Vrnitev (Mirko Javornik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrnitev
Mirko Javornik
Izdano: Modra ptica, 2/3 (1931), 101–107
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zbudila se je sredi noči, naglo in nehote, kot da je nekdo stopil iz teme k postelji in jo poklical. Prisluhnila je, kaj je. Morda prihaja dan? Z rokami je tipala okrog sebe, če bi koga našla, a krčeči se prsti so grabili v prazno. Razpenjala je oči v sunkih, pri vsakem se ji je zdelo, da se je tema malo razmaknila, potem pa se je spet sklenila in jo objela trdo kakor brezup.

Nikjer ni nikogar. Nihče je ni klical.

Stekla v razmajanih oknih so se zveneče tresla. Po gozdu nad kočo so se valili viharji, da so smreke gluho šumele in od daleč je udarjalo zamolklo tuljenje, kakor da prihaja izpod zemlje.

Zima se je tiste dni mehčala, po višinah je ginil sneg in s planin so bruhale vode vse silneje in obilneje. Potok pred kočo je rasel in ril v breg, da je vsak dan hodila s strahom na brv in gledala umazane vrtince, ki so se pijano premetavali po strugi. Bala se je, da se potok razlije in ji bo voda udarila čez prag. Sinoči so se že vrhovi valov zadevali ob brv. Poslušala je pritajeno, da bi čula, če udarja voda ob stene, pa ni mogla razločiti.

Vstala je in opotekaje se pretipala vso sobo, pa ni bilo nikogar. Pričakovanje v njej je upadlo. Nihče je ni klical. In jutro je še bog ve kako daleč.

Legla je spet in zaprla oči. Rada bi bila spet zaspala, pa ni mogla. Neznana skrb, da ne bi nečesa zamudila, jo je prijemala.

Ne, ni mogoče, nedelja je bila komaj pred včerajšnjim in je teden še dolg. Mora biti nekaj drugega, kar ne pride vsako nedeljo, sicer bi lahko zaspala zaradi tega.

Dolgo je premišljevala kar tako v en dan, kot da ve, da bo spoznanje prišlo samo od sebe in ni vredno truda, da bi človek grabil po njem. Potem so jo misli pustile in ležala je topa v dolgih urah med nočjo in jutrom, ki teko počasi in neslišno, kot da so se ustavile. Včasih je butnil roj debelih, težkih kapelj od okna, zdaj s te zdaj z one strani, kakor so se pač vrtili vetrovi pod slepim nebom. Takrat se je za hip predramila, prisluhnila, če se oglaša kje zvon, potem pa je spet padla v dremavo otopelost.

Počasi, kakor da ne ve zakaj, se je za oblaki začela porajati zarja, težka in lisasta, in se neopazno prikradla prav do oken.

Ko je Meta čez dolgo spet odprla oči, je že razločila črne križe v oknih, ki so ji blagoslavljaje voščili dobro jutro.

Takrat je nenadoma spoznala, česa je čakala vse te dolge, dremave ure. Danes bo prišel.

In kar neumno se ji je zdelo, da se ni že prej spomnila na to. Saj jo je ta edina misel, edini cilj in edina želja spremljala ponoči in podnevi iz leta v leto vse do te sključene starosti. Povsod je hodila z njo, po potih in po poljih, v vseh neštetih in neskončnih žalostnih urah, ko je bila sama in so se ji solze kar same od sebe kradle izpod trudnih trepalnic. Davno je že, kar je odšel. Daleč kakor mladost. Šel je za srečo, kot gredo vsi mladi ljudje. Ona pa je ostala doma in ga čakala. Vse dni, odkar je bil odšel. Komaj je bil tisto jutro ob slovesu utonil v megli pod kočo — zrla je za njim, dokler ga ni daljava požrla — je že začela misliti, kdaj se vrne.

