrovi in pripogibali s snegom obložena drevesa.

„Ponehalo bo, čisto gotovo, da bo ... Če ne, ne pridem domov, živ že ne. O Bog, da bi se zvedrilo!" je zaželel Ignac.

Trudoma je privzdigoval noge in ječal kakor v strahu. Do kolen je segal sneg in bil je trd, kakor iz kamna; toda po vrhu ni mogel stopati Ignac: udrlo se je takoj do tal in zlobno zahreščalo ...

Dolgo, dolgo je hodil tako, truden, in že je začutil bolečine v nogah; bile so kakor lesene, le s težavo jih je vlačil za seboj. Po vsem telesu ga je stresal mraz; zobje v ustih so mu šklepetali; tanka, ledena skorja se je strjevala na njegovih sesušenih, z redkimi kocinami porastlih licih.

Nič več ni mislil Ignac, tudi gledal ni nikamor več; samo hodil je, hodil, težko, počasi, sklonjen do kolen, do mrzlega snega; tako se je vračal domov, iz daljne Amerike je prihajal praznih rok, kakor izgnanec, v domovino ...


II.[uredi]

Sveti večer je bil; pri Krajanovih na Čimernem je gorela v veliki sobi z mirnim, tihim plamenom ogromna, od stropa dol viseča petrolejka, svetla topla luč je bila razlita na vseh jasnih obrazih.

Za mizo sta stala Anka in Manči, lepo oblečena, radostnih lic in smehljajočih se oči, zrla na jaslice v kotu in bila vesela in zadovoljna kakor še nikdar. Saj sta bila vse tako lepo naredila, ko je bil še komaj mrak. Kakor živo je bilo vse — prijazen smehljaj iz kota; zdelo se je začudenim očem, da živobarvani pastirci veselo pojo in da ovce, majhne, smešne in ponižnosive, mekečejo vmes, hodijo vse križem po mehkem mahu in mulijo travo ... Sredi kota, pod mahovitim hribčkom, je tičal pa hlevček, z mavričasto svetlobo oblit; kakor iz nebes samih je migljala nad borno strehico bleščeča zvezda; angelci, zlati krilatci, so pluli v zraku, trepetali nemirno in zamahovali s tankimi perutnicami ... Tako resnično živo je bilo vse to narejeno, da se je Anka na skrivaj rahlo nasmehnila in se začudila sama sebi: „Je-li mogoče, da sem delala to jaz?" — Tudi Manči se je smejal samemu sebi in lepim jaslicam ...

Mati je stopala po prstih, tiho in mirno, kakor v strahu, da ne bi zmotila tega svečanega miru v sobi. Zdaj je bila pri mizi in jo je pregrnila z velikim, nedeljskobelim prtom, obrisala si roke ob predpasnik in pogledala malo po jaslicah, ozrla se tuintam plašno proti durim, zdaj zopet je odšla v kuhinjo, zaprla neslišno duri za seboj, hodila po veži, stara, zgrbljena, in se je vrnila v sobo z gorko, dišečo pogačo, položila jo na mizni prt in stopala naprej po sobi, brez šuma kakor bel, velik, prozoren angel ...

Na zapečku je sedel osivelih las oče, pipico tobaka v ustih, hripavo kašljal in puhal dim predse v zrak; beli oblački so plavali dol s peči in se poigravali med seboj, potapljali se niže in niže in se zopet dvigali proti stropu.

Mati se je naenkrat obrnila. „Kaj ne prihaja?. . . Zdi se mi, da čujem korake zunaj za hišo ..."

Oče je vzel pipico iz ust, strkal iz nje pepel in zmajal z glavo: „Cas bi že bil. Pisal je, da pride danes zvečer. Pa bogve ... grdo je zunaj, sever brije za ogli... "

Zima je bila zunaj, sneg in mraz, v sobi pa je bilo toplo; včasih je potrkal na okna veter, stresle so se šipe in zazvenčale — hipoma se je zdrznila skrbna mati, se plašno ozrla, gledala dolgo proti durim in težko pričakovala.

„Zdaj bi že moral priti," je menila mati. „Deset je ura, kmalu bo treba k polnočnici — kaj bo z Ignacom? ... Burja je zunaj in zameti so v hribih; da bi Ignac vsaj pota ne izgrešil in ne ostal tako kje v zametih!"

Grobna tišina je zavladala v sobi. Mirno sta sedela Anka in Manči za mizo in sanjala o Ignacovi vrnitvi ...

