Vrba
| Vrba. Obraz iz narave Anton Koder |
Objavljeno pod psevdonimom Liberius.
| |||||||||||||
Ko je Bog ta vesoljni svet stvaril, nam govori pravljica, naredil nij izmej toliko drevja toliko najlepše zelenjadi v raji edine — otožno sloneče vrbe, kajti vedel je uže tedaj, da bode nosila vse dni prokletstvo nad soboj, razrušeno črvivo truplo, k tlam ležeče šibko vejevje. In v resnici, ko je eden izmej dvanajsterih učencev, ded toliko denašnjih — Judežev, prodal hinavsko svojega gospoda, obesil se je na bližnje drevo, ki se je spremenilo potem v otožno, črvivo vrbo — znamenje prekletstva izdajalcem, vsem poznim rodovom.
Torej si žalostna, zapuščena, v samot sloneča, črviva in v zemljo upognena vrba, kakor pregnana iz druščine svojega rodu, zelenega cvetočega drevja. Tebi veljajo pesnikove besede:
„Vrba, kaj sloniš zelena,
bledih lic, solznih očij,
Sama v žalost vsa vtopljena,
Ko ves svet se veseli?“
In v resnici, kakor bi si bil svest ves drugi zemski rod tvojega prokletstva, tvojega gorje, ogiblje se te, urno hiti mimo tebe. V tvoje otožno viseče vejevje, samotna vrba, ne seda veseli tičji rod, v tvojem zatišji ne vali noben pevec mladega rodu, kakor boječ se, da ga izdaš, da ojasniš hudobnemu svetu njegovo skrivno sladko ljubezen, da zadušiš v svojem temnem duplu njegov mladi rod, navdihneš mesto z ljubeznijo do zelenega gozda svojega domovja, svojih tovarišev, s temnimi strupenimi mislimi izdajalatva, izneverjenja blažjim čutstvom, — vsaj si, o vrba, znamenje prokletstva, zapuščeno, zaničevano drevo!
Le črn krokar, odljudna vrana sede mimo leteč na tvoj vršiček, otožna vrba, zakroka kaka dva pota, kakor bi zasramovala tvojo slabost, tvojo nižino, ki se večno ziblje in trese pred najmanjšim pihljajem, pravo znamenje izgubljene moči življenja, ter odplava zopet v stran — tja v večno zeleno, tenko smreko.
In ko pride nova pomlad, ko zazori novo življenje v tihej dolini, in se preobleče drevje v belo cvetečo obleko, ko se razlega krog in krog nepopisljiva radost — stojiš vrba, zapuščena kot poprej. Vsaj ti ne cveteš, ne razsiplješ prijetnega duha v svojem obližji. Enako zdramljenju iz nemirnega spanja je tvoje prerojenje, kajti tvoje zelenje se izbudi kakor črez noč, ko še brije mrzel sever in trepeče in se giblje neprenehoma, boječ se menda svoje lastne sence — uže v zibeli.
In ko pripeka vroče poletno solnce, ko vse pojema v vročini in se stiska v zavetje hladne sence obračajoč zagoreli obraz tja na visoko nebo, na katerem se noče prikazati noben oblaček, oznanovalec pokrepčevalnega dežja, tudi tedaj samuješ, vsaj te je stvarjenje obdarilo z ozkimi, slabotnimi listi, ki ne vabijo prašnega potnika, utihnulega pevca v svoje naročje.
Tudi jesen te ne tolaži, ti ne izpolnuje tihega upa boljše osode, samotno otožna vrba!
Ko posiplje drugo drevje obilen sad na zemljo, ko vriska vesela vaška mladina pod njim, poseda siva starost tja v obližje in zre smehljajočega obraza v obilne dari, — si ti zapuščena — pozabljena kraj šumečega potoka.
Celo zimsko spanje, zaželjen počitek, ne deliš otožna vrba, v istej meri s svojimi vrstnicami, druzim drevjem. V jutru zelena, krepka, v večeru vela, prazna. Nekako bojazljivo strepeta tvoje listje v kratkih dneh na tla in zrumeni. Še nekaj trenotkov, še nekaj pihljajev, in videti nij druzega kot razpočeno, stisneno, upogneno tvoje deblo, otožna vrba, enako nočnemu strahu sredi tihe doline, zavitemu v raztrgan plašč, boječ se sebe, lastne sence. — To je znamenje prokletstva — izdajice.
