Vrban Smukova ženitev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vrban Smukova ženitev
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 2, pretipkala Tadeja Rozman
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 2. (Kamnik, 1948).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V Lipànovi krčmi sta pila dva možaka. Prvi, star čez petdeset let, bil je dolgi in suhi krojač Peter Snofè. Vlekel je na vse duške iz majhne pipice in kadil gost dim pod svojo gosposko, zdaj že sila pomazano in odrgnjeno kapo. Dasiravno ste ga dve fari za dobrega krojača poznali, imel je vendar kamižolo na komolcu preguljeno in hlače dopetače so bile razcefrane, kolikor se je iz predlanskega blata dalo spoznati. Bledo in upadeno lice je pričalo, da ljubi Peter žganje in vino nad vse vatle in šivanke. Drugi možakar je bil kakih petnajst let trdnejši. Bil je to Vrban Smuk, samostojen lastnik poslednje koče za vasjo. Života je širokoplečega, njegove noge so debele ko slonove in dlan široka, da bi ogel mize pokril ž njo. Kosti na obrazu, zlasti čeljusti, so se mu razprle na dvoje, tako da je tak, kakor bi bil dobro rejen, kar pa nikakor ni bilo, ker se je marsikje kaka jamica na licu videla. Pod zmršenimi, trdimi lasmi se je skrivalo nizko, pa široko čelo in pod njim je lesketalo dvoje sovjih oči, ki so bile zlasti tačas hude, kadar je Smuka kaka jezica popadla. Oblečen je bil še precej čedno v sivosukneni kamižoli, irhastih hlačah in dolgih, pod kolenom spodrezanih čevljih.

»Tako praviš, da se moraš ženiti ta predpust?« pravi Šnofe.

»Tè-tè! Če se fajmošter, šolmošter, župan in komesar in komesarica na glavo postavijo, jaz se hočem oženiti in ravno Jero hočem imeti. Zakaj so se pa moj oče ženili, ki so bili tako božji, da so vso zimo za pečkom klečali in jagode na molku brali? Zakaj se je Goràs oženil, ki je že sedemdeset let star? Jaz jih bom pa o svetem Vrbanu šestintrideset spolnil.«

»Kaj pa kaj fajmošter pravijo?« vpraša krojač ter po besedi sprazni glažek brinovca.

»Koga! Vrag vedi, kaj bi dejali, še poslušali me niso. Le čakaj, ti botrov, ti si prebrisan, pravijo, zato ti bom vse povedal, da mi boš svetoval. Lansko leto je bilo takole okoli pasjih dni. Jaz kravo pasem doli v ograji za mejo in ti premišljam in pravim sam pri sebi: 'Vrban, koliko si že star?' — Petintrideset sem jih bil spomladi, ko so prve muhe jele siliti kravi pod noge,' rekel sem si. In ko mi je tako krava prišla v glavo, začel sem o njej premišljati in sem dejal: 'O, ti preljuba Cuha ti! Se rajnica moja mati — Bog jih hudega brani! — so te kupili na Rebrskem semnju in že nekatero tele smo izpod tebe prodali pri naši hiši. Kdo te bo imel, ko mene ne bo več? Žlahta? O ne, rajši še na poslednjo uro s smrtne postelje vstanem in zapalim bajto in kravo in vse svoje, kar so mi rajnki oče pustili, kakor da bi moja žlahta za menoj kaj dobila. Ki se zdaj norce delajo iz mene, naj se bodo pa še tačas obrisali.' Tako mislim, mislim, kar pride onegava Jera v ograjo košek detelje nakosit. Jaz jo opazujem izza meje in si pravim: 'Glej jo, glej, kako čedno otroče, to dekle!' — 'Kaj pa, ko bi se ti oženil in tole vzel, Vrban,' reklo mi je nekaj znotraj.«

»In od tačas se ti je v srce zasadila, kajne?« vpraša Šnofe in zopet izlije glažek žganja v grlo.

»Prav si jo pogodil, Peter! Od tačas se mi je v srce vsadila, pa ne smeš okrog praviti; zdaj ljudje še ne vedo tega. — Davi se tedaj umijem, razčešem, stremeni podvežem, zafrknem golenico do kolena in jo prasnem k fajmoštru, rekši, da zvem kako in kaj. S fajmoštrom res nisva prijatelja že od nekdaj ne, ko so me pri krščanskem nauku z brezovko švigali — Bog jim ne zameri! — zato, ker so dejali, da ne znam nič; vendar zmislil sem se bil že po poti, kako bom govoril, kadar stopim v stanico. Ko pridem pred vrata, tista premalana z belo barvo, stisnem klobuk pod pazduho in pravim sam pri sebi: 'Sveti križ božji, Vrban, zdaj boš pa za kljuko pritisnil.' Pa namesto kljuke imajo ta hudikova gospoda tak mesingast svedre, ki se mora zavrteti. Jaz tega nsem vedel, mislil sem, da se s tem klekom odpira kakor pri drugih ključavnicah, ki so po božje narejene, da se namreč dol pritisne. Porival in potiskal sem dol, da je vse škripalo in pelo in pokalo po durih. Fajmošter so v stanici kričali »gerajn!« kar se pravi po nemško »noter«, kakor mi je potlej kuharica pravila — pa kako bom šel »gerajn«, ko se vrata niso dala odpreti! Ali se boš sprožil ali ne, pravim jaz in se obesim na tisti čudni sveder, ki je bil namesto kljuke v vratih. Kaj se mi zgodi? Pošast se mi odlomi, ostane mi v rokah in še sam padem na tla. Kar se vrata od znotraj odpro, fajmošter razkačeni ven stopijo, pa nekaj za hrbtom neso. 'Kaj delaš, kaj češ, kaj vrata lomiš?' vse me na eno sapo vprašajo. Tolikanj sem se bil prestrašil, da sem pozabil, da sem prišel zavoljo ženitve z Jero. Jaz sem že tako nesrečen, da imam tako presneto bučo, da ne drži nič in da ni vredna, da bi jo vranam za strašelj postavil v turščico. 'Kaj bi rad? Zakaj si duri polomil?' vprašajo gospod še enkrat. 'Odpreti nisem znal,' pravim jaz. 'Bodem te pa jaz naučil,' rekli so mi in so zmaknili tisti korobaček izza hrbta.«

»Pa si bil tepen, ti revež ti!« reče krojač in zvrne glažek brinovca.

