Vrag - tesar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Divja jaga... Vrag - tesar
Lojze Zupanc
Veter jo je obiskal...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V starih časih, ko na Ljubnem še ni bilo mostu čez Savinjo, so Ljubenci kar s splavom prevažali živino na nasprotni breg, kjer so imeli pašnike. Ko pa so se tega na¬veličali, so se dogovorili, da bodo čez reko postavili most. Najprej so na rečni breg navozili zadosti lesa, potlej pa pljunili v roke in se lotili tesanja. In ker so vsi ljubenski možaki znali vihteti tesle, so tesali in tesali, delo pa jim je vseeno šlo tako počasi od rok, da so se jim sosednji Gorogranci posmehovali in jih dražili:
»Hej, Ljubenci, vaš most bi bil že zdavnaj narejen, če bi tesali sir in če bi Savinja bila opojno vince!« Ljubenci pa so se jezili:
»Zmerjati je lahko, k nam pa ni nobenega vraga, da bi nam pomagal tesati ...«
To pa je slišal vrag in si mislil: »Glej, glej, na pomoč me kličejo.« Še tisti trenutek je prišepal k njim in dejal: »Klicali ste me, da bi vam pomagal pri tesarjenju, pa sem prišel.«
»I, kdo pa si?« so ga vprašali, ker ga niso prepoznali.
»I, kdo neki, če ne vrag!« se je zakrohotal šepavec.
»Vrag?« so se ustrašili Ljubenci. »Ali pa znaš tesati?«
»Znam.«
»Kaj pa zahtevaš za plačilo?«
»Tistega, ki bo prvi šel čez novi most,« si je vrag izgo¬voril plačo, potihem se že veseleč, da bo prvega človeka, ki bo šel čez novi most, pograbil in pobasal v svojo malho.
»Dobil boš, kar želiš,« so pristali prebrisani Ljubenci.
In vrag se je lotil dela. Tesal je in tesal, dokler ni bil most gotov.
Po končanem delu so Ljubenci odšli domov, vragu pa so naročili:
»Ti pa, šleva kosmata, le tukaj ostani in potrpežljivo čakaj tistega, ki bo prvi prišel čez novi most.«
»Le brez skrbi! Čakal bom in pričakal,« se je režal vrag, sedel na most in čakal.
Čakal je prvi dan, čakal je drugi dan, tretjega dne pa so se Ljubenci s splavom prepeljali na nasprotni breg, od tamkaj pa po mostu zakotalili proti vragu star, obrabljen brusni kamen in zakričali:
»Hej, vrag, prvi že teče čez most! Drži ga! Drži!«
Vrag je ujel brusni kamen, ga dvignil in ogledoval.
Ljubenci pa so se na vsa usta drli:
»Hoj, vrag, cel hlebec sira si ujel! Kar ugrizni vanj!«
Vrag je bil zares takšen bedak, da je zagrizel v brusni kamen in si polomil zobe. Zaklel je in izginil, še prej pa je brusni kamen treščil v Savinjo, kjer leži še danes.
Kdor ne verjame, naj gre v Ljubno, se nasloni na ograjo lesenega mostu ter tako dolgo gleda v bistro Savinjo, da bo na rečnem dnu zagledal — kamen.