Vrhunec duhovnih radosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vrhunec duhovnih radosti
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 1936, št. 3
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Rousseau je dejal o Macchiavelliju, da so nasveti, ki jih daje vladarjem, samo pretveza, in da hoče z njimi na skrivaj poučevati narode, kako bi se najlaže otresli oblastnikov. Če torej poročam jaz o vse preje ko priporočljivih nazorih in iz njih izvirajočih zlodelih Sergeja Mihajloviča, hočem s tem samo služiti višjim, takorekoč didaktičnim in pedagoškim smotrom, ne pa morda zato, ker bi se hotel osebno razveseljevati nad njimi. Nasprotno! Oboje z ogorčenjem zavračam in me ni pri tem prav nič sram, da to etično tendenco tudi odkritosrčno priznam, čeprav je v literaturi močno v nemilosti.

*

Ko sem Walterju pri najinem zadnjem srečanju pokazal svoja dva priobčena sestavka o Sergeju Mihajloviču (»Gentlemanovo rojstvo« in »Ljubezen Sergeja Mihajloviča«), je vzkliknil: Najboljše si pa izpustil! In ko sem poizvedoval, kaj misli, mi je s svojim impozantnim spominom ponovil zgodbo, ki jo je slišal iz ust našega vrlega Rusa in ki je jaz do takrat nisem poznal.

***

Naključje je naneslo, da sta Walter in Berthold istočasno prejela od nekod denar. Iz dobre volje sta se odločila, da plačata Sergeju Mihajloviču, slavnemu magistru iuris in nič manj imenitnemu nosaču na postaji, nekaj ur iz angleščine, ki sta jih bila pri njem jemala. Ko je naš gentleman začutil bankovce v rokah, je iz veselja nadrl hotelskega uslužbenca, da mu je stekel po par buteljk vina. Zmerom uslužni Berthold je stopil v bližnjo trgovino po obložene kruhke. Nakar se je začela vzpodbudna gostija.

*

»Pasje življenje!« je vzkliknil Sergej Mihajlovič, ko je zaporedoma zvrnil vase dva kozarca vina. »Za par sujev na dan prenašaj na svojih plečih tovore kakor velblod in če hočeš priboljšek, pa vtepaj angleško modrost v oslovske butice. — Pardon! Navzoča sta izvzeta,« se je popravil s sarkastičnim nasmehom.

Walter, rahlo prizadet, je pohrkal in nedolžno pripomnil:

»Človek živi po svojih sposobnostih. Kdor ni za drugo, mora služiti pač za nosača.«

Sergej Mihajlovič se je srdito zakrohotal.

»Kdor ni za drugo sposoben?! Kaj pa vi veste o meni, gospod?! Vam se še sanja ne, v kakšnih okoliščinah sem nekoč tukaj živel. Tako, kakor vi nikoli niste, niti nikoli ne boste.«

»In zakaj ne živite več tako?« je z naivno zvedavostjo vprašal Berthold.

»Gospod! Vzvišeni platonični idealizem je bil moje sreče grob.«

Walter in Berthold sta se poskušala smejati. Toda vročekrvni junak se je razburil in začel z največjo zaverovanostjo razkladati izvor svoje nesreče.

Tako je govoril:

»Ali vesta, gospoda, kako mora biti človeku pri srcu, ki je nenadoma zamenjal mehko pernico, v kateri je z vso marljivostjo gojil slavni nobile otium, s kaj malo razveseljivim poslom nosača na postaji? Čakajta! Jaz vaju bom o tem poučil.«

Začel je lomastiti s svojim šepajočim korakom po sobi in zraven prhal kakor razsrjena mačka. Nenadoma je postal stvaren. Dejal je:

»Nikoli nisem prav razumel, čemu nam priporočajo Casanovo kot vzornega ljubimca. Vestno sem prečital vseh osmero zvezkov njegovih memoarov. Razvidel sem iz njih, da je bil mož jako spreten zapeljivec in morda še boljši umetnik življenja, ali baš in eroticis se mi zdi brez najmanjše delicatezze. Avanture si slepo in brez najmanjšega stopnjevanja sledijo in posamezne ljubezni so si podobne med seboj kakor jajce jajcu. Čtivo začne polagoma utrujati in samo temu se čudim, da se vrli junak tudi sam ni zdolgočasil nad tolikšno enoličnostjo. Nemara se je mož odlikoval z bogato potrpežljivostjo, saj je po njegovi smrti dejal neki prijatelj o njem: živel je kot filozof in umrl kot dober kristjan. — Toda, gospoda, variatio delectat, pravi pregovor. Žal je Casanova poznal samo ene vrste variatio in to tisto, ki je najnižja: namreč v kvantiteti. Veliko hvaležnejša in vzvišenejša, mislim ono v kvaliteti, pa mu je bila povsem tuja. — Pa nikar ne zaidimo v teoriji predaleč! Ko je londonska firma, pri kateri sem bil za korespondenta, falirala, sem jo z nekaterimi ostanki njenih razvalin, ki sem si jih bil pridržal, hahaha, za prijazen spomin, ucvrl preko Rokava v Pariz. V Boulogne sur Mer sem si kupil nekaj pariških dnevnikov in si spotoma pridno zabeležil vse sobe, ki bi prišle za moje bivanje v staroslavni francoski metropoli v poštev. Ko sem privozil na cilj, sem odložil prtljago v hotelu, se skrbno preoblekel in očedil, zbral vso potrebno podjetnost in odšel na dobro srečo iskat stanovanja. Obredel sem bil že skoraj ves četrti in peti okraj, ne da bi se bil za kaj odločil. Kar mi pride nekje odpirat zastavna Dulcineja, ki me z enim samim pogledom zajame vsega od glave do pete. Gospoda! Kakor se tudi zakrknjenejši realisti trudijo, da bi pripravili ob dober sloves tako imenovano ljubezen na prvi pogled, sem moral jaz tisti trenutek verjeti vanjo. Kajti ali si moreta predstavljati nekaj slajšega od tihega medsebojnega sporazuma ob prvem srečanju? Vidita, takega tihega sporazuma sem bil jaz takrat s svojo obilno Dulcinejo deležen. Pokazala mi je sobo, ki jo je dajala v najem, in medtem ko sem si jaz skrbno ogledoval razkošja svojega bodočega gnezda, so njene oči vešče motrile moj podjetni tilnik. Srce mi je poskakovalo od zadovoljstva in na tihem sem si neprestano iskreno gratuliral k tako prijetnemu naključju. Pogodila sva se brez nadaljnjega za najemnino in ko sem odhajal, sem gospej Didier z radostno vdanostjo poljubil roko. Še isti dan sem se z vsemi svojimi impedimenti preselil v svojo novo postojanko.«