... Prišel bo bogat kakor kraljevič v lepih bajkah, pripeljal se kar v zlati, mehki kočiji pred hišo, ponosen, veselih, cvetočih lic, živih, črnih oči ... Slišali bodo že od daleč, kako se pelje; lahno bo drčala kočija po bregu navzgor, razgreta vranca bosta glasno hrzala in bila s kopiti ponosno ob tla ... Čakali ga bodo pred pragom — hej, se je že prikazala kočija izza ovinka, veseloporeden, zvonek smeh je bušknil iz nje; torej ni sam! Zlatolaso, belolično nevesto, srčkano nevestico je pripeljal s seboj... kako vesel je in kako lep: Obraz kakor solnce in oči kakor zvezde — zdaj se je dvignil z nevesto s sedeža, in že stopata iz kočije... — „Bog vas živi, o mati in oče, o Anka in Manči! " — Že jim podaja desnico; pa kako gosposki je, ta presneti Ignac! Kar blešči se od svile in od zlata. — „ Gospod Ignac, gospod brat Ignac! ... Klanjam se! Moj poklon!" bi bilo treba skoro reči ... In gredo v sobo; Ignac se pogovarja z očetom, z materjo zlatolasa nevesta, važno, zelo važno, o lepi, zlati Ameriki in o drugih tujih, bogatih krajih; Anka in Manči stopata zadaj, nemirna, koprneča, in se smehljata drug drugemu od sreče .. .

Lepe so bile te sanje — pa kakor so prišle, tako so tudi izginile. Veter je tulil zunaj za ogli hiše, trkal venomer na šipe v oknih in ječal in prosil — kako bi moglo biti lepo tam zunaj? ... Zima je in mraz, po sneženi odeji hodi smrt in kaže svojo ostudnorežečo lobanjo ...

Kazalec na stenski uri kraj duri je kazal že enajst. Prišel je čas, ko je treba k polnočnici.

„Ne bo ga danes!" je zavzdihnila mati in se pokrižala. „Bogvedi, morda se še vozi po morju ... najbrže se je zakasnil ... Toda pisal je, da pride na sveti večer gotovo ... Mene skrbi, hudo skrbi ...

Oče se je dvignil z zapečka, stopil na tla, se obul in se oblekel v kožuh. „Nikar se ne boj! Enkrat pride gotovo; če danes ne, jutri. Pa tudi: kako bi zdaj ponoči skoz take kraje?... Jutri pride, ob belem, svetlem dnevu. — No, pa zdaj je že čas, da gremo k polnočnici."

Ogrnili so si vsi površnike, se tesno zavili in stopili v vežo.

Oče je prižgal leščerbo, namazal si z mastjo škornje, in odpahnil vežne duri; mrzel veter je zabril vsem v lica in snežinke so jim zamigljale pred očmi; zima, osorna, odurna starka, se je zarežala pred njimi in dahnila svoj strupeni dih v hišo ...

V vetru in v mrazu so stali zunaj; zaškripal pa je ključ v vratih, zahreščalo je krepko — in že se je odpravila vsa družina po hribu navzdol. Oče je svetil; za njim je šla mati, sključena v dve gubi in tesno ogrnjena, velik molitvenik v roki; zadaj pa sta stopicala Anka in Manči in se tresla od mraza.

Kmalu so izginili izpred hiše in utonili v noč.


III.[uredi]

Ignac je bil prenočil v prvi vasi, ki jo je dobil; spal je v hlevu na slami. Bolj truden kakor poprej se je napotil zgodaj zjutraj naprej.

Snežilo je brez prestanka, v težkih, gostih kosmih; burja je razsajala vsepovsod, zameti v gorah so se širili in se višali.

„Danes bo sveti večer!" je govoril sam zase Ignac. „Hiteti moram, sicer ne pridem domov; doma pa me težko pričakujejo ... "

Komaj je premislil to v svoji trudni glavi, že se je napotil naprej; v gore se je napotil, tja med griče, holme, preko žametov, po zasneženem kolovozu, ki naj ga pripelje na visoko Cimerno.

Hudo je pritiskal mraz, in Ignac se je zavijal vedno bolj v kožuh; po vsem telesu je drgetal od mraza, kakor ledene so mu postale noge.

Da bi že vendar enkrat prišel domov! ... Konec bi bilo temu večnemu romanju; doma za pečjo bi se lahko odpočil in se naspal po krščansko ...

Rezek sever je bril med hribi in cvilil bolestno; Ignac se je globoko sklonil, da ne bi rezal veter njegovih lic, in je hitel dalje. Bila je to težavna in nevarna pot.

