Vrata izdajalcev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrata izdajalcev. Roman
Edgar Wallace
Izdano: Amerikanski Slovenec 40/32 (1931), 40/49 (1931)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Niti za hip ni izgubil Ollorbyjevo izpred oči. Sledil ji je na postajo podzemne železnice in skupaj sta izstopila v Tottenham Court Roadu.

Debeluhasta ženščina in njen privesek sta krenila na Charlotte Street in tu je stopila Ollorbyjeva v mračno hišo. Fant se je ustavil, čakal je nekaj časa naslonjen na železno ograjo, ozrl se je skrbno na vse strani, potem je pa potegnil iz žepa velik ključ in ga začel obračati po rokah, kakor da hoče spraviti iz votlega konca prah in smeti.

Ne da bi potrkal, je odprl vrata srednje velike sobe.

Ollorbyjeva se ni dosti zmenila zanj.

Fant je sedel na kanape in čakal.

— Kaj je novega, Hektore? — je vprašala.

— Nekdo ti je sledil do postaje podzemne železnice v Tottenham Court Road, naprej pa ni šel, — je odgovoril Hektor hripavo.

— Kakšen je pa bil? — je vprašala Ollorbyjeva, mati tega dolgonogega fantiča.

— Podoben je bil tujcu, — je odgovoril fant in si mel prezebli nos. — Čakal je pred hišo, iz katere si prišla. Šel sem za njim in zato vem, da ti je sledil. Komaj sem se premagoval, da nisem počil v smeh. Ves čas sem mu bil za petami, pa me ni videl.

Ollorbyjeva se je zasmejala.

— Prepričana sem, da te je opazil. Saj si podoben morskemu svetilniku z rdečo lučjo. Vendar te pa potrebujem, kajti brez tebe bi ne vedela, da me nekdo zasleduje.

— Meni se zdi, da nimaš od mene nobene koristi, — je dejal otožno. — Če bi si dal pobarvati lase ...

— Bi bil grozen, — je dejala Ollorbyjeva in ga potrepljala po rami. — Ne beli si glave, prepričana sem, da boš še slaven detektiv. Davi sem govorila o tebi z ravnateljem. K policiji te sicer ne vzamejo, ker si kratkoviden, pač pa ti preskrbe takoj službo, da bodo pisale o tebi vse novine. Verjemi mi.

Hektor Ollorby bi bil rad postal isto, kar je bil njegov oče. Pokojni Ollorby je bil policijski komisar. Bil je zelo priljubljen in zato je med vojno lahko spravil svojo ženo v policijsko službo.

Ollorbyjeva je poklicala številko državne zakladnice in pokimala svojemu sinu, češ, da ga ne rabi več. Po telefonu je govorila celih deset minut. Hektor je pa stal zunaj na straži. Potem je prišla iz sobe, ustavila se je na hodniku in naročila služkinji vse potrebno, končno je pa odšla v svojo sobo in legla. Prejšnjo noč je bila dolgo na nogah in vse je kazalo, da tudi nocoj ne bo zatisnila očesa.

Mračilo se je že, ko je vstala. Preoblekla se je v slabšo obleko. Podobna je bila zelo siromašni ženski. Njena obleka je bila sicer stara, toda snažna.

Čakala je do poznega večera in ura je bila že deset, ko je prispela s platneno bisago v roki do East Enda. Ustavila se je pred hišo št. 27 in potrkala.

Odprla ji je malomarno oblečena ženska, smrdeča, po postanem pivu. Radovedno jo je pogledala in zagodrnjala:

— Glej no, kaj ste že zopet tu? Saj sem vam odpovedala stanovanje.

— Ne razumem, zakaj ste mi ga odpovedali, saj sem vam plačevala najemnino v naprej, — je odgovorila Ollorbyjeva mirno.

Gospodinja je nekaj zamrmrala, odvedla je Ollorbyjevo po preperelih stopnicah in srdito odprla vrata sobice, katere edino pohištvo je bil umazan umivalnik, postelja in stol.

— Navadno ne sprejemam žensk na stanovanje. Vi ste edina izjema, ker vas ves dan ni doma.

Gospodinja — pisala se je Hagittyjeva — je spravila v svojo hišico sedem najemnikov. Zdaj se je odmajala k vratom, prekrižala je umazane roke na umazanem predpasniku in povedala, da ima mnogo dela, ker so se trije njeni stalni najemniki vrnili iz Londona.

— Za vse na svetu bi jih ne hotela spraviti v slabo voljo. Devet ali deset mesecev v letu so na potovanju, najemnino pa plačujejo vestno in redno. Mornarji so — kapitan in njegova sinova. Kapitan bi bil najboljši človek na svetu, če bi malo manj pil. Ti privilegirani najemniki so imeli dve šobi in kapitan si je izbral najlepšo sobo v hiši z razgledom na ulico.

— Kaj sem vam že hotela reči, gospa kako se imenujete?

— Brownova, — je odgovorila detektivka.

— Rada bi vam ustregla, toda za vse na svetu bi ne hotela ujeziti kapitana.

Ko je gospodinja odšla, je sedla Ollorbyjeva na posteljo in začela citati knjigo. Svetila si je z električno svetilko, katero je bila prinesla v torbi. Kmalu je začula na stopnicah težke kapitanove korake in odmev nerazumljivo pete popevke. Okovani kapitanovi čevlji so zaropotali po hodniku in končno je zaloputnil za seboj vrata tako, da se je vsa hiša stresla.