»Postojanko, sem dejal,« je povzel po krajšem presledku. »Gospoda! Samo človek, ki je kakor jaz v tako raznoličnih okoliščinah križaril po tem našem klavrnem planetu, lahko razume, kaj utegne nekomu pomeniti varna streha nad glavo. In kakšna streha je bila to! Rečem vama: streha, trikratno podprta v svoji podlagi. Gospoda! O tem trojnem korenu svojega podstavka bi lahko napisal cel filozofski traktat! Naj vama zaenkrat obrazložim samo najvažnejše. — Naivni realisti — sami se radi imenujejo materialiste — priznavajo samo oni svet, ki se dá takorekoč s prsti otipati. Toda že malo kritičnejši pretres teh stvari nam pove, da mora biti tudi ono, s čimer ugotavljamo ta materialni okoliš, nekaj istinitega. Nekateri pretirani idealisti gredo v svojih trditvah celo tako daleč, da pripisujejo edino duševnosti realen obstoj. Ali mi, gospoda, jim v te vrtoglave višine ne bomo sledili, upoštevajoč preizkušeno modrost, da je človeku dobro, če si ohrani tudi nekoliko trdnih tal pod nogami. Mi, organizmi, smo namreč tisti filter, skozi katerega se pretakata oba svetova, in zato lahko mirno trdimo, da je vprav fiziološko zlata tehtnica med obema. — Temelj, ki sem si ga bil postavil prvi dan svojega prihoda v Pariz, je bil v svoji trojnosti takorekoč konkretni odsev te abstraktne učenosti. Zakaj kakor vodi materialni svet preko fiziološkega v duševni, tako je imela tudi moja postojanka svojo materialno, svojo fiziološko in svojo duhovno-fantazijsko komponento. Gospoda! Prehajam ad rem! Materialni, fizikalni del moje podlage vam bo takoj jasen: imel sem dom in streho nad glavo. Vendar to še ni vse. Najrazveseljivejša opora tega stvarnega podstavka je izvirala šele iz naslednje, višje, fiziološke komponente mojega granitnega temelja. Poslušajmo! Moja Madame, ki so jo v njeni zali mladosti imenovali la jolie Ninon, je imela moža, ki se je s hvalevredno trdovratnostjo potikal po kolonijah in s tem kruto zanemarjal sicer prijetne zakonske odredbe. Madame, v svoji rahločutnosti prav tako bridko prizadeta kakor v želji, vestno izpolnjevati od dveh oblasti strogo odrejene predpise, je morala žalostno veneti v cvetu svojih štiridesetih let. Bila je dokaj prikupne zunanjosti, jako mogočna kljub drobnemu obrazku in še drobnejšim črnim očem. Že prvo noč sem ji marljivo nadomestoval željno pogrešanega zakonskega druga. To je bilo jedro moje fiziološke podlage, ki je obenem vrgla svetel pramenček na svojo materialno sosedo: odkrižal sem se nadležnega plačevanja najemnine in bil povrhu še zadovoljivo finančno podprt. — Dejal sem bil: Jedro moje fiziološke podlage. Gospoda! Pomisliti morata, kako nevarno utegne postati mlademu človeku prehudo koprnenje, ki ne najde takoj pravega zatočišča, kako rado ga zavede na stranpota, da pozabi na nujnosti in zahteve življenja, posebno, če je v položaju, v kakršnem sem bil takrat jaz. Vse to morata modro upoštevati, če hočeta pravično oceniti vrednost tako priročnega pribežališča, kot sem ga našel jaz v fiziološkem odtenku svoje trikratno podprte postojanke. In potem ne smeta pozabiti: če se vam sreča in eroticis nekoliko vztrajneje odmika, vam ni treba niti po nepotrebnem zapravljati zdravja in denarja, niti se zatekati h klavrnim zelenjaškim sistemom. Zakaj staro in zdravo načelo uči, da je boljši vrabec v roki kot golobček na strehi. — Gospoda, preostane mi, da vama objasnim še tretji, za stremljivega dušeslovca nedvomno najkapitalnejši del te utrdbe, takorekoč njen razgledni stolp, hahaha, njeno fantazijsko oporo. Pri tem vaju opozarjam na prav malo priznavano resnico, ki jo na svoj način izpoveduje poulični šlager: da so namreč misli oproščene carine. In, hvala bogu, tudi noben zakonik ne vodi o njih evidence. Zato je lahko dejal neki premalo spoštljiv zakonec: Čemu bi iskal izprememb v ljubezni, ko pa v objemu svoje drage ženice lahko ljubim ženstvo celega mesta?! — In je mogla slavna plesalka odgovoriti pobočniku Njenega apostolskega veličanstva, cesarice Marije Terezije, ki jo je v slednje vzvišenem imenu nerahločutno opozoril na številne pritožbe zakonskih žena, češ, da spravlja njena navzočnost v mestu v nevarnost zvestobo njihovih mož: Nehvaležnice! Mar se ne zavedajo, kolikim možem je vrnil pogled na moje nožice njihov mladeniški ogenj in koliko sladkih uric so preživele na moj račun?! — Žal se večina pisateljev trdovratno izmika upoštevanju te vsestransko razširjene kreposti. Prav v tem pogledu pa moram pohvaliti starega cinika Goetheja, ki je s svojo znano in vsem kritikom in življenjepiscem od nekdaj neopaženo ironijo popisal v svojem znamenitem romanu Wahlverwandschaften jako vzpodbudno noč, ki si jo drug drugemu poklonita dva zakonca na račun onih, po katerih tako brezupno hrepenita njuni srci. In — gospoda! Ta tako idealna združitev dobi naposled tudi svoj sarkastični materialni atest: rodi se misteriozno dete, ki ni podobno niti fiziološkemu očetu, niti fiziološki materi, marveč onima, ki sta si ju v usodni noči naša vrla zakonca tako vroče in vzpodbudno v duhu predstavljala. — Da! In ta tako poduhovljena metoda se celo v naši poduhovljeni dobi kakor po nekem tihem medsebojnem sporazumu z vso trdovratnostjo taji! — Tri stvari so, gospoda, ki jih božja stvarstva neusmiljeno prikrivajo: Kača noge (kot da bi ne imeli zoologije!), fant svoje zelenjaške metode in solidni zakonci razveseljive ekskurzije svoje fantazije. — Odkritosrčno priznam, da sem vprav v teh stvareh našel v svoji Madame resnično zakladnico. Zakaj njena splošno razvita ženskost je hvalevredno pogoltnila marsikatero individualno posebnost, ki tako rada moti presvoboden polet fantazije. Pa tudi iz njenih progresivnih let izvirajoča nestrpnost, da bi ji v življenju ne utekla nobena sladkost, jo je usposobila, da je s primerno lahkoto spregledala nevarne dušeslovne podvige svojega ljubezenskega sotrudnika. Tako sem mogel po mili volji pasti svojo podjetno fantazijo po naj raznovrstnejših objektih, pri čemer sem prav tako razveseljeval svoje širokogrudno srce, kakor tudi hrabro tešil vroča koprnenja svoje bivše krasotice. S tem je, drznem si trditi, dobila moja postojanka tako rekoč svojo duhovno aureolo.«