»Ne, tepen pa ne boš, Vrban, dejal sem jaz, posegel z nogo za tri stopnice na en skok in sem jo bil tako srečno upeljal.«

»Kaj si pravzaprav imel pri gospodu govorice? Ali sta se z Boštelovo Jero že pogodila in zgovorila? Ne verjamem, vidiš, prebogata je!« pravi Snofe in zopet pije.

»To tudi mene moti, buzarona! In ravno zato se je nisem upal nikoli ogovoriti.«

»Kako se pa ženiš!« zavpije smeje se Snofe, ki je, z žganjem že omoten, pozabil, da iz tuje dobrote pije.

»Ti kislica, kaj ti ne pripovedujem! Poslušaj, če hočeš, če ne, pa se poberi od mojega šnopca!« zakriči Vrban in srdit bije ob mizo.

Prikazen Smukove jeze je krojača naglo toliko strezvala in spametovala, da je spoznal, kako omahljivo je njegovo stanje, namreč prepivanje tuji mošnji na škodo. Zato mu je naglo prešlo veselje, šale uganjati z neumnim Vrbanom, in rekel je tolažljivo: »No, no, Vrbanček, saj sva prijatelja že, kar vrabci mlade imajo, in rajši si vseh sedem naglavnih grehov na glavo nakopljem, ko da bi se s teboj skregal ali pa stepel.«

»Tepeža z menoj te pa sama sveta Trojica varuj,« reče Vrban, »zakaj, ko bi se midva spoprijela, ne maram, da bi ti tako raztresel suhe udke, da jih do sodnega dne ne bi zbral in še tri dni po sveti večnosti skladal.«

»Jejheta!« reče krojač. »Saj te poznam, saj te poznam !«

»Ti me poznaš?!« kriči Vrban, »ti hudirja poznaš pa kozla pa šivanko, mene pa ne, ti sraka dolgopeta ti!«

»No, no, Vrbanček, kaj te je hudoba obsedla, kaj-li? Jaz sem le dejal, da te poznam, da si trden in močen za tri druge in da sva midva prijatelja.«

»No, če sva prijatelja, pa bodiva — samo bodi tak, kakor gre, in ne delaj zabave, ker že nisi za to, da bi jo dognal do kraja.«

»Povedi mi nadalje, kako si se ženil. Nekaj pa morata vendar že z Jero govorjenja imeti.«

»To se ve, da imava,« pripoveduje Vrban zopet miren. »To zimo sva šla neko nedeljo vkup od maše. Jaz sem bil šel mehur tobaka kupit, ona se je bila pa nekje drugje zamudila tako, da so bili drugi ljudje že daleč naprej. Jaz sem jo počasi izpeljeval, dejal sem, da mi je težko samošno živeti. 'Pa se ženi,' dejala je ona. 'Saj bi se,' rekel sem jaz in že mi je bila beseda na goltancu, pa me je nekov vrag tako pomotil, da je nisem mogel na jezik spraviti.«

»Le bi jo bil vprašal, saj bi ti bila povedala, ali si zanjo ali nisi.«

»Saj vem, da bi bila. Grd nisem, tega mi ne sme nihče reči; še v vojake bi me bili vzeli, ko ne bi imel malo ploščnatih podplatov. Samo tega prekanjenega denarja nimam.«

»V loterijo stavi,« pravi krojač in guga s pijano glavo.

»Nič ne zadenem, hudimana!« odgovori Vrban. »K fajmoštru sem mislil iti, da bi jih sveta poprosil in pa da bi bili zame govorili. Da se mi pa taka primeri, tri sto copmih bab! Že popred, pravijo, so me imeli za neumnega, zdaj bodo mislili, da sem res.« In na jok žalosten pobesi Vrban svojo debelo glavo na mizo.

»Ve-veš kaj, Vrban!« govori pijani Snofe, »pojdi, pojdi v ris, tam boš denar dobil.«

»V ris?« vpraša tiho Vrban. »Kaj misliš, da bi bilo kaj?«

»To se ve, ako doboš praprotovega semena in pa če imaš sto goldinarjev za aro. Brez are in brez praprotovega semena ne da hudoba nič denarja od sebe.«

»Kaj ima hudoba kaj denarja?« vpraša Vrban zvesto.

»Lej ga šlevo!« govori Peter, »kaj še tega ne veš, da leži na vsakem križišču ali razpotju in pri vsakem božjem znamenju na polju in v hosti polsedmo brazdo v zemlji debel zaklad žvenka in cvenka, belega in rumenega.«

»Ko bi jaz vedel, da se norca delaš iz mene, pa bi ti kar bučo stolkel,« pravi Vrban zopet malo jezen.

»Lej ga Vrbana, kaj se bom norca delal!«

»Zakaj pa sam ne greš v ris, saj si tako potreben ali pa še bolj ko jaz?«

»Ko bi imel sto goldinarjev!« šepeta krojač.

»Kje jih imam pa jaz?« pravi Vrban.

»Kravo prodaj pa še kaj drugega,« svetuje Peter.

»Tega pa ne, tega, krave pa ne prodam. Rajnica mati so mi dejali na smrtni postelji: 'Vrban,' pravijo, 'priden bodi, krave pa ne prodajaj, dobrega plemena je in dobrega mleka.' Prve želje jim nisem spolnil, ker nisem priden; drugo jim hočem pa spolniti; če se prav nikoli ne oženim, krave ne prodam.«

»Pa laz prodaj!« pravi Peter. »Kaj?« huduje se Smuk, »nič drugega zemljišča nimam pri hiši ko laz in ograjo, pa bom še to zapravljal? Potlej me pa res ne vzame ni Jera ni kakova druga poštena. Ne, beži, kislica skušnjava, laza ne prodam!«

»Kakor hočeš, brez denarja ne dobiš nič!« reče krojač in oba se zamislita, Vrban v zaklad in ženitev, Peter v prazno steklenico.

»Kako bi pa praprotovega semena dobil?« vpraša čez nekaj časa zopet Vrban, kateremu ni šla iz glave misel, kako bi obogatel in naravnost pri Jeri poprašal.

»Jaz bi ti že povedal, ko bi vedel, da ne boš okrog govoril, zakaj, če to vsi ljudje vedo, ne velja nič.«

»Jaz bom tiho kot tat ponoči,« trdi Smuk.

