Vozniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vozniki
Povest iz sončne doline

Grivšek
Izdano: Domoljub št. 18–37, 1942
Viri: dLib 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudovita je dolina, nad katero se vzpenja vasica, posejana s šestimi belimi hišami. Pravljičnemu svetu bi pripadala, da ne nosi ljudi, ki se bijejo vsak dan z življenjem. Prelepa bi bila ta pravljica! Svoje dni so velikani sredi kamnitega sveta skopali globok kotel, da bi vanj zaprli prevroče sonce in premrzlo burjo. Ogradili so ta kotel z ogromnimi skalnatimi gorami in strmimi griči. Pokrili so ga s sinjim nebom, da bi stal prikrit in nepoznan ljudem. Domenila sta se pa sonce in burja, da odneseta ta sinji pokrov. Sonce je žgalo in pripekalo, da je stajalo svetlo pokrivačo in burja je zadivjala in zakašljala iz polnih pljuč, da je pokrov odletel daleč proč in se pogreznil v zeleno morje. Zarežalo se je velikanom sonce in zakrohotal se jim je veter.

Na gorskem vrhu sta sedela obadva in sklenila takole: Dolino, ki se stika v tem kotlu, vzameva v svojo posest! »Za ognjišče naj mi bo,« je dejalo sonce. »Gnezdo za moje mladiče bodi,« je siknila burja. Dvignila sta se oba in šla na delo, bi si pripravila ognjišče in gnezdo, vsak po svojem načrtu.

Začelo je sonce. Globoko v dolini je razgrelo zemljo, da so pognali iz nje koščeni mandeljni, sladke fige, cukrene murve in medene trte, ki so rodile žarko grozdje, iz katerega se je cedilo rujno vino. Za okras si je izbralo sonce najlepše barve na nebesnem svodu: poslikalo ga je s temnordečo zarjo v pomladnih jutrih, prepleskalo ga je z oranžno barvo v poletnih večerih in s svinčeno modrim barvilom v jasnih zimskih dneh. Nad dolino je razpelo svoj židani pajčolan, ki je obvisel na rdečih cvetovih breskev in marelic, na dolgih vejah krvavih češenj in snežnobelih hrušk. Z robom se je dotikalo raznobarvnih oleandrov in na gosto posejanih pisanih cvetk.

V to pestro dolino je naneslo zlato sonce milijone svojih žarkov, ki so zbudili ljudi s sončnim srcem, rod gorkih, jasnih misli in živahnih besed. Ožgalo jim je roke, noge in obraz, le v očeh jim je pustilo nebesno višnjevo milino, posebno odliko sončnih otrok, ki v blesku nosijo solze in v solzah blesk. Nasejalo jim je žarke po njivah in poljih, s prgiščem jih je metalo celo na skale, da so se v gorkoti zlegli modrasi in gadje, ki so se greli na soncu ob pestrih gorskih rožah in cvetočih grmičih. V sončni gorkoti so se rodili metulji, mušice in cvrčeči škržati. Videla je burja to pestro življenje in zavist ji je vstala v ogromnih prsih. Zapihala je v kotel, da so se stresli cvetovi in zajokale veje. Z njiv je odnesla zemljo, razparala je svileni pajčolan, zajedla se je v skalne razpoke, kjer so se stiskali gadje in modrasi. V ogorele obraze je zarisala ljudem globoke zareze, da sta iz njih zrastla ponos in kjubovalnost.

Ujezilo se je gorko sonce nad ledeno burjo. Ko sta spet prišla na gorske vrhove, sta se sprla, ker se je v raj v dolini pomešal pekel. Od tistih dni se vsako leto tepeta v kotlu sonce in veter. Drug drugemu nagajata, ne da bi mislila na ljudi, ki trpijo zaradi njunega spora.

Iz te pravljice je nastala povest o ljudeh in krajih, ki živijo v dolini. Ob gorskem rebru so si zgradili hiše in okrog hiš zasadili vrtove in vinograde. Vas stoji pri vasi, hiša pri hiši, da je vsa dolina posejana z ljudmi, ki z obema rokama stiskajo njivice in brajde, ožarjene v soncu in prepihane v burji. Prav ob vznožju skalne gore je zrastlo šest hiš. Pomaknile so se v zavetje, da bi bile varne pred burjo. Vsaka si je ogradila svoj dom, odmerila brajde, se na večno vknjižila v travnike in celo v kamnite gmajne za vasjo. Samo potok, ki teče po sredi vasi, je skupna last vseh: pri njem se igrajo otroci iz vseh šestih družin, ob njem perejo dekleta iz vseh hiš in se vsak večer na koritu srečuje živina iz vseh šesterih hlevov. Sonce jih je prikovalo na zemljo. Že stoletja tuli burja okrog hišnih oglov, podira korce, meče s streh kamenje in lomi drevje. Ljudje pa grabijo s prsti za zemljo, oprijemajo se kamnov in oklepajo hrastov — zato so ostali na svoji zemlji! Doli v vasi je burja odnesla že nešteto hiš: pometala je skozi vrata trdne gospodarje in naselila druge, ki niso bili rojeni v soncu in preizkušeni v burji! Zadnja leta pa so se zamajale tudi hiše pod goro. Vse je kazalo, da jih bo burja odnesla. Odtrgati so se hoteli od zemlje, pa so komaj sapo ujeli in se spet naslonili na grunt, ki je sicer kamenit, toda edino trden, ker je vzrastel navzdol do pekla in sega navzgor do neba.

Njive samevajo[uredi]

Sredi maja, v nedeljo popoldne je ležal gospodar Gregor na klopi pod latnikom. Sonce je žgalo, kuhalo in kradlo še tisto malo sence pod širokimi trtami. Dva tedna je že pritiskala neznosna soparica. Iz razbeljenih zidov je parilo. Korci na strehah so bili razbeljeni in vsak kamen je puhal iz sebe hudo vročino. Roji sitnih muh so krožili po zraku, na rahlah so žagali svojo nadležno pesem škržati. V zemlji so zijale široke razpoke, rože v vrtu so povesile uvele cvetove prav do razpokanih tal.

Gregor si je zakril obraz s širokim slamnikom. Vročina se mu je zajedala v glavo in silila v možgane, da se je nemirno presedal na klopi. Rad bi zaspal, pa mu je soparica tiščala v grlo, da je hlastno lovil zrak, kakor utopljenec v valovih. Odganjal je zoprne muhe in krilil z rokami, ves potan in razdražen.

Spodaj v vasi je udaril veliki zvon, za njim srednji in za obema je drobencal mali. Klenkalo je k šmarnicam. Gregor je vstal, stegnil roke in zazehal. Privezal si je jermene na močno okovanih čevljih, čez rame je ogrnil flanelast jopič, pokril se s slamnikom in nevoljno pljunil predse. Sam je bil doma. Žena Mariča ie takoj po kosilu odšla s Tilko in Markcem v bližnji samostan, kjer je pater z dolgo sivo brado molil za dež in v pridigi privabil iz oči toliko solza, da bi ž njimi lahko zalil zelnik v vrtu. Ženske imajo svojo vero in svoja pota, ki jih moški ne razumejo. Prigovarjala pa mu je pred odhodom, naj bi tudi on stopil k šmarnicam v domačo cerkev in pomolil za dež. Gregor ni spadal ravno k popoldanskim vernikom, vendar je ubogal ženo. Zaklenil je vežne duri, pogledal v hlev in spodil kokoši, ki so zevale z odprtimi kljuni, zakopane v vroči pesek. Po klancu pa ni šel, da bi ga ne srečavale sosede. Med brajdami jo je urezal kar čez brežine, da ne bi mudil molitve.

Ni si upal pogledati na njive, kjer se je zvijala v vročini turščica in klonila stisnjena nad kamenito zemljo. Samo med plante je zavil in z roko odrgnil uvela peresa, pod katerimi so se svetile drobcene, zelene jagode, poprašene z rumenim žveplom.

»Vse bo zgorelo,« je žalostno ugotovil in trpka misel ga je spreletela. »Čemu orješ, seješ, škropiš, ko bo šlo pa vse po zlu?« S temno mislijo je vstopil v razsvetljeno cerkev. Oltar božje Matere je bil okrašen z uvelim cvetjem, ki je opojno dišalo med prižganimi svečami. V cerkvi je bilo nekaj otrok in precej žensk, moških pa prav malo.

Zavil je v zadnjo klop pod korom, kjer je bilo najbolj mračno in samotno.

Prijeten hlad mu je lezel v ožgani obraz. Župnik je bral iz šmarnične knjige, robantil nad nemirnimi otroki ter dramil k čuječnosti ženske, ki so počasno, zategnjeno in mrmrajoče odgovarjale na vzklike. Orgle so dolgočasno pele. Znane pesmi so s kričavim glasom povzemali otroci in raztezale ženske. Brkati cerkovnik Luka je zvonil s puščico in nabiral drobiž. Ko je prišel do Gregorja, se je poredno nasmehnil, pogladil svoje košate brke in zamrmral: »Naj v miru počiva! Amen.«

Možak je v klopi zaspal. Glavo je sklonil na očrnele roke in polglasno zasmrčal. Prijetni hlad, ki je vel od mokrih sten in enakomerna molitev sta ga vsanjala. Molitve za dež so šle nesluteno mimo njega, ki je sanjal, da leži v postelji in posluša, kako padajo deževne kaplje na steklo ob oknih ter se odbijajo na tla. Zbudil se je šele, ko so otroci drli mimo njega ter s prstom kazali v njegovo klop. Mežnar je ugasnil sveče. Neprijeten vonj po ugaslem stenju in zoprnem kadilu mu je udaril v nos. Ženske so počasi drsale proti vratom in se škropile z žegnano vodo. Kinkale so, udarjale se na prsa in škilile z očmi na klop pod korom. Gregorja se je oprijela nevolja. Sam nase je bil jezen in kar nič zadovoljen, da je prišel v cerkev. Hitro je vstal, prijel slamnik in jo kot tat odkuril iz cerkve, ne da bi se poškropil. Zavil je proti zakristiji. Pred vrati ga je prestregel Luka v rdeči halji, s špičkasto srajco. Vihtel je kadilnico z ogljem in hudomušno zastavil Gregorju pot. »Ne boš ušel, Grega! Zastonj ne boš spal v cerkvi. Prenočnino odrini!«

Brez besed je segel Gregor v žep in vrgel drobiž pred Luka. »Da boš drugič manj smradil!« ga je nagnal in izginil za voglom.

Po ozki ulici je odhitel in nič ga ni vleklo v gostilno. Za vasjo so ob usahlem potoku pod orehi balinali delavci iz fabrike. Umaknil se je za mejo in sklonil za grmovje, da bi ga nihče ne srečal. Urno je stopal ob travnikih po uveli travi. Sonce je peklo in kar nič moči ni izgubilo, dasi je šlo že pod večer. Pred njegovimi koraki so skakale kobilice in plašno prhutali metulji. Krenil je v reber. Pod velikim hrastom se je ustavil, si obrisal potno čelo in se oddahnil v senci. Mušice so se vsipale iz grmovja in mu sedale na prepoteni obraz. Že dolgo ni bil samemu sebi tako odveč, kakor to nedeljo. Kesal se je, da je sploh šel od doma. Vsa vas bo zvedela, da je v cerkvi spal. »Zato pa dežja ni, ker ga Gregor plaši s smrčanjem, da se še gospodu Bogu zameri!« tako ga bodo zbadali. In povrhu ga bo oštela še žena: »V cerkev gremo molit, ne pa dremat!« tako bo naštevala.

Obšla ga je misel, da se je vsem zameril: Bogu, zemlji, družini in ljudem. Zakaj Bog ne pošlje dežja? Prešerna misel mu je kljuvala v podzavesti. Da bi bil on Bog — on, Gregor, pa bi zbral oblake, udaril drugega z drugim, jih zmečkal in kakor mokro cunjo ocedil na zemljo. Zakril bi sonce in mu velel, naj se skrije vsaj za nekaj ur, da bi si opomogla setev. Z vetrom bi ohladil ozračje, da bi lahko dihali ljudje in živina. Vsaj roso bi poslal zjutraj, da bi oživele rastline. Tako pa vse usiha in vene sredi poletja, ko bi moralo najbolj rasti in zoreti. Zaradi grehov — bo pridigovala žena. Greh se dela po fabrikah in gostilnah, ne pa na kmetih, kjer niti časa nimaš, da bi grešil. Tam, po delavcih in oštirjih, naj udari Bog! Ti pijejo, kolnejo, pa še v nedeljo k maši ne znajo! Grobo je zarobantil in stresel vso jezo nad delavce, katerim ne vzame zaslužka ne toča ne moča.

