Vrata na nebu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijateljstvo Vrata na nebu
Blaž Lukan
Križev pot
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


VRATA NA NEBU

TEŽKO se odpirajo vrata na nebu. Ne morem več
najti poti na zahod in vzhod. Od doma, ki je
bil včasih povsod, sem pregnan brez vrnitve.
Zakaj si zdaj ne morem zapeti pesmi o bogu?
Koliko časa bom še ujet v to temo brez lastne
sence?

V PLAMENIH gori moje upanje. Vse žrtve, ki jih
darujem v spominih, so jalove. Ne znam še
prositi, ne znam več jokati. Svoje sence sem
se navadil kakor postelje. Vse je ustavljeno.
Še bolj hoteti, še bolj bežati? Zapreti oči in
spregledati, ko me pokličejo angeli?

NOBENA noč mi ni tuja. Moja sveta pot ima tisoč
meglenih postaj. Ker sem se odvadil gledati v
sonce, me lahko oslepi iskra. Moje poti ni
na zemlji, med oblaki je včasih se spuščam
na tla kakor jutranja rosa in nočem nikamor.

IMAJO veter, ogenj, rosa telo, ki je kakor morje?
Imamo najbližji deželo, od koder prihajajo samo
njihove sanje? Ni svetloba to, kar mi mežika z
roba noči? Ponoči potujem tja, kjer sta sestri
luč in tema, zaljubljenca senca in telo, čudež
megla in nebo. A brez sanj in brez upanja.

TEŽKO me je poslušati. Rad bi bile brata, očeta,
velikega sina. Obrnil bom list, ali si na hrbet
vžgal lastni začetnici, tako se bom morda kdaj le
začel. Nazaj živijo samo bogovi in norci. Zapomnil
si bom eno samo molitev, v njej mojo zgodbo šepeta
moja senca, jaz počasi izginjam. In vrata na nebu
se bodo morda odprla v prvi stih te izpovedi.