Vražja vinika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vražja vinika
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VRAŽJA VINIKA


V Belo Krajino je nekoč prišantal vrag. Čudil se je lepotam, ki jih je roka Stvarnikova natrosila v to deželico vinske trte. Pot ga je zanesla tudi mimo trtja, kjer je Belokrajinec vezal mladike vinik ob količje.

Vprašal je: »Hej, Belokrajinec, povej mi, kako se imenuje tisto zeleno drevce, ki mu vežeš veje ob količje? Povej mi, s čim ti koristi, da ga tako skrbno neguješ?«

Toda hudomušnii Belokrajince, ki je spoznal šepavega vraga, je brž odgovoril:

»Hej, vrag, niti ni to drevce, niti nima vej! Tej rastlini pravimo v Beli Krajini — vinika. Mladike, ki jih ob količje vežem, bodo jeseni rodile žlahtne jagode. Sok teh jagod se ime¬nuje vino.«

»Vino?« se je začudil vrag z narejenim glasom. »Pa kdo te je naučil saditi viniko? Čemu ti bo vino?«

Med smehom je pojasnil Belokrajinec smrdljivemu vragu, kdaj je vino dobro in kdaj ne, rekoč:

»Viniko je ustvaril Stvarnik, vino pa je pijača, ki služi Bogu in vragu. Če ga pije človek malo, kolikor duhovni pri daritvi — je Bogu všeč; če pa se ga nasrka čez mero, postane živina in je — vragu všeč.«

Vrag je zaklel, da se je kar pokadilo. Uščenila ga je jeza, ker ga je Stvarnik uhitel. On bi hotel viniko, ki bi služila samo njemu. Pa ker v svoji onemogli ihti ni mogel drugega, je viniko preklel;

»Hej, vinika, da bi se te oprijel, kdor koli je le kdaj grešil! Da bi se te oprijel in na tebi obvisel!« To je izrekel in odšantal dalje po svetu.

Čudo prečudno: poleg vinike je obstal Belokrajinec, ker ni mogel ločiti rok od nje; grešil je, ker je v jezi zmerom klel ...

Na njegov krik in vik je pritekla k viniki njegova žena. Prijela je moža za roko, da bi ga potegnila od zaklete vinike. Toda komaj se je moža dotaknila, že ni mogla več od njega; grešila je, ker se je iz dneva v dan prepirala z možem in hudobno jezikala.

Njeno kričanje se je razlegalo v dolino. Pred cerkvijo je stal cerkovnik. Pohitel je v trtje, da bi rešil moža in žensko od vražje vinike. Komaj pa se je dotaknil ženske, že ni mogel proč; tudi on ni bil brez greha.

Potlej je pritekel v trtje župan. Komaj se je dotaknil cerkovnika, je obstal na mestu in ni se mogel več odstraniti od vražje vinike; grešil je, ker je občinske sirote podil izpred praga svoje bajte in jim ni uslišal drobnih prošenj …

Za njim je pohitel k zakleti viniki vaški učitelj. Komaj je županu podal roko, da bi ga odtrgal od zaklete vinike, že je na mestu otrpnil; grešil je, ker je godrnjal čez glad in pomanjkanje, ki sta bila v njegovi bajti kar naprej v gosteh …

Tako so se polagoma vsi vaščani zbrali ob zakleti viniki. Drug za drugini so prihajali, drug za drugim so obstali ob zakleti viniki; nihče ni bil brez greha!

Pod večer je mimo trtja prignal živino mlad pastirček, ki se je vračal s paše. Bil je sirota brez očeta in matere. Kadar je bil žalosten, je točil grenke solze, kadar je bil vesel, je piskal na svirel, da je odmevalo od loze. Služil je pri županu, da si je prislužil vsakdanji kruh in ob letu robačo in brageše. Ko je gnal goved mimo trtja, je zaslišal kričanje vaščanov ob zakleti viniki. Pognal se je k njim, se dotaknil prvega, ki je obvisel ob vražji viniki — in že se je vsa srenja lahko odstranila od zaklete vinike. S pobešenimi glavami in sramežljivostjo v očeh so tiho odšli v vas, za njimi pa je stopal pastirčeik z živino in veselo piskal na svirel.

Vrazja vinika — samorodnica — pa še dandanes raste v nekaterih trtjih Bele Krajine. Kdor koli pije njeno vino, služi v pijanosti samemu vragu.