Ni ga videla od takrat in ni slišala nič o njem, pa je skozi verjela in verovala, da bo prišel, še preden ona umrje. Saj je zato šel, da se vrne. Prikazal se bo na vratih močan in bogat in mlad, kot je bil odšel, in ji bo dejal: Mati, zdaj sem doma, zdaj bo veselo pri nas. Ona bi se mu pa samo nasmehnila in ga pobožala po glavi. Vedela sem, da prideš, samo ure se nisem mogla natančno spomniti.

Nič zato, če ji vsa leta ni pisal. Morda ji ni pisal zaradi tega, da bi bilo svidenje bolj veselo.

Dolgo je bilo, dolgo, ni več vedela, koliko let, nehala jih je šteti, ker so ji prihajala in odhajala prazna, brez sina. Lasje so ji dozoreli v jesensko sivino, lica so ji razjedla leta, da so bila kakor kamen, ki čezenj beže hudourniki. Koča se je žalostno pobesila in se nagnila v breg, voda je kapljala skozi streho, a Meta ni nič videla, ker je samo čakala. Ljudje so se ji smejali, ko jim je pravila svoje upanje in ji govorili, da je sin ničvreden, da se je izgubil tam v Ameriki in pozabil nanjo. Nasmehnila se je in ni več mislila na take besede. Pa tudi ljudem ni več pravila o njem. Vedela in verjela je svoje in nihče ji tega ni mogel ukrasti.

Za hrbtom so jo imeli vsi za neumno, a ni slišala. In ji tudi ni bilo dosti mar. K nikomur ni hodila, z nikomer ni govorila, če je ni morda kdo sam ogovoril; v nedeljo je lezla z brega v cerkev in po maši spet domov. To je bila vsa njena pot.

Vsako pomlad se je upanje močneje oglasilo v njej. Vse spomladanske popoldneve, ko se prvo brstje prebija izmed ovojev, je presedela na brunih pred kočo in zrla v dolino. Vsakega popotnika so spremljale njene željne oči, v vsakem je mislila videti sina, ki se vrača k njej. Oči so bile vsako pomlad šibkejše, nazadnje že ni več razločila človeka na cesti, njega pa ni bilo.

Danes pa pride. Prav za trdno pride.

Vesela zavest jo je vso prevzela, kakor dolgo zaželeno zadoščenje. Zdelo se ji je nekaj samo ob sebi umevnega, da pride. Mora priti, kakor mora priti Božič in Velika noč, pomlad in zima.

Spomnila se je, da bo treba vse pripraviti in pospraviti ter je vstala. Rahla dremava omotica ji je meglila oči in korake, pa se ni menila zanjo. Kako sem otročja, si je govorila. Saj sem vedela, da bo tako, pa me je tako prevzelo.

Zakurila je.

Drva so bila vlažna, veter je tlačil dim na ognjišče in plamen ni in ni hotel kvišku. Dim se je razlezel po veži, da so ga bili vsi koti polni. Bilo ji je neprijetno, da ni hotelo goreti. Pa prav danes, ko ima toliko dela.

Odprla je vrata in zakajeno vežno okno. Dim je leno silil ven in legal na breg, kakor da se kadi iz zemlje.

Meta je bila nemirna. Ni vedela, kaj bi najprej prijela v roke. Ali bi pomila pod, ali bi očistila okna, ali bi omela s stropa pajčevine, ki so se nabirale leta in leta kakor sive skrivnosti na lesenih stopnicah.

Za hip je prijela cunjo, podrgnila z njo po podu, kot da ne ve, kaj dela, potem jo je vrgla stran. Nato je dvakrat, trikrat segla z metlo pod strop; pajki so se prestrašeno prebudili in begali po črvivem lesu ter se spuščali po bliskoma spredenih nitih na tla.

Kar na lepem je obstala, kot da se je nečesa spomnila, postavila metlo v kot in stekla pred hišo. Roko je dala nad oči, da bi bolje videla in je uprla pogled v dolino.

Ni bilo ne ceste, ne polja, megle so se vlekle nad njimi in noben glas ni prodrl do nje.