Kot mi je Walter dejal, se je prostodušni Berthold ob tem pripovedovanju neusmiljeno navduševal. V svoji nemški temeljitosti bi bil rad izvedel še nekatere podrobnosti, iz katerih je upal izluščiti še marsikakšen koristen nauk za življenje. Toda razboriti Rus ga je krepko zavrnil:

»Če želite pouk, si kupite pokvarjen roman. Kar se mene tiče, vaju hočem dvigniti skozi prostrana polja duha do uživanja najčistejših platonskih radosti. — Gospoda! Tako trikratno podprt, sem začel oprezno stegovati tipalke po svoji okolici. Obhodil sem nekaj firm in se ponujal za tolmača v najrazličnejših jezikih, postal bi bil tudi trgovski ali pravni zastopnik, če bi že tako naneslo. Mudilo se mi ni in v pomanjkanju boljšega sem začel poučevati angleščino. — Gospoda, predolgotrajen napon fantazije in puncto amoris začenja polagoma dolgočasiti in utrujati. Prepričan sem, da si je prav zato izmislila družba dvojne vezi, cerkvene in se posvetne, da bi laže ugnala preveliko podjetnost ekskurzirajočih želja. Mene, na žalost, ni bila sreča takih dvojnih vezi se doletela in kaj je torej čudnega, če sem si, skrbno negujoč blagodejni dolce far niente, sčasoma zaželel tudi konkretnejših oblik svojih fantazijskih objektov. Za uvod k svojim nadaljnjim podvigom vama hočem orisati priporočljiv dušeslovni eksempel. — Poznal sem pokvarjenega prevejanca, ki si je iz pravkar obravnavanega zlorabljanja fantazije zgradil pravcat lovski sistem za zapeljevanje zakonskih žena. Z veščim očesom je pretehtaval zakonske prilike v svoji soseščini in kjer je opazil, da ni mož posebno primeren predmet za izpolnjevanje duhovnih poletov svoje lepše polovice, se je spretno vrinil v njeno fantazijo, napolnil njeno dušo s svojo podobo kakor napolni hudič zakrknjenega grešnika s svojo, in speljal tako preparirano golobico iz njenih domišljijskih predstav v svoje mnogo realnejše naročje. — Tega zlatega nauka sem se tudi jaz v svojem primeru do neke mere poslužil. — Predstavljajta si, gospoda, zaljubljen parček, ki je vprav sredi najbohotnejšega razmaha svojih erotičnih razveseljevanj, ki neprestano stremi za stopnjevanjem svojih radosti, ki trepeče pred možnostjo, da bi enakomernost ljubezenskega izživljanja pretvorila lepa občutja v banalno navado. V svojih željah je pogostoma razočaran in neutešen in zmerom znova si želi novih možnosti in variacij. Razpoloženja se menjavajo kakor barve pri kameleonu, upravičene ali neupravičene ljubosumnosti vznemirjajo in podžigajo duha in izzivajo spore, ki spet tvorijo temelj še razveseljivejšim in slajšim spravam. — Prav na tako dvojico, gospoda, sem tudi jaz takrat naletel. V restavraciji, kjer sem nekaj časa stalno obedoval, sem imel za vis-à-vis parček, čigar boljša polovica se je v mnogočem krila z idealno podobo mojih blodečih željá. Bila je vitka, živahna brinetka, s prikupno pravilnim profilom in jako mikavno, prosojno poltjo. Če bi prišla tudi vidva kdaj v podobne prilike, vama priporočam naslednji postopek: Ljubimcema bodita kar največ mogoče pred očmi. In sicer iz dveh razlogov. Prvič, da bi pritegnila pozornost lepotice na svoje dvomljive prednosti; zakaj po neki zanikrni psihološki zakonitosti se zdi namreč skoraj sleherni vroče ljubljeni ženi malone vsak drugi moški veliko imenitnejši od njenega ljubimca. Drugič pa zato, da zbudita njegovo ljubosumnost. Ta dva činitelja sprožita jako razveseljive posledice. Žena se razkošati v križnem ognju dvojice občudovalcev in njena samozavest se bohotno razrase. Njen ljubosumni drug se je začne iz strahu, da bi mu je drugi ne prevzel, krčeviteje oklepati, kar vzbudi v njej najprej neprijeten občutek vezanosti in nesvobodnosti. Nehote zraste pri sebi v lastni ceni in, videč, kako se njen ljubimec boji, da bi je ne izgubil, ga začne podcenjevati. Obenem ima priliko, da ga primerja z mikavnim tujcem, in tako ga od dne do dne bolj degradira. Zaljubljencu začne upadati zaupanje vase, vsiljivega neznanca napihne na tihem v nevarnega zapeljivca, začne se ga bati — in tu, gospoda, je začetek njegovega končnega poraza. Zdaj je samo od globine in prodirnosti vašega dušeslovnega opazovanja odvisno, da popolnoma uspete. Zakaj ženska, svojega plašljivega ljubimca gotova, se bo začela pred vami pogosteje šminkati, spogledovala se bo z vami kar očito spričo njega, nasmihala se vam bo in z vsem tem neusmiljeno mučila in jezila svojega klavrnega junaka. Spori