Vrag v sodu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrag v sodu
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: COBISS 174451
Viri: COBISS 174451
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VRAG V SODU


V starih časih je na Kučarju živel graščak, ki je bil bogatec, da urn v vsej Beli Krajini ni bilo enakega. Vsega je imel na pretek: loze, zemlje in živine. Toliko je imel gozdov, da bi jih ne bil iztrebil, če bi vsi njegovi tlačani sekali drevesa leto in dan; toliko je imel zemlje, da bi je ne bil pregledal, če bi od zore do mraka hodil po njej; toliko je imel živine, da konj, govedi in ovac ne bi preštel v debeli uri … Še več ko lesa, njiv in ovac pa je imel vinik. Vsa kučarska gora je bila zasajena s trtjem. Graščakove vinike so rodile velikanske grozde, jagode na grozdih pa so bile debele ko orehi. In grajski hlapci so vsako jesen nacedili graščaku toliko vina, da so napolnili vse sode v grajski zidanici. Kučarsko vino je bilo sladko ko med; takšnega ni takrat rodilo nobeno drugo trtje v Beli Krajini.

Zvedel je za izvratno vino kučarskega graščaka sam vrag. Hotel je omočiti jezik v graščakovem vinu. Spodvihal si je torej rep, vzel popotno palico v kosmate roke in odšel na daljno pot. Tri dni in tri noči je šepal iz pekla do Kučarja. Ko je prišantal na grajski dvor, je srečal oskrbnika, ki je s prazno majoliko v roki hitel v zidanico po vino za gospoda. Vrag se je potulil, da ga oskrbnik ni videl. Ko je le-ta natakal vino v majoliko, se je zlodej skozi priprta vrata vtihotapil v klet in se skril v kot za sod. Ko je oskrbnik natočil vino, je odšel s polno majoliko in zaklenil vrata za seboj.

Tako je žejni in utrujeni vrag zašel v grajsko klet. V zidanici je bilo temno kakor v rogu. Še vrag, ki je bil navajen na peklemsko temo, je moral malce počakati, da se je razgledal po temini. Ali ko so se mu zelene oči privadile teme, je pričel šantati od soda do soda in potrkavati s členki po njih. Zadovoljno se je režal — vsi sodi v zidanici so bili polni ko jajce. Vrag je cmakal z jezikom in se veselil gostije, na katero se je sam povabil.

»E, he, he, najprej bom pokusil vino iz vseh sodov,« je brundal. »Tisto vince, ki bo najslajše bom potlej pil do mile volje.« In res: kakor je misil, tako je storil! V kotu zidanice je stala polica, na polici pisane majolike. Vrag je pograbil največjo, potelj pa je iz vsakega soda natočil vanjo vino. Pokušal je pijačo, pokušal in pil, ali močno vino s Kučarja je vraga prevarilo. Še preden je pokusil vino iz vseh sodov, je že pijan obležal v kotu.

Pijani vrag je zaspal. Smrčanje mu je hroplo iz kosmatih prsi; drnuhanje so slišali grajski hlapci in dekle, ki so sredi dvora ružili debelačo. Pohiteli so h graščaku in vsi v en glas zavpili:

»Ojoj, gospod, v grajski zidanici smrči tat. Napil se je vina, zdaj spi in drnuha, da odmeva iz kleti.«

Grasfiak je odšel s hlapci in deklami pred grajsko klet. Še prej pa so prav vsi pograbili cepce, kose in vile, da bi tatu v zidanici pobili na tla.

Žvenket kos in vil pa je vraga prebudil iz sna. Slišal je, da se pred vrati zbirajo ljudje. Uganil je, da mu gre za kozo. Rad bi bil ušel, toda nikamor ni mogel. Skozi zaklenjena vrata ni mogel, skozi gosto zamreženo okno pa tudi ne. Zato je potegnil iz največjega soda čep, se napravil majčkenega in skozi veho zlezel v sod . . .