Počasi je rinil navzgor po ozarah. Stisnilo ga je v srcu ob pogledu na ožgane njive in zevajočo zemljo. »Zemlja! Zakaj mi je zamerila, ta moja zemlja? Z rokami sem trebil njivam kamenje, s plugom sem ji zrahljal brazde, vrhane voze gnoja sem ji napeljal, kot otroka sem jo božal, gladil in negoval. Pa se je uprla zemlja in zavrgla mojo skrb in ljubezen! Kot nezvesta žena je postala trda, osorna in nerodovitna. Malo daje in še to malo oklesti toča ali sežge suša! Odneslo nas bo, kmete, ker je jalova postala zemlja.«

Pod hišo na vrtu je zaslišal vesele krike: »Drži se, Markec, za vejo se primi!« — »Ne morem doseči!« — »Stegni se in vrzi! Joj, kako lepo rdeče so!« — Ustavil je Gregor korak in poslušal. Njegova otroka sta brala češnje. Nadvse rad je imel ta svoja otroka, toda danes sta mu tuja, le v breme sta mu in skrbi mu nalagata. Markec! Štirinajst let ima. Upal je, da bo vsaj zapregel kmetijo, ko ne bo oče mogel vleči: Pa je fante drobno in šibko, ne veselijo ga ne konji, ne telički. S papirjem čez hrbet odet, hodi okrog in prepeva »Aleluja!« Mati mu je vtepla v glavo, da bo postal kapucin, pater, ki bo pridigal in procesije vodil. Najbrž procesije za dež! In Tilka! Cela gospodična je zrastla v njej. Šestnajst let ji teče, lahko bi prijela za motiko. Pa ne! Poje, bere knjige, šiva in šari ves dan po hiši. Petkrat na dan si umije roke, v ogledalu se gleda in lase popravlja, vse ji gre bolj od rok kakor kmetija. Če zarohniš, pa se že vtakne vmes žena. Nič ne rečem! Pridna je ta moja žena! Od jutra do noči gara, pa je tudi ni maše, ne procesije, da bi jo zamudila. V pobožnjaštvo se je zasanjala, pa v gospoščino vodi oba: Markca in Tilko. Kdo bo pa oral, če bomo vsi molili, kdo bo kosil, kdo grabil, če bomo na roke gledali in si v ogledalu lase popravljali! Ženin, zet! Zakaj bi jemal pod streho tujo kri, če bi lastna bila lahko na mestu? Ni slabšega, kakor je izmaličena kmetska kri.«

Z roko je zamahnil in sopihal po poti. Pred njim se je v mislih podirala velika bela hiša in na široko zevala pregreta zemlja. Na razvalinah te hiše bo ostal on sam, gospodar Gregor, dokler tudi njega ne požre zemlja. »Saj ne bo več dolgo,« je zastokal v črnih mislih. »Kmalu nas bo odneslo vse skupaj!«

Na vrhu košate črešnje se je vzpenjal Markec. Gugal se je na veji in pet »Aleluja«. Zagledal je očeta, prenehal s petjem in zaklical: »Ata!«

Po stezi je pritekla Tilka. Vitko dekle, lepo zrastla, za svoja leta že velika. Obraz ji je žarel. Za ušesa si je obesila črešnje. »Ata, kod pa hodiš?«

Obstala je pred njim in ga pobožala po kosmati bradi. Drugikrat bi se Gregorju kar zasmejal obraz, danes pa se je ves resen in kamnit poganjal naprej, ne da bi odgovoril na vprašanje.

Na osredku se je prikazal Markec. V rokah je nosil odlomljeno češnjevo vejo in posnemal zastavonoše pri procesiji. »Aleluja, aleluja!« Suhljat dečko pri štirinajstih letih, gladko ostrižen in bosonog. Že je imel Gregor na jeziku grobo besedo, da bi fanta ozmerjal, ker je vejo odkrhnil. Pa je pogoltnil besedo in molče z oblačnim obrazom stopal mimo črešnje in velikega jerbasa, polnega črnordečega sadu.

Tilka je prijela Markca za roko in mu zašepetala: »Ata je nataknjen.« Stopila je k jerbasu, dala si je svitek na glavo in dvignila košaro. S prožnim korakom, kakor da gre na sprehod, je nesla črešnje v klanec. Za njo je vlekel vejo Markec. Tiho, ko da so si tuji, so stopali po poti vsi trije.

»Ata je jezen,« je pripomnil fant.

»V miru ga pusti,« je prigovarjalo dekle.

»Zakaj je jezen?«

»Kaj jaz vem!«

»Jaz pa vem zakaj. Zato, ker smo šli v klošter, pa smo ga samega pustili doma. Saj bi lahko šel z nami! Slišal bi tistega patra z dolgo belo brado.« Govoril je skozi nos, da se je Tilka zasmejala. Gregor pa je hodil zamišljen in se ni niti ozrl.

Skozi gosto grmovje se je zasvetila bela prostorna hiša. Veliki orehi in visoke murve so zakrivali Gregorjev dom. Sonce je zašlo za gore, vročina pa le ni odnehala. V gorskem kotu so se zbirali oblaki.

»Dež bo,« je pripomnila Tilka.

»Bogec ga bo dal, saj smo molili!« je mehko pripomnil fant.

»Ravno prav, da sva češnje obrala, sicer bi vse razpokale. Jutri jih nesem v vas. Če jih dobro prodam, si kupim jopico!«

»Meni pa monštranco, tisto majhno, saj veš!«

»Moke boš kupila in soli, da ne bomo pocrkali!« je robato zasekal oče in pljunit na tla.

Oba sta umolknila in se tiho spogledala. Na vežnem pragu se je prikazala mati. Zasenčila si je oči z rokami in zaklicala v brajdo: »Večerjat! Hoj!«

»Hoj! Že gremo!« je v obe roki zažegnil Markec.

Pred hišo je Gregor zagrabil jopič in klobuk ter treščil oba na cvetoči oleander. Zavihal si je rokave in zavil v hlev. Otroka sta stopila v vežo, kjer se je na dolgi mizi kadila večerja: velika skleda zabeljene polente in zraven široke latvice s kislim mlekom in debelo smetano. Markee je obstal pred kuhinjskimi vrati. »Mama,« je potihoma klical: »Naš ata je pa jezen. Nič ne govori!«

Ob ognjišču se je zganila drobna ženica. S predpasnikom je odstavila velik lonec zavretega mleka in si brisala roke. »Kje je ata?« je vprašala.

Tilka je odložila jerbas s češnjami, stopila je pred ogledalo in si ravnala lase. »V hlev je šel,« je odvrnila na vprašanje.

»Napajal bo. Pomagat mu pojdita, saj vesta, kako je sršenast!«

Gregor je odvezal živino in jezno metal verige v jasli. Na dvorišče so prišli najprej težki voli, za njimi molzne krave, poskočne junice in dva telička, ki sta se takoj udarila z majhnimi rožički.

»Hej, vodóv, vodóv, vodóv!« je vabil Markec in mahal z bičem. Vsa čeda je zavila na potok h koritu. Na križpotju je stala Tilka s šibo v roki, da bi zavrnila živino, če bi rinila v zelnik. Gospodar je medtem postlal po hlevu in odprl okna, da bi se prostori ohladili. Dolgo časa je fant napajal živino. Težko se je živina razvrstila ob koritu, ki je zaradi suše itak pogrešalo vode. Močnejši voli so z rogovi odrivali preplašene krave in tem so bili na poti telički, njih lastni otroci.

Živali so prignali v hlev in Gregor jih je privezal k jaslim.

»Ata, jesti,« je vabila Tilka.

»Kar sami jejte, saj vam bo itak zmanjkalo!« je strupeno zavrnil Gregor. Obrisal si je roke in zavil čez zelnik na breg.

Oblaki v gorskem kotu so se gromadili, začel je pihati večerni veter. Na brežini pod vinogradom je Gregor sedel. Glavo si je zagrebel v žuljave dlani. Tako potrt in sam se ni počutil svoj živ dan. Nad njim je šumelo listje na trtah, pod njim v vasi pa je igrala harmonika in rastla rasposajena pesem fabričanov, ki so pili in plesali na dvoriščih.

»Lej jih, zlodje, kako uživajo! Denar so potegnili. Lahko njim! Ti pa, Gregor, gospodar in kmet si brez denarja. Sproti ti iztrgajo iz rok tiste krajcarje, ki jih dobiš za mleko. Zemlja se je spuntala, kmetija nese dol, nič več se ne izplača. Ves pekel se je zarotil zoper zemljo. Treba bo poiskati kaj drugega, kar bo donašalo denar. Da, denar in samo denar!«

Nebo se je stemnilo na severu. Krvavi bliski so križali oblake. Veter se je zaganjal vanje ter jih skušal razkropiti. Na jugu proti morju so se pa lesketale žarke zvezde in nad griči se je vlekla kakor ogromen trak rdeča zarja, ki je spreminjala barve v temno rumeno, oranžasto in črnomodro. V jamah ob vinogradu se je oglašal čuk, po travnikih pa so zategnjeno cvrčali murni.

S počasnim korakom je odšel Gregor domov. Na poti pred hišo sta ga prestregla soseda. Poznalo se jima je, da sta se ga navlekla v gostilni. Začela sta ga obdelovati, da je mevžast postal. Suhljati Peter je krilil z rokami in glasno dokazoval, da proti žalosti in skrbem pomaga le ena žavba: in to je vino, žegnana voda, da ne pomaga nič. Onadva z Jurijem, da sta že domenjena: pustila bosta ilovico in sovdan, upregla bosta vole in začela furati. Naj babe in otroci mečkajo zemljo, možakom se spodobi cesta in bič. Zakaj bi krmili vole v hlevu, ko je meso pod ceno! Krake naj si raztegnejo živali in vratove napno, da bodo vlačili na vozu hlode, ne pa gnoj. Denar je v gozdu, na njivi je blato. Da nočejo biti več odvisni od angelcev božjih, ki se jim ne da škropiti suhe zemlje.

»Denar se nam ponuja, Gregor!« je oblastno prigovarjal Jurij. »Pridruži se nama! Jutri pojdemo k žagarju Ernestu. Zmenili se bomo, udarili v roke in začeli z vožnjo. Njive bo itak hudič zažgal.«

Poslušal je Gregor zgovorna soseda. V svoji zagrenjenosti skoraj ni našel druge poti. Segli so si v roke in določili, da jo mahnejo jutri zjutraj vsi trije na žago. »Iz kmetov bomo postali vozniki!«

Krenil je proti hiši in zavil v hlev. K sivcu in rjavcu je stopil, med rogovi ju je požečkal in slovesno naznanil: »Hihot, volička! Od jutri naprej bomo furali!«

Zadovoljen se je vlegel na posteljo v šumeče lubje in zaspal. Zunaj se je splašila nevihta. Veter je butal težke kaplje ob šipe. Grmeti in bliskati je začelo, da se je hiša tresla. V besnem šumenju so udarjala ledena zrnja na latnik. Bobnelo je kakor v prepadu. Toča je klestila in razbijala, se zaganjala in odletavala na tla, kjer je v močnih curkih drla voda.

Zbudila se je žena. Svečo je prižgala in z jokajočim glasom molila. Gregor pa je spal in prav nič ga ni motilo neurje. Potresla ga je za glavo: »Gregor, kaj ne slišiš? Križ božji! Toča pada, vse bo oklestila!«

Malomarno se je obrnil v postelji in zamrmral: »Naj klesti, kakor hoče! Mi bomo furali!«

Še v sanjah je poganjal: »Hi-hot! Lês! Bistahor! Ohá!«

Zjutraj se je prismejalo prekrasno sonce. Ko da je prišlo iz kopalnice, vse umito, sveže in mladostno. Na vrhovih gorá in gričkov so se kot bele srajčice sušili prozorni oblaki. Prijetni hladni zrak je plaval nad dolino. Kosi in slavci so peli kot za stavo.

Po dolini pa je ležala ostudna, ledena pošast. Trte so bile okleščene, cvetovi razbiti, turščica poležana in stepena, njive polne blatnih luž in pota razrvana, da ni bilo spoznati več kanalov. Sam hudič se je izkašljal v tej noči. Skozi sonce se je zlohotno režal razdejanim poljem in uničenim vinogradom.

Po klancu so stopali molče trije možaki. Zdelo se je, da gredo na občino javit sinočnjo škodo in prosit pomoči. Drugikrat so po takem neurju z motikami čistili kanale in nasipali peska v zajedene luknje. To jutro pa so brezbrižno gledali na kupe ledene toče, ki se je nagrmadila ob kamnitih zidovih.

»Kaj nam mar njive in vinogradi! Vozili bomo!«

Kar počez so jo ubrali po vasi k veliki žagi, ki je stala ob deročem potoku. V lepi hiši, vili podobni, je stanoval gospod Ernest, trgovec z lesom in lastnik velike žage. Nizek, rejen, pa silno živahen mož. Pet križev je nosil, nad njimi belo srajco, globoko odprto, da so se mu videle kosmate prsi. V roki je vihtel rumenkasti meter in tolkel z njim po deblih. S kletvami je obsipal delavce in jih podil k jezu, ki ga je zamašil deroči potok. Obstal je pred visokimi skladi žaganic in krlov. Naglo je meril, pisal v zmečkani zvezek in zmerjal krivonogega delavca, ki je s cepinom valil hlode.

Pred gospoda Ernesta so stopili trije gospodarji. Prekrižal je roke na hrbtu, se razkoračil, pomežiknil z desnim očesom in stegnil debeli vrat.

»No?«

Vsi trije so molčali. Ernest se je zakrohotal na ves glas. V zadregi je začel Gregor: »Prišli smo, da bi krle vozili!«

»Tako? Kdo bo pa oral in kosil, a?«

»Je že nocoj vse hudič pokosil!« je s poudarkom dejal Peter in pljunil na hlode. Žagar jih je povabil v majhno barako, prepleskano znotraj z raznimi slikami, ki so povečini predstavljale ženske v manj dostojnih oblekah. Ernest je bil znan ženskar in sosedje so marsikaj šušljali o njem, glasno si ni upal nihče misliti, ker so bili odvisni od njegove plače. Na dolgo in široko je žagar razkladal svoje težave: da les nima več cene, da ga tlači konkurenca, da mu žaganice zastajajo, da mora plačevati previsok davek. Možje so že poznali to staro pesem.

Po dolgem prerekanju so se domenili, da bodo vozili krle iz gozda, štiri ure oddaljenega na strmi gori, kamor je peljala cesta, polna ovinkov in vzpetih klancev. Plačal bo po meri. Pogoji niso bili ravno ugodni, toda trmasti sklep jih je silil, da so si segli v roke in podpisali pogodbo. Do konca novembra morajo biti vsi hlodi na žagi, plačo dobijo pa vsako soboto.