med njima so zdaj še pogostejši in se končujejo zmerom z absolutno zmago lepotice. Zdaj se bo oblačila in lepotičila samo še za vas, vi boste noč in dan vsebina njenih misli in tajnih želja. Ljubimec, ki ji je bil itak že v breme, ji je še bolj za petami, a čimer seveda samo pospešuje hvalevredni razdor. In naposled poizkusi zadnje sredstvo: iztrže jo izpod zapeljivčevih oči. Prepozno! Njena fantazija, ki je bila ob srečanjih s podjetnim tujcem vsaj kolikor toliko utešena, nima zdaj ničesar več, kjer bi se odpočila. In tako, stavim da v sto primerih proti enemu, bo nekoč spet sama pripeljala svojega upornega druga pred obličje, ki je po tako krutem naključju postalo izvor njegovih muk. — Vse gre zdaj za tem, da izsledite pravi trenutek. — In ta je zame tudi prišel! Kako koristna, gospoda, utegne biti v takem primeru trojno podprta postojanka, kakršno sem vama bil preje orisal! Kako lahko bi se bil prenaglil ali odnehal nestrpnosti, preden so stvari dozorele, če bi ne bil imel svoje fiziološke in svoje fantazijske podlage, ki sta hvalevredno krotili moja neučakana koprnenja. Tako pa sem lahko vztrajal do tistega dne, ko mi je padla obletavana golobica kakor zrela hruška v naročje. Spet sta mi zaljubljenca sedela nasproti in z njo sva ves čas neusmiljeno koketirala. Videl sem, kako je to najino prekomizno funkcioniranje dražilo rahločutno živčevje našega vrlega ženina in ko sta naposled zapustila lokal, sem opazil, da sta se pred vrati razšla brez slovesa. Jaz, ne bodi len, poberem plašč in klobuk in jo jadrno ucvrem za lepotico. Čuti me za seboj, vzdrhti kakor preganjana košuta in pospeši korak. Jaz storim isto. Že sem mislil, da sem jo dohitel, ko iznenada zavije v trgovino z damskimi rekviziti. — Aha! Tu notri ne moreš, si misli. Tako si pravim. Pa počakajmo. Videli bomo, kdo bo trdovratneje vztrajal. Čakam in budno prežim na vse tri izhode. Vraga! Ženska ima živce! Ali pa mi je drugod pobegnila. Stopim v trgovino. Kaj vidim? Ona stoji za pultom in streže kupcem. Kaj storiti? Hitro se znajdem. Izbirati imam med samimi damskimi predmeti. Stopim k njej in zahtevam par svilenih nogavic. Gospoda, zagotavljam vama, da je eno izmed najprijetnejših občutij na tem pokvarjenem svetu, če poženete lepi ženi kri v lica. Toda v njeno čast moram priznati, da se je tudi ona hitro znašla. S pravo pariško tenkočutnostjo me je vprašala, če potrebujem zahtevani objekt za ženo, ali pa, če želim kaj boljšega. Zahahljal sem se. V kolikor še nisem osrečen z ženo, sem ji odvrnil, bi se zaenkrat zadovoljil z nečim boljšim. Moja skromnost jo je ganila, razkazovati mi je začela najizbranejše blago. Vprašal sem jo za svet in ko je poizvedela za dimenzije objekta, ki naj bi mu bil rekvizit namenjen, sem ji galantno odvrnil, da bi ne moglo biti jajce bolj podobno jajcu kakor on njej. Zardela je in me hotela nedelikatno zavrniti, ko sem ji šepnil nekaj jako ominoznih besed na uho. — Ali ne vidite, da je vse to samo pretveza, da morem govoriti z vami? Ves sem iz sebe od zaljubljenosti. Znorel bom. — In tako nekako. Kakor se je tudi ustrašila mojega vročega izliva, ji je vendarle laskal. Za take stvari imam prokleto izvrsten nos. Kar zadehtelo je od nje, ko sem približal svojo malo spoštljivo fizionomijo njenemu nežnemu slušnemu organu. Uslužbenci so se začeli spogledovati. Želela je, da bi se me odkrižala, toda zagrozil sem ji, da je prej ne izpustim, dokler mi ne obljubi sestanka. Videla je, da je v meni cel hudič in da se ni šaliti z mano. Vdala se je in mi velela, naj jo počakam zvečer pred trgovino. Verjemite mi, tega mi ni bilo treba dvakrat reči. Kakor mačka na miško sem prežal pred vrati na njo. In ko je naposled s prikupno groznico zapustila lokal, sem se ji prilepil ob stran kakor pravi angel varuh iz katekizma. Seveda, hotela da mi je samo povedati, da ima svojega dečka, in me prositi, da bi je več ne nadlegoval. Toda jaz sem ji med potjo in potem v prijetnem kotičku skrite restavracije s pravo platonsko zgovornostjo dokazoval in naposled tudi dokazal, da je njen dečko dolgočasen gardist in da prav za prav ni bila nikoli zaljubljena vanj. Polagoma mi je v vseh točkah popustila in naenkrat jo je razsvetlilo laskavo spoznanje, da prav za prav ni nikoli ljubila drugega, razen mene. Jako zadovoljen z njenimi filozofskimi zaključki sem jo končno pripravil tudi do mnogo realnejše kapitulacije.«