Meti se je zdelo, da vidi skozi meglo, zdelo se ji je, da je prav na koncu doline nekdo stopil na cesto in koraka veselo po njej. Dolgo je čakala, kdaj bo prišel bliže, a ko bi moral biti tik pred vasjo, je vse izginilo, samo megle so se penile nad dolino.

V hlevu je tožila krava. Meta se je spomnila, da ji ni danes še nič dala. Stopila je v senik in natlačila pol koša detelje. Nič ni pogledala, kaj grabi v koš, bilo ji je vseeno, danes je praznik, pa naj ga še žival čuti. Krava je vprašuje gledala in strigla z ušesi, ko ji je Meta navalila polne jasli detelje; ko je videla, da žival noče začeti jesti, jo je pobožala po glavi in ji zaupno povedala na uho:

Danes pride.

Krava je pomahala z repom, kot da je razumela, potem se je spravila nad krmo.

Poldne je prišlo, da ni vedela kdaj, zvonjenje jo je presenetilo v mislih na sina. Pokrižala se je in začela moliti angelovo češčenje. Ni mogla vztrajati, prišla je do srede, pa je začela nevede in nehote ponavljati: pride, pride, pride.

Ni mislila, kako bo in kaj bo, ko bo pri njej. Vesela je bila samo od zavesti, da danes pride. Še malo se ni vprašala, kdo ji je napovedal in jo zagotovil; zdelo se ji je nemogoče, da ne bi prišel.

Popoldne je začelo deževati v dolgih, žalostnih curkih. Ko je počistila pod in omila okna, je poiskala na peči oguljeni cekar, potegnila iz dna skrinje nogavico in jo skrbno razvozljala; preštela je denar in ga vsega vzela in zavila v ruto.

Morda ga srečam, ji je udarilo v glavo in toplota jo je preletela. Stopila je čez prag. Dež ji je planil v obraz. Šla je par korakov, potem se je šele spomnila, da mora vzeti dežnik. Kaj si bo mislil, če me sreča brez dežnika! In oba bosta mokra.

Potok se je bil dvignil prav do brvi in valovi so skakali že čez; kadar se je pripodil nov močan vrtinec, se je brv malo zazibala.

Samo, da je ne bi odneslo, je zavzdihnila Meta in s skrbjo gledala rjavo vodo. Z očmi je sledila valovom od ovinka nad brvjo, kjer so se prikazovali do onega pod brvjo, ki jih je požiral. Zazdelo se ji je, da so nekam uplahnili in se pomirili.

Oddahnila se je in odhitela po spolzki poti v vas. Nekdo jo je srečal, pa se je ni upal nagovoriti, tako čudna se mu je zdela. Samo zmajal je z glavo in je šel svojo pot.

V trgovini so jo čudno pogledali, ker je bila redek gost. Vedla se je, kot da skriva veliko skrivnost. Vsako stvar je prijela v roke in jo poskusila, če je dobra, zakaj danes pride sin in zanj ne sme kupiti nič slabega.

Ko je plačevala, ni mogla, da ne bi zaupala trgovki, kar jo je tako veselo težilo. Pomigala ji je, da se je ženska sklonila k njej. Pritisnila ji je svoja usta prav na njeno uho in ji vroče zašepetala: Pride.

Kdo, je vprašala trgovka.

Meta jo je začudeno pogledala. Kdo? On vendar, sin, saj ga čaka že vsa leta.

A tako, je malomarno menila trgovka, vam je pisal? Čas je že bil. Meta jo je spet neverjetno pogledala. Ali je ženska čudna. Pa kaj bi ji pisal, saj vendar sama dobro ve, da pride. Ponoči se ji je sanjalo. Prav za prav ne sanjalo, ampak nekaj ji je povedalo, da pride.

Trgovka se je zasmejala, da je Meta jezno pograbila kupljeno robo in odšla, ne da bi se ozrla.

Pot navkreber se ji je zdela lahka, da je na tihem prepevala. Sama ni vedela, kako ji je prišla na jezik zazibalka. Aja, tutaja ...

Nalahno se je sklanjala sem in tja, kot da ziblje na rokah dete. Obraz se ji je razjasnil in razlezel v neznano sladkost.