Peter se obriše okoli ust in začne počasi praviti: »Na kresni večer je ves vrag na zemlji. Sami kruljavi in pokvečeni hudički gospodarijo tačas v peklu. Praprot je pa vražje zelišče. Zato samo ta večer cvete od enaj¬stih do dvanajstih. To je seme, ki v eni uri dozori, pa je tako drobno, da se skoraj ne vidi. Zato mora človek v hosti čakati, da enajst odbije, mora s seboj imeti zidano ruto, v sedem gubic zganjeno, in na to ruto mora praprot za praprotjo tresti. Tako se do polnoči lazi po kolenih od bili do bili in natrese se za drobno nosnico semena. Tega mora človek v risu potresti po tleh in, če je le denar blizu, mora ga dati hudiman na dan. Samo to je, če še kdo trese v tisti hosti, nima nobeno seme nič moči.«

»Kako se pa ris naredi?«

»Kaj ne veš? Odlomi šibico od leščevega ali hudolesovega grma, ki je v enem letu zrastla. Potem se ustopi na široko v tisti kraj, kjer misliš hudirja klicati, oriši s to šibo okoli sebe ris tako na široko, kakor dosežeš. Pospi potlej ta prostor s praprotovim semenom, položi hudičevo aro, sto goldinarjev, na sredo in videl boš zaklad cvesti z rumeno lučjo. Bog in mamka božja pa te obvaruj iz risa stopiti, dokler bo zaklad cvetel.«

»Kdo te je pa vse to učil, ti Peter?« vpraša Vrban.

»Greh se pove, grešnik pa ne, govori pregovor,« reče krojač.

»Kako bi pač jaz sto goldinarjev dobil?« beli si Smuk glavo.

»Tiho zdaj, tiho. Lipan gre in še drugih glav nekaj. — He, Lipan, kaj si to krčmar, da te še blizu ni? Prinesi še malo žganega, prazno imava!« Te zadnje besede krojačeve so veljale krčmarju, ki je s tremi možmi v hišo prišel.

»Ne smeta zameriti, da nisem bil pri vama; moral sem svoje plemene prašiče možem pokazati. — Precej vama prinesem, če hočeta, pol soda,« pravi krčmar.

Trije novo prišli možaki so bili sosedje iz bližnje vasi, premožni kmetje, Lipanovi prijatelji. Usedli so se k mizi, poklicali bokal vina in začeli razgovor, v katerega se je tudi krojač mešal. Vrban pa je tiho sedel in mračno gledal izpod čela. Nihče ne verjame, kako ga je jezilo, da njega kakor ubogega, nepremožnega osebenjka ti kmečki velikaši niso hoteli poprašati in mu nikakor v pogovor ne pomagati. »O, ko bi jaz sto goldinarjev za hudičevo aro dobil, da bi šel v ris! Se pogledal bi vas potlej ne, pogledal!« tako je mislil in molčal revež Vrban.

»Koliko bodo imeli ti prašički ob letu osorej?« pravi eden kmetov.

»Po dva centa prav zlahka,« pravi drugi.

»Lejte, kako si je Lipan opomogel, kar se je vdrugič oženil; nič mu ni treba delati, samo gospodari pa mu ne gre nikjer po robu,« pravi tretji izmed prišlih.

»Dobra žena je božji dar,« pravi prvi.

»Sosebno taka, ki je lepo doto k hiši prinesla,« dostavi smeje še tretji.

»Koliko je že, kar je raj niča umrla, Lipan?« vpraša eden krčmarja, ki je ravno prineseno vino in žganje na mizo postavil.

»O svetem Ponkrcu bo tri leta; ravno proso smo sejali. Se dobro vem, na Dolgi njivi sem z rjavo kobilo vlačil, ko sem kukavico samo enkrat zakukati slišal. Ona je pa doma bolna ležala in precej sem dejal: slabo znamenje, in res je oseminštirideset ur potlej umrla,« pripoveduje krčmar.

»Kaj pa kaj novega veš, Lipan?« vpraša krčmarja eden izmed pivcev.

»Boštel bo hčer možil, če hočeš, pa se podvizajo pravi Lipan.

»Jero?« vpraša krojač in pogleda Vrbana, ki je od straha usta odprl in v krčmarja gledal, kakor bi ne bilo mogoče, kar poveduje.

»Lepo doto bo od hiše nesla njegova Jerica,« dostavi eden.

»Pa je tudi ne bo vsak bernjavs dobil, ampak kdor bo imel petice shranjene,« pravi drugi.

»Denar, denar, ta stori moža,« pravi prvi.

Vrban vzdihne in misli: »O denar, denar! Ne bom je dobil Jere, ne, ker sem reven.« Upre oči v mizo in misli, kje in kako bi prišel do sto goldinarjev, da bi mogel v ris.

Tako je bil ubogi Vrban zamišljen v te skrbi, da ni zapazil vaškega pota Andrejca Tihleca, ki je zdaj v hišo stopil. Bil je Tihlec tenka, koščena podoba, plešaste glave, majhnih oči pa dolgega nosa. Imel je kratko kamižolo na sebi, kateri se je po oguljenih nitih poznalo, da je bila nekdaj iz rjavega sukna, zdaj pa je nosila že sem ter tja velike zaplate iz blaga druge barve in druge volne ali konopnine; sosebno na komolcih so bili z velikimi šivi ne ravno majhni podmečki iz irhovine. Hlače je nosil Tihlec dolge, toda bile so tako ozke, da so se vedno gubile nad suhim kolenom in stale za pedenj visoko od opetice Tihlečevega čevlja, kateremu se je videlo, da je bil že večkrat pod krparskim šilom; in če so sosedje prav govorili, niso bile le-te hlače nikdar Tihlecu merjene, ampak kupil jih je bil baje v ljubljanski starini pri imenitnem prodajalcu stare obleke Janezu in si jih je bil potlej z lastno šivanko popravil za svoje noge. Pa popisovaje prenatančno potove hlače, pozabili bi bili kmalu iz leščevih viter pletenega koša, ki je jezdil Tihlečev hrbet in v katerem je mož nosil jajca v daljno ljubljansko mesto prodajat, obenem pa za pota bil gospodu fajmoštru in drugim, ki so imeli kako pismo ali kaj drugega v mesto oddati ali pa kaj od ondukaj dobiti. Pri tem poslu pak je Tihlec bil tudi za novčarja vsej okolici, ker je v kaki ljubljanski ali obcestni krčmi kakovo novo pobral in jo čudovito presukano, popravljeno in pomnoženo z lastnimi dostavki v vasi sosedom pravil. A pozabili smo, da je Tihlec le začasna in neimenitna oseba v naši pravljici, zato ne smemo več o njem povedati kakor o drugih.