»Ampak to je navadna lumparija!« je vzrojil Walter.

»Lumparija?« ga je zavrnil Rus. »Če vam je ta oznaka povšeči, prav. Ampak podobne stvari počne ves svet in čemu bi jih samo jaz ne smel? Poleg tega me k takim dejanjem opravičuje moja strumna pripravljenost, da se isto vsak čas tudi meni lahko pripeti, kar se je pripetilo našemu vrlemu ženinu. Ta zavest me osvobaja vseli moralnih predsodkov.«

»Toda s tem se vendar rušijo temelji dostojnega človeškega sožitja!« je vzkliknil Berthold razburjeno.

»Čisto prav,« ga je veselo poučil Sergej Mihajlovič. »Tile "temelji dostojnega človeškega sožitja" slone zvečine na kaj trhlih nogah — upam, da nisem ves čas zaman govoril! — in če jim v zabavo podtaknemo nekaj ekrazita, bo občemu blagru samo v korist. — Da se vrnemo k stvari! Vzpodbudnejši del te igre se je prav za prav takrat šele začel. Samo premislita položaj: na eni strani žena, ki ji uhaja mladost izpod prstov. Ima ljubimca, katerega dvomljivo zanesljivost rahlo čuti. Njen instinkt je v dolgi šoli izostren; zato neprestano trepeče pred nikdar počivajočo nevarnostjo, da ga izgubi. Na drugi strani dekle v najbolj razveseljivem razcvitu svojih erotičnih talentov, s katerimi vas tišči kakor s kleščami v precepu. Tu, po sredi, plavaj, če si junak! Kar se tiče moje Madame, sem se zanesel na njeno modrost. Kajti kaj naj ji preostane drugega, kot da vtakne pred grozečo nevarnostjo glavo v pesek, sledeč globokoumni prislovici: »Česar ne vem, to me ne žgé«. Nekoliko bolj problematična je bila zadeva v drugem primeru. Zakaj žena, ki je pravkar sama varala, postane nezaupljivejša in ji tudi njena vest rada prišarlatani pred oči malo vzpodbudna spoznanja, ki jih je ljudska modrost lepo zaokrožila v stavek: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. O, prelepa moja Cathéure! Kako budno si sledila mojim stopinjam in kolikokrat si me poklicala pred svoj tribunal! Prijatelja! Kdor hoče vztrajati v takem križnem ognju ženskih slutenj, mora imeti karakter! — Toda najtrdnejša preizkušnja za takega osvojevalca je njegov duhovni boj z na zunaj poraženim tekmecem. "Na zunaj" sem dejal in to ne brez razloga, zakaj kmalu se premagani dvigne in začne z vami moralno borbo. Ta pa je po navadi veliko hujša od prve. Kamor greste s svojo novo osvojitvijo, povsod srečujete njegovo podobo. V tem lokalu ste ga videli nekoč ob njej, po oni poti sta hodila z roko v roki. Nikakor ne morete oddvojiti njegove predstave od njenega živega lika. Kakor fantom vas spremlja v vsem, kar je z njo v zvezi. Vse še diši po njem. Poslužujete se iste sobe, iste postelje, istega telesa in, če hočete, hahaha, celo iste duše! Ali vam je to zabavna eksperimentacija! In reči vama moram, da je v tej bitki že marsikateri dejanski zmagovalec naposled sramotno podlegel. — Moji ingeniozni možgani so si izmislili za ta sovražni moralni naskok učinkovit antitoksin, ki ga vama ob tej priliki kar najtopleje priporočam. Kakor je napadalec duhoven, tako mora biti tudi obramba duhovnega značaja. Zagotavljam vama: Pravi dvoboj dveh križajočih se fantazijskih mečev! Spinoza pravi v svoji Etiki, razpravljajoč o ljubosumju, da nam je to čustvo predvsem zato tako odiozno, ker je mož, ki ga žena vara, prisiljen spojiti njeno predstavo s predstavami diverznih organov in njihovih funkcij svojega tekmeca. To spoznanje, gospoda, naj bo temelj vašemu drznemu protinaskoku. V primernem trenutku si namreč predstavljajte, da vas on opazuje, — sto proti eni stavim, da se to skoraj zmerom tudi zares dogaja v njegovem duhu —, in tedaj vama bo, o tem sem prepričan, od iskrene radosti poskakovalo srce.«