Pogodbo so zalili v gostilni pri Ludviku. Bila je to velika krčma, kjer so podnevi posedali mešetarji, zvečer tovarniški delavci in ob nedeljah popoldne tudi kmetje. Gostilničar je bil visok dedec, dobro rejen in močan, da je z eno roko vrgel na cesto po tri pijance, če je bilo treba. Žena mu je umrla, pa si je že takoj naslednji teden preskrbel dve natakarici, mladi in zgovorni. Hči Elza je pa nadzorovala kuhinjo in mežikala gostom, seveda le bolj premožnim in gosposkim. Usedli so se za mizo pod kostanjem in naročili liter domačega, ki odganja skrbi. Pri sosedni mizi se je prerival z natakarico fabričan Pepe. Imel je strupen jezik in žilica mu ni dala nikdar miru. Poznali so ga kot zdražbarja, ki se je kaj rad zaletaval v goste.

»Lej jih, tri kralje izpod gore! Ste prišli, da stajate točo? Še premalo vam je vrag oklestil! Zdaj so kmetje začeli piti že v ponedeljek. Komur nese, ta lahko pije vino, mi delavci bomo pa sesali krave za vime! Prekleta baharija kmečka!«

V Gregorju je vrelo, da bi vstal in jo pošteno priložil izzivaču. Zadržal ga je Peter, ki je udaril z roko po mizi, da so odskočili kozarci. »Da veš, gobec našmirani, od danes naprej smo furmani in imamo občém, da si ga privoščimo!«

Poklical je Ludvika in plačal.

»Kam se vam pa mudi?« je zadržaval krčmar.

»Vozili bomo!« so udarili vsi trije obenem.

»Tako? Potem pa še en liter, plačam jaz!«

Spili so stoje in odšli. Pijanec pri mizi je vpil za njimi: »Hihot! Lês k sebi! Ohá!« Pri kovaču so se domenili, da pripeljejo vole podkovat. Naj vse pripravi do večera, so naročili.

Popoldne so v vasi ropotali vozovi. Iz kolnic so privlekli močno okovane preme z zarjavelim železjem. Bilo je kakor v kovačnicah. Tesali so ročice, spletali okrog njih močne, za prst debele verige, pritrjali cepine, mazali kolesa in popravljali komate. Pred kovačnico je stalo troje parov rejenih volov. Drugega za drugim so stiskali v leseno stajo, dvigali jim noge in kovali gladke, na koncu zakrivljene podkve. Še preden je Luka odzvonil avemarijo, so stali vozovi pripravljeni. Gregor je obesil pod voz veliko vago in na prvo premo privezal zakajeno laterno. Zadnja prema je nosila velike vreče, natlačene s senom.

Žena je zavijala v culo kruha in gnjati, pa še kanglico vina za žejo. Vse je bilo nared, celo velik pušpanov bičevnik je visel med komati.

»Kaj pa njive?« je vprašala gospodinja.

»Njive so vaše!« je zaničljivo odrezal Gregor.

Navili so staro uro, da bi klicala ob dveh, pogasili ogenj, upihnili luči in legli k počitku.

Še pri temi so vstali, poklicali drug drugega, nakrmili, spili zavreto dišeče mleko z rumenim turščnim kruhom ter napregli.

»Bog in sveti križ božji!« je po stari navadi z bičevnikom po tleh zarisal Gregor križ in pognal. »Srečno vozi in pazi!« je zaklicala žena na pragu.

Niso še zapeli petelini, ko so po klancu drčali trije vozovi. Tiho jutro so dramile rožljajoče verige in škripajoče zavore. Iz hii so se skozi okno svetlikale luči, na hišnih pragih so pa stale tri žene in zaskrbljene zrle za možmi, dokler jih ni zakril ovinek.

S klanca so zavili na strmo cesto. Povodenj jo je razorala da so v jamah odskakovala težka kolesa. Sredi gore so počivali. Podložili so pod zadnja kolesa kamne in posedli. Po dolini ie zvonilo sveto jutro, dan se je delal in izza vrhov so silili rdeči žarki in se prelivali med skalami.

»Vroče bo!«

»Kar poženimo! Bistahôr!«

Ob vozeh so molče stopali gospodarji. Da bi odgnali misli na košnjo, so brez potrebe kričali nad živino in pokali z biči. Voli so se potili, z repi in gobci odganjali nadležne obade in sredi dopoldneva privlekli vozove v senčnat gozd, kjer so v visokih skladovnicah ležali težki krli. Odpregli so živino, obrnili preme, razpregli verige in začeli nakladati. Drug drugemu so pomagali valiti na voz težka debla. Zravnali so jih, zabili vanje železne iglice in posedli med maline. Razvozlali so cule in jedli. Tudi voli so prežvekovali v senci dišeče seno.

»Začetek je hud!«

»Naj le bo! Privadili se bomo!«

Takoj popoldne so pognali. Kolesa so škripala pod ležo in drobila kamenje po cesti. Vsi prašni in potni so furmani vrteli zavore in na debelo požirali prah, ki se je dvigal v pekoči soparici. Pod večer so srečno pripeljali hlode na žago, zmerili so vsak voz, razložili in pognali v klanec proti domu.

Tako je šlo dan za dnem do novembra, ko se je v mrzli megleni zástavi razvezala burja in nanesla cele kupe snega v zavetja ob cesti. Dan je bil enak dnevu. Zjutraj v gozd, zvečer domov. Utrujeni so legli v lubnice in komaj spočiti so drsali ob vozu.

Samo v sobotah se je enakomerno življenje spremenilo. Gospod Ernest je plačal: ni bilo bogve kaj, toda denar pa je le bil. Ž njim so popravljali vozove, plačevali kovača, posedeli v gostilni pri Ludviku, pa še domov prinesli ženam, da se poznalo pri gospodinjstvu. Brez nesreč pa le ni šlo. Suhljatemu Petru so hlodi zmečkali nogo, stokajočega in okrvavljenega so pripeljali domov. Bič je velel prinesti. Slovesno ga je izročil starejšemu fantu Janezu: »Odslej boš vozil ti! Odnehali pa ne bomo!«

Misel na vožnjo se je zajedla v glavo vsem moškim pod goro. Na njive niti mislili niso več. Po razorih so se sklanjale same ženske. Tudi Tilka je morala pleti, osipati in žeti. Pridelek je bil pičel. Prav lahko so na večer speljali domov tiste klase, kar jih še ni omlatila toča. V vinogradih je rastel plevel. Potrgali so redke grozde in jih zmastili v preši, za domačo potrebo je bilo dovolj pridelka, kar je pa primanjkovalo, so kupovali sproti v prodajalni. V jeseni so preorali njive ter jih dobro pognojili. Spomladi jih bodo posejali z deteljo ali ovsom, to bo več neslo ko žito, ki je vedno v božjih rokah, tako so se namenili.

Pogovor o letinah in pridelkih se je zasukal. Govorili so le o komatih, vozeh, sejmih in voleh. Kmalu so začeli sanjati o konjih, ki so hitrejši. V nedeljah so posedali ob temnih stopnicah, ki so vodile na prižnico. Samo oznanila so poslušali ob priprtih vratcih, nato so pa posedli po deskah božjega groba, ki je bil spravljen nad zakristijo. Celo pridigo in dobršen del maše so razpravljali o volih, podkvah in zadnje čase tudi o konjih. Kar na glas so govorili, da je župnik moral poslati mežnarja, naj jih posvari. Pa so mu vrgli v puščico drobiža, da je molčal in podkupljivo prigovarjal: »Samo ne preglasno!«

Nedeljske popoldneve so prebili v gostilni pri Ludviku. Svojo mizo so imeli in nihče ni smel nepovabljen zasesti prostora, bahali so se, hvalili vozove in živino, opravljali Ernesta, povzdigovali svoje družine in izzivali fabričane, ki so sedeli pri drugih mizah. Ti so jim nadeli priimek: »Gajžlana bratovščina« in v krohotu podrli marsikatero pikro na račun voznikov. Furmani pa jim niso ostali dolžni nobene.

Za porcijunkulo je Gregorjeva žena odpeljala Markca v klošter. Patri so ga sprejeli, da bi se učil in enkrat postal mašnik, če je tako volja božja. Oče se ni branil. Spravil je skupaj potrebni denar in se poslovil od fanta brez solz in sladkih besed. »Za kmetijo itak nisi, Markec!« je dejal »boš pa molil in me za brado prifural v nebesa.«

Lelo je šlo h koncu. Voznikom so postali dnevi dolgočasni. Kmečko delo jim ni več dišalo. Hodili so po sejmih, mešetarili, prekupčevali in sanjali o dnevih, ko bodo spet napregli vozove in vzeli v roke bičevnik. Navezali so se drug na drugega in vsak dan iskali prilike, da so prišli skupaj in modrovali o vožnji. Ko so v jesenskih večerih na kaščah slačili turščico, so sedeli skupaj pri istem kupu. Ženske in dekleta so podajale klase, možakarji so pa spletali kite in jih obešali na lesene kline. Mladina je prepevala, ženice so pripovedovale povesti, med mlajšimi se je spletala ljubezen — voznikom pa se je vse to zdelo nesmiselno, samo o konjih so razpravljali, na široko in potanko, do trikrat premleli in prešteli vse fukse, šimeljne in belce, kar jih je bilo na sejmih.

Ob velikih ribežnih so sedeli in ribali zeljnate glave — vmes pa so sanjali o vožnji. Dež je rosil dan za dnem, da je kapalo od korcev na tla, kjer so se delale jamice druga ob drugi. Listi so odpadali z drevja. Orehi so še čakali palic. Najdalje so še vzdržali hrasti, šele po sv. Andreju so se začeli goliti. Če je v decembru posvetil jasen dan, pa so že napregli vole, da se ne bi odvadili oni sami in živina. Ako ni bilo druge vožnje, so naložili na preme veliki steljnati koš in vozili listje, ki se je nabralo v zasekah. Po drva so hodili v gmajno.

Pred božičem je zaplesala burja. Jazbeci so se skrili po jazbinah, srnjaki so se približali hišam in lisice so obiskovale kurnike.

Na gori se je že prikazal sneg, tudi v reber ga je nasulo, zlasti pod brežine. V dolino pa ni segel, ker ga je bilo sram pred soncem. Če ga je pa naneslo za ped debelo, ni dolgo vzdržal. Ob potokih in strehah so se obesile velike ledene sveče.

V adventu, ko so dnevi v dolini sicer mrzli, pa čudovito jasni, je Tilka začela hoditi k cerkvenemu petju. Lep glas je imela in Petrov Janez, globoki basist, jo je povabil, da bo petje za božič čim lepše. Spremljal jo je zvečer k vajam in gospodarju Gregorju je bilo kar po volji. Ko ga je pa žena spomnila na adventno spoved, jo je hitro ubral v hlev in ni hotel nič slišati na tisto uho.

V jasnih večerih so rastle svetle zvezde in naznanjale bližajoči se božič. Doma so zaklali dva prešiča. Boh in pršute so obesili v kamin, meso so zasekali v košenino, koline pa so prihranili za praznike, nekaj jih je pa mati nesla v samostan.

Na Štefanovo so k Gregorjevim povabili Janeza, ki je pripeljal s seboj še par pevcev in pevk. Tilka je pogrnila veliko mizo in stregla v belem čipkastem predpasniku. Zelo mikavna se je zdela Janezu in malo je manjkalo, da je ni zaprosil za roko. Prav za prav si ni upal. Dekle je imelo na sebi nekaj gosposkega, on pa, Janez, je bil furman in to dvoje mu ni šlo v račun. Peli so božične pesmi, med katerimi je Gregorju najbolj ugajala tista o furmanih.

Trikrat so jo morali zapeti, vedno z višjim glasom. Ob koncu se je Gregor razvnel: »Rečem vam,« je krilil z rokami, »da smo furmani najboljši ljudje! Taki prazniki nas napravijo sicer dolgočasne, toda ko se bo leto obrnilo in ko se bo stajal sneg v gozdu, takrat bomo zavriskali in pognali vozove po cesti. Nič več volov, konje, kaj ne, Janez?«

»Tako je, oče Gregor! Konje bomo kupili!« je ponosno pritrdil Janez.

»Pa nas boste v nedeljo potegnili v sosednje vasi,« so vse navdušene prigovarjale dekleta. »Zakaj pa ne! Naj dolina zve, da nismo furmani samo za gozd! Izpregli bomo, udarili z bičem in oddrdrali! Pa kar zastonj!« Vesela pesem je hodila še dolgo zvečer po vasi. Fantje so nosili šopke iz roženkravta in nageljnov, tudi Tilka ga je pripela Janezu. Obljubil ji je, da ga bo spravil doma in si ga zataknil za klobuk, ko bo prvič pognal konje.

»Posušil se bo,« je nagajala Tilka.

»Bomo videli!«

Za svečnico so kupili konje. Težko bi se privadil nanje Gregor, ko bi mu ne bil pomagal Janez. Ko se je okrog sv. Matije obrnilo leto, je Gregor cepil drevje, izravnavali so krtine na travniku in v marcu izvlekli vozove izpod kolnic.

Začela se je pomlad in z njo je prišlo novo delo, ki je prineslo nove skrbi, pa tudi nove upe.

Cesta poje.

Okrog Velike noči je vstajala pomlad. Oblekla si je svetlozeleno krilo. Najprej je pobarvala nagnojene brajde okrog hiš, nato je zeleno prepleskala brežine ob njivah in dahnila tudi v visoko ležeče travnike. Splezala je na grmovje in drevesa, celo nad krivenčaste, raskave hraste se je povzpela in radovedno stikala za gnezdi med rogovilami.

Jopico so ji pobelili snežnobeli in nežnotanki mandeljni, ob njih so se razcvele marelice, v radosti zardele breskve, za njimi pa so se odprle češnje, hruške, češplje, jablane, da je vsa reber plavala v cvetočem morju. Ob kamenitem klancu so zaduhtele akacije, opojni jeseni, pri potoku se je košatil bezeg, in celo med skalami na gmajni so pognale božje hrušice, ki so že odcvetale, ko so se odprli rumeni cvetovi drena in tršljike.