»Dober dan, Andrejec!« vpije košarju eden kmetov. »Na, pojdi, boš pil in povedal kaj novega!«

»Presneta para!« pravi Tihlec s počasnim jezikom, »novega vem pa zadosti!«

»No, le prisedi pa povedaj, kaj ti je v koš padlo.«

»Lipan, prinesi mi za tri krajcarje žganega, nekaj sem jedel, pa ni bilo nič tekovito ko Ribničanova muha. Moram malo želodec poplakniti.«

Krčmar prinese pijače. Možaki in sosebno Peter, krojač, priganjali so ga, da bi povedal svoje izvedke, le Vrban se ni pečal za novice ni za košarja niti za druščino.

»Dobro dene ta kaplja, boljša je ko ljubljanska, Lipan!« pravi potem Tihlec. »Možje in fantje, če vam je treba denarjev, le v Ljubljano ponje, tam jih današnji dan sipljejo kakor mi spomladi oves za brazdo.«

»Denar!« čudi se Peter in Vrban se naenkrat predrami iz sanj.

»Ni pošketi, da bi ga gospoda tako odveč imela!« pravi eden kmetov.

»Le počakajte in poslušajte mene, ki vem. Zdaj je v ljubljansko mesto nova gospoda prišla, ki ni naše svete vere, ampak Bog vedi katere. Jaz sem bil sinoči pri Hrvaticah v Ljubljani čez noč. Pijem svoje žganje takole na oglu kakor zdaj, nasproti pa so sedeli tako kakor zdajle Smukov Vrban trije suknjači, taki kakor naš birič, ki v nedeljo oklicuje. Vsi trije so bili grdo bradati in kosmati pod nosom in pod obradkom; eden je bil tak kakor kozel in je imel visok klobuk na glavi, samo da ni bil tako gladek ko našega gospoda fajmoštra — Bog jih ohrani! — ampak je bil malo zvezen in stlačen; eden je imel motikasto kapo čez oči, brado pa iz sivih in črnih kocin, kakor bi jo bile miši vkup znesle, vso zmršeno in razkuzmano; eden je pa tako grdo gledal, da ne vem, ali je bil škileč ali slepec, in je rajši poslušal svoja dva tovariša, kakor da bi bil sam kakovo pametno rekel; na vsako je primuzal in si klobučino čez oči potegnil.«

»Kaj so se pa menili tisti škrici?« vpraša Peter.

»Nu, vse bom povedal in samo to izpustil, kar sem po poti pozabil. Tisti, ki je imel tako brado, kakor bi mu jo bile miši vkup znesle, pravil je onemu, ki je bil tak kakor kozel, da so neka gospoda druge vere spisali nekove bukvice ravno tako, kakor mi slišimo včasi kaj branja, in da so jih zatrosili po vsem svetu. Oni je pristavil, da tudi vsakemu štirideset kron obetajo, kdor bi se k njim zapisal.«

»Piši me v uho še štirideset ali pa sto in devetkrat sto kron, ko bi pa jaz moral ž njimi iti živ in gorek v pekel,« vpije Peter.

»Ti misliš, Peter, da si Bog vedi kako pametno in modro besedo zinil,« reče Tihlec, koščeno brado daleč naprej stegne in primuzne kake tri pote.

»Kdo pa pravi, da ni bilo pametno, kar sem dejal?« pravi nasproti Peter.

»Jaz tako menim, da ni bilo in ni bilo; kaj ti misliš, da je kdo kje na božjem svetu s pametjo, da bi svojo dušo prodal in tako naravnost pot nasipal si v pekel? Ni ga, ne. Kaj meniš, da bi je jaz ne vzel, krone, ko bi se ne bilo treba vpisati?«

»Kaj pravite, možje,« govori dalje Peter, »gospoda je vsa neumna, ko bi prišel zvit človek, pa bi jo pregoljufal. Za tako dolgo bi se zapisal, da bi mu odšteli, sproti bi pa figo v žepe vtaknil, potlej pa domov pobegnil.«

»Goljufija je greh!« pravi eden izmed mož.

»E, pojdi,« pravi Peter, ki ni imel nič prenapete vesti, »takim ljudem, ki tako denar razmečejo, sme se že kakova zasoliti, da se vsaj spametujejo.«

»Ovbe, ovbe,« stoka Vrban tiho sam pri sebi, »ko bi pač mogel človek le za dva dni svojo dušo kakemu poštenemu naposodo ali v shrambo dati.«

»Veste kaj,« govori dalje Tihlec, »jaz sem ves nadložen in reven ko sveti Job na gnoju, dostikrat jed s svetim križem osolim in s figo zabelim, suh sem ko sušilna lesa v jesen, ko se lan tere, neumen sem, da ne znam brati drugega ko številko na svoji bajti, ki vem, da je kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst: pa vendar, možje, dobro vem, da je pamet boljša ko ža¬met in da greh, ako pride v človeka in korenine požene, kakor fajmošter pravijo, da se greh potlej ne da izruvati ni uničiti ravno kakor hren v razboru. Zato sem jaz pošten ko srebrna dvajsetica šmarne sorte in brez skrbi živim kakor črni čmrlj v hrastovi hosti pod mahom in za ves svet se ne bi dal zapisati v krivo vero.«

»Glej ga, glej ga,« pravi eden možakov, »kako zna govoriti, kakor bi sveto pismo bral z leče.«

»On je lahko moder v govorici,« reče Peter, »saj hodi zmerom v mesto, zmerom se okoli gladkojezične gospode muši, sliši tam eno, ondukaj zopet pobere kako mastno, potlej mu lahko beseda teče kakor meni žgano vino.«

Tako se je pletel govor nadalje, zašli so govorniki na druge reči. Tihlec je vedel še dosti drugih novic. Vsi so govorili, samo Vrban je molčal in mislil.

Že je bila noč, ko je koračil Vrban ob plotu po vaških ulicah proti svoji koči. V glavi ga je imel nekoliko in govoril je sam s seboj.