»To je pravi satanizem!« je vzkliknil Berthold.

»In zakaj bi ne bil?« se je veselo posmejal Sergej Mihajlovič. »Ljubosumnost je hudič in že v svetem pismu lahko čitate, da so hudiča izganjali s še hujšim hudičem.«

»Človek se tako nikoli ne reši hudičev,« je pripomnil Walter.

»Če je enkrat prišel k vam, vas tudi zlepa ne bo zapustil,« je modroval naš brižni filozof. »Samo posel mu preskrbite. Le pustite, da se v vas dva zlodja prepirata. Po starem pravilu tertius gaudet boste sredi te borbe našli svoj mir. — Gospoda! Svojim duhovnim radostim smo postavili temelj, tudi zgradbo, manjka jim samo še streha, vrhunec, krona, tako rekoč najvišja aureola. Vprašam vaju: kaj bi v našem primeru utegnilo biti njihov višek? S čim bi na primer vidva kronala ta dušeslovni mozaik? — Že vidim. Buljita vame kakor bik v nova vrata. Sam vama hočem povedati. Ko sem takole letal od ene slutnjepolne žene k drugi, tešeč ju z najrazličnejšimi izgovori, me je naenkrat razsvetlil ingeniozen domislek. Izpopolnil da bi svojo ljubezensko zbirko z bitjem, ki ni niti samo še nikoli varalo, niti bilo kdaj prevarano, in bi mi torej slepo zaupalo. Mislil sem si: kakšne občutke bi neki doživljal ob zavesti, da prihajam k njej od drugih žensk in se njej o vsem tem še sanjalo ne bi? Kako bi ji gledal v oči in kakšen priokus bi imeli moji objemi? — Nikar me ne žalita, gospoda, s podmeno, da spadam v ono zanikrno vrsto lažnivcev, ki lažejo tako, da naposled sami sebi verjamejo. Življenje mi je pokazalo troje vrst lažnivcev. Za najnižje smatram one, ki lažejo zato, ker jim ni dano, da bi natančno razločevali med resničnimi in samo zaželenimi dejstvi. K tem prištevam skoraj vse ženstvo in dobrih devetdeset odstotkov moških. Vse, kar vedo, vedo le nekako približno. Med resnico in lažjo se sprehajajo kakor natakar med omizji. Sleherna željica, sleherna najmanjša bojazen, vsak še tako skromen profit, ki si ga obetajo, jim preobrazi spoznanje. Resnica kot taka jim je brez najmanjše vrednosti. V tem pogledu ne stoje visoko nad živaljo. — Za vzorne lažnivce sem slišal hvaliti ljudi, ki sicer spočetka dobro vidijo in slišijo, ki pa se v potrebi in stiski ali celo iz nekakšnega zanikrnega veselja vžive v neko fikcijo, izmišljotino, v kateri tako dolgo vztrajajo, da ji naposled sami verjamejo. Au! Koliko je politikov, umetnikov, pa tudi učenjakov v tem krdelu! Kar ti ljudje store, store iz "najsvetejšega prepričanja". Zato jim nikar ne skušajte zlesti pod kožo! Moralni so in njihov prvi zahtevek je: mirna vest. Ker pa do te težko pride, kdor je rdeč pod kožo, malce prebarvajo in prepleskajo resnico in pridejo tako do solidnega spanca. In, gospoda, lahko noč z njimi! — Teh je malone vseh ostalih deset odstotkov. Moralisti, posvetni in cerkveni, so njihovi budni vodniki. — Bele vrane v človeštvu so lažnivci, o katerih vam bom zdajle spregovoril. So to možje, ki jim laž ni nikakšen moralni problem. Oni lažejo iz nekakšnega sočutja do svojih soljudi, tako nekako, kakor tvezijo starši otrokom bajke o Miklavžu, o vilah in volkodlakih, ker bi jih bolelo, če bi jim vzeli še zadnjo iluzijo, ki jim prekriva grdoto življenja. Zakaj vesoljstvo so si razdelili kakor kak zemljevid, na katerem je ogromna večina belega, neznanega ozemlja, prav malo sivega in dvomljivega in skoraj nič črnega, poznanega. In to belino in sivino zdaj izpolnjujejo z bajkami in izmišljotinami in z njimi polnijo glave množicam, ki zmerom glasneje zahtevajo od njih zadnjih spoznanj. Smilijo se jim in zato jih pitajo z lepimi lažmi, ker jim drugega ne morejo dati. Marsikateri prerok je šel po tej poti, modrec in tudi vrhunec duha. In, če dovolita, si tudi jaz lastim košček od te modrosti. Pri sebi sem namreč zmerom natančno razločeval, kaj sem resnično spoznal ali videl, in kaj sem samo dejal, da sem spoznal ali videl. V čast si štejem, da sem bil nasproti sebi zmerom popolnoma iskren.«

