Vrata na nebu

Vrata na nebu
Blaž Lukan

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

VRATA NA NEBU

TEŽKO se odpirajo vrata na nebu. Ne morem več
najti poti na zahod in vzhod. Od doma, ki je
bil včasih povsod, sem pregnan brez vrnitve.
Zakaj si zdaj ne morem zapeti pesmi o bogu?
Koliko časa bom še ujet v to temo brez lastne
sence?

V PLAMENIH gori moje upanje. Vse žrtve, ki jih
darujem v spominih, so jalove. Ne znam še
prositi, ne znam več jokati. Svoje sence sem
se navadil kakor postelje. Vse je ustavljeno.
Še bolj hoteti, še bolj bežati? Zapreti oči in
spregledati, ko me pokličejo angeli?

NOBENA noč mi ni tuja. Moja sveta pot ima tisoč
meglenih postaj. Ker sem se odvadil gledati v
sonce, me lahko oslepi iskra. Moje poti ni
na zemlji, med oblaki je včasih se spuščam
na tla kakor jutranja rosa in nočem nikamor.

IMAJO veter, ogenj, rosa telo, ki je kakor morje?
Imamo najbližji deželo, od koder prihajajo samo
njihove sanje? Ni svetloba to, kar mi mežika z
roba noči? Ponoči potujem tja, kjer sta sestri
luč in tema, zaljubljenca senca in telo, čudež
megla in nebo. A brez sanj in brez upanja.

TEŽKO me je poslušati. Rad bi bile brata, očeta,
velikega sina. Obrnil bom list, ali si na hrbet
vžgal lastni začetnici, tako se bom morda kdaj le
začel. Nazaj živijo samo bogovi in norci. Zapomnil
si bom eno samo molitev, v njej mojo zgodbo šepeta
moja senca, jaz počasi izginjam. In vrata na nebu
se bodo morda odprla v prvi stih te izpovedi.