Vrgel sem se na pokrov
| ← Efeta! | Vrgel sem se na pokrov Romanje za Maruško Tomaž Šalamun |
Hudiča so stekleni → |
| |||||||
toplo razmaknjen bojler, let karavel
prah na podplatih, sivo zelena nitka privezana okrog palca
amulet, obrisana pločevina, rodni kraji
relacija med gozdom in belim cvetjem
trese se, bobni, pšenica se povzpne
ljubeznivi gostje, hrbet lam
poslušaj kako joče otrok, kako drvar igra violino
kako mečemo vrečo enajstkrat okrog osi
kako počivajo race, panonsko blato
kako ura žvenketa, kako se lomi habitus
stoj mirno, narisal bom efeba
temno modro luč za dolge noči
čebele brez plavuti, mlahavi vitezi
mulatiera, kobarid, slog
kako duša sveta drka vitrihe, ovčje palme
pomenske razločke, pesek, potico iz testa
preliva in svetlika se, povešen trup, dež iz moke
siva baraba v loku trn
perut je padla v ribnik, moj brat na sankah
človek je prebil led, smučarji v gorah
kakšno pokrivalo? kakšna postava moji gladovalci?
temno rumen prah spuščen z dlani povezan z žico v connecticutu
risarska deska na ovnih z zabitimi žeblji na dnu
ne pušča, vali se kot je zapisano
ne hlapi, ne vidi kamnov, ne trepeta če vbrizgamo sol
that puzzled me, kako romarji ščijejo
koliko voz blaga
poglej, mali je, temne perutnice, stopinje ljudi
miganje s transcendenco, grah mesarjev
pridite, vabim vas, napijte se, dojamite
mrzla kretnja, streljanje s puško v steno
kako je bilo?
lepo je bilo
ste govorili z njim?
kamne je brusil
davidu je padla mreža na tla, vrgel sem se na pokrov
zaspal sem in bil pobeljen
se zbudil in videl kaj se godi