Ko je kučarski graščak odklenil vrata in stopil s hlapci v klet, tatu ni bilo nikjer. Le iz velikega soda v kotu je prihajalo nekakšno klokotanje: v sodu je vrag hitel požirati vino, da bi ne utonil v njem. —

Pogumni graščak je stopil k sodu in skozi odprto veho pogledal vanj. Imel je kaj videti! Na dnu praznega soda je čepel vrag, se bojazljivo oziral kvišku in opletal z dolgim repom kakor pobesneli bik. V očeh mu je gorel zelenkast ogenj. Ko je nazadnje graščak še poduhal v prazen sod, bi bil kmalu padel vznak: v njem je smrdelo po žveplu in zažgani smoli.

»Haha!« se je zasmejal graščak. »V sodu je skrit tat, ki je sam vrag! Nikoli več ne bo prišel v mojo zidanico vino pit!«

To je dejal, pograbil čep in z njim zamašil veho.

Zdaj je bil vrag v sodu ujet! Na graščakov ukaz so grajski hlapci zavalili sod z vragom iz zidanice ter ga izpred gradu zakotalili po bregu nizdol. Sod se je zavalil v Kolpo in splaval po vodi.

Tisti dan je ribič z Otoka, male vasice pod Kučarjem, lovil v Kolpi ribe. Po vodi je priplaval sod in se ujel v ribičevo mrežo. Ribič pa ne bodi len, je potegnil mrežo na suho, z njo vred pa tudi sod, v katerem je bil vrag. Že je hotel odpreti veho, da bi pogledal, kaj je v težkem sodu, ko se je iz zaprtega soda proseče oglasil vrag:

»Kdor že si, reši me! V sodu je tema, da nikoli takšne! Kučarski graščak me je zabil v sod in vrgel v Kolpo. Izpusti me iz soda, v zahvalo te bom nagradil z vsem, kar koli si bos poželel!«

»I, kdo pa si ti, ki govoris v sodu?« je otoški ribič zategnil z vprašujočim glasom.

Vrag se m hotel izdati, zato je odgovoril:

»Nikar ne izprašuj, kdo sem in odkod sem. Mogočen sem! Če me izpustiš iz soda, ti bom pričaral bogastvo, kakršnega ni v Beli Krajini.«

Ribič je bil skromen mož. Po velikem bogastvu se mu ni kolcalo, le mrežo, ki bi bila vedno polna rib, kadar koli bi jo vrgel v Kolpo, si je zaželel. »Daj mi ribiško mrežo, ki bo vedno polna rib, kadar jo bom vrgel v vodo,« je rekel:

»Ozri se, za teboj leži!« je zakričal vrag. »Zdaj me pa brž izpusti, sicer se bom v sodu zadušil!«

Ribič se je ozrl. Res, na tleh poleg soda je bila lepa, nova mreža, kakršne še ni bil videl svoj živ dan. Za poskušnjo jo je vrgel v Kolpo. In zgodilo se je čudo: komaj se je bila čudežna ribiška mreža omočila v vodi, že je bila polna rib. Ves srečen je otoški ribič pohitel nazaj k sodu, da bi odprl veho in iz soda izpustil ujetnika, ki mu je pričaral čudezno ribiško mrežo. Komaj pa je bil izpulil iz vehe čep, že je zagledal kosmato roko z dolgimi, črnimi nohti, ki jo je bil neznanec potisnil skozi veho.

»Hu, vražja vragolija!« je od strahu zakričal ribič in udaril s čepom po kosmati roki, da se je spet skrila v sod. Potlej je brž zabil čep nazaj v veho in zbežal proti domu.

Doma je povedal ženi, da je po Kolpi priplaval sod, v katerem je zabit sam vrag. Dejal je še, da je sod potegnil na suho. Ni pa pozabil povedati radovedni ženščuri o čudežni ribiški mreži, ki je ostala na bregu, ko je sam ves prestrašen zbežal.