Iz ure v uro je rastla detelja, za njo se je potegnila trava, polna pestrih rož in malih cvetov, ki so poredno mežikali celo iz kamnitih razpok. Njive so pa samevale. Zastonj so čakale oračev, zelena detelja je rastla na njih.

V vasi je zapel boben. Ernestu so prodajali hišo in žago. Vso zimo je popival z ženskami v mestu in pognal na boben lepo premoženje. Žago je kupil neznani gospod, ki je ukazal, naj začasno ustavijo delo in odpustijo delavce. Vozniki so kleli pri Ludviku, ker so prišli ob zaslužek.

»Pa ravno sedaj jo je zlodej skuhal, ko smo si konje kupili!«

Delavci v fabriki so se smejali in jim zavistno nagajali: »Še radi boste prijeli za krampe in motike! Premehke so Vam postale roke ob bičevnikih!«

Ni še pretekel teden, ko je udarila vest, da bodo fabriko zaprli. Prevelika konkurenca in slabejše blago sta pognala na cesto tudi delavce. Začeli so jih odpuščati, sprva le nekatere, čez par tednov pa vse. Zapečatili so velika železna vrata in razdirali stroje. Sedaj so se pa delavcem smejali kmetje. V resnici pa je na vso vas legla črna skrb. Sprijaznila je delavce in voznike, ki so zabavljali pri Ludviku in pili na kredo. Tudi gostilničarja je skrbelo, kaj bo. V gručah so postajali ljudje ob cestah in brezdelno govoričili ter ubijali čas s cigaretami. Upali so, da bodo v kratkem odpečatili železna fabriška vrata in začeli z delom. Ko so pa na velikem vozu odpeljali na postajo največji stroj, so ga spremljali delavci kakor pogrebci, ki vedo, da mrliča ne bo več nazaj.

Kmalu je v lonec pogledala lakota, ki je ubila dovtipe in zadušila celo pesem, ki je stoletja niso mogla pregnati. Ljudje so se vračali k zemlji. Kopali so vrtiče, obdelali zadnjo zaplato zemlje in skoparili s polento, katere so se že odvadili. Najhujše je udarilo po voznikih. Na njivah so zasejali deteljo in prav nič jim ni kazalo, da bi jo preorali. Preponosni so bili, da bi se sklonili k zemlji. Stikali so glave in pohajali po gmajnah.

Neke srede popoldne pa je po prašni cesti privozil avto in se ustavil pred Ludvikovo gostilno. Iz voza eo stopili trije gosposki možje. Eden z zlatimi očali in veliko aktovko je vprašal po županu. Ludvik jih je uslužno povabil v gostilno in ukazal Elzi, naj se hitro preobleče in pripravi gosposko sobo. Sam je tekel po župana.

»Nekaj bo,« je spotoma ugibal. »Boš videl, da se bo preobrnilo!«

»Gorje, če se ne bo!« je pripomnil župan. Pred sobo sta si zavihala brke, Ludvik se je odkašljal in zapel hodnično srajco. Odprl je vrata, se nerodno priklonil in predstavil župana. Previdno se je umaknil in ob priprtih vratih prisluškoval. Mladi gospod s kodrasto frizuro je velel županu, naj se usede. Tolmačil mu je z živahnimi kretnjami, da pripravi vse potrebno za gradbo dveh novih cest, ki bosta speljani po dolini. Zahteval je pojasnila o starih cestah in izpraševal, čigave so parcele, po katerih bi zgradili nove ceste, široke in asfaltirane.

Gospod višji inženir je kadil debelo cigaro. S prstom je krožil po veliki karti in prekladal načrte. županu je ponudil dišečo smotko, da mu ne bi pošla beseda. Ludvik je ujel novico o cestah. Obraz se mu je razširil, zadovoljno si je mel roke, pridirjal v kuhinjo, kjer sta dva fanta nagajala natakaricam in zmagoslavno zašepetal: »Saj sem vedel, da se mora izpreobrniti! Punce, narežite najboljše gnjati, prav pri kosteh!« Sam je tekel v klet in natočil najboljšega. Oblekel si je nov jopič, pogladil razkuštrane, osivele lase, obrisal roke in oblastno dajal povelje. »Elza, hudimana, obrni se in postrezi! Fanta, hajd pod goro in pokličita furmane! Takoj naj pridejo! Punce, kuhajte in cvrite, naj vrag odnese celo vas, če ne bomo obogateli!«

Fanta sta tekla pod goro, dekleta so cvrle in Elza, vsa rdeča in v zadregi, si je popravljala lase in urejala kratko obleko, da bi gostom ugajala na prvi pogled. Nategnila je svilene, nogavice, vzela v roke veliko taso stare salame in koketno stopala pred očetom, ki je nosil štefan kakor vojak bajonet.

Gospoda v sobi je bila v živahnem pomenku. Postrežljivi gospodar, dobro vino, dišeča gnjat in mladostna gospodična so gostom očividno ugajali. Inženir je ponudil Ludviku stolico, mladi tolmač pa je pomežiknil Elzi, da jo je spreletelo po vsem telesu.

Na mizi je rastla pred očmi nova cesta. Inženir je velel tretjemu došlecu, nervoznemu pisarju, naj sestavi zapisnik, županu je bilo všeč, da je prisedel Ludvik. Prevzel mu je vsaj besedo, da je župan nemoteno posegel v salamo. Obravnavali so točko za točko. Vse je šlo gladko, ker sta bila moža dobro poučena in gospod višji inženir zelo uvideven.

Preostala je še zadnja točka: material, vozniki, delavci. Ludvik je pridno nalival in zgovorno razkladal: »Nič naj ne skrbi gospoda inženirja! Vse se bo našlo, dobro in poceni. Kamnolomi so v gori, pesek v gmajni, vozniki prvovrstni, delavcev pa na izbiro. Samo ukazati je treba in kmalu začeti! Vsi pojdejo gospodu inženirju na roko, posebno on, Ludvik, ki poleg župana najbolj pozna razmere.«

Prešli so v podrobnosti. Toliko in toliko kubičnih metrov kamenja, peska, najmanj šest voznikov, delavcev pa okrog osemdeset. Z delom se začne že naslednji teden, do zime mora biti izpeljana vsaj ena cesta. Inženir bo poslal stroje, pri Ludviku se bo naselil polir, orodje pride z železnico, denar pa bodo izplačevali vsako soboto. Razdeliti je treba delo: Ludvik naj bi zbral delavce in voznike, župan, ki je imel trgovino, naj oskrbi prehrano, polir bo vodil delo, on pa, inženir, bo nadzoroval. Pregled kamnolomov in peska se bo vršil v par dneh po posebni strokovni komisiji.

Podpisali so zapisnik in spravili akte. Ludvik je skočil v kuhinjo in ves razborit priganjal kuharice. Inženir je odšel z županom na vrt, da bi se malo shladil. Elza je pospravljala mizo in pogrinjala nov prt. Tolmač Berto je spravil pisarja iz sobe k točilnici, sam pa pomagal Elzi, da je vse lepo uredila tako, kakor se spodobi za višjo gospodo.

Ujel je Elzo za roko in sladko zašepetal: »Gospodična, kako Vam je ime?«

»Elza!« je vsa žareča odgovorila. »Lepo ime, sladko ime! Jaz imam rad taka imena, še rajši pa take gospodične!«

»Lepo vas prosim,« se je navidezno otepalo dekle. Objel jo je okrog pasu in ji gladil lase. »Elza, midva se bova imenitno razumela, kaj ne?« »Menda ja!« je vzdihnila in se mu naslonila na rame. Zunaj se je zaslišalo hupanje. Otroci so se zbrali okrog avta in pritiskali na hupo. Ludvik jih je napodil, da so se razkropili. Ko je pa izginil v vežo, so spet pritekli k avtu in trobili.

Z vrta sta prišla inženir in župan. Oba sta se zasmejala, ko sta našla Berta in Elzo v objemu. »Smo že začeli graditi!« je nagajivo dejal inženir. »Betoniramo!« je ves nasmejan pripomnil župan.

Sedli so in južinali. Zunaj v veliki sobi so se zbrali furmani, tudi Peter je prišantal z njimi. Radovedno so vlekli na ušesa, da bi slišali, kaj se godi v gosposki kamri. Ugibali so to in ono in dregali v Ludvika, naj vendar pove, zakaj jih je poklical. Iz obraza so mu brali, da se pripravljajo velike stvari.

Ludvik je tekal iz sobe v sobo in komaj je imel toliko časa, da se je ustavil pri furmanih.

»Pst!« je miril. »Saj sem vedel, da se bo obrnilo! Bodite strpni, vse vam povem! Gospoda je prva!« Čez dober četrt ure so gospodje vstali. Ludvik je na stežaj odprl vrata, skozi katera so prišli gospod inženir z županom, pisar z aktovko in Berto z Elzo. Vozniki so vstali kakor pri vojakih. Pogled jim je obstal na inženirju, ki se jim je dobrohotno nasmehnil. Ludvik jih je peljal k avtu ter se z županom priklanjal, dokler ni šofer pognal. Otroci so se razkropili, delavci so zvedavo gledali za avtom, župan si je pogladil brke. Ludvik pa je dvignil roko in zaklical: »Ljudje! Ceste bodo gradili. Vsi pridete na delo. Kdor bo pri meni pil, ta bo delo dobil!«

Novica je šla kakor blisk po vasi. Najbolj je razveselila furmane. To noč so pili in peli ter razgrajali, da jih je v nedeljo župnik okregal. To pridigo so mu strašansko zamerili, najbolj pa Ludvik, ki je postal najvažnejša oseba v vasi.

Kar na mah je oživelo naselje. Vozniki so pozabili na Ernesta in skrajšali vozove. Na preme so zavalili velike, široke truge, da bi v njih lahko vozili pesek. Večer za večerom so se shajali v gostilni. Gospodinje so tožile, da ni mož nikoli doma. »Moramo!« so odgovarjali. »Kruh je in Ludvik ima ključ do njega.«

Vpričo gostilničarja so sestavljali predvsem seznam voznikov. Trije izpod gore: Gregor, Jurij in Petrov Janez, ker starega noga boli. Drugih zaenkrat ni treba. Če bo več voženj, kupi Ludvik par konj in si preskrbi hlapca, Gregor pa tudi en par in če bo treba, vzame tudi on poganjača.

»Važno je to,« je ugotovil Ludvik, »da bomo trdno skupaj držali. Nobenega vrinjenca ne potrebujemo! Mi sami bomo prevzeli vso vožnjo in odgovarjali za material in za mero.« Ponudil se je, da bo sam uredil zadevo z inženirjem. Zastonj kajpak da ne more, toda dobro ve, da možje ne bodo umazani!

»Roka roko umije!« je pritrdil Gregor in naročil nov liter rebule, da bi pokazal gostilničarju, kaj mislijo.

V mislih so našteli vse kamnolome in prebrskali parcele, kjer bi se dobil pesek. »Najbolje bo, da vse te parcele pokupimo! Gmajna je poceni in lastniki so večinoma delavci, ti bodo pa radi prodali. Če bodo kamnolomi naši, nam noben vrag ne bo mogel do živega. Mi sami bomo narekovali cene!«

Gregorjev predlog se je zdel vsem zelo umesten. Živino bodo odprodali in z izkupičkom pokupili svet. Dovolj bo, če bo v hlevu poleg konj še par krav. Sklep je že v enem tednu dozorel. »Gajžlana bratovščina« je uspevala in ob njej se je najbolje grel Ludvik sam. Gregorju je prvemu padel v oči: objesten je postal in njegova hči je ponosno nosila glavo, češ: Jaz sem pa nekaj več kot druge!

»Ta hiša vam bo še v nesrečo!« je večkrat svarila Gregorjeva žena.

V par dneh so pripeljali po železnici orodje, čez teden so že zabijali v tla količke in naročili, naj začno voziti kamenje. Konji so se vzpenjali v gmajno, kjer so delavci lomili kamenje. Kamnolom se je širil. Treba je bilo močno nabasanih min, da so raznesle kamnite sklade. Vožnje so bile naporne pa kratke in kar je največ odtehtalo: nakladali in razkladali so delavci sami. Vas je oživela. Delavci so udarjali s krampi in tožili nad žulji, ki jih prej niso bili vajeni. Denar pa je ugladil vso nevoljo. Vozniki so furali od ranega jutra v kasno noč. Nihče se ni zmenil ne za sonce ne za dež, še mar ni bilo nikomur vetra in vročine. Ljudi je opijanila želja po zaslužku. Spremenila se je v nekako nalezljivo bolestnost in zavistno tekmovanje.

Podjetje je redno vsako soboto plačevalo delavce in voznike. Palir je zmeril kamenje, napisal listek in pri Ludviku je gospod inženir odšteval denar. Po hišah je zadišalo po golažu, ženske so oblegale trgovine, prikazale so se nove obleke, v nedeljo popoldne so plesali in peli, med tednom pa garali in kleli.

Delo je rastlo. Gregor se je odločil, da ukupi še en par konj. Povpraševal je po hlapcu, pa ga ni staknil med domačini. Na njivah se je bohotil plevel. Košnja je zastajala, le ženske so se mučile s kmečkim delom, pa še tem se je večkrat stožilo.

V poletnem jutru sta se napravljali mati in Tilka na polje. Pod nebom so gostoleli škrjanci. Oleandri pred hišo so se lesketali v jutranji rosi. Dekle si je zavezalo na glavo tanko rožasto ruto in s pesmijo odhitela v kolnico po grablje. Poigrala se je s piščanci, ki so čivkali okrog koklje. Obstala je pred hišo ter čakala matere, ki je zaklepala vežna vrata.