Vrbanova hiša je stala sama sredi vrtiča. Bila je sila stara, pol zidana, pol lesena pa zelo ukajena, ker dim ni imel nikjer določenega izhoda in si je moral iskati po vseh luknjah poti do zraka. Streha je bila zanemarjena, slama je štrlela tu in tam venkaj; več lukenj, katere je bil naredil sneg in razmetala burja, zamašil je bil lastnik le za silo in začasno s prosenim ali ovsenim otepom. Črni zid, ki menda ni bil s prvote zadosti stalno v tla položen, bil se je zvežil, visel je močno in le stara jablana, na katero se je naslanjal, varovala ga je, da ni omahnil in slemena za seboj potegnil. Marsikdo bi se bil bal pod tako vegastim in dvomljivim poslopjem spati, a Vrbanu še na misel ni prišlo, da bi se mogla streha s stropom vred nanj zgruditi.

Odpre mala vrata in stopi v hišo. Dolgo išče kresila in žveplenke. Toda ali se je v njegovi glavi preveč mešalo ali pa je bil te reči res kam zataknil na nenavaden kraj, Vrban ni mogel najti netila, da bi luč naredil, peč zakuril in mrzlega boba šel v omaro iskat, katerega si je bil zjutraj skuhal in okisal. »Saj me ne zebe, lačen tudi nisem, kar ulegel se bom,« rekel je Vrban, nevoljen po dolgem iskanju. Zlekne in stegne se oblečen in obut po trdi klopi pri mrzli peči.

Skozi malo okence je luna sijala ravno Vrbanu v zglavje. V glavi mu je nekaj vrelo, ni mogel zaspati. »O moj Bog, oče nebeški, ti sveti Vrban, moj patron, ki grozdje varuješ in muhe paseš, vi moja rajnica mati, ki ste v nebesih, pomagajte mi!« Tako je jel Vrban moliti. »Kako bi se jaz greha varoval in vendar denar dobil vsaj za hudičevo aro, da bi se mogel ženiti? Ljuba moja rajniča mati v nebesih, saj ste se tudi vi možili, prosite zame, da bom vsaj sto goldinarjev dobil! — Kravo bi prodal, saj bi jo lahko potlej zopet nazaj kupil! Pa za kravo dobim le dvajset kron, to je štirideset goldinarjev, manjka jih še eden, dva, trideset kron. Oj, oj, kaj, ko bi jaz poskusil ljubljansko gospodo, tisto neumno, preplaščariti in prepehariti, da bi jim tistih 40 kron vzel, ki jim tako mošnjo razlivajo. Nič, pogledat grem gor v Ljubljano, saj še nikoli nisem bil v mestu, razen tam notri v Kočevju, kjer sva z rajnico materjo kozo kupovala na semnju, ko sem bil šele deset let star in sem še do kolena bos hodil. Saj zapisal se ne bom, figo bom v žep stisnil in očenaš bom tiho molil in drugače mislil; ko mi pa bodo odšteli, bodem pograbil, pospravil in ko blisk in vrisk jo bom popihal domov.«

Po tem sklepu stori Vrban križ in jame znak leže moliti svojo večerno molitev, katere pa ni končal, ker, preden je vedel kako in kaj, bil je že zaspal.

Petelinje so bili po vasi že odpeli, ko se je Vrban drugo jutro zbudil. Naglo si je razčesal zmršene lase z redkozobim glavnikom, pritegnil stremeni in popravil obleko na sebi. Preštel je potlej svoje denarno premoženje in je po dolgem skladanju in številjenju na kupčke in na prste zračunal, da premore v papirju, srebru in kufru za tri goldinarje, devetnajst grošev in en krajcar gotovine. Vse to je stresel v mošnjo, umazani stari nogavici podobno, ter jo je trikrat z usnjatim jermenčkom zadrgnil in zavezal in spravil v globok žep na levi strani v kamižoli. Potem je še druge žepe pretipal in osla tal, ali je v mehurju še dovolj tobaka, ali je pipa na pravem mestu in ako kresilnega noža in kamna ni izgubil. Vse je po tej preiskavi našel v redu. Zaprl je tedaj vezna vrata, šel kravo ogledat in ji je naložil za dva dni poklaje v jasli. Preden je pa šel na potovanje, mislil je četrt ure še na tnalu, na topolovo kobilo naslonjen: »Ali nisem kaj pozabil?« Nič drugega mu ni prišlo na misel, kakor da palice še nima, »da bi kakovega psa udaril, ako bi ga hotel na cesti popasti«.

Preskrbi se torej z grčavo batino in potem jo nemudoma mahne za plotom in za vrti proti veliki cesti, ki drži v poglavno mesto.

Na potu se mu ni razen treh reči nič prigodilo, kar bi se dalo povedati. Prvo je to, da je bil zalotil starega cunjarja, ki je tudi v mesto romal, šivank, iglic in druge enake drobnjave za svojo barantijo in zameno skupovat. Vrban mu ni iz gole nevoščljivosti hotel povedati, čemu gre v Ljubljano, češ da ga ne bi dedec prehitel. Cunjar pa je bil bolj odkritega srca in mu je marsikaj zaupal ter je veliko govoril o svoji kupčiji po gorah in dolinah cele dežele, o svoji babici, najboljši ženi na tem svetu, o svojem sinu, ki je imel po nesreči tako dobro ustvarjene prsi, da so ga v vojake potrdili; celo dolgo dolgo pripoved je vedel Vrbanu praviti, kako je neki svinjski pastir, ki ni znal ni brati ni pisati, postal papež.

Druga imena vredna črtica iz Vrbanovega pota bi bila morda le-ta, da je bil v pohlevni krčmi zapil štiri groše. Tretjič je pa, sosebno ko je bil že bliže mesta in ga je bil cunjar pustil, na vsakem tretjem počivalniku sedeval in mislil, koliko in kaj si bo kupil potlej po ženitvi, koliko bo prihodnji hčeri dote privarčeval, in enake stvari. In ko je tako na nekem cestnem mejniku v dve gubi zgužen počival, došel ga je majhen mož, ki je ob palici hodil.

»Ale, prijatelj božji, hajdi, greva v druščini,« ogovori ga novi potovalec in sname svojo osmojeno žlindrasto pipo iz ust.

»Kam pa vi?« vpraša Vrban in vstane.

»V Ljubljano po žeblje. Ali menjaš za pipo, prijatelj?« odgovarja in vpraša mož Vrbana, ki vštric njega korači.

»Koliko bo pridava? Če bo kaj prida namečka, pa zbarantajva zanju; moja dobro kadi,« pravi Vrban.