Ampak žena otoškega ribiča je bila zgnetena iz drugačnega testa kakor njen strahopezdljivi mož. Ko je zvedela, da zna vrag čarati in da obljublja bogato nagrado tistemu, ki bi ga rešil iz soda, je pohitela h Kolpi in zakričala:

»Hej, vrag! Izpustim te iz soda, če mi izpolniš tri želje. Mojemu možu si rekel, da znas čarati. Zdaj čaraj, potlej te bom izpustila iz teme.«

»Vse bom storil, kar želiš!« je zajavskal vrag v sodu. »Povej mi, kakšna je tvoja prva želja in izpolnil ti jo bom.«

Ženska, ki bi se rada takoj prepričala, če zna vrag res čarati, je zapovedala:

»Pričaraj, da se bo hrastov sod, v katerem si zabit, sprememl v zlati sod!«

Komaj je ženska spregovorila, že se je zgodilo: hrastovsod se je spremenil v suho zlato, da je ženski kar vid jemalo.

»Kakšna je tvoja druga želja?« je vprašal vrag.

Lakomnici ni bilo dovolj, da je imela že zlati sod in čudezno ribiško mrežo. Prevzel jo je napuh in zaželela si je postati grajska gospa. Uprla je pretkan pogled na vrh Kučarja, koder se je belotil grad, in zapovedala:

»Hej, vrag! Pričaraj, da bo grad na Kučarju moj in jaz kučarska gospa.« Komaj je ženska spregovorila, že se je zgodilo: vrag v sodu je pričel žužnjati nekakšne kozje molitvice, nazadnje pa je za-godrnjal:

»Grad na Kučarju je tvoj in ti si graščakinja. Pojdi v grad, na vrhu Kučarja te že čaka pokorna služinčad!«

Prevzetnici pa še ni bilo dovolj! Zdajci se je napurila, kakor da se že v sami svili in baržunu sprehaja po grajskih sobanah. Rada bi odšla takoj na vrh Kučarja, toda ni se ji ljubilo hoditi. Zato je zapovedala vragu v sodu, naj ji izpolni še tretjo željo.

»Zdaj mi pričaraj še konja jáhanca, da ga pojezdim v svoj grad na vrh Kučarja!«

Komaj je lakomnica spregovorila, že se je zgodilo: poleg nje je zrastel iz tal prekrasen črn konj, ki je hrzal in z nemirnimi nogami kopal v tla.

Vrag je zaprosil z milim glasom: »Zdaj sem ti izpolnil vse tri želje, izpusti me iz soda, kakor si mi obljubila!«

Ženska je pograbila čep in ga izpulila iz vehe …

Oj, da bi tega nikoli ne storila!

Kajti vrag bi ne bil ves vragoljast, če bi se še tisti čas ne maščeval za ujetništvo v sodu. Zaklel je, da se je zabliskalo za Kučarjem, pograbil zlati sod in ga treščil v kučarski grad, da se je le-ta sesul v razvaline, pobral z zemlje čudežno ribiško mrežo, ujel vanjo žensko, si jo oprtil na smrdljivo grbo, skočil z ženščino v mreži na jahanca in odpeketal v pekel. Podil je konja in dirjal s takšno vražjo naglico, da je bobnelo po vsej Beli Krajini.

Tako se je vrag maščeval, tako so se želje lakomne in napihnjene žene otoškega ribiča razblinile v nič! Grad na Kučarju je izginil, le kamenje grajskih zidin je še danes raztreseno med vinikami trtja kučarskega. - - -

Zvedeli so Belokrajinci, da je vrgel vrag zlati sod na vrh Kučarja, pa so pričeli kopati po gori, da bi našli zaklad. Še dandanes se primeri, da se ta ali oni sanjač napoti na Kučar, kjer koplje in koplje, misleč, da bo našel zlati sod. Toda doslej se to še nikomur ni posrečilo.

Tudi čudezne ribiške mreže ni! In vsi ribiči ob Kolpi lovijo ribe v mreže, ki jih sami spletó. Nikdar pa ni ribji lov v Kolpi tako bogat, kakor je bil takrat, ko je otoški ribič vrgel v vodo čudežno vražjo mrežo.

Kdor ne verjame, da je res tako, naj gre na Otok, tja pod goro kučarsko in vpraša Belokrajince, kam so zapravili čudezno mrežo. Dobil jih bo po grbi in še ga bodo Otočani napodili v dir, da jo bo iz Bele Krajine pobiral kakor sam — hudir!