Po klancu je prihajal mlad fant z leseno skrinjo na rami. Postal je ob voglu in zavil na dvorišče. Kokoši so se preplašene razkropile po kolnici. Došli je odložil leseni kovčeg, si obrisal potno čelo, pogledal na hišno številko in vljudno pozdravil.

»Dober dan! Ne vem, če sem prav prišel. Gregorjevo hišo iščem!«

»Prišli ste prav. Kaj pa bi radi?« je nezaupljivo povprašala mati.

»Službe iščem. V vasi so mi povedali, da potrebujete hlapca.« Obe ženski sta začudeno pogledali. Pred njima je stal krepek fant. Nosil je snažno obleko, še celo kravato je imel. Ta naj bi bil za hlapca?

»Gospodarja ni doma,« je dejala mati. »Pridite zvečer, ko se vrne!« Obrnila se je, dala na ramo grablje in pomignila hčeri. »Prav! Bom pa počakal do večera. Le nekaj prosim: ali smem svoj kovčeg spraviti pri vas, nerad pohajam ž njim po vasi!«

Mati bi mu najrajši rekla, naj gre. Kdo ve, kakšni so ti vandrovci. Prehitela jo je Tilka: »Dajte mi ključ, mama, spravim mu ga v vežo!« Hotela je prijeti za ročaj, pa je ni pustil.

»Dovolite, gospodična, da ponesem sam!« Dvignil je kovčeg in ga zanesel v hišo. Mati je pogledala za njima skozi vrata.

»Hvala lepa!« je dejal in smehljaje pogledal Tilko. Dekle je zardelo. Kako fine manire ima ta človek! »Gospodična« ji je dejal in »lepa hvala« je pristavil. Tudi materi je bil fant všeč, vendar tega ni pokazala. »Kdo ve, kaj se vse skriva pod gladko lupino!« je dvomila in zato ni izpremenila resnega obraza.

»Pojdiva, Tilka!« je priganjala. »Sonce pripeka, čas je, da raztrosimo rednje!«

»Smem z vami? Rad bi pomagal, ker nisem vajen pohajkovati!« Gospodinja je bila v zadregi. Odslovila bi ga, da ni kar sam prijel za grablje in stopal za njima.

Na senožeti je dišala pokošena trava. Sonce je pilo kristalno roso, da so rednji izgledali kakor suhi. Ko si pa dregnil v kup, se je spodaj prikazala mokra trava, ki je odletela na desno in na levo. Fant je slekel suknjič in ga obesil na murvo. Odvezal si je kravato in odpel široko belo srajco. Zavihal je rokave, vzel v roko grablje in zamahnil z ožganimi rokami.

»Glejte, mama, kako hiti!« je občudovala Tilka.

»Se bo že unesel! Taki gosposki ljudje začno z vso silo, pa jim kmalu zmanjka sape!« »Gosposki se mi pa res ne zdi!« je ugovarjalo dekle.

»Kaj veš, kdo je?«

»Saj ga še vprašali niste!«

»Sam bi moral povedati!«

Komaj sta ženski prišli na konec, je došlec že začel drugi redenj. Tilka je postajala in večkrat pogledala za njim, da jo je morala mati pokarati. Na osredku so se srečali.

»Kje ste pa prav za prav doma?« je začela s poizvedovanjem gospodinja ter se naslonila na grabljišče. Obrisal si je pot s čela in se zasmejal, da so se mu zasvetili beli zobje. Pa se je naenkrat zresnil in previdno pripovedoval o svojem življenju. Izmikal se je vprašanju o družini. Da je doma v bližnji vasi, je povedal, da je preživel mladost pri stricu župniku v gorah, da je študiral v mestu dve leti, dokler ni stric umrl. O materi ni govoril. Teta ga je vzela k sebi, svojih je imela šest, on pa je služil pri njej za pastirja in za hlapca, dokler ni teta umrla. Potem je taval okrog in iskal dela. Vajen je kmečkemu delu in nič drugega si ne želi, kakor dobre gospodarje, ki jim bo zvesto služil. »Svojih pa nimate nobenega?« je zastavila mati. »Nobenega,« je žalostno končal, »sam sem na svetu kakor štor v gmajni! Samo Bog je moje upanje in dobri ljudje.«

Mater je ganila beseda Bog, Tilko pa dobri ljudje. Veren mora biti, je mislila prva, dobro srce ima, je sklepala druga. Postregli sta mu z malico in kar dobro jima je bilo, ko je obračal seno, kakor bi veter pihal. Po kosilu je odnašal na velikih vilah in zlagal seno v ograbke. Prav nič vsiljiv ni bil, kar je bilo posebno všeč materi. Pod večer je zložil ograbke v lonce tako mojstrsko, da sta se obe čudili.

Še preden se je vrnil Gregor, je došli napojil živino, sedel na klop pod latnik in zaigral na orglice. V klancu so se zaslišali klici, pomešani z ropotanjem vozov. Gospodar se je vračal domov. Ko so se konji ustavili na dvorišču, je stopil pred voz junaški fant.

»Dober večer!« je pozdravil.

»Bog ga daj!« je začudeno povlekel Gregor. »Kaj pa ti?«

»Za hlapca bi bil rad!« je odgovoril. »Kar pokaži, kaj znaš!« Urno je stopil pred konje, odvezal komate, razpregel in konja pognal v hlev.

»Pri steni ju priveži!« je zadovoljivo velel Gregor.

Fant se je vrnil iz hleva, prijel za oje in porinil voz pod kolnico.

»Bo!« je ugotovil Gregor. »Še ženske bom vprašal!« Mati je povedala, kako in kaj, ter pristavila, da fant ni napačen. Tilka pa je bolj govorila z očmi, kakor z besedami.

Sklenil je Gregor, da ga vzame. »Na preizkušnji boš par tednov, potem bova udarila v roke!« »Mislim, da se že nocoj lahko domeniva,« je dejal novi hlapec. »Če ne bom za vas, me pa spodite!« Zaenkrat so mu postlali v hlevu. Zjutraj je že vozil z Gregorjem.

Cesta je rastla. Voz za vozom je dovažal kamenje, za kamenjem gramoz, na vrh pa pesek. Težki valjarji so se kot želve premikali gor in dol ter mastili kamenje pred seboj. Ljudje so služili, pa tudi zapravljali. Največ zaslužka so pa imeli furmani. Res, da je bilo treba »mazati« polirja in gladiti Ludvika, a vse to je bila malenkost. Pri Gregorju se je denar še najbolje izkazal. Dva para konj, priden gospodar in pripraven hlapec, doma pa še varčna žena. Hišo so predelali. Iz kuhinje se je umaknilo staro ognjišče. Zanj se je še najbolj potegoval Gregor. Na tem ognjišču, obrobljenim z gladkim kraškim kamnom, so rastli rodovi. V zimskih večerih je sedela okrog zglavnika družina. Burja je tulila v kaminu in porivala dim pod sajasto napo, kjer so na policah v urejeni vrsti ležali lonci. Ob ognju pa je bilo prijetno gorko. Zidarji so podrli ognjišče in napo. Zazidali so kamin in v kotu postavili velik štedilnik. Sprva se Gregor kar ni mogel navaditi na novo kuhinjo. »Nič ni vse skupaj,« je rentačil, »zdaj so mi še ogenj zaprli!« Ženskam je bilo pa kar vse všeč: svetla in snažna kuhinja, kamor so brez skrbi obesile prebarvan sklednik in bleščeče bakrene pokrivače s korci. Iz velike veže so porinili gladke skrle in tla zalili s cementom. Tudi zgornje suhote so predelali in celo prostorni kašči niso prizanesli.

Pred hišo so vzidali nov lesen hodnik z lepo izrezljano ograjo, na katero je Tilka nanesla rdeče gorečke, nageljne in dišečo elvižo. Ob zidu je hlapec zasadil vrtnice, rdeče in rumene, ki so prepletale visoke stebre, na katerih se je vzpenjal senčnat latnik.

Stara kmečka hiša se je prelevila v nov dom, le kolnica je ostala ista.

»Gosposki postajaš, Gregor!« se je ponorčeval Peter. »Kaj bi ne, gosposkega hlapca ima pri hiši!« je pičil Janez, ki mu ni bilo prav, da je dobil tekmeca. »Kaj bi se ujedal,« se je ponosno odrezal Gregor. »Niko je fant, da mu ga ni para. Za dva vzdigne, spretno poganja, vsakega dela se loti in nikoli ne nerga! Le poglejta, kako hitro je razložil!«

Mimo je pripeljal prazni voz Niko. Visoko zravnan je zamahnil z bičem in poganjal konja. »Pa bi zaklel, Niko,« se je smejal Janez. »Če ne kolneš, nisi furman.«

»Le kar sam preklinjaj, Janez! Moja konjička vlečeta tudi brez pridušanja! Hihot!« Konja sta vzpela vratove in potegnila v močnem zaletu.

»Kaj nisem dejal?« je ponosno poudaril Gregor. »Fant od fare!«

»Iz katere fare?« se je razkoračil Janez.

»Naj bo iz katere hoče! V našo ga bom pripisal!« je odbil Gregor.

»Kaj ga boš vzel za zeta?« se je namuzal Peter. Janez je škodoželjno poškilil.

»Zakaj pa ne!« je odločno odvrnil Gregor. »Prav nič napačen ne bi bil!«

V poletnih večerih so ob potoku prepevali slavci, v duhtečem bezgu so se zibali in drobili pesem za pesmijo. Od sonca ožgani oleandri so znova zažareli in zadišali v večernem hladu. Lahek vetrič je prenašal ptičje speve po vrtovih. Niko je napajal konje. Zajahal je pramca in zavriskal, da je odmevalo po vasi. Na vrtiču pred hišo je prilivala Tilka. Položila je kanglo pred gredice in utrgala velik rdeč nagelj. Naslonila se je na ograjo in zamišljena vonjala cvet. Globoko v duši ji je zaživela slika: Fant na konju! Zavihala je rokave in se zasanjala. Slavci so odpevali, kresnice so krožile po zraku, lastovke so spravljale mladiče k počitku. »Ta Niko! Kako je pripraven, dober ...« Iz sanj jo je zdramila pesem. Visoko na konju je pridirjal Niko. Hitro je razjahal, potrepljal pramca po gobcu in ga peljal v hlev.

»Lepših fantov na svetu ni!«

Glas se je dvigal. Podstavila je Tilka in ga spremljala v altu.

»Lep glas imaš, Niko!«

Osnažil si je obleko in pristopil k ograji.

»Kako lepo me spremljaš!« je pohvalil.

»K petju bi hodil,« je vabila. »Jutri zvečer so pevske vaje. Pojdi z menoj!«

»In Janez?«

»Lepo te prosim! On je basist. Tenorjev nam manjka. Še zadovoljen bo!«

»Ne vem,« je zamišljeno zategnil.

»To si čuden! Kaj pa Janezu mar. Saj sem te jaz povabila!« Stegnila je roko in mu zataknila nagelj. Poduhal ga je in poljubil.

»Pojdeš?«

»Da!«

»Daj roko! Za Šmaren se pripravljamo!« Stisnil ji je roko mehko in toplo, da jo je ogrelo pri srcu. Na pragu se je pokazala mati. »Tilka, spat!«

»Lahko noč!« je dahnila in odhitela v hišo.

»Lahko noč!« je ponovil Niko. Prevzelo ga je toplo čustvo, da je skočil h klopi pod latnikom, vzel iz žepa orglice, udaril ob dlan in zagodel. Slavci so umolknili in ga poslušali. Ko je nehal, so poredno nadaljevali svojo pesem, ki je polagoma izginjala v tihi noči.

Očeta Gregorja še ni bilo domov. Pri Ludviku se je ustavil in pil s furmani pri veliki mizi. Razgovarjali so se hrupno in šepavi Peter je tolkel ob mizo, da so žvenketali kozarci. Delavci, ki so se naslanjali na točilnico, so se muzali. »Furmanska bratovščina je v razcepu!« Na eno oko oslepeli Fortunat je pošiljal svojo hčerko Erno, ki je služila za natakarico, naj prisluškuje, da bo povedala, kaj je udarilo med furmane.

»Na Ludvika se jezijo, ker noče priti iz gosposke izbe!«

»Preobjedli so se, hudiči! Gosposki bi bili radi!« »V luknje naj gredo in pesek kopljejo, kakor mi, pa jim bo gospodična minula!« Med razburjene goste je vstopil Ludvik, pražnje oblečen.

»Sem stopi,« je rjul Peter.

»Ti mi ne boš komandiral!« je zamahnil krčmar.

»Kdo pa? Kaj ne živiš od nas?« je oporekal Jurij.

»Komandirajo gospodje, ki so v sobi!« je presekal gostilničar.

»In ti ž njimi!« je zaničljivo dregnil Gregor.

»Da, tudi jaz!« se je razkoračil Ludvik in z dolgimi koraki odšel v kuhinjo. Iz male sobe je udaril ženski smeh. V obraz zardela je ven pritekla Elza in za njo gospod Berto. Furmani so utihnili.

»Liter vina prinesi!« je zadirčno velel Peter. »Nisem natakarica!« se je šobasto odrezala.

»Kaj pa si torej?«

»Gospodična je moja ljubica in jaz bom tu gospodar!« je oblastno naznanil Berto.

Furmani so se spogledali. Brž so se zavedli kupčije in zavest manjvrednosti in odvisnosti jim je povesila glave in razpustila stisnjene pesti. Ludvikovi računi so jim križali načrte.

Na vratih male izbe se je pojavil visok, mlad gosposki človek. S prijaznim nasmehom se je približal kmetom.

»Preveč se razburjate, možje!« je dejal ter se naslonil na steno. Furmani so začudeno gledali novega moža in beseda jim je zastala.