»Ta delitev lažnivcev se prav lepo sliši,« mu je segel Walter v besedo. »Vendar se mi zdi, da bi moral vsak dostojen človek smatrati za svojo dolžnost, da zmerom in povsod tudi izpove tisto, kar je sam spoznal. Zakaj vsaka zavestna laž je v svojem bistvu sramotna ...«

»Ali hočete, da vam povem dve ali tri besede o "resnicoljubnežih za vsako ceno"? Au, kakšna klavrna svojat je to! Mar niste nikoli srečali ljudi, ki so hoteli za vsako ceno odpraviti s sveta sleherno bajko? Ali vas ni v vaši mladosti nihče posiljeval z razkritji, da ni niti Miklavža, niti vil in volkodlakov? Ali niste videli, kako se jim nakremži obraz, kadar srečajo dete, ki veruje v bajko o štorklji? Jau, kakšna zavist je v njih, da se drugi masti jo z lažmi, v katere sami več ne verjamejo! Kako jih peče lastna "vseznalost"! Kako hitijo razkrivati ženi grehe moža in možu ženine grehe! Kako jih peče, če vidijo drugega srečnega v njegovi nevednosti! Vsemu svetu grozijo z "razkrinkanjem" in naposled razkrijejo samo lastno smradljivost. Au, koliko modernih pisateljev in literarnih kričačev spada v to kasto! Da, s temi "resnicoljubneži za vsako ceno" mi odslej naprej raje prizanesite!«

»Ne bom se z vami prerekal,« mu je odvrnil Walter. »Še tako velik absurd boste zmerom zasukali sebi v prid kakor kakšen poklicen adept stare zofistike. Rajši nama povejte, kako ste prišli do vrhunca svojih duhovnih radosti.«

