Osem preteklo je dnij, odkar sva se bratski sestála,
Srečen ob tebi sem bil, srečen in glasno vesél.
Čil ti takrat si še bil in nove koval si načrte,
Bil po telesu krepak, bil si po duhu junak.
Danes mrtvaški že prt odeva brezkrvno ti lice;
Duh je razpel si perot, vzletel nad zvezde krilat. – – –
Osem preteklo je dnij, iz naše izbrisan si čete,
Nam pa utripa srce, solza nam lice kropi.
Padel nenadno si mož, kot padla bi lipa brsteča,
Padel čez noč si nakrat, stri te je smrtni vihar.
Toda ni v cvetju te stri; obložen z bogatim si sadom.
Srca ti vsaki utrip dihnil je bratu pomoč.
Živel za druge si več, kot zase si hotel živeti.
Redek ti bil si značaj, redek ljubezni bil kip.
Zibal je tebe Triglav, planin te bistrila je sapa,
Bléda nebeška ljubkost zblažila mehko srcé.
Váse te zvabil je svet, da njega spoznal si kovarstvo,
Vrnil si v hram se modric, bratom uteho delit.
Svetil ti bistri je um, krepčala kremena te volja,
V prsih pa mehko srce bilo za narod je tvoj.
Sodil ti nisi ostro, a sebe si strogo obsojal,
Bratu bil nisi nikdar krute osvete tirán.
Jezik nikoli ni tvoj objestno klevetál ob drugih,
Sebi si trebil pezdir, bruno pa brata zakril.
Vendar pa stal si junak, kot gorska kremena škrbina,
Kadar za pravdo na boj klical te sveti je glas.
Klonil ti nisi glavé, da molil bi zlate malike:
Trgal se nisi za čast, hotel si biti značaj.
Osem preteklo je dnij, ko gledal sem v jasno ti lice,
Jasno pač tebi lahkó: pekla ni slaba te vest!
Sredi napora pozval pred sé te Bog je mogočni:
Njega neznana je pot, mračen Njegov nam je sklep!
Brzo, nenadno pozvan pred stol si moral sodnikov,
Blagor, ki lahko odda, vsaki trenutek račun!
Osem preteklo je dnij, odkar sva se bratski sestala,
Srečen ob tebi sem bil, srečen in glasno vesel.
Danes za tabo solze kropijo mi žalostno lice,
V prsih topi se srce, ker mu po tebi je žal.
Koliko steče se dnij, da zopet se bova sestala?
Dušo mi tare nemir, strah mi zažiga obup:
Skala ti bil si vsekdár, jaz često valov sem igrača;
Prosi v nebesih za me, zate na zemlji bom jaz.