Prvi se je ojunačil Gregor. »Gospod!« je začel. »Mi vas ne poznamo, zato nam ne boste zamerili, če vas vprašam, kdo ste in odkod prihajate?«

»Pa zakaj vas to zanima?« je vprašal gospod in se gugal ob steni.

»Furmani smo,« je razlagal Gregor. »Pri novih cestah delamo, prav za prav vozimo. Vsa vožnja je v naših rokah, pa tudi vsi kamnolomi. Vse smo zastavili in celo kmetije zapustili, da smo zapregli konje. Sedaj pa vse kaže, da nas nočejo izpreči, kakor konja, ki ni za rabo!«

»Iz česa sklepate na tak ukrep?« je zaupno zastavil gospod.

»Ne morem vam povedati, dokler ne zvemo, kdo ste?« je vpadel v vprašanje Peter.

Gospod je požvižgal in s prelom pomignil Ludviku. »Pa jim vi povejte, kdo sem?« »To so naš novi gospod polir,« je prihuljeno odvrnil Ludvik. Furmani so vstali. »Le sedite!« je prijazno povabil gospod polir. Še sam je prisedel in naročil Ludviku štefan vina.

Furmanom se je novi gospod polir takoj prikupil. Skrb jim je začela lezti z obraza.

»Zmotili smo se,« se je v imenu vseh opravičeval Gregor. »Mislili smo, da je oni drugi, ki je odšel z Elzo. Medtem je Ludvik prinesel vino in se naslonil na stolico. Gospod je nalil in ves nasmejan nazdravil.

»Vodja podjetja sem jaz, Berto je samo tolmač.« Vse delo in plačilo je izročeno mojim rokam. Kaj torej želite od podjetja?«

Furmanom se je jezik razvezal. Še zlepa niso naleteli na tako prijaznega gospoda. Drug za drugim so hiteli s pojasnili in priporočili. »Samo to vas prosimo, gospod palir: Pustite našo bratovščino! Ne dovolite, da bi se kdo vrinil med nas in zaupajte nam!«

Gospod palir je uslužno kimal in celo roko je stiskal furmanom. Tako navdušeni še nikdar niso bili naši vozniki. »Gospod palir!« je ponujal Gregor. »Vi ste mož na svojem mestu! Vi z nami, mi z vami! Kar povejte, kaj želite! Saj nismo tako ubogi, pa tudi umazani nismo! Kar na dan z besedo: Vse vam damo, kar želite!« Silili so vanj in polivali vino po mizi. Palir je pozabil na svoje dostojanstvo. Zaupal jim je, da se imenuje Herman, in kar nič jim ni zameril, da so vsevprek nazdravljali: »Naj živi gospod Herman!« Veselost se je prevrgla v razposajenost. Poklicali so harmonikarja, ki je prekrižal nogi in nategnil mehove. Pograbili so natakarice in jih vrteli ter s peto udarjali po podu. Ludvik je pripeljal h gospodu palirju Elzo. Dekle se je tesno privilo k njemu in še mar ji ni bilo gospoda Berta, ki je pijan krilil za natakaricami.

Šepavi Peter se je premikal po stolu in kričal: »Živijo, Herman! Pri mojduš! fest fant je!« Ob točilnici je kolovratil tolmač Berto. Posnemal je Petra in vpil: »Fest fant je Herman! On ima rad meso, prmejduš! Svinjina mu diši!« Gospod palir je bil še toliko priseben, da je ukazal odpeljati Berta na dvorišče. Fortunatova Erna mu je nosila črno kavo. Pozna noč je bila, ko so se furmani odpravljali domov. Bili so vinjeni, da so se objemali z gospodom Hermanom in mu ponujali najprej pršute. »Pri moji veri,« je kričal Gregor, »Šest pršut je v kaminu, štiri za gospoda pelirja!« »Kaj boš ponujal pršute!« je bevskal Peter. Pršute imamo pri nas! Punco mu dej!« »Saj res!« je dregal Janez. »Tilko mu dajte! Boljši je kot oni prokleti pritepenec!« »Molči!« je zarohnel Gregor. »Gospod Herman bo dobil vse!« Pijani so odhajali iz gostilne. V sobi je ostala samo Elza z gospodom Hermanom. Gospod Berto pa se je to noč iz jeze naslonil na Erno.

Ludvik je zapiral polknice pri oknu. »Še bo lepo!« je mrmral. »Berto naj gre k vragu! Gospod palir in Elza! Živijo par! Vinjenega so nesli v posteljo.

Mežnar Luka je šel zvonit sveto jutro, ko je v vasi nastal mir. Dopoldne je vozil samo Niko, vsi drugi so zaspali.

V avgustu je spet parila vročina. Ob osamelih plantah je rastel plevel in ščegetal jagode na zorečih grozdih. Avguštana — prvo grozdje — se je že zlatilo. V vasi so ropotali vozovi od jutra v večer. Cesta se je širila in dobivala na ovinkih ravno smer. V kamnolomih je žgalo, na cesti je peklo, da je živina široko zevala. Obadi in nadležne muhe so dražile prepotene konje, še v poznem večeru je izžarevala zemlja.

V mali sobi pri zakristiji so na stežaj odprli okna in vrata. Ko je Luka odzvonil v čast svetemu Florijanu, so se zbirali pevci in pevke. Dekleta so bila ožgane v obraz. Z robčki in rutami so pahljale, da bi se ohladile. Za vajo so se preoblekle v lahne obleke. Živahno so se pomenkovale in skrivnostno obirale novice. Fantje in moški so imeli razpete srajce in zavihane rokave, da so jim štrlele očrnele lahti in ogorela prsa. Ustavili so se zunaj in posedli po kamnih. Zažgali so cigarete in sklepali o Šmarnem dnevu. Slovesno mora biti ta dan. Pogovor je nanesel na dogodke pretekle noči. Fortunat je pretepel Erno, tisti Berto jo je popihal na vsezgodaj. Smejali so se furmanom in nič kaj povoljno obdelali novega palirja. Dekletom je pa novi gospod bil všeč. Prijazno jih je pozdravljal in celo sladko se je tej ali oni nasmehljal. Fantje so jih dražili, nekaj iz zavisti, nekaj iz ljubosumnosti. »Vse vas bo poročil, kakor Turek! Same gospe ‚kapice‘ boste postale!« Pevke so se ujedale, vendar se jim je dobro zdelo, da jih novi palir ogovarja z »gospodičnami«. Niti vprašale niso, ali je že poročen. Prišel je organist, ves nervozen in nergav. S seboj je prinesel celo skladovnico not in naganjal k vaji. Da bodo polomili, je sitnaril, da je škoda tako lepe pesmi, da imajo le še par pevskih vaj, in končno, da ne poznajo točnosti, je grajal, dasi je sam zamudil. Pevci so poznali njegove muhe in mu niso zamerili. Dekleta so pa zavihale nosove in metale krivdo na moške.

»Alt!« je ponujal note organist. »Kje je pa Gregorjeva Tilka?«

»Bo kmalu tukaj!« so jo izgovarjale pevke. »Janeza čaka!« Fantje so se namazali. Možje so silili, naj se vaja kmalu začne in čimprej konča. Zjutraj je treba zarana na cesto. Po krajšem prerekanju in po dolgi pridigi organistovi so začeli s petjem. Harmonij je ječal, organist je napenjal svoj ubiti glas, kričal na sopran in ponavljal, da so se moški umaknili in zunaj čakali, kdaj bodo na vrsti.

Naglih korakov se je približevala Tilka in z njo je prišel Niko. Vsa žareča v obraz je stopila v sobo. Na mokrih kodrih se je poznalo, da je hitela. Zasopla je voščila »Dober večer« in se umaknila na klopico v kotu.

Organist je presekal pesem. Že je imel na jeziku litanije o zamudnicah, nerednicah in gospodičnah, ki jih je treba milostno čakati, pa je požrl besedo, ko je na vratih zagledal slokega fanta, ki je prijazno pozdravil, se predstavil in prosil, da bi smel sodelovati v zboru.

Dekletom je zastal glas in oči so jim obvisele na novem zastavnem pevcu. Fantje so se suvali s komolci in molče opazovali uglajeni nastop Gregorjevega hlapca.

»Kakšen glas?« je vprašal organist. Premaknil si je očala na nos in se obrnil k došlecu.

»Tenor!« je dejal, pa še pripomnil, da že delj časa ni pel.

Organist je ponudil Nikotu note in pozval: »Tenor naj poje!« Pet moških se je stisnilo v kopico. Organist je pritiskal na tipke in spremljal. Ko je prišel na višji glas, so pevci hrkali, Niko pa je vzdignil pesem visoko z lahkim in mehkim glasom. Dekleta so se spogledala in ozrla v Tilko, ki je zardela ko mak.

»Dobro!« je pohvalil organist. Njegov razbrzdani obraz je zasijal. Pevci so molčali in nič jim ni bilo po volji, da je tujec, novinec, odnesel pohvalo, kakršne ni nikoli dal organist njim, domačinom starim preizkušenim pevcem. Z druge strani jim je pa laskalo, da se bodo lahko z novim glasom postavili.

»Bas!« je zastavil pevovodja.

»Kje pa je spet Petrov Janez?«

»Zunaj pred vrati kadi!« je odgovoril brkati možak.

»Pokličite ga!«

»Pravi, da ne bo pel. Menda je prehlajen!« so javili pevci.

»Je imel sinoči predolgo pevsko vajo pri Ludviku!« je pikro pripomnil organist. Pevci so se namuzali.

Bas je udarjal brez Janeza. Povzeli so pesem vsi glasovi. Vstopili so se v krog in zapeli brez harmonije. Pesem se je zlila v prijetno melodijo in zaključila z močnim refrenom:

»Kronaj jo, kronaj večni Bog,
Oče in Sin in sveti Duh.«

Nad vsemi glasovi je mehko plaval tenor. Organist je pobral note, zabičal točnost in ugasnil luč.

Zunaj je sijala vedra mesečina. Pevci so se razgubili po ozkih ulicah. Za vasjo je spremljal Tilko hlapec Niko. Po travniku so cvrčali murni, na bilke je padala rosa. Oba sta molčala in stopala vštric po mehki stezi. Jasne zvezde so se smejale na nebu in živordeča luna je bdela nad njimi ko pastirica nad belimi ovčkami. Obema je bilo tako mehko pri srcu, pa sta skrivala svoje misli in zavila v reber.

»Kaj pa Janez?« je zastavil Niko. Dekle se je zdramilo iz sanj in ravnodušno dejala: »Našobil se je! Ga bo že minilo!« In spet sta molče predla vsak svoje misli. Oba sta pa čutila, da je nocojšnja vaja zabila oster klin med preteklostjo in bodočnostjo. Fant si je očital, da je nevede zasejal mržnjo med pevci in razdrl ustaljeno prijateljstvo med sosedi. Bil je hlapec pri hiši, ki mu je dobrotno odprla vrata in rezala kruh. Pri konjih in pri biču naj bi ostal. V tajni misli je sklenil, da ne pojde več k vajam Samo veselje do petja in naklonjenost do gospodarjeve hčere sla ga omamila. Res ni bilo primerno, da se je skušal povzpeti tako visoko on, ki ima ležišče v svislih in vse premoženje v majhni leseni skrinji.

»Tilka!« je poglasno začel trgati iz sebe. »Ne bo me več k pevskim vajam.«

»Zakaj?« ga je naglo prestregla.

»Ne bil bi rad nikomur v napotje.«

»Komu pa?« je zaustavila in obstala.

»Kaj bi ti razlagal! Sama dobro veš, komu!«

Prijela ga je za roko. Zazrla mu je globoko v oči. Niko se je zdrznil. Najrajši bi spustil to trepetajočo roko, skočil na brežino in zdirjal čez njivo, še močneje mu je stisnila roko in sunkoma metala besedo za besedo: »Vem, Niko! Janez nama je na poti. Kar lepo se mu bova ognila in šla naprej. Lepa je najina pot. Več zvezd je na njej kot na rimski cesti. Janez je oblak: meglen in mračen. Razpršila ga bova. Ne zameri! Viharen je že od otroških let. Cesta ga je napravila trdega in prašnega.«

»In mene? Saj voziva oba po isti cesti, on kot gospodarjev sin, jaz pa kot hlapec!«

Zasmejala se je in stresla z glavo. Še drugo roko mu je ujela. »Tebe cesta ni umazala! Mehak si in boli te, da si hlapec. Prav! Jaz sem pa dekla. Oba bova služila istemu gospodarju in ta gospodar bo ljubezen. Hočeš?«

Objel jo je. Za grmom na klancu se je premaknila senca. Poznala se je skozi grm in obstala na ovinku. Dekle se je sunkoma izvilo iz objema.

»Kdo je?« je zaklical Niko. Glas se je razgubil v tišini. Senca je ostala nepremična. Pognal se je po poti, dekle je ostalo. Pod grmovjem je čakal Janez. V rokah je nosil bičevnik. Luna je metala sence na njegov mrki obraz.

»Kaj iščeš?« je razburjeno vprašal Niko.

»Tebe!«

»In kaj hočeš?«

»Hočem te pretepsti kot psa, da boš čutil, kaj se pravi vohati po tujem mesu! Pes naj gloda kosti!« Niko je stisnil pesti. V obraz mu je udarila kri. Kot kamen je padla med oba Tilka. Stegnila je roko in zavpila: »Janez, domov! Sram te bodi!«

»Tebe naj bo sram, ki objemaš hlapca! Ne boš ga imela, pritepenca! Pa tudi mene ne boš dobila nikdar. Ti si prodana!«

»Kdo me je prodal?«

»Tvoj oče!«

»Komu?«

»Tistemu, ki cesto meri. Zato boš pocestnica!« Pljunil je pred njo, zamahnil z bičevnikom in odbrzel ob potoku. Niko se je zakadil za njim, pa ga je prestregla Tilka. Drhtela sta od razburjenja. »Niko, stoj! Roko mi daj in z menoj pojdi!«

Molče sta šla čez mostič, pod katerim je šumel potok. Na dvorišču sta se razpustila. Tilka je stopila k vrtni ograji, utrgala rožmarin ter ga dala fantu.

