Vrač in vrag

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrač in vrag
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




VRAČ IN VRAG


Ob Kolpi je mala vasica Bilpa. Nekoč je tamkaj živel kovač Matija, ki je Belokrajincem koval motike in kopače ter popravljal telege in plužne. Toda se bolj kot kovač je bil po Beli Krajini poznan kot vrač. Poznal je zelišča, s katerimi je zdravil bolne ljudi.

Zvedel je za bilparskega kovača in za njegovo znanje sam vrag. Bil je že star in bolan, zato je prišel v njegovo kovačijo in potožil, da čuti bolečine v glavi. Takole je zajavakal:


»Oj, kovac, bolečine čutim v glavi,

pomagaj, vrač, bolezen mi odpravi. «


Potlej je sedel na tnalo ob nakovalo.

Kovač Matija pa je v kosmati šlevi spoznal vraga. Sklenil je, da mu bo takšno zagodel, da se mu ne bo več kolcnilo po Bilpi. Pohitel je za kovačijo, odtrgal tamkaj hrenov list, ga položil vragu na glavo, potem je pograbil kovaško kladivo, ga dvignil nad glavo in rekel:

»Ampak to ti pa rečem, da ne boš rjovel in klel!«

»Kaj nameravaš?« se je ustrašil vrag, ko je zagledal v kovačevi roki kladivo.

»I, kaj!« je vzkliknil kovač. »Če hočeš, da ti bo pomagalo, moraš položiti tole čudežno zelišče na glavo, jaz bom pa s kladivom potolkel po njem, da se bo iz njega pocedil zdravilni sok in se ti vlezel pod lasišče.«

»Bolelo bo,« se je zacmeril vrag.

»Malo samo,« se je zasmejal kovač. »Toda ko ti bom zdravilni sok zabil v glavo, bo tvoj glavobol prešel, da sam ne boš vedel kdaj …« Vrag je sedel na nakovalo, stisnil zobe in vzdihnil:

»Napravi kar hočeš, samo da bi pomagalo.«

Kovač pa, ne bodi len, je udaril s kladivom po vražji butici s takšno močjo, da se je kar pokadilo.

Vrag je zaškrtal z zobmi in zatulil.

»Ohej, ljubček,« je dejal kovač, »zdaj ti moram primazati eno še na drugo stran, da se ne boš po strani držal. Pokonci se drži, ostani junak!«

In lop! — mu je položil kladivo na glavo, da je po vsej kovačiji zagrmelo.

Potlej je vraga, ki se je držal za glavo in stokal od bolečin, takole potolažil:


»Minila bo bolezen ta,

ki v tvoji glavi zdaj divja,

ko na butici zrastle buške

velike bodo ti ko hruške.«


Ko pa je vrag odšel, se je kovač Matija zakrohotal in sam pri sebi godrnjal:


»Če nekdo je kot kozel že kosmat,

spodobi se, da še kot kozel je — rogat! «


Pa so vraga zaboleli zobje in se je spet napotil v Bilpo h kovaču. Drzal se je za čeljust in jadikoval:


»Oj, vrač, bolijo me zobje,

pomagaj mi, da mine to gorje! «


Kovac je vzel z ognja klešče, pograbil z levico vraga za kozjo brado, z desnico pa mu je popukal vse zobe. Ko pa se je vrag škrbast in cmereč se od bolefin odstranil, je kovač požugal za njim in zagodrnjal :


»Kdor na glavi ima roge,

ta lohko pogreši zobe ! «


Mislil je, da poslej vraga ne bo več k njemu. Toda zmotil se je! Vrag, vajen peklenske vročine, se je bil na zemlji prehladil. Ker ga je pričelo zbadati v hrbtu, je prišel v Bilpo in zavekal:


»Oj, vrač, v hrbtu čutim bolečine,

pomagaj mi, da bodo izgine.«


Kaj je hotel napraviti kovač! Spet je odšel za kovačijo, odtrgal za zidom koprivo, jo položil vragu na hrbet in rekel:


»Tu čudežno imam zelišče,

z njim tvoje ozdravil bom hrbtišče.«


Komaj je spregovoril, že je dvignil težko kovaško kladivo in mahnil vraga po hrbtišču s toliko močjo, da se je le-temu kar kolcnilo in zabliskalo pred očmi.

Ko je vrag izginil iz kovačije, se je kovač smejal in dejal:


»Če ni dovolj ti, ker si škrbast,

bo zdaj dovolj ti, ko boš — grbast.«


Mislil je, da vraga ne bo več nazaj. Ali zmotil se je. Vraga jc zabolela noga in je spet prikrevsal v Bilpo. »Noga me boli,« zavekal je vrag.

»Oj kje pa, oj kje pa? Pokazi mi, spak!« 

»V členku me zbada, boli me, prebito!« 

»Že vidim, že vidim, boli te kopito!«

Pograbil je kladivo in udaril s takšno močjo po vražjem kopitu, da je vrag šepajoč odvekal v brezno pod bilparsko skalo.

Kovač pa vesel, da se je za vavek iznebil vraga, se je zakro¬hotal in dejal:


»Zdaj menda bo dosti ti, vražji šantač,

boš pomnil, kdaj zdravil te iz Bilpe je vrač,

ki vragu je služil samo kot — kovač. «


Potlej ni bilo vraga nikoli več v kovačijo. Bilparci pa se dandanes razkazujejo radovednežem skalo, raz katero je vrag strmoglavil v bilparsko jamo, ki vodi baje do samega pekla.

Od takrat je vrag ne samo kosmat, ampak tudi rogat in škrbast in grbast in takšen šantač, da noben bi ne ozdravil ga — vrač.