Spodrsavala je v lužah, a ji ni bilo mar. Hitela je domov, še na brvi se ni ustavila. Morda je tačas prišel in jo čaka?

Doma ga še ni bilo. Razložila je vse lepo po mizi in pregledovala, če ni kaj pozabila.

Skuhala mu bo tako večerjo, kot jo je imel nekdaj najrajši: koruzne žgance in kavo.

Pogledala je, če je v hiši vse v redu, popravila tu nekaj, tam nekaj, prestavljala stole in odgrnila postelj, ki jo je bila prestrla s svežimi rjuhami. Mrak se je začel nalahno gostiti, pa se ji ni vzbudil noben dvom.

Saj pride. Če ne podnevi, pa ponoči. Luč bo postavila na okno, da bo vedel, kam, in bo čakala in poslušala, dokler ne bodo zazveneli otepajoči koraki pred oknom.

Tako je bila vesela in jasen, prozoren mir jo je objemal, kakor človeka, ki je srečno dospel na konec poti in gleda nazaj. Skoraj mu je malo žal, da ni treba več hoditi, saj je bilo tisto dolgo pričakovanje konca vendarle tako lepo.

Še enkrat se je zmislila na trgovko in njena smešna vprašanja. Bogve, zakaj je treba pisati.

Tako lepo bo.

Potem se je otresla zapeljivih misli in je šla kuhat večerjo. Steklenico z vinom je tudi postavila na rob ognjišča, da bi pijača ne bila preveč mrzla.

Dež se je vlival huje in huje. Prasketalo je na vrata, da je šla pogledat, kaj je. A še ni dobro odprla vrat, ko ji je bušila voda v obraz, da je spet zaloputnila nazaj.

Revež, kako bo moker, se ji je zasmilil. In v mislih je romala z njim skozi noč, vihar in nalive. Kako ga bo potem poslušala! Na ognjišče bosta sedla in bosta govorila dolgo, dolgo v noč. Morda do jutra. Dokler ne bo zaspan in mu bo posvetila spat.

Noč se je zvijala okrog koče, črna in divja. Vihar je priklanjal drevje in lomil vrhove po gozdu, da je žalostno hrumelo. Krog voglov je tulilo, kot da jokajo mladi, lačni volkovi.

Večerja je bila brž kuhana. Premišljala je, ali naj žgance kar zdrobi ali naj še stoje pri ognju. Potem je vzela skledo in pripravila jed. Postavila je skledo na mizo, odmaknila stole, položila žlice na mesta in natočila dve čaši vina. Ni imela druge, luči kot hlevsko svetilko, ki ji je služila za vse. Danes jo je bila očistila, da bo gorela svetlo in toplo. Snela jo je z žeblja nad ognjiščem in jo postavila na mizo.

Večerja se je veselo kadila. Sopara je vila čudne kolobarje. Meta je gledala za njimi, dokler se niso izvili v temo pod strop. Ni se hotela sama pritakniti večerje, čakala je na daljnega, zaželenega gosta. Kadar je dež silneje zaprasketal, je prisluhnila, če ni morda potrkal. Pa se je vedno prevarala.

Saj ne bo trkal, si je mislila. Saj bo kar odprl in stopil k meni. Vihar je rasel kakor plaz. Luč je utripala v divjem drhtenju. Od nekod je vleklo. Stopila je k vratom, da bi jih trdneje zaprla.

Potok je grozeče šumel, kakor da se kotali kamenita reka po strugi. Voda je zamolklo udarjala ob bregove. Slišala je, kako so se valovi premetavali, se zaletavali in se s šumečim penjenjem odbijali in pršili. Včasih je zatulilo, kakor da se kdo utaplja, da je Meto za hip streslo. Nenadno je v strahu planila kvišku.

Iz bučanja in šumenja je razločno čula škripanje lesa. Brv!

Če se brv podre ... Potem ne bo mogel priti ... V temi zabrede v vodo ...

Misel jo je vrgla kvišku.