Ollorbyjeva je čakala, da prideta Še kapitanova sinova, pa ju ni pričakala. Nasprotno, kmalu, je zaslišala, kako kapitan odpira vrata in znova odhaja. Počakala je, da je odšel iz hiše, potem je pa odložila knjigo, odprla previdno vrata in prisluhnila. V hiši je bilo vse tiho.


Kako to mislite? — je vprašal Colley. Prižgal si je cigaro in se zleknil v najudobnejši naslanjač.

— Nisem vedel, da imava skupnega prijatelja. Kdo pa je ta nesrečnik? — je vprašal Trayne in namršil goste obrvi.

— Kaj če bi ga nazvala gentleman iz Indije.

— Riki? Kaj ste ga učili igrati piquet?

V tem vprašanju je bilo zlobno namigavanjo na partijo piqueta, ki je bila kriva, da družba ni marala Colleya Warringtona. Colley se je zasmejal. Užaljen sploh ni bil.

— Torej ga poznate? Povedal mi je, da delate zanj. Morda bi vam mogel pomagati.

Trayne je vzel cigaro iz pepelnika in si jo znova prižgal.

— Da vam povem po pravici, Colley, vaši obiski so ga že utrudili in prosil me je poiskati ljudi, ki bi vas odstranili. Toda kidanje gnoja ni bilo nikoli moja zabava.

Celo te besede Colleya niso spravile iz ravnovesja.

— Često sem že razmišljal, zakaj midva nisva najboljša prijatelja, — je dejal leno.

Tiger Trayne se je zasmejal.

— Nikar ne razmišljajte več o tem, — jaz vas nimam rad, vi mi pa ne zaupate, — je priznal Trayne brez ovinkov. — To so zadostni razlogi, mar ne?

— Občudujem vašo iskrenost, — je dejal Colley smeje. — Kaj pa imate proti meni?

Trayne ni odlašal z odgovorom. — Izgovoril je samo eno besedo m sicer skrajno žaljivo. To pot je pa zadel v živo, kajti na bledem obrazu Colleva Warringtona sta se pojavili dve rdeči lisi.

— Ta izraz mi ne ugaja, — je zamrmral.

— Saj sem takoj mislil. Če bi nazval tako največjega lopova, bi me ustrelil in prav bi imel. Ne poznam pa prikladnejšega izraza za moža, ki izkorišča ženske tako brezvestno, kakor vi, Warrington. Zdaj mi pa dovolite napisati pismo do konca.

Colley Warrington je kar pihal od jeze, ko je odhajal iz Mousetrap Guba. Ni bilo prvič, da ga je Tiger Trayne zadel v živo. Njegova bistra misel je željno iskala, kako bi ranila tega nesramnega in ošabnega zločinca, toda hrepenenje po osveti je zadržal strah pred tajno organizacijo, katero je spretno vodil Trayne.

Lahko bi si pa bil prihranil trud, združen s hrepenenjem po osveti. Ni mu bilo namreč sojeno srečati se še kdaj v življenju s Tigrom Traynom.

XVI.[uredi]

Bilo je štiriindvajsetega. Nad Towerom je napočil dan. Lahna, bela megla se je dvigala nad vodo. Nebo je bilo oblačno. Proti poldnevu se je pohleven dež iz premenil v hud naliv in lilo je do večera.

Ob deževnem vremenu je Tower popolnoma zapuščen, vežhalšča so prazna in posetnikov je malo. Straže stoje lepo v stražnicah, a vodniki v dolgih suknjičih se stiskajo med vrati in pod prizidki, da jih ne doseže dež.

Lilo je kakor iz škafa, ko je odvedel Dick Hallo well svoj oddelek s trga in ga postavil pred rdečo stražnico.

Predno se je straža razšla, je Dick malo pokramljal z Bobbiejem.

— Veselilo bi mie, če bi prišel še danes k Hope in ji pojasnil, zakaj sem odpovedal obed, katerega sem hotel prirediti, — je dejal Dick.

— Lady Cynthie je huda nate. Upam, da to še veš.

— Pričakoval sem, da se bo jezila, na živce mi pa njena jeza ne gre. Vrag vedi, zakaj se je tako razjezila. Ali ti je sploh povedala, da je jezna?

Bobbie je odkimal z glavo.

— To je povedala Davenportu. Cynthie trdi, da je samo zato odpovedala sestanek, da spozna ono ničvredno deklino—to so njene lastne besede — in da si jo pustil na cedilu.

Dick se je nasmehnil.

— Gotovo se ni izrazila

Lady Cynthie ni bila baš najboljše volje in njen mož bi bil gotovo zbežal z doma, če bi bil našel vsaj neznatno pretvezo. Toda nesreča je hotela, da ga je držala služba v Toweru in tako je moral potrpežljivo sedeti doma.

— Dušica, prepričan sem, da je bilo to zelo neprevidno, — je mrmral že tretjič ali četrtič. — Dick je zelo občutljiv, če gre za njegovo izvoljenko.

— Občutljiv? — je vzkliknila Lady Cynthie. — Predrzen je in vse kaže, da je začel slabo vplivati tudi na prismojenega. in zatelebanega Longfellowa. Najprej me je povabil na obed, poslal mi je pisemce in potrdil vabilo, potem je pa v zadnjem hipu obed odpovedal, ker gospodična menda ni hotela priti.

— Katera gospodična? — je vprašal polkovnik, ki je misli na nekaj drugega.

— Nikoli ne poslušaš, kaj ti pravim, — je zagodrnjala Lady Cynthie. — John, s teboj je res križ. Dick Hallowell bi moral klečati pred teboj in biti pripravljen storiti vse, kar bi mu zapovedal. Saj bi bil moral izstopiti iz polka že takrat, ko je bil njegov brat aretiran.