»Dulce in fundo, pravi pregovor,« je dejal Sergej Mihajlovič. »Toda preden pridemo do zadnjih sladkosti, mi dovolita še kratek skok v metafiziko. Dejal sem vama bil, kakšna ingeniozna domislica me je bila spreletela glede izpopolnitve moje kolekcije ljubezenskih objektov. Verjemita mi, ta navdih ni trajal več kot bežen trenutek. Kaj se je potem kuhalo v meni in izven mene naprej, tega ne vem. Kot pripadnik zadnje vrste lažnivcev moram priznati, da je ostalo to najčistejša belina na zemljevidu mojega znanja in spoznanja. Da pa se tisto, kar smo si nekoč z vso intenzivnostjo zaželeli, rado nekoč in povsem nepričakovano izpolni, je mnogokrat opazovano dejstvo. Kakšne silnice pri tem delujejo, za to imamo le nekaj bledo sivih hipotez. Na ta spolzki led se pa kot iskreni lažnivci ne bomo spuščali. — Kot že vesta, sem se bil per mancanza di meglio začel ukvarjati z vtepanjem angleščine v ukaželjne butice. V ožjem krogu sem si bil pridobil v tem pogledu nekakšen dvomljiv renomé in lepega dne sem se zglasil po nekem priporočilu v rodbini gospoda Toussainta. O tem gospodu nisem vedel prav za prav ničesar in nasproti dami, ki me je sprejela, se spočetka tudi nisem umel prav obrniti. Ali je bila njegova žena ali kakšna druga sorodnica? Nazival sem jo Madame in takoj, kakor hitro mi je povedala, da želi ona izpopolniti svojo angleško konverzacijo, sem se začel kakor pav s svojim repom košatiti s svojim znanjem, citiral sem ji Shakespeareja, Miltona in Byrona v originalu in si tako na mali pridobil primerno autoriteto. Vesel, da sem se bil že ob samem početku tako dobro zagozdil in si s tem odprl razveseljiv vir za novo finančno prosperiteto, sem komaj čakal, da začneva z mnogo obetajočim poukom. In res! Prihodnji dan sem se znašel pri svoji novi znanki z vsem oborožen. Toda nisem še dobro odprl ust, ko se mi začne ob nazivu Mistress na ves glas ljubko smejati. Pogledam jo. Zla slutnja me spreleti. Kaj? Ali se varam? Ali ne zveni iz njenega smeha pravi otrok? Gospoda! Ali mi verjameta, da sem si šele takrat to bitje dodobra ogledal? Seveda! Saj to je bilo, kljub dolgim krilom in resnemu obličju, samo dekletce kakšnih sedemnajstih let! Tako zaslepi človeka prevelik pohlep po finančnih transakcijah. In potem sem izvedel: ime ji je bilo Alice in bila je hčerka gospoda Toussainta. Obiskovala je zadnji letnik liceja in priznati moram, da je bila v svoji želji, da bi se zdela velika dama, salamensko mikavna. Kar požiral sem jo z očmi, ko je ob besedah ljubezen, strast, poljub in podobnem trdovratno zardevala. Ob tem odkritju sta se mi, lahko mi verjameta, smejala telo in duša. Takoj sem se pripravil na naskok. Kakor črni Othello Desdemoni sem ji pripovedoval, vse v najčistejši angleščini seveda, o svojih ruskih doživljajih v Sibiriji, o kaj malo zabavnem umiku s Kolčakovo armado proti Daljnjemu vzhodu, o lakoti in boleznih in last not least, tudi o nevenljivi pridobitvi svojih zmrzlin na nogah. Potem o svojih študijah v Berlinu, o svojih podvigih v Londonu, pri čemer sem se kajpada vestno izogibal preglobokih ekskurzov o svojih moralnih nazorih, ki bi ji utegnili navdahniti nevarno misel, da sem si jih bil pridobil po starem pravilu: Primum vivere, deinde philosophari. Tako sem zbudil, kakor nekoč slavni beneški črnec, njeno nežno sočutje, ki ga je, kakor njena lepa prednica Desdemona, jadrno pretvarjala v mnogo razveseljivejša občutja. In čez štirinajst dni, gospoda, je bila kaša skuhana. — Mikalo bi me pri tem, da bi vaju spet povabil na kratek sprehod v metafiziko. Ali bojim se, da bi vama te prepogoste ekskurzije v bledo sivino ne pokvarile dobrega teka. Samo to vaju vprašam: Ali verujeta v dobre angele? V neko čudno previdnost, ki bdi nad nedolžnimi, ki so brez zle slutnje? Nemara pa v "elementarne moralne principe", ki nam zaigrajo prav takrat svojo koračnico, ko smo najbolj preverjeni, da smo jih za zmerom pregnali iz njihovih gnezd? Tiene! Morda je pa vse samo golo naključje. Posledica prevelike gotovosti samega sebe, svojega uspeha ali pa smešne objestnosti, ki nas popade, kadar imamo opraviti z neizkušenim bitjem. Dejstvo je, da nisem lepe Cathérine nikoli peljal na svoje stanovanje, izgovarjajoč se, da je moja gospodinja bigotna in bi se nad takimi obiski pobožno zgražala. Poznal sem namreč njene mačje oči in skušal modro preprečiti kakšna neprijetna odkritja. — Ko pa je zadeva z mojo nedolžno Alice dozorela, sem jo, poznavajoč običajne izhode moje gospodinje, brez nadaljnjega pripeljal v svoje varno domovanje. — Au! Da bi tega nikoli ne bil storil! Nimam pojma, kdaj in kako je bila ljubosumna Cathérine izvohala moje domače skrivnosti. Spet poglavje za metafizike nemara. In — da nadaljujem s serijo »naključij« prav tisto popoldne, ko sem se jaz nadejal, da bom izkusil vrhunec duhovnih radosti, je pridrvela kakor zbesnel vrag na moje stanovanje. Gospoda moja! Do takrat sem bil iskreno prepričan, da sem v vseh nesramnostih kuhan in pečen in kos sleherni situaciji. Toda ko je na vpitje in zmerjanje moje drage Cathérine prihrumela v sobo še moja trikratno podprta postojanka, so mi naenkrat odpovedali živci. Zlomil me je strahovit in meni samemu nerazumljiv krohot. In medtem ko sem se jaz zvijal v krčih smeha in sta moji sladki ljubici tulili, besneli in jokali, je stala Alice kot poosebljena nebeška nedolžnost sredi vsega tega in z velikimi očmi strmela v improvizirano komedijo, bržkone ugibajoč, ali bdi ali sanja. Jau, kako sem si takrat zaželel, da bi se mogel izpremeniti v duha in pogledati v njeno srce! Toda žal mi preostaja samo bleda predstava, poživljena z mnogoterimi življenjskimi izkušnjami. Z njo sem se pač moral konec koncev zadovoljiti. — No, naposled sem se pa le zavedel. Pograbil sem Alice za roko, pahnil ženski s poti, povlekel dekle za seboj po stopnicah na cesto, poklical taksi in planil z njo vanj. Šoferju sem zaklical naslov gospoda Toussainta in kakor blisk sva zdrvela skozi veseli Pariz. Poskušal sem tolažiti siroto, toda iz nje ni bilo slišati glasu. Kakor oslepljena od bliska je nepremično strmela predse. Pomagal sem ji po stopnicah domov. Čutil sem, da so se ji noge šibile in da jo je obhajala slabost. Ko je izginila skozi vrata v stanovanje, sem slišal, da je zajokala kakor dete. Ne, pred obličje se ji nisem hotel prikazati več. — Tej neprijetnosti so sledile seveda tudi druge. Moja trikratno podprta postojanka se je sesula, lepa Cathérine me je zapustila in naenkrat sem se znašel sam in brez sredstev na ulici ...«

»Zadela vas je pravična kazen!« je vzveseljeno vzkliknil Walter.

»Kaj veste vi o tej?« ga je porogljivo vprašal Sergej Mihajlovič. »Des Einen Freud' ist des Anderen Leid in obojega nas more odrešiti samo neskončno božje usmiljenje.«

Walter in Berthold sta ga začudena vprašala, kaj da misli s temi besedami. Na njuno veliko presenečenje je močno zardel. Izvil se je s svetopisemskim izrekom, ki pravi: Razumi, kdor moreš!