Da, pred teboj se stiska, otožna zapuščena vrba, nočni potnik, boječe se ozira proti tebi, kajti tvoja sključena podoba, tvoje vele roke so mu strašilo, in v resnici:
„Es scheinen die alten Weiden so grau“,
poje mojster Göthe.
Za vse to pa, otožna vrba, za vse svoje gorje némaš pritožbe, némaš besedice maščevanja.
Da, vidi se ti, da si udana v svojo osodo, da si nasitena celo življenja, ki je brez cvetja za te, to se ti bere vedno in povsod.
Vendar tudi v tem si ločena, izjemek rastlinstva.
Če odlomiš duhtečej cvetki glavo, če jej izpuliš razvito cvetje, omaješ utrjene korenine, jame ti pešati, bledeti in vsahne potem. Da, celo visoka, večno zelena smreka, krasen mecesen, mogočen jeklen hrast ne strpi zadetih mu ran, temuč se strese, skrivaj trepeče mnogo časa zadetih mu ran, a vendar ozdraviti ne more. V enej spomladi se postara, izgubi prejšnjo moč in zelenje, in v drugej, tretjoj jeseni je gol, v četrtej pade z gromečim bobnenjem, kakor svest si svoje nekdanje moči, — na zemljo.
In ti samotna, otožna, zapuščena vrba, tvoja osoda je britkejši. Kakor večnega popotnika, tebe ne uniči toliko gorje, kakor bi morala večno živeti in se pokoriti za krivdo svoje matere, ne moreš umreti največjih bolečin.
Ko prilivajo in čistijo drugo drevje spomladi in jeseni, posekajo tebi prve mladike, prvo zelenje, najboljše moči. Celo iz tvojega trupla vzemó ti črno prst, tvoje srce, v katero vtakaš svoje skrivnostne, obilne solze, in se okoristijo z njim, — in ti molčiš, trpiš najhujše trpljenje zasramovanja, očitanja, da si prokleta, — a poginiti ne moreš. Zastonj je tvoja tožba in grozenje, vsaj je némaš, vsaj si večno nêma, tebi je govoril Heine:
„Ich möchte weinen, doch ich kann es nicht,
Ich möchte mich rüstig in die höhe heben,
Doch ich kann es nicht, am boden muss ich kleben,
Umkrächzt, umzischt von dem eklen wurmgezicht.“
In nasprotno, če pogledamo z natančnejšim očesom samotno vrbo, če sežemo tako rekoč s polno roko v življenje, vidimo, da jej je njena osoda, akoravno skromna, vendar ne brez zanimivosti — ako je združena harmonično z gospodarjem zemlje, s človekom. Človek, ta večna uganjka v svojem delu in mišljenju, nezadovoljen, nezanimiv sam v sebi v svojej družbi, ako se je preveč izneveril svojej prvotnej materi — obdajajočej ga naravi, je v soglasju z njo lepa podoba zemske sreče, ter jej daje óno življenje in živahnost, katero bi izgubila narava brez mislečega, uzvišenega bitja na njej — človeka. In tudi tebi, samotno rastoča, samotno žalujoča vrba, daje človeško bitje nekaj veselja in zanimivosti. Nehvaležen sebi in svojim, ostro sodeč obdajajoči ga krog in tolikokrat krivično, pozabi vendar človek, da si otožno, zavrženo drevo, in se veseli tvoje male lepote, kolikor mu je moč.
„Pojdem tja gori,
Kjer s’ potok začne,
Gori me kliče
En’ lepo dekle,“
je pel uže naš prvi pesnik in gori si ti samotno rastoča vrba, sloneča ob potoku.
Tamkaj čaka, ko zahaja svetlo solnco za daljne gore, ko jame požvižgavati tako polagoma, tako taleče črni kos ob robu bližnjega gozda svojo večerno pesen, ko smuče z na pol glasnim mehkim: „ci čri ci čri ci ci“, u rdeče prepasana tašica po grmovju, ljubi svoje ljube, ki mu je obljubila nocoj prvič govoriti nekaj besedi pri samotnej vrbi, kjer je ne vidi hudobni svet, kjer je ne pikajo opravljivi jeziki.
