Vrana (Božidar Flegerič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrana
Božidar Flegerič
Izdano: Zora 6/1 (1872), 1
Viri: št. 6 dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

<poem> Poleg hrama stoji lipa. Dela senco, lepša dvor, A na lipi sedi vrana. Poje pesem žalostno. V rano čuje mlada hčerka, V strahu reče : oče moj ! Spet nekaka bo nesreča Skoro prišla nad naš dom. Celi dan že vrana kroka. To pomeni hudo zlo. „Dete, to je prazna vraža. Če nas čuva večni bog. Pesem vranina storila Naši hiši nič ne bo". Solnčna luč seje zakrila In nastala temna noč. Ljubi pa pod oknom ztiha Kliče svojo deklico: „Vstani, vstani ljuba moja. Daj mi hitro, daj roko. Daj, da še se poljubiva Morda zadnjokrat nocoj, V boj me kliče domovina, Skoro te zapustil bom. Glej ! že jutri iti moram. Če spet pridem — vedi bog!" Ljubica je hitro vstala. Dala ljubemu roko. In solziti se začela S trašno, tožno, žalostno. Tiho rekla: grozna ptica! Ni znal oča — stari mož, Da storila pesem tvoja Hudo nam nesrečo bo. Ljubega ovije slava. Njemu čast pripravi boj. Ljuba se je preselila . . . Djali so je v hladni grob. Oča misli v gorkih solzah: Vrana pela ni zastonj.