Hodil je tako do poldneva in se ni odpočil; kakor bilka na vodi je trepetal od mraza in korakal trudno naprej. Vedno je* še naletaval sneg in bil je še gostejši kakor prej; vrtelo in zibalo se je pred očmi, bučalo za ušesi in pojemalo cvileče za griči in holmi.

„0, kje je še hiša mojega očeta? ... Kmalu bo mrak, moj cilj je pa še tako daleč. — Bog, pomagaj mi!"

Zavzdihnil je sredi pota in se prestrašil sam svojega glasu. Komaj da je minilo poldne, je legel na zemljo mrak. Ignac ni mislil, da je že mrak, da se bliža že noč, brez misli je bilo njegovo srce; tako je šel naprej globoko upognjen, truden, da bi dospel le domov.

Ko je legla na zemljo noč, je zraslo veliko upanje v Ignacovem srcu, velik pogum: „Moram priti domov; ravno danes, na sveti večer! ... Kaj bi bilo, če ne bi prišel?! ... "

Gazil je sneg scela; glavo na prsih, roke ob životu, ude vse premrzle, truden do smrti, je hodil svojo pot.

„Tak torej se vračam! ... Mislil sem nekdaj, da ima Amerika tudi za reveže denarja, da se povrnem bogat domov ... pa je v resnici vse drugače ... Deset let sem garal kakor črna živina, izkrvavel sem za tuje, pohlepne kapitaliste. Zdaj grem domov — v grob ... Ob poslednji uri se mi odpirajo oči, ko je že prepozno..." mu je blodilo po glavi.

V gozdu je postal in se nenadoma spomnil: „Odpočijem se. Moram, sicer umrem ... Potem pa hajd spet naprej ... O mati, moja dobra mamica!" —

Kratka je bila misel in hipna, ki je legla na srce, ali takoj je premagala vse telo. Ignac je omahnil na sneg; roke si je dejal pod glavo, težko zasopel, in takoj ga je premagal spanec. Snežinke so se vrtele nad njim in se tajale na njegovem velem obrazu; oči pa mu je poljubljal oster sever ...

Tako je ležal dolgo časa, ko je zamigljala iz daljave prijazna lučka. Bližali so se koraki, čulo se je govorjenje in smeh; Krajanova družina je bila, na poti k polnočnici.

„Da bi bil Ignac tukaj, bi ga ogrnila kar s svojim novim površnikom; ne zeblo bi ga, gotovo ne!" je zavrisnila sestrica Anka naenkrat.

Tedaj se je oče ob nekaj spodtaknil in padel natla na kolena; pri tej priči je ugasnila leščerba.

»Joj, joj! Tema!" sta zakričala Anka in Manči prestrašeno in se oprijela materinega krila.

Oče je kobalil po tleh in ril z rokama po snegu, da bi se dvignil; tema je bila, zato je tipal s prsti naokrog, da bi se oprijel kakšne veje kraj pota, in je tako zagrabil nekaj gladkega, mehkega; tipal je naprej in obtipal naposled v snegu človeka.

Začuden je planil na noge. "Človek leži tu! ... Brž luč!" —

Kakor v strahu se je stresla mati zadaj. „Kdo?"

„Človek! Menda je zmrznjen."

Mati, Anka in Manči so bili takoj pri očetu, ki je v tem že prižgal luč; bleda svetloba stare leščerbe je obžarjala belo, zasneženo človeško telo na tleh.

Oče se je sklonil in prisluškoval. „Ne diha več; mrtev je. — Pa kdo vendar je ta človek?"

Dvignil je mrtveca iz snega, pa komaj da je zapazil njegov obraz, ga je spustil ves prestrašen in upal v lica.

„Ignac! O Ignac!" — je viknila tedaj mati, tudi upala v lica, in se zgrudila poleg mrtvega sina; samo to je zaklicala in ni izpregovorila nobene besede več.

Jokaje sta kričala otroka: „Mati! Mati!"

A vse nič ni pomagalo; drage matere ni bilo moč obuditi — mirno je ležala kraj sina, ki ga je bila tako težko pričakovala iz tujine; njena glava se je dotikala sinove, in zdelo se je, da iščejo njene ustnice njegovih. V smrti sta bila obadva obraza kakor smehljajoča in sta pričala o junaštvu njune ljubezni ...

Ves iz sebe je bil nesrečni oče in ni vedel, kaj bi počel; ženo mu je zadela kap, sin pa je zmrznil v snegu.

Poleg mrtvecev so ihteli vsi trije ...