»Lahko noč, Niko!« je zašepetala, odhitela k vratom in jih odklenila. Ključ je zarožljal in vrata so se zaprla.

Tisto noč ni zaspal nobeden, ne Tilka, ne Niko, pa tudi Janez ni zatisnil očesa.

Dnevi so hiteli in si urno podajali roko kakor otroci pri igri. Na cesti so se podili delavci. Furmani so pokali z biči in čakali pod topoli, da so jim razložili težke tovore, Niko in Janez od tistega večera nista izpregovorila. Umikala sta se, da nista nikdar vozila skupaj. Zidarji so zidali visoke škarpe in porabili cele kupe kamenja.

Okrog poldneva je pridrvel na motornem kolesu cestni nadzornik. Ustavljal se je pri delavcih, dajal navodila ter si medtem iz glavnikom česal bujne, mokre lase. Sprva je bil prijazen in se kaj rad pošalil. Kmalu pa so delavci opazili, da postaja mračne volje.

»Ludvikova se mu je obesila na vrat,« so znali povedati. Silen je postal kakor komar. Za vsak nič se je ujedal. Nekaterim delavcem je celo plačo utrgoval in jih javno preklinjal. Opoldne so delavci posedli za redkim grmovjem. Otroci so jim prinesli kosilo in hodili s čutarami po vodo. Tudi furmani so kosili pod topoli. Konjem so nasuli sena, sami pa so polegli v senco.

Nekega poldneva je prisedel k njim tudi gospod palir. Po stezi je prišla z jerbasom na glavi Tilka. Prinesla je kosilo za Gregorja in Nikota. Pod topolom je pogrnila bel prtič in razložila jedi. Poklicala je očeta in sedla v senco. Iz rož, ki so cvetele na travi, je zvila šopek in poiskala korčkov, da jih je povezala z bilko.

Opazil jo je nadzornik. Hitro je vstal in se približal dekletu.

»Čigava pa ste, gospodična?«

»Gregorjeva sem!«

»Zelo ste srčkani!«

Tilka si je pomaknila krilce globoko na ožgane noge in povesila modre oči. Kar meni nič tebi nič je gospod palir sedel poleg nje. Dekle se je odmaknila. Prišla sta furmana in začela s kosilom.

»Lepo punco imate, Gregor!« je dejal Herman.

Niko ga je srepo ošinil s pogledom in hitro zajemal. Spomnil se je na Janeza in njegove psovke.

Gregor se je delal, kakor bi preslišal laskanje. Naročil je Tilki, naj gospodu ponudi vina. Dekle je vzela kozarec, natočila in ponudila nadzorniku.

»Ne bo šlo!« se je navidezno branil. »Podlaga manjka!«

»Pa bi vzeli nekaj pršuta!« je prigovarjal Gregor. »Domača je in prekajena. Zamerili ne boste, da vam kar tako postrežemo! Za naju je itak preveč!«

Tilka je na očetov ukaz razvila rutico in položila nanjo velik hleb kruha z nožem.

»Krasno znate postreči, gospodična!« se je laskal gospod palir. »Ludvikova Elza bi vas zavidala.« Urezal je kruh in ga obložil s pršutom. Dekle se je umaknila in nabirala rože. Nadzornik jo je ogledoval z žarečimi očmi. Vitko postavo ji je uklepala lepa, lahna jopica in široko pisano krilo. Lasje so ji sipali na ramo, da si jih je popravljala z roko. Obraz, nenavadno ubran, ji je gorel v soncu.

»Komu boste pa dali šopek, ki ga spletate?«

»Temule,« je rekla in se lahnih korakov približala fantu. Niko se je ves srečen nasmehnil, sprejel šopek ter ga zataknil za klobuk. Gospod palir je vstal, si otresel hlače in prezirljivo ošinil s pogledom fanta. Pod zadnjo topolo se je zarežal Janez. Gregorju vsa ta zadeva ni bila po volji. Mogoče se je palirju pokadilo pod nos. Dekle je vihrava in fant je nepremišljen. On pa, gospodar, mora skrbeti za zaslužek. Denar ima pa v rokah le gospod Herman. Vljudno se je zahvalil nadzorniku in ga povabil na dom. »Bosta vsaj enkrat v naši hiši,« je dejal. »Najboljše pršute bo narezala moja žena, jaz pa bom stopil v klet in prinesel starega, močnega, ki udari v žile.«

»Bomo videli!« je malomarno odgovarjal vabilu nadzornik, Tilka je medtem pospravila posodo, pogrnila jerbas, si dala svitek na glavo, pozdravila in kakor srna odhitela po stezi.

Za njo so gledali trije: Niko s hvaležnostjo, gospod palir je bil užaljen, Janez pa je žvižgal in privoščil staremu in hlapcu, da sta segla tako globoko v žerjavico.

»Na delo!« je oblastno velel nadzornik. Sedel je na kolo, pritiskal jezno z nogami, da se je motor užgal, zarenčal nad delavci in se odpeljal na kosilo k Ludviku, kjer ga je nestrpno čakala Elza.

Delavci so jezno pograbili za krampe.

»Prokleti prular!« so mrmrali furmani in se škodoželjno nasmihali Gregorju.

»Je že začel s kupčijo!« je siknil Janez in pognal konje.

Veliki Šmaren je bil praznik za vso dolino. K veliki cerkvi sredi njiv, kjer je rastla turščica, so romale na ta dan vse vasi. Ogromni veliki zvon je razlil svoj slovesno doneči glas, ki je odmeval od hribov in gričev ter se lomil v kamnitih gorah. Z njim so peli še trije manjši, da se je zdela ta pesem kot nebeška muzika, ki je v lahnem tektu dvigala ljudem srce in noge.

Lahne meglice so se topile v jutranjem soncu. Na travo je legla rosa in namočila ozke poljske steze, po katerih so valovile skupine romarjev in romaric k zgodnji maši. Branjevci so razpeli ob cerkvi cele vrste stojnic ln urejali blago, sladkarije, dišeče štruklje, igrače in razno ropotijo, ki je privlačna zlasti mlajšim ljudem. V ozadju so nagromadili cele skladovnice škafov, brentačev, golid in lončarji so razstavljali kar po tleh velike sklede, krožnike, skodelice in vrče. Pod košatimi lipami so zgradili vrtiljak s škripajočo muziko. Bližnji gostilničarji so postavili lesene barake in v njih dolge mize in klopi iz neizoblanih desk. Tudi Ludvik je točil vino in pivo iz sodov, ki so stali navrhani v kotu.

Kdor je le mogel, je šel ta dan na romanje. Vsa dolina se je zbrala sredi polja ob mogočni cerkvi. Nekateri so prišli iz pobožnosti, druge je prignala kupčija, veliko jih je priromalo le iz radovednosti in stare navade, katere so se držali iz roda v rod. V cerkvi so zvonili, zažigali kadilo, pridigali in maševali od jutra do slovesne maše ob desetih. Zunaj pa so piskali in trobentali otroci, zateglo pele orglice in se mešale s harmoniko pod vrtiljakom. Gruče ljudi so se valile med stojnicami. Eni so kupovali, drugi barantali, nekateri pa samo zijala prodajali in če se je dalo, tudi kradli. Na tem svetem prostoru so se srečavali znanci iz sosednjih vasi in se pogovarjali o letini, davkih, porokah in smrti. Veliki Šmaren je bil skupni družinski praznik za vso širno okolico. Vas se je kosala z vasjo in vsako leto je pri glavni maši prepeval en zbor, da so drugi imeli dovolj prilike za kritiko. Ugled domače vasi je ugladil tudi osebna nasprotstva. K zadnji pevski vaji so prišli vsi pevci, tudi Janez in Niko. Domenili so se, da se popeljejo z vozom. Dekleta so si izbrale za voznika Nikota, moške pa naj bi peljal Janez. Pevke so pripravljale zelenje, da bi z njim oplele oba voza. Pred Gregorjevo hišo je v ranem jutru stal voz. Niko je umil kolesa, pritrdil lojtrnice in osnažil komate ter konja, da so se svetili v soncu. Mali Marička je šla že v mraku na pot, in sicer peš, da bi mogla čimveč zasluženja darovati za sina Marka, ki je študiral v samostanski šoli. Gregor je čuval dom, popoldne pa bi se tudi on potegnil na semenj, ko bo vse najbolj živo in židane volje.

Na dvorišču je Tilka opletala lojternice. Z Nikom sta privezala vence za ročice in pogrnila sedeže s konjskimi plahtami. Dekle je oblekla pražnjo obleko ter si dolgo časa spletala lase pred ogledalom. Bila je vesela in sama s seboj zadovoljna. Priskakljala je na vežni prag in zaklicala: »Niko! Poglej me! Kaj praviš?« Fant se jo ozrl, oči so mu zažarele in od veselja je tlesnil z rokama: »Zares si lepa, Tilka!« »Hitro se preobleci še ti! Tukaj imaš novo srajco. Kupila sem jo zate. Se ti dopade?« Obrisal si je roke in preprosto, kakor otrok, božal z očmi zdaj Tilko, zdaj srajco, ki se mu je silno dopadla. Nobene besede ni mogel spraviti iz sebe. Tilka se je poredno zasmejala in skočila v vrt. Natrgala je svežo dišečo elvižo in rdeče nageljne ter pela pesmi, ki so se jih naučili za prazniški dan. Pred njo je stopil Niko: Oblekel si je najlepšo obleko, kateri se je prav lepo prilegala nova srajca. V zadregi je povprašal Tilko: »Zdaj pa ti poglej, če sem ti všeč!« Obraz se ji je zasvetil. Nekaj trenutkov je obstala, vzela glavnik in počesala Nikotu prečo v valovitih laseh.

»Tako, sedaj si fant, kakor gre!« je vzkliknila. Vzela mu je klobuk in za trak zateknila šopek.

»Tilka, tako rad te imam!« je dahnil.

»Jaz pa tebe! Glej, da se boš odrezal!« je naročila, stekla v vežo po svileno rutico in zaklicala Gregorju: »Ata, z Bogom! Zdaj gremo!«

Konja sta bila naprežena. Zavedala sta se svečanega trenutka, hrzala sta in dvigala glave. Niko je posadil Tilko na povprečno desko od spredaj, sedel zraven nje, nategnil vajeti in pognal.

»Z Bogom, očka! Na svidenje!«

Pred hišo je stal oče Gregor. S ponosom je gledal, kako je voz oddrčal in smeje je odzdravljal hčerki, ki je mahala z roko, in hlapcu, ki je dvignil klobuk in zavriskal.

»Hentano, kakšen par!«

Kmalu je zadrdral po klancu še drugi voz, ki ga je vodil Petrov Janez.

V vasi so prisedli še drugi. Med veselimi vriski in vzkliki so se odpeljali po cesti. Ljudje so se umikali do grmovja, vsega oprašenega od cestnega prahu. Na prvem vozu so zapela dekleta. Niko je samozavestno držal vajeti in s klici opozarjal romarje, ki so se gnetli v gručah po cesti. Dekleta s šopki v nedrijah so pozdravljale znance in se šalile med sabo. Za prvim vozom je drdral drugi. Vsi fantje in možje so bili jasnih obrazov, dovtipni in zgovorni, samo organist se je držal slovesno in zaskrbljeno, kakor se spodobi.

V visokem stolpu, ki je štrlel med košatimi kostanji, je udaril veliki zvon. Podregal je manjše, ki so se mu pokorno pridružili. Furmani so pognali, pešci so pospešili korak. Cela reka romarjev je valovila okrog cerkve.

Voznika sta ob potoku razpregla konje ter jih privezala v senci. Moški so se prerili v Ludvikovo kolibo in si naročili vina, da jim bodo glasovi bolj čisti. Nad njimi je nervozno pazil organist, da se ne bi kdo opil. Dekleta pa so po vijugastih stopnicah odšle naravnost na kor in pomolile k Materi božji, ki je blestela v svečah na oltarju. Prostorna cerkev se je polnila z ljudmi. Šumelo je kakor v panju.

Spet se je oglasil v linah veliki zvon in naznanjal začetek pridige. Med gnečo so se drenjali pevci, ki so komaj dosegli kor. Organist je zaklenil vrata, da ne bi pritiskali med pevce drugi ljudje, ki so iskali primernega mesta v prenapolnjenem svetišču. Pridigar je v dolgem govoru veličal Mater božjo in ponavljal primere iz starih obdelanih pridig, ki so bile večini že znane. Trije mežnarji so se prerivali med gnečo in zvonili s puščicami, da bi nabrali čimveč miloščine.

Organist je sedel za orgle. Zaskrbljen in razburjen je vlekel registre, pa jih zopet porival nazaj. Pevci so si razdelili note in se sklanjali nad ograjo ter motrili ljudstvo, ki je valovilo kakor bilke na travniku. Dolgo pridigo je pretrgal težko zaželjeni amen.

