Poleg hrama stoji lipa.
Dela senco, lepša dvor,
A na lipi sedi vrana.
Poje pesem žalostno. V
rano čuje mlada hčerka,
V strahu reče : oče moj !
Spet nekaka bo nesreča
Skoro prišla nad naš dom.
Celi dan že vrana kroka.
To pomeni hudo zlo.
„Dete, to je prazna vraža.
Če nas čuva večni bog.
Pesem vranina storila
Naši hiši nič ne bo".
Solnčna luč seje zakrila
In nastala temna noč.
Ljubi pa pod oknom ztiha
Kliče svojo deklico:
„Vstani, vstani ljuba moja.
Daj mi hitro, daj roko.
Daj, da še se poljubiva
Morda zadnjokrat nocoj,
V boj me kliče domovina,
Skoro te zapustil bom.
Glej ! že jutri iti moram.
Če spet pridem — vedi bog!"
Ljubica je hitro vstala.
Dala ljubemu roko.
In solziti se začela S
trašno, tožno, žalostno.
Tiho rekla: grozna ptica!
Ni znal oča — stari mož,
Da storila pesem tvoja
Hudo nam nesrečo bo.
Ljubega ovije slava.
Njemu čast pripravi boj.
Ljuba se je preselila ...
Djali so je v hladni grob.
Oča misli v gorkih solzah:
Vrana pela ni zastonj.