In tedaj strepečeš otožna vrba s svojimi rahlimi peresci nad glavama dveh srečnih — zaljubljenih. Čuješ nijne sladke besede, čuješ nijno prisego — ter še hujši zatrepečeš — vsaj kdo ve, morda ti je znano, ti stoletja sloniš sredi tihe doline — in vidiš toliko goljufanih src, prelomljenih priseg — vendar molčiš od jutra do večera, od mraka do dne. O, ko bi mogla govoriti ti!
Vrba na ravnini, sredi zelenih travnikov, kjer tako srebrno leskeče jutranja rosa, kjer cvetó najlepši cvetice, kjer brenči pridna čebela in pisan čmrl, kjer stanuje, kakor pravijo, rojenica v belej obleki, varovalka nedolžnih otrok, prijateljica prve ljubezni, sredi zelenih livad. Kako veselo je ondi v pomladnih dneh! Kako se raduje ondi brezskrbno mladina, trga cvetice, povija v vence, je obeša na pripogujočo se vrbo, na njeno zeleno vejevje, da jih ne straši Vila, ki stanuje v njej, da jih ne piči gad, če mu jemljó najlepši rože, da si ne zlomijo nôg, če preganjajo pisane metulje, da jih ne zadene strela, ako jih prehiti huda ura sredi širocih travnikov, pod samotno vrbo, kamer tako rado treska in udarja.
Vrba sredi ravnega polja, vrba na meji vsejane rumene pšenice, rdeče detelje, zlatega ječmena. Tja pod zeleno otožno vrbo se zateka truden ratar v pekočej opoldanskej vročini, tja polože na travo, položi dlan na čelo in meri visoko nebo, ki lehko blagoslovi ali uniči delo dolzih dnij, krvavih žuljev. Pod vrbo iščejo ob hudej uri preplašene, bežeče ženjice zavetja, vsaj ondi na suhem starikavem deblu visi znamenje božje, okinčano z vencem priprostih cvetlic, onó jih bode varovalo nesreče, pregnalo hudourne oblake.
Vrba na razpotju, kjer se križajo zelene steze, kjer se izve o svetih večerih za bogate zaklade, kjer stoji na pol razrušena kapelica iz davnih, davnih časov. Ondi si odpočije v sili prašen popotnik, ondi razpostre vaški berač svoje lene ude na vse štiri svetovne strani in prešteva obile in pičle darove vročega popoludneva, in misli in preudarja, po katerej stezi bi bilo bolje odriniti zopet s trebuhom za kruhom, vsaj doma je povsod, nobena pot ga ne zapelje. Tamkaj pri razrušenej kapelici poleg otožne vrbe se zberó tudi v nedeljah popoludne vaške deklice z rdečimi, smejočimi se obrazi, lepo belimi zastori in prinesó mnogo cvetja, kar ga raste na daleč okrog. Ondi pod vrbo spletajo potem nov venec križanemu zveličarju v znamenju, povijajo ga s tenkimi mladikami samotne vrbe in pojó lepe, daleč odmevajoče, v srce segajoče pobožne pesni.
Vrba tam za tihim lesenim hramom v zatišji, vrba na obrobju hišnega vrta.
Ondi se začenja prvo življenje nježne deklice, nježnega dečka — vaške mladine. Ko odleze prvi sneg, ko zazaré prve trobentice na holmu, zbira se ondi vesela druhal. Vsaj otožna vrba jame skoraj najprva muževiti priklanjajoče se mladike. In iz njih se izvijajo vesele, lepo doneče piščalke, rumeni jerbasčki, lahne kočijce, zapeljive tičnice radostnemu ščinkovcu, ki sedi tako ponosno na vršičku najvišjega drevesa in se nekako zaničljivo ozira na svet pod seboj, saj on je srečnejši od njega, saj praznuje radostno ženitnino s svojo izvoljeno poleg sebe. Tja v duplo zastarele vrbe, v njeno črno zemljo vsaja sramežljiva ljubica skrivnostno prvi rožmarinček, katerega je dobila sinoči na malej linici od svojega ljubega. Vsaj če se prime, če ostane zelen, srečna, zelena je nijna ljubezen, in če izvene, če se posuši, izgubljena je tudi ona, kajti ljubiti ne more — nobenega več tako, kakor ravno njega — o nobenega! „Nobenega,“ beseda največkrat prelomljena, največkrat brez misli izgovorjena.