»Ale, mrho za mrho, pipo za pipo, tekma menjajva,« ponuja oni.

»Ne bo dal, moja ima lepo kovanje in pakfonast krov; o svetem Martinu sem jo od Ribničana kupil za edenindvajset grošev. Ne počenja nič; rezljana je iz brezove grče in jaz jo več štimam in cenim ko cesar svojo deželo ali kakor pes klobaso mastnico,« hvali Vrban svojo robo.

»I, kaj meniš,« pravi starec, »da sem jaz svojo na gnoju pobral. Če je tvojo ustvaril Ribničan, mojo je sezidal Repletov Kozmek z Grivja, saj si že kaj slišal o njem, vem da. Ko bi se hotela moja pipica goniti, imela bi take mlade, da naj se devet tvojih skrije, če jo prav bolj obrajtaš ko cesar deželo. Pa če je tvoja volja, menjam vseeno tekma, brez pridava.«

»Kaj, za tisto sušnjad osmojeno bom dajal jaz robe pipo, ki je že nekateri mehurček tobaka prevlekla in ga je,« huduje se Vrban.

»Volk te podiši, če je moja pipa sušnjad, pasja bera, tvoja je pa lubad, po sredi votla, ob kraju nič,« pravi možec tudi srdit.

»Kaj praviš, preklicani dedec ti, moja pipa je lubad? Ti si lubad ti, zgaga bridka ti, ti komolec krivi ti!« kolne Vrban.

Tako sta se prepirala in zmerjala menjevaje in kupčevaje za pipe tako dolgo, da sta proti mraku v Ljubljano prišla in vsak svoje blago ohranila.

Vrban Smuk je bil prvič v svojem življenju v mestu. Zato se je ustopil v sredo velikih ulic na trgu, odprl usta in oči in gledal. »To ti je strahovito velika vas,« pravil je včasi pozneje pastirjem doma, »vas taka, da ima same gradove in pa še kakove! Take, da so okna večja kakor vrata v mojo vežo. Grad se grada tišči, tako da pošten človek ne ve, ali je vse ena hiša ali kje se ena jenja in druga začne. Pred štacunami pa visijo in iz stekla gledajo čudno pisana oblačila, da nikdar takega. Snega še pozimi ni bilo; vsega so gospoda prodali in v vodo zmetali. Ta šentana gospoda meni, da ga še do členka ne sme gaziti.«

Te in take reči je Smuk opazoval in opazil. Ko se je nagledal nekoliko, jel je premišljevati, ali bi precej še ta večer šel vpisat se v krivo vero ali pa bi drugega dne počakal, kajti noč se je bližala. Dozdevalo se je njegovi pameti, da so mu nekdaj pravili raj niča mati, ki so v gradu pri gospodi za pasterico služili mlade dni, da gospoda zvečer nehte, da bi kdo nadlegoval jih, zjutraj pa dolgo spe. »Če jutri do enajstih čakam, zapravim preveč grošev, če pa nocoj grem, morda bi mi ne hoteli tistih kron dati,« rekel si je Vrban in se je premišljevaje usedel na neki kamniti prag.

»Nocoj tedaj ne grem.«

Zdajci zakašlja. »Kaj hudirja hrkam in kašljam; ko bi se bil pregrel na poti ali kakovo žaltavo vino pil, dobim j etiko in proč je z ženitvijo. Tudi sem dostikrat slišal, da, če oče ni zdrav, nima zdravih otrok. Ali sem jaz zdrav? Ko bi le zakašljal ne bil pa ko bi me včasih v goltancu in v dušniku dol po grlu ne tiščalo — drugega nimam na sebi. Kaj, ko bi k dohtarju šel? Ti ljudje so umetelni in ubrisanih glav, vedo vse, kaj je človeku in kaj mu pomaga; menda tudi pratike ti delajo, kar je najbolj umetno delo na tem svetu. Čakaj me, nič nimam opravka, k dohtarju grem, da bom zdrav, potlej jutri pa vpisat se in po krone.«

Rekši, se Smuk vzdigne s praga in korači stari babici naproti, ki je s čajnico pod pazduho ob palici švedrala po trgu.

»Matka starikava, kod se gre, da se pride k dohtarju?« vpraša Vrban.

»H kakšnemu dohtarju?« pravi baba, povzdigne krmežljave oči in sopiha.

»I nu, k dohtarju! Jaz vam drugače ne vem reči!« pravi Vrban nevoljen in ne vedoč, kako se ne bi mogla njegova jasna beseda razumeti.

»Ali se pravdate?« vpraša baba.

»Kaj se bom hudirja pravdal! Saj vas ne vprašam za jezičnega dohtarja, ampak za takega, ki zdravi!«

»Le pojdite do četrte veže pa vprašajte za duri.«

Kmalu najde Vrban vežo in misle, visoki gospodje stanujejo visoko, tolče s svojimi težkimi čevlji po stopnicah navzgor. »Kobalim, kobalim gor,« pravil je pozneje, »po tistih gladkih skladih, kar pridem do lesene, na sivkasto prebarvane mreže, plotu podobne. In tisti vrag mi je pot zaprl. Jaz rinem od sebe tisto leseno zver, pa se ni dalo odriniti ni odpreti. Kljuke ni bilo ni takega svedrca, kakor sem ga bil zalotil na fajmoštrovih durih. Dolgo ogledujem, pritiskam nekovi gumbec iz železa, pa nič, odprlo se ni. Mrak se je delal, pa me le jeza popade in zgrabim tisti lepi plot in ga z vso močjo pomikastim in potresem. Zaklepetalo je tako, da se je po mostovžih razdonelo. Kar pride sivolas možiček, pogleda me ostro, pritisne nekovega kleka in brž se odpre. Lej šenta, pravim sam pri sebi, to je gotovo dohtar, ker je tako umne glave, da vraga tako zlahka odpre. 'Zakaj ne pozvonite tam za nit?' pravi on. 'I, zlomek,' pravim jaz, 'kdo bo vedel, da je to na zvonec napeljano in da pri vas z zvoncem odpirate te plotove; pri nas imamo zvonce samo zato, da se krave ne izgube.' — 'Kaj bi radi?' pravi on; vikal me je, menda ni vedel, da nisem še ožejen. 'Bolen sem, in dohtarja iščem,' pravim jaz. 'Le noter pojdite,' pravi oni, ki je bil res dohtar sam. Pa sem noter šel.«

To so Vrbanove lastne besede.