Škripalo je že močneje, v gostih presledkih, kakor so se zaletavali valovi ob podpore.

Podira se, jo je prebodlo, da je vsa zmešana začela iskati pomoči. Kaj, kaj naj stori?

Prebegnila je vežo dvakrat, trikrat.

Brv se ne sme podreti. Nocoj ne. Treba jo je podpreti, držati, da bo lahko šel čez njo. Samo podreti se ne sme.

Vrgla je nase star plašč, ki je visel za vrati in vzela svetilko z mize. pa jo je takoj postavila nazaj.

Luč mora ostati tu!

Zaškripalo in zamajalo se je še ostreje.

Nekje je poiskala konec sveče in jo prižgala. Odprla je vrata in hotela planiti s svečo v roki ven. Vihar je v hipu zadušil drobno luč in Meta je skočila nazaj, kot da jo je ugriznila tema.

Brv. Brv. Brv.

Bila je vsa zmedena, bojazen in skrb sta jo stiskali, kot da se bo zdaj vse podrlo. Da ga zdaj ne bo, da bo zastonj vse hrepenenje, vse pričakovanje vsa dolga, siva leta.

Drgetala je od mraza in od razburjenja. Brv se ne sme podreti, brv mora, mora ostati.

Prižgala je svečo znova in jo postavila na mizo. Prevrnila je kozarec vina, da je stekla rdeča proga čez mizo. Potem je pograbila svetilko in udrla ven. Vihar se je uprl v vrata, da jih je komaj zatisnila za seboj. Krčevito je držala svetilko in svetila pred seboj. Pod nogami je vse teklo in curljalo, veter in dež sta se ji zapletala v obleko in v lase. Stiskala je plašč k sebi, a z eno roko ni mogla pritegniti vsega nase, vihar ji ga je iztrgal polovico iz rok in vrtinčil, da je prasketaje plapolal ob nji kakor črna, scefrana zastava.

Borila se je s sunki, ki so se zaletavali vanjo, voda ji je pljuskala v obraz in ji slepila oči.

Luč je svetila v ozkem meglenem soju, izven katerega žarki niso prodirali. Ni videla nič. Samo slišala je vedno bolj grozeče škripanje brun na brvi.

Ko se je pritepla do brvi, ji je strgalo ruto z glave in ji razplamenelo lase, ki so se vili za njo, kakor skrivenčeni prsti noči.

Brv je bila vsa v vodi, videla je samo ograjo, ki je bila na enem koncu že odtrgana in je visela v vodo. Valovi so divje pljuskali in skakali čez breg.

Brv se je majala vedno obupneje.

Meta ni vedela, kaj bi storila. Bežala je po bregu in klicala na pomoč. A vode so prerjovele njen šibki krik.

Peneči se grebeni so metali krvave odbleske, od hipa do hipa je vsa voda zasijala kakor prasketajoča ognjena reka. Nekje na dnu so se režale in tulile neznane pošasti.

Zabredla je v vodo. Mrzlo jo je objelo, da je divje zatrepetala, kamenje se je zaletavalo v noge. Brž je stopila ven. Ali je vse zastonj?

Bruhnila je v jok.

Jezus! Jezus! Jezus!

Neba ni bilo nikjer, kamor se je ozrla, ji je bila voda v obraz. Mokra obleka je otepala okrog nje. Sedaj je brv zahreščala in se nagnila. Prav tisti hip se ji je zazdelo, da je stopil on na brv in ji maha z roko.

Ne sme se podreti. Kristus! Ne sme se podreti! Obdržati jo mora.

Svetilka je v kolobarju odplavala v valove, ki so jo pohotno požrli. Meta je planila v vodo in se uprla z blaznimi rokami v padajoča bruna, ki so se počasi in težko zgrudila nanjo.

Divje hreščanje lesa in tuljenje voda je zadušilo njen smrtni klic. S strastnim grgranjem so se valovi zgrnili nad potopljenim življenjem. V hiši nad bregom je dogorevala sveča, večerja je bila hladna in vino je kapljalo kakor žalostna kri na umazana tla.