Vrag v Bilpi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrag v Bilpi
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VRAG V BILPI


Bilpa je vas ob Kolpi. Nad vasjo je pečina, pod pečino pa v skali vražja stopinja. Belokrajinci pripovedujejo, da je bival nekoč v Bilpi krojaček Matej, ki je imel polno kajžo lačne dece. Kadar je lakota najhuje pritisnila, je šivavec, objet od vsega hudega, zaklel:

»Vrag vzemi lakoto in deco!«

Komaj je to izrekel, že je izpod pečine prikopitljal v bajto sam vrag.

»Zval si me, evo me!« je zarezgetal in mežikal z zelenimi očmi v začudenega krojačka.

»Kdo si? Vrag te dal. ..« je krojač zdaj v bojazni zajcljal. »Če si božji — pomagaj! Če pa si vražji — od tod se odhlemaj! Letina je bila neveljava, moja deca je gladna, nikogar pa ni, ki bi mi brageše ali robačo prinesel v delo. Zlahka bi mu oboje ukrojil, za prgišče brašna bi obleko mu sešil!«

»Hm,« je zagodrnjal vrag. »Zares ti gre trda. Vem, gladu ne moreš nagnati iz bajte ne zlepa ne zgrda. Ampak če meni sešiješ brageše in robačo, ti bom prinesel toliko moke, da je bo dovolj za vse otroke.«

»Nič lažjega ko to,« je dejal šivavec.

»Ne vem, če bo res tako,« se je namuznil vrag. »Obleko močno mi sešij, da jo bom nosil vse dotlej, dokler bos ti živel v bajti tej.« 

»Nič lažjega ko to,« je ponovil šivavec. »Ko bo Kolpa prvič narasla, pridi po obljubljeno.«

Še tisto noč se je vlila ploha in Kolpa je preplavila bregove. Sredi noči je vrag prišepal v krojačkovo bajto. Na grbi je imel veliko vrečo moke. Postavil jo je sredi izbe na tla in zastokal:

»Tukaj imaš brašno. Za sedem let ga bo tebi in tvoji deci dovolj!«

Potem je pričel siliti v šivavca, naj mu da brageše in robačo. Matej pa, ne bodi len, odpre mentrgo, odveže vrečo in vsiplje moko vanjo. S prazno vrečo v roki se postavi pred vraga in reče:

»Ohej, blago je vražje močno! Kar iz le-te vreče ti bom brageše in robačo sešil. Najprej seveda hlače. Le stopi v bisago, da ti ukrojim dopetače. Umerim višino, urežem korak, pa bodo iz vreče brageše, da se boš v njih postavil ko sam vrag!«

Vrag je bil budalo, pa je skočil v vrečo. Krojaček pa, ki ni bil od muh, je potegnil vragu vrečo čez glavo in jo zavezal nad njegovimi rogmi.

Zdaj je imel živega vraga ujetega v bisagi. Brž je iz brašna spekel gladni deci kruh, potlej so siti Bilparci pod zoro pograbili vrečo z ujetim vragom, jo zanesli na pečino in zazidali v duplino.

Toda vrag je vrag! Vražja je njegova moč! Komaj je bila duplina zazidana, se je izmotal iz vreče, se zaletel v skalo in jo na celem prevrtal. Še danes je tamkaj globoka luknja. Pograbil je velikanski kamen in ga s peklensko močjo zalučal proti šivavčvi bajti. Ker pa bajte ni zadel in je kamen zgrmel preko Kolpe, se je razjadil in skočil s pečine na tla. Toda priletel je na skalnata tla s takšno močjo, da se je do gležnjev udrl v živo skalo.

Tisti čas je v bližnjih Lazah podružnični mežnar zazvonil dan. Vragu je pošla peklenska moč, zato se ni mogel premakniti nikamor. Pričel je vpiti na pomaganje. Pritekel je krojaček Matej S sito deco. Ko so videli kako in kaj, so se vrnili po krepelca, potlej pa premahali vraga, da so ga zmrvili v smrdljive dlake.

Tako je šel vrag v krpeli, ki jih je odplavila Kolpa …

Šivavčev vnuk je se danes v Bilpi. Ob Kolpi si je postavil kovačijo, radovednežem pa razkazuje vražjo luknjo na pečini in vražjo stopinjo na skalini.