»No, vi se mi zdravi vidite, menda niste vi bolnik?« ogovori dohtar Vrbana.

»I, pač,« pravi Vrban in v tla pogleda, »bolan sem, pa ne vem pravzaprav, kaj mi je. Prosim lepo, visoki gospod, ko bi mi kaj pomagali, ustregli bi prav zelo meni in še komu, ki ga še na svetu ni. Saj če boste hoteli dobro storiti, ne bo zastonj, nisem prišel čisto gole in bose mošnje. Ene groše bi vam htel vreči, ko bi mi pomogli.«

»Kje pa je kaj nenavadnega? Ali je kaj sape?«

»Nenavadnega ni nič posebnega pri nas. Sape pa je bilo, sape. Doli za Višnjo goro je bil davi tak vriš in piš, da je ves sneg z drevja streslo in da sem se bal, kak šibek kozolec bo ob streho delo ali pa stebre tikoma tal odkrhnilo. Burja je bila, bolj ko sapa,« hitel je Vrban praviti in si je mislil: to so ti prijazen gospod, ki se kaj zmenijo.

»Prijatelj, ah vi me ne razumete; jaz vas vprašam za vašo sapo, namreč kako dihate,« pravi zdravnik.

»Za mojo sapo? Kako diham?« pravi čude se Vrban. »I, Bog nas varuj, gospod, jaz sem menil, da veste, kako ljudje dihajo. Kako bom jaz drugače dihal? An ti veste kako, sapo noter, sapo ven, poleti se ne vidi, pozimi pa včasi megle diham iz sebe. Nekaj vlečem čez zobe, nekaj čez nos, vse polagoma. Da prav do uma povem, tako diham ko vi ali pa kakor moj sosed ali kdo drug.«

»Torej dihate po navadi?«

»Navadil sem se menda, kajpa; ker sem otroče mater videl dihati, menda sem reva bil pa še jaz začel. Jaz si to reč že tako mislim. Saj vse, kar počnemo, po navadi pride,« modruje Vrban.

»Ali je kaj blata?« vpraša dalje zdravnik.

»O, blata pa veliko tudi. Danes popoldne je bilo nekaj sonce odgrelo in tako blato in žlojdra se je bila na cesti sprijela, da sem komaj noge vzdigoval. Le pogledite, kako sem golenice utepel od blata; že sem se medpotoma kesal, da sem boljše irhaste hlače oblekel,« pripoveduje Smuk.

»Kaj čenčate!« pravi zdravnik. »Jaz vas ne vprašam za cestno blato, ampak če kaj močno od vas gre.«

»O, vse gre raje od mene ko k meni. Ženil bi se rad, pa babnica ne pride blizu, zato ker denar zmerom raje od mene ko k meni gre. Ko bi me gospod tako znali ozdraviti, da bi se me denar prijemal, pa vam dam vso mošnjo. Saj sem že od raj niče matere slišal, da nekateri znajo tako narediti, da se denar zmerom v žep vrača,« pravi Smuk.

Zdravniku se nabere čelo, precej pa ga smeh posili in reče Vrbami: »Pojdite, pojdite, od koder ste prišli, vi niste bolni, ampak neumni.«

Vrbana je bila pri tej priči njegova navadna jeza ob¬sedla; že je imel tri robate kletve in štiri čudovita imena, dohtarjevi osebi primerne pridevke in primere, na jeziku, pa mu je po sreči na misel prišlo: »Če mu žal besedo rečeš, Vrbanček, pa te bo dal škric zapreti in še s palico bi ti jih nametali. Premislek je boljši ko dan hoda, pravi pregovor.« Zato stisne klobuk pod pazduho in se zmuzne skozi duri ven. Dol po stopnicah si je pa vrlo ohladil srd in togoto ter se je tri pote zavrstjo priveril in pridušil, da višnjegorska konjederka več ve in več bohezni pozna, ko vsi zdravniki, dohtarji in rezarji, kar jih na zemlji goljufa.

Ne ve se za gotovo, kje je Smuk tisto noč v Ljubljani prespal. Nekateri govore, da se je bil v neki krčmi, kjer ga niso mogli imeti čez noč, od sile žganja napil, tako da je bil potlej na južni strani pod neko lopo zunaj mesta zadremal. Drugi celo govore, da je pijan tako ukal in vpil po mestnih ulicah, kakor bi v domači vasi ponočeval, in da so ga zato do drugega jutra policaji zaprli. Naj bo že, kakor je bilo, drugo jutro ob deveti uri najdemo svojega junaka žalostnega na oglu Spitalskih ulic. Žalostnega pa vidimo iz dveh razlogov. Prvič je imel že dve nesreči v Ljubljani, eno pri dohtarju, ki mu je brez ljubezni do bližnjega očital, da nima prave pameti, drugič, pa mu to ni bilo po volji, kar je poslednjo noč doživel. »V tretje pa že od njega dni, kar vrabci mlade imajo, nesreča rada pride,« mislil je Vrban in je imel celo važen vzrok dvomiti, ali ga bodo hoteli vpisati v tisto krivo vero ali ne, kjer se krone dobodo. Srečal je bil namreč davi staro sključeno babo najprvo. Če pa človek zjutraj grdo, grbasto babo popred vidi ko mlado deklico ali poštenega možaka, ima pri vsem nesrečo tisti dan.

Vedel je sicer Vrban, kaj pri takih prilikah pomaga, namreč da se mora človek domov vrniti, pred hlevom na gnojnem dvoru dvakrat na levo obrniti se in da je potem vse poravnano, kar vid stare babe skazi — ali kje je v Ljubljani kak gnojni kup, da bi se bil revež dvakrat na levo obrnil?

Sel je torej Vrban pobešen in pobit po Spitalskih ulicah in se je ogledal, kje bi človeka dobil, ki bi mu znal povedati, kje v krivo vero zapisujejo. Zagleda na desni strani veliko štacuno, pred katero je viselo veliko pisanih svilnatih rut in druga ropotija. Na pragu pa sta stala dva mlada nališpana in preprečena štacunarja in sta tumpastega Vrbana tako gledala, ko bi se mu hotela posmehovati.

»Hoj,« zakliče vaščan, »kje je kdo, ki bi mi povedal za tistega gospoda, ki v krivo vero zapiše? Nu, kaj se bosta rigala in smejala, res, res!«

»Kaj se boste vi vpisali?« vpraša ga eden.

