Vrnil se je kralj Peter
| Vrnil se je kralj Peter Vera Albreht |
| |||||||||||||
Že v zgodnjih otroških letih se je Jovo[1] najbrž nehal jokati. Odkar je iz Bosne prišel v našo hišo, ni potočil niti ene same solze. Tudi takrat ne, ko je kdaj pa kdaj sam od sebe začel brskati po spominih svojega mračnega detinstva. Z nekim mirom, ki mu je bil prirojen, nam je pravil, kako je s sestrami in bratcem pobiral kosti in zobe od mame, ko so se otroci vrnili na pogorišče doma, katerega so požgali ustaši.
Večkrat se je spominjal tudi neke tete v planinah Romanije, pri kateri je pasel ovce. Ni še pozabil tuljenja volkov, ki so ponoči vdirali v staje in odnašali živad, in kako ga je tista teta neusmiljeno pretepala, če je kdaj zmanjkala tudi kakšna ovca iz njegove črede.
Nismo si bili na jasnem, kdaj govori resnico in kdaj laže. S svojimi zasanjanimi očmi nam je tako nedolžno gledal v obraz, zraven se pa tako debelo zlagal, da sam ni vedel kdaj in kako. Nič ni pomagalo, če smo mu dopovedovali, da lažejo samo neumni ljudje in da je laž grda. Brez dvoma je nekoč moral lagati, da si je ohranil golo življenje. To mu je ostalo v krvi, zato mu tega nismo preveč zamerili.
Tisti zimski dan, ko smo zanj prvič prižgali novoletno jelko, je Jovo žarel od sreče. Domači smo bili zbrani, manjkala je le še teta Mica[2], ko je pozvonilo na vratih.
»Teta Mica, teta Mica,« se je razveselil in tekel odpirat.
Iznenada pa smo začuli obupen krik, poln groze, ko da mu kdo dere kožo s telesa. Stekli smo v vežo in zagledali Jova, ki je z vso močjo tiščal vhodna vrata in hlipal:
»Ne odpri, ne odpri!«
Za božjo voljo, kaj se je zgodilo? Prišlo je vse tako nanaglo, da si nismo mogli pojasniti, kaj ga je tako pretreslo.
S silo smo odrinili fanta od vrat, ki je še kar naprej ihtel od groze.
Pred vrati so stali trije koledniki, otroci, oblečeni v svete tri kralje ...
Nič ni pomagalo, če smo mu dopovedovali, da so to otroci, ki so nam prišli voščit novo leto.
»Vrnil se je kralj Peter, da zakolje mamo, tato in mene,« je prestrašen vreščal in se oklepal očetovih hlač.
»Za božjo voljo, le kdo naj bi bil kralj Peter?« smo ga spraševali, ko smo ga skušali umiriti.
»Tisti črni, ki ima krono na glavi,« je komaj slišno izjecljal, kažoč s prstom na črnega Boltežarja.
Bil ja gluh za vse, kar smo mu dopovedovali. V njem se je zbudil spomin neke daljne groze, ki se ni pomiril niti takrat, ko smo otrokom razkrili obraze. Še in še je zatrjeval, da se je povrnil kralj Peter.
Zgodilo se je vse tako nanagloma, da smo še mi nadrli kolednike, naj se spravijo od vrat, čeprav so prišli k nam z dobrim namenom.
Otroci, vsi zbegani od pošastnega krika, so kot na povelje dvignili svoje dolge bele rjuhe, v katere so bili oviti, in odštorkljali po stopnicah, ko da jim gori za petami. Kralj Boltežar pa si je z obema rokama tiščal krono, da bi je spotoma ne izgubil. V hipu so se znašli v veži in glasno zaloputnili vrata za sabo.
Vso noč in še dolgo potem se Jovo ni mogel pomiriti. Preteklo je dokaj časa, da se je spet sproščeno nasmejal.
Opombe urednice
[uredi]- Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Vrnil se je kralj Peter, tipkopis (2 lista), IN = 6820.