Vražji rep

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vražji rep
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VRAŽJI REP


Živel je v Beli Krajini šivavec, ki je bil prebrisane glave, da malo mu podobnih. Belokrajincem je šival brageše, Belokrajinkam robače, vsem pa je rad zagodel kakšno smešno, da ga skoraj ni bilo dne, ko bi se ljudje ne smejali šivavčevim norčijam. Nekaterikrat je prebrisani krojaček ugnal že takšno, da se je Belo¬krajincem kar kolcalo od smeha.

Zvedel je za šivavčeve norčije sam vrag, ki je tisti čas kolovratil po belokrajinski kotlini in lovil grešne duše v svojo malho. Bil je pustež in velika šleva. Rad bi se se nasmejal šaljivemu šivavcu, zato ga je obiskal.

Toda komaj je stopil v izbo, kjer je prebrisani krojaček vbadal iglo v hodno platno, že je po vsej hiši zasmrdelo po zažgani smoli. Šivavec je kajpa takoj spoznal vraga, ki je priliznjeno pozdravil:

»Dober dan, mojster!«

»Bog daj, da bi se ti obisti posušile je zagodrnjal krojaček in se zarežal vragu, ki je pri besedi »Bog« zastokal, kakor bi ga kdo z gorjačo potipal po rogati butici.

Čez čas pa je krojaček kar naravnost vprašal:

»Kaj bi rad od mene? Kaj iščes v moji bajti, šepavi smrduh?«

Vrag je pričel v zadregi jecljati, ker ni vedel, kako naj bi napeljal pogovor v pravo smer. Ko pa je videl, da krojaček kar naprej pljuva po tleh, ga je pograbila radovednost in je brž vprašal:

»Ti, mojster, zakaj pa kar naprej pljuvaš po tleh?«

»Zato, ker tobak čikam!« se je odrezal šivavec.

Vraga je zaskominalo po tobaku, pa je prosil šivavca, naj bi mu ga dal se njemu.

»Veš,« je dejal, »tobak imam od nekdaj rad. In ni je lepše stvari kot zvečiti dišečo travico in pljuvati ...«

Prebrisanemu krojačku pa je padla v misel nagajivost in je zaklical:

»Zini«

»Aaa!«

Vrag je odprl usta, šivavec je pa namesto v mehur, kjer je imel natlačen tobak, segel v likalnik in potisnil vragu v smrdljiva usta košček žarečega oglja.

Od bolečin je pričel vrag tuliti in skakati po izbi, vmes pa je pljuval ko za stavo.

»Huuuuu!« je tulil. »Tvoj tobak pa peče kakor sam hudir!«

»Prav si povedal,« se je zasmejal prebrisani šivankar. »Pa kaj nisi rekel, da bi rad pljuval? Zdaj pa le daj!«

Vragu pa ni bilo do šale in je začel šivavca zmerjati z goljufom.

»Kaj si dejal, da sem goljuf?« je zdajci vzkipel krojaček v narejeni jezi, dvignil likalnik in se delal, kakor da hoče zdaj zdaj oplaziti vraga po grbi. »Vzemi besedo nazaj, če ne — te pobožam s temle železom po kosmati buči, da me boš pomnil!«

In vrag, ki je bil zares prava šleva, je z jokavim glasom zajecl jal:

»Nikar me ne bij, mojster! Saj sem se le šalil. Pa kako naj vzamem besedo nazaj, če sem jo pa komaj spravil iz ust? Ali misliš, da bom po zraku svoj glas lovil?«

»Saj, šleva jecljava,« je krojaček tiho zabrundal in položil likalnik nazaj na mizo.

Ko se je vrag dodobra izpljuval, je zaprosil:

»No, zdaj mi pa povej kakšno smešno, pa ti bom dal za plačilo, kar koli si boš poželel.« — In je še povedal krojačku, da ima v repu čarobno moč in da ni drugega treba, kakor izgovoriti željo in srečnika podrgniti pod nosom z vražjim repom.

»0ho! Če je pa tako, potlej ti bom povedal takšno, da se boš do solz nasmejal. Za plačilo pa mi boš dal rep. Velja?«

»Velja!« je dejal vrag in si izgovoril, da pride čez sedem let nazaj po svoj rep in po — šivavčevo dušo.

»No, vprašaj me kaj, da ti smešno odgovorim,« je potlej rekel krojaček.

Vrag pa, ki je bil že od sile nestrpen, da bi slišal iz krojačevih ust smešnico, je brž vprašal:

»Povej mi, zakaj imaš pa golo glavo?« Šivavec se je pogladil po pleši in si brz izmislil:

»Ni bilo še na svetu osla, ki bil bi plešast kakor jaz, kosmatega pa, kot si ti, ima že skoraj vsaka vas. . .«

Vrag se je zakrohotal, da se mu je kar kolcalo od smeha — in krojaček je dobil stavo. Pograbil je škarje in — rsk! — je vragu odrezal sop smrdljivih dlak na koncu repa.

Golorepi vrag je bil zdaj se večja šleva kakor prej. Obljubil je, da se bo čez sedem let povrnil po svoj rep in po krojačevo dušo, kakor sta se domenila, in odšantal je dalje po svetu.

Zdaj je imel šivavec vražji rep in z njegovo čarobno močjo je pričel uganjati čarovnije, da se je vsa Bela Krajina smejala. Pustil je iglo in likalnik v bajti, povezal vražje dlake v šop, si ga zataknil za klobuk in se vriskajoč napotil po Beli Krajini od vasi do vasi norčije uganjat. Kamor koli je prišel, nikjer mu ni bilo treba prosjačiti za jelo in delo, kakor to dandanes delajo brezposelni krojači. Potegnil si je z glave klobuk, se podrgnil pod nosom s šopom smrdljivih dlak iz vražjega repa in zapel:


»Vražji rep, kosmati rep,

ni na svetu želje take,

da bi ji ne ugodile

v repu tem smrdljive dlake.

