To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Kak bilo je vesélo,
ko dnarcov sem imel!
Vse k meni je hitélo,
ko v družbo sem prišel:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobêden se ne zméni več!
Glej! dokler so čutili
da v mošnji kaj imam,
so za menój hodili,
bil nisim nikdar sám:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden me ne najde več!
Za mošnje stán se trésel
nikoli ni kerčmár;
kar želel sem, prinesel
je mož mi koj in kar:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
brez dnarjev ne dobim nič več!
Poprej so me vikáli,
veljal sim kot gospod,
in tudi onikáli
me čez moj nizki rod:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden ne časti me več!
Vse, vse so mi verjeli,
če prav je bila laž,
soglasno so groméli:
Prijatel, prav maš!
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
kar zinem, ni résnica več!
Če kdo se je zarekel,
da mi ni všeč biló,
kako se je opekel!
Vse je čez njega šló:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
z menoj ne vleče nikdo več!
Za mene so se bili,
če boj se je začél,
v zobéh jih ven nosíli,
da sem se jaz otél:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nikdó ne brani mene več!
In téh, ki so praznili
bokale kdàj z menój,
pri meni se mastili,
je bil kaj velik roj:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden ne pozná me več!
Če kdaj bi to bil védel,
kakó vračuje svét,
ne bil vsega se znebil,
pomislil bi popréd:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden nič ne verne več!
