Vražja pisma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vražja pisma
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VRAŽJA PISMA


Pred davnim, davnim časom je iz vasi pod Semeničem odpeljal star poštar vrečo pisem proti daljni Metliki. V voz je bilo vpreženo staro kljuse, ki je počasi kopitljalo proti belokrajinski prestolnici. Poštarju je bilo kajpa od sile dolgočasno, pa si je spotoma za zabavo trobil na poštni rog.

Na Krvavčjem vrhu se je približal poštnemu vozu star vrag. Bil je ves polomljen in šepal je na eno nogo.

»Popelji me na svojem vozu proti Metliki,« je zaprosil rogin iz pekla starega poštarja.

»Pa naj bo,« je kar tjavendan dejal poštar in se odmaknil na sedežu ter napravil vragu prostor. Vrag je prisedel, poštar pa je kar molčal. Bil je vraga spoznal in ni hotel z njim govoriti, da bi ga le-ta ne pretental za dušo ... Pač pa je nastavil poštni rog na ustnice ter trob v sončen dan.

»Lepo trobiš,« se je pričel vrag iznenada prilizovati. »Daj še meni tvoj rog, da še jaz poskusim.«

»Pa daj,« je odgovoril poštar ter mu ponudil rog.

Vrag je nastavil trobilo na usta in se pričel napihovati in napenjati, toda glasu ni bilo in ni bilo ...

»Le krepko pritisni,« ga je bodril poštar. »Takšen korenjak si, da te je veselje pogledati, pa ni vrag, da bi ne znal zatrobiti na rog. Saj še jaz uspešno piham vanj, četudi sem že star in mi duša leze proti grlu.« 

Vraga je bilo sram, da je starec močnejši od njega in se je pričel znova na vse kriplje napihovati. Toda glasu iz roga ni bilo in ga ni bilo. Jezen, da ne spravj glasu iz poštnega roga, se prične vrag napihovati s takšno gromozansko silo, da so mu pričele kar solze teči po smrdljivi bradi.

»Tako, le še malo daj,« ga je bodril poštar. »Le pogumno in krepko. Zdaj zdaj bo iz roga planil glas.«

Toda ker vrag ni bil vajen trobiti v poštni rog, se je napihoval in napenjal toliko časa, da se je razpočil. — — — Zasmrdelo je po peklu — in od vraga so ostale samo dlake.

Poštar pa — ne bodi len — je pobral kupček dlak v poštno vrečo. In ko je prišel v Metliko, je oddal vrečo s pismi in vražjimi dlakami tamošnji gosposki. Potlej se je odpeljal v vas pod Semeničem ter sporočil tamošnjemu poštarju, da je vrečo v Metliki v redu oddal. Kar pa se mu je spotoma pripetilo z vragom, je zamolčal.

Toda gosposka v Metliki tudi ni hotela imeti vražjih dlak, ki so smrdele po peklu. In od takrat jih v svojih pismih razpošilja — dlako po dlaki — nazaj v vas pod Semeničem ...

Tista pisma so modre barve in nič kaj prijetna za tiste, ki jih od časa do časa dobe.

In še danes je navada, da Semeničani, kadar koli dobe takšno pismo od gosposke iz Metlike, pravijo:

»Na, zdaj sem pa dobil vraga …«