Moja želja zdajle je,

da pečen prašičji rilec

pred menoj bi se pokazal,

a zraven rilca tudi vinca

naj bilo bi poln barilec!«


Komaj je izrekel, že se je zgodilo. Pred njim se je prikazala skleda s pečenim prašičjim rilcem in barilček z vincem. Ker pa sam ni vsega pojedel, je nasitil še gladne sirote iz vasi, v katero se je tisti dan namahnil.

Veselje in sreča sta hodila pred njim.

Ljudje so zvedeli za čarobno moč vražjega repa, ki ga je prebrisani šivavec nosil za klobukom, in so trumoma prihajali k njemu, da bi jim izpolnil drobne želje. Šivavec je vsakemu rad ugodil, le skopuhom in skopuljam je često marsikakšno zagodel.

Nekoč je v gradu ob Lahinji zaznal za graščaka, ki graškim hlapcem in deklam niti mlečne kaše ni privoščil. Napotil se je v grad in vprašal graščaka, če ima kakšno željo, da mu jo bo izpolnil. Skopuški graščak pa se je brž pričel pritoževati, da so grajiski hlapci in dekle preveč ješči, in je prosil šivavca, naj bi le-tem priskutil mlečno kašo, da jo bodo pojedli vsaj polovico manj kakor doslej. Ampak šivavec je bil prebrisane glave in je baš naopak zapel, kakor si je želel skopuški graščak. Potegnil je klobuk z glave, podrgnil graščaka pod nosom s šopom smrdljivih dlak iz vražjega repa in zapel:


»Vražji rep, kosmati rep,

ni na svetu želje take,

da bi ji ne ugodile

v repu tem smrdljive dlake.

Graščakova je želja takšna,

da bi jezero mlečne kaše

v sobo to se nacedile,

a po kaši bi graščak,

tri dni in še tri noči

otepal kakor motovilo!«


Komaj je izrekel, že se je zgodilo. Graščakova soba se je do polovice napolnila z mlečno kašo, on sam pa je moral tri dni in tri noči plavati po mlečni brozgi in otepati z rokami kakor muha v močniku, da ni utonil. Tako je bil kaše sit do grla, da jo je poslej privoščil svojim deklam in hlapcem, kolikor so je le poželeli, kolikor so je le pojesti mogli.

Ta šivavceva norčija se je raznesla po vsej Beli Krajini; ljudje so se od smeha kar za trebuhe držali in privoščili skopuškeamu graščaku kopel v mlečni kaši.

Nekega dne je šel šivavec mimo raztrgane bajte, v kateri je mijavkala mačka. Stopil je v bajto in zagledal v kotu za mizo staro skopuljo, ki je kar naprej in naprej premetavala kupček cvenkov ter jih preštevala, za gladno mačko pa se ni zmenila in jo je suvala in podila proč.

»Hej, mati, imate kakšno željo? Recite in izpolnil vam jo bom!« je pozdravil krojaček.

Staruha pa je zavreščala:

»Vražja mačka, nikoli nimam mir pred njo! Če moreš, pa naredi, da jo bom lahko za vavek odpodila od hiše.«

»Oooo, tisto pa že!« je vzkliknil šivavec, potegnil z glave klobuk, podrgnil skopuljo pod nosom s šopom smrdljivih dlak iz vražjega repa in zapel:


»Vražji rep, kosmati rep,

ni na svetu želje take,

da bi ji ne ugodile

v repu tem smrdljive dlake.

Babja želja zdajle je,

da bi metlo pograbila,

pa tri dni in tri noči

za gladno mačko se podila! «


Komaj je to izrekel, je skopuška baba poskočila izza mize, pograbila v kotu za pečjo brezovo metlo in jo ucvrla za gladno mačko. Tri dni in tri noči se je lovila za mačko, toda ni je vlovila. Šele ob zori četrtega dne, ko je čarobna moč šivavčevih besed minila, je vsa upehana in utrujena lahko spustila metlo iz rok ter se sesedla na prag. Mačke pa poslej ni nikoli več grdila niti podila od hiše.

Tako je v norčijah, ki jih je uganjal šivavec po vsej Beli Krajini, minilo sedem let. Zdaj se je napotil nazaj v svojo bajto ter pričel znova šivati brageše in robače. Ko pa je prišel k njemu vrag, da bi mu odvzel rep in odnesel v pekel tudi šivavca samega, je prebrisani krojaček brž potegnil klobuk z glave, podrgnil vraga pod nosom s šopom smrdljivih dlak, ki jih je imel zataknjene za kriljakom in zapel:


»Vražji rep, kosmati rep,

ni na svetu želje take,

da bi ji ne ugodile

v repu tem smrdljive dlake.

Moja želja zdaj je ta:

Vrag po dušo je prišel,

da bi praznih rok odšel,

šleva golorepa, tja,

odkoder je prišel!«


Rečeno — storjeno! Ukanjeni vrag je zatulil in jo praznih rok ter šantajoč ucvrl v pekel.

Ko je šivavec umrl, so sosedje pirišli v bajto in iskali vražji rep, a smrdljivih dlak ni bilo nikjer. Še dandanes iščejo čarobni rep; od bajte do bajte hodijo babjeverni ljudje in sprašujejo po njem. Kdor ga bo našel, bo srečen. Lahko bo spet kolovratil po vsej Beli Krajini, uganjal norčije in izpolnjeval ubogim Belokrajincem drobne želje, ki jih imajo na pretek.