»I, dal bi se, dal!« pravi Smuk.

Zdaj pridejo še drugi majhni in veliki fantinje iz štacune na prag, ogledujejo Vrbana in si pomežikujejo med seboj in govore v jeziku, Vrbanu nerazumljivem.

»No, le zmenite se že enkrat in eden naj bo tak, da mi od daleč pokaže, ali se imam obračati na levo ali na desno, da pridem prav.«

In res eden prestopi prag in pravi: »Le pojdite za menoj, jaz vam bom pokazal, kje je gospod, pri katerem se boste prav dobro zapisali v novo vero.«

»O, sam se že ne bom, ne znam nič pisati, jaz se bom samo podkrižal.«

»Tudi podkrižal in prekrižal vas bo,« odgovori oni z nekim porednim smehom, ki ga pa Vrban ni zapazil; samo to se mu je zdelo, da iz štacune sem sliši nekovo kihanje in roganje mladih porednežev, in obrnivši se, je videl, da za njim gledajo.

Ko sta prišla do frančiškanskega mosta, tikoma tam, kjer tiste umazane babe neko lužo za kavo prodajajo, pokaže Vrbanu štacunar v klošter ter pravi: »Tam gori po stopnicah pojdite, kakor je oni križ. Gori na mostovžu vprašajte, kje so pater Felicijan, in pojdite k njim, oni bodo vam vse razložili in dali, kar bi radi.«

»Že prav,« pravi Vrban, »Bog vam plačaj, ki ste mi razkazali kam in kje. In ker ste bili tako dobri, jaz tudi ne bom tako grd, da ne bi dal za frakelj žganega, če ga greste z menoj pit.«

»Zahvalim, ne utegnem,« pravi smeje se mladi štacunar.

»I no, pa se usedite tukajle z menoj k tej ženski, ki ima velik lonec te jedi, bova vsak skodelico kofeta popila, to vas ne bo dolgo mudilo. Lejte, oni starec ga ravno sreba. Nikar se ne bojte, da bi kaj zapravili, vse bom jaz plačal.«

Štacunar se je na glas zasmejal in hitro vrnil se nazaj. Vrban pa je gledal srdito za njim in je godrnjal: »Kdo si pa ti, da ne maraš od mene piti ne jesti? I, ti trakovec gosposki ti, da bi midva pri Lipanu pila v naši vasi in da bi mi ne hotel iz mojega vina napiti, jaz bi ti pokazal in povedal, kaj si proti meni; lase in ušesa bi ti populil in bi ti jih.«

Rekši, jo krene Vrban čez most in v klošter. Na stopnicah pak je postal in začel misliti: »Kako čem pa reči? Da se zavoljo denarja vpišem, tega ne smem. E, bo že kaj na jezik prišlo, ali se bom pa kaj zlagal, saj ne bo tako velik greh, Bog že ve, da bom vse to storil iz potrebščine in nadloge, da se bom potlej ženil.«

Vrh stopnic sreča Vrban meniha, »čudnega moža« — kakor je včasi potlej pripovedoval —»oblečenega v dolgo srajco, iz rjavega sukna izdelano in z belo vrvjo prepasano, ter starega ko zemlja«. Skoraj bi se ga bil Vrban ustrašil, vendar prišlo mu je na mar: »Otepe me ne,« in dobil je toliko glasu, da je vprašal: »Kje so tisti gospod pater Flerjan, ki ...?« — »Patra Flerjana ni v našem kloštru, morda iščete očeta Felicijana?« vpraša Vrbana menih. »Saj ta bo pravi, nemara ta,« pravi Vrban in »čudni mož« ga pelje do nekih vrat, kjer potrka in ga noter pošlje.

Pater Felicijan je bil mož častitljivega lica, po mestu znan kot goreč v svojem stanu, dober, prijazen mož in eden izmed tistih možakov, ki so neustrahljivo branili katoliško resnico ob priliki, ko so bili neki drugoverniki dali neko knjižico natisniti v slovenskem jeziku z namenom, sebe in svoje verovanje ob ran jeva ti in naši deželni nasproti staviti. In ravno zato so bili menda poredni štacunarji našega nevedno neumnega Vrbana k njemu poslali. Kako se je torej mož moral čuditi, ko mu začne Smuk takole praviti:

»Jaz sem Vrban Smuk. Slišal sem doma od pota Tihleca, da v Ljubljani vpisujete v tisto vero vašo in da vsakemu daste nekaj denarja na roke. Jaz sem se doma z našim gospodom fajmoštrom — saj vem, da ga poznate, gospoda — nekaj spri zato, ker mu nisem še za zvonove vsega plačal. Prosim vas prav ponižno, pater Flerjan — ali Felc — Felcjan, dajte biti tako dobri in zapišite še mene, jaz se bom podkrižal, kamor boste pero zastavili (zdaj stisne Vrban figo v žep, da bi nič ne veljalo, kar bo rekel), jaz bom veroval, kakor me boste podučili.«

Lahko si mislite, kako se je mož ustrašil in zavzel, ko je Vrban svoj govor končal. Za prvega je mislil, da se je prišel ta človek iz njega norčevat, in namenjen je že bil odpeti tisti beli pas in ubogega nevednega Vrbana prekrotovičiti čez glavo in čez hrbet. Kmalu se je preveril, da Smukov stric res ne ve, kaj pravi, in jel ga je podučevati in mu pridigovati tako, da so se skesanemu Vrbanu solze udrle po širokem, rjavem licu in da je razodel očetu Felicijanu, iz katerega namena in na čigave besede je prišel v Ljubljano po denar. Mož mu je prigovarjal, naj se ženi na to, kar ima, naj ne išče denarja po risih, kjer ga ni, in take reči.

»No, vi že veste, vi že veste, jaz pa nisem vedel,« pravi Vrban; »saj svoje vere nisem mislil pustiti, le denar in pa Jerico bi bil rad imel; pa če ni božja volja, grem pa prazen domov.«

Po poti proti domu je Vrban še enkrat premislil patrove besede, še enkrat ga je jeza popadla in zaklel je: »Buzarada! V uho me naj piše ženitev, bogatija, babnice in Jera zraven! Bom pa sam živel, sam umrl, pa sam v nebesa šel.« In res je tako storil. Za črednika se je sosedom doma udinjal in še dandanašnji vaške krave pase samec, brez žene tak, kakršen je bil nekdaj.