Vratar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vratar
Zofka Kveder
Izdano: Slovenski narod 6. november 1903 (34/257)
Viri: dLib 257
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na dvorišču je stalo nekaj žensk.Vratarjeva žena je pripovedovala, da je njen mož danes v noči bljuval kri.

»Že zopet! « so se čudile ženske.

»Da, Bogu bodi potoženo,« je dejala vratarica in si obrisala z predpasnikom obraz. »Strašanska vročina!« je vzdihnila.

»V resnici, grozna,« so pritrjevale ženske in se razšle. Bilo je v prvih urah popoldanskih in človek je bil len in zaspan.

V vratarjevem stanovanju je bilo hladno in temno. Dišalo je po zdravilih. Pri odprtem oknu je sedel bolnik in kašljal.

»Zakaj si jim pravila?« je vprašala svojo ženo, ko je vstopila v sobo.

»Kaj pa?« je vprašala nazaj.

»Da sem ..., da sem ..., da sem slab in da sem bljuval kri!?«  Njegov glas se je tresel, kakor blede, suhe roke, ki so mu ležale na kolenih.

»I no, saj je res ! Zakaj bi lagala in skrivala!? Ti si pa res čuden!« je dejala in se zasmejala — skoro malo preglasno.

Tiho je bilo potem, samo bolniku je zdrknila solza po licu niz dol v rumeno, redko brado.

Kaj so morali res vsi vedeti, da je bolan na smrt, kaj so morali biti vsi poučeni, kako umira, da računajo ta strašen in ostuden račun: kako dolgo še zdrži, kdaj ugasne?!

Skoro sovražno je pogledal ženo, potem se je mračen, brezupen, zatopljen v črne, moreče svoje misli, obrnil zopet proti pustemu, praznemu dvorišču.