Pevci so se razvrstili okrog orgel. Tik omare je stal Niko in pogledal izza not na Tilko, ki si je z ruto pihljala po žarečem obrazu. Zvonec je poklical iz zakristije duhovnike, ki so v blestečih oblačilih obdali oltar. Organist je pritisnil, se natezal, majal, sukal glavo in s prsti brzel po tipkah. Mogočni akordi so se odbijali ob poslikanem stropu in kakor ob nalivu padali na množico, ki je drhtela v pričakovanju. Oglasila se je pesem. Ljudje v cerkvi so stezali vratove in srebali glasove, ki so postajali od pesmi do pesmi mogočnejši. Po darovanju je Niko zapel samospev. Odpel si je ovratnik, stopil na pročico in se odkašljal. Glas se mu je v začetku tresel, da so pevci zaskrbljeni gledali vanj. Tilki je bílo srce in ji burno poganjalo kri. Glas se je uravnovesil, dvigal v višino in mehko nežno gostolel, kakor pri slavcu. Vsi so se oddahnili in s ponosom povzeli ob koncu pesem, ki je zabučala in odjeknila v prisrčni prošnji. Glave po cerkvi so se obračale na kor in se šepetaje povpraševale: »Kdo pa poje?«

Zbor se je dobro odrezal. Vsa zavist se je razkadila in vse pevce, celo organista, je prevzelo veselo zadovoljstvo. Najbolj srečna izmed vseh pa je bila Tilka. Ta njen fant, ta furman Niko se je postavil! Organist je ves poten pobral note in potrepljal Nikota po rami. S kora so odhajali kot zmagovalci in samozavestno stopali med množico.

Pri Ludviku so posedli. Moški so komaj čakali pijače. Nazdravljali so si in obnavljali podrobne dogodke med petjem. Dekleta so se razgubila med stojnicami in kupovale odpustke. Niko je hitel h konjem. Nakrmil jih je, pregledal voz in naročil pastirju, naj si kupi štrukelj in popazi na vse. Odpravljal se je k družbi. Iz gneče se je pririla Tilka. V roki je držala veliko rdeče srce s pisanim trakom.

»Niko, vzemi ga!«

Odvil je listek in čital: »Na veke tvoja!« Stisnil ji je roko in jo peljal med množico k Ludviku. Ves svet mu je bil ena sama, prelepa pesem, ki bi jo pel noč in dan, samo da bi bila ob njem Tilka. Na stojnici je kupil prstan in ji ga nataknil na roko. Kot dva otroka sta stopila v kolibo. Pevci so vstali, dvignili kozarce in veselo nazdravili:

»Živijo, Niko! Dobro si jo fural!«

Veselo razpoloženje je pomnožilo žarko vino in mehki, debeli masleni štruklji. Ludvik je vzel s seboj obe natakarici, toda vsi trije so komaj zmogli postrežbo. Priskočili so na pomoč mlajši pevci, ki so nosili na mize, dekleta so pa umivale kozarce. Ludvik ni varčeval, primaknil je več litrov vina in čeprav je bil ves poten, ja osebno stregel mizi, kjer so sedeli pevci. Razposajena pesem je spravila v dobro voljo tudi čmerikavega organista.

Opoldne je Niko vstal, da bi z vozom odpeljal domov mater in naložil Gregorja, ki je sameval na domu. Ludvik mu je naročil, naj pripelje s seboj tudi sodček iz levega kota kleti, ker je vino skorajda pošlo. Janez mu je pomagal napreči konja, da bi čimprej opravil. Fanta sta zbijala šale in pozabila na prepir. Mati Marička je nakupila celi tovor perila za Markca, sedla na voz in se z Nikom peljala po prašni cesti. Med potjo je večkrat velela ustaviti, da bi povabila svoje stare znanke, ki so v vročini požirale prah. S polnim vozom je Niko zavozil v senčnato dvorišče, kjer je naletel na palirja, ki je pomagal Elzi. Ženske so zlezle z voza ter se zahvaljevale materi Maričkl, ki je hitro odšla domov, da bi poklicala gospodarja.

Medtem je Niko napojil konje in naročil Elzi, naj odklene klet. V prijetnem hladu ga je vodila v temačen kot, kjer je bil postavljen sodček. Furman je bil prijel sod z rokami, da bi ga dvignil in nesel na voz.

»Umazal se boš, Niko!« je prijazno svarila Elza. »Čakaj, da te prepašem s predpasnikom!« Naglo si je odvezala bel predpasnik z lepimi čipkami. Preden se je fant ovedel, se ga je oklenila in stisnila k sebi. Oči so se ji bliskale kakor dva žareča oglja.

»Poljubi me, Niko! Tvoja sem, reci, da me ljubiš!«

Furmana je prevzelo. S silo se je ni hotel otresti. Obzirno ji je prigovarjal: »Elza, nikar! Saj veš, da imam dekle!«

»Nimaš je!« je divje bruhnila. »Eden ti jo bo vzel!«

»Kdo za vraga?« je vprašal razburjen. Kakor duh se je prikradel po stopnicah nadzornik Herman. Obstal je sredi kleti in posvetil z električno svetilko. Divje se je zakrohotal:

»Imenitno! Bom vsaj upravičeno zamenjal!« Odskočila sta in strmela v nadzornika. Ta se je malomarno obrnil in s trdimi koraki stopal po stopnicah. Niko je jezen zagrabil sodček in ga nesel za njim. Vsa kri mu je udarila v glavo. Elza pa je prijela predpasnik, ki je padel na tla in ga smeje zavezala. Dogovorjena igra je uspela, ne da bi Niko slutil za nakano.

Na dvorišču sta stala ob vozu Gregor in Herman. Niko ju je našel v živahnem razgovoru. Ves rdeč je bil v obraz.

»Z nami se peljite, gospod palir!« je nagovarjal Gregor.

»Prevroče je. Če se mi bo ljubilo, pridem kasneje z motorjem!«

»Le pridite! V veseli družbi se človek razživi in otrese teh sitnih skrbi!«

»Skrbi se ne dajo kar tako otresti! Ravno danes mi je naročil inženir, naj zmanjšam obrat!«

»Kako to mislite?«

»Enostavno! Odpustil bom delavce in odslovil nekaj voznikov. Skrčiti bo treba izdatke!«

Gregorja je ta novica zmedla. Zaskrbelo ga je, kaj bo z njim in domačijo, če mu odvzamejo vožnjo. Še bolj je lezel v nadzornika in ga skušal pridobiti.

»Nerodno bo, gospod palir! Delavci bodo završali. Cesta jim je edini kruh!«

»Ceste niso neskončne, imajo svoje kilometre. Ko se ti končajo, preneha tudi cesta. Veste, Gregor, cesta ni zemlja!«

Furman se je zmedel. Uvidel je, da s splošnimi ugovori ne bo prodrl. Samega sebe mora braniti, pravočasno si mora zagotovili vožnjo, četudi vsi drugi izprežejo.

»Prosim vas, gospod palir, ne pozabite na Gregorja! Prvi sem začel z vožnjo, kamnolome sem kupil, konje pomnožil, hlapca najel — zame bi bila odpoved potres!«

Niko je peljal konje h koritu. Nekaj besed je ujel, celotnega načrta pa ni odkril.

Nadzornik je prezirljivo gledal za fantom. »Bomo videli!« je dejal malomarno. »To vam pa že vnaprej povem: Hlapca boste morali odsloviti! Ne gre, da bi drugim odjedal vožnjo, vam pa pustil dva para konj!«

Niko se je vrnil. Še vedno ga je polivala rdečica. Nekam sram ga je bilo pred gospodarjem. Znabiti mu je palir povedal, kaj je videl v kleti. Ročno jo vpregel konja in vprašal gospodarja: »Gremo?«

»Prisedite, gospod Herman! Z nami se boste peljali. Med mladimi vam bo postalo zabavno!«

»Kakor rečeno, pridem znabiti kasneje. Če me ne bo, se vidimo jutri na vašem domu!« Obrnil se je in odšel v gostilno.

»Poženi!« je velel Gregor.

Konji so drčali po cesti. Vso pot sta molčala oba. Siv prah se je dvigal za vozom. Cesta je žarela, kot da bi hotela sežgati vse: ljudi in živino. Prihajal je večer. Družba v kolibi je pila in pela. Moški so se že vinjeni majali med mizami. Edino Gregor in Niko sta sedela zamišljena. Prvi se je ogrel Gregor. Jezno in skrivnostno je modroval: »Naj gre vse rakom žvižgat! Danes bodimo veseli, jutri nas znabiti že vržejo na cesto. Kdor bo vzdržal, ta bo vozil!« Nihče ni razumel teh besed. Najbolj so zadele Nikota. Vstal je in šel iz kolibe. Za njim je vstala Tilka. Zaskrbljena mu je položila roko na ramo ter sočutno vpraševila:

»Kaj je s teboj, Niko? Zakaj si potrt?«

Z nogo se je naslonil na hlod, glavo si je podprl z roko in počasi iztrgal iz sebe: »Nekaj se pripravlja; kaj bo, ne vem. Samo slutim — in se bojim!«

»Pusti te misli! Z menoj pojdi in vesel bodi! Nobena stvar naju ne bo ločila! Pojdi!« Prijela ga je za roko in vlekla k mizi. Sedla mu je naproti, nalila kozarec in vnemala: »Na zdravje, Niko! Poj!«

Zapel je pesem o furmanih in drugi so jo podprli. Vedno višje jo je nastavljal, da ga ni nihče dosegel. Pesem je izzvenela že v zgodnjo noč.

Napregli so in počasi plezali na voz. Na prvem vozu so se peljala dekleta. Ob Nikotu je sedela Tilka. Obračala je prstan na roki in pela z dekleti. Za njimi je vozil Janez pevce, ki so vriskali in se majali na lojternicah. Organist je zaspal.

Na ovinku je zasvetila velika luč. Slepila je konja, da sta se vzpela na noge. Niko je nategnil vajeti, dekleta so umolknile. Motor je zavozil tik pred konje. Živali sta se splašili in povlekli vstran. Voz se je nagnil in zvrnil v jarek. Noč je pretresel krik in jok. Na cesti je stal razkoračen palir Herman in se režal. Zraven njega je zasmehljivo gledala Elza.

»Krasen furman!« se je norčeval. Pognal se je v gručo deklet, ki so se preplašene zbrale okrog Tilke. Niko jo je dvignil.

»Kaj se je zgodilo?« je rohnel palir. »Nogo si je zlomila!« so pojasnile dekleta. Tilka je stokala v bolečin. Herman jo je iztrgal iz naročja Nikotu in odnesel v prikolnico ter pognal motor.

Pevci so pomagali izvleči voz. Nezgoda jih je streznila. Gregor je ves besen stopil pred Nikota in mu vrgel v obraz: »Prokleto znaš voziti! Kamenje bi vozil, ne pa ljudi! Odslej ti še kamnov ne bom več zaupal!«

Vozova sta privozila na dvorišče Ludvikove gostilne. V sobi je na divanu ležala Tilka. Zdravnik, ki ga je pripeljal palir, ji je obvezal nogo. Herman jo je pomagal prenesti na prikolnico ter jo odpeljal domov. Pevci so se razkropili. Radosti dan se je prevrgel v mrko noč.

Ko je Niko pripeljal domov okrašeni voz, je potrgal vence, razpregel konja in ves potrt sedel na klop pred hišo. Skozi okno je sijala luč. Vzpel se je kvišku in kakor ranjena ptica padel nazaj. Nad posteljo, kjer je ležala Tilka, se je sklanjal palir. Zraven njega je stala mati in gospodar Gregor. Nemiren, obupan in osramočen, se je usedel v temno kolnico na soro. Počasi je domneval dogodke in videl temno pošast, ki je šla proti njemu. Iz hiše je stopil nadzornik, za njim mati in gospodar. Razločno je slišal:

»Kakor domenjeno! Jutri pridem z avtom in jo popeljem v bolnišnico!«

»Hvala, gospod! Kako ste dobri in skrbni!« se je v joku zahvaljevala gospodinja.

»Nič hvala! To je moja dolžnost! Hlapca pa čimprej spodite od hiše! Sramoto vam dela. Danes sem ga zalotil v kleti, ko se je pajdašil z Elzo. Ničvreden pritepenec je in nikjer za rabo. Le povejte Tilki, naj ga odžene!«

Gregor je ostal. Domislil se je dogodka pred krčmo. Zjasnilo se mu je, zakaj je bil hlapec ves rdeč v obraz in palir nevoljen. »Če je pa tako,« je zagrozil, »naj izgine! Vam pa hvala, gospod palir za vso skrb. Pa nikar ne pozabite naše hiše. Veliko smo vam dolžni!« »Lahko noč!« je voščil gospod Herman in odbrzel z motorjem po klancu.

Vežna vrata so zaškripala. Samo lučka je svetila v sobi. Pod okno se je kakor v omedlevici privlekel Niko. Temna noč mu je razjasnila vse. Zaslišal je za seboj korake in se naglo obrnil. Petrov Janez je stal ob njem. Na ramo mu je položil roko in s pritajenim glasom dejal: »Nič ne maraj, fant! Vrag jo je vzel meni in tebi. Sedaj nama preostane samo cesta!«

»Cesta? Ne, Janez, tudi to nam bo ugrabil satan!«

»Bomo videli! Kar skupaj ga bova nažgala. Biči so pripravljeni. Lahko noč!« Podala sta si roke in odšla; Janez domov, Niko pa v hlev. Spal pa ni to noč nihče. Tilka je stokala, mati je jokala, Gregor klel, hlapec trpel, palir pa se je smejal in objemal Elzo:

»Pa sva jih ugnala, te proklete furmane!«

»Imenitno sva jih ugnala!« je povzela Elza in se tesno oklenila palirja.

Mali Šmaren je poklical jesen. Začel je pršeti dež in zdelo se je, da se je zbudila nova pomlad. Spet so kosci nabrusili kose in kosili otavo. Turščica je dozorevala, velike buče ob njivah so porumenele, grozdje v plantah je zorelo in fige so se napele. Na drevju so visele rumene hruške od prvih drobnic, do zadnjih ozimk, ki so jih medili doma. Vse je šlo po stalnem, določenem redu: najprej so spravili domov krompir, za njim so speljali otavo in konec septembra so začeli močiti in nabijati razsušene sode, orne in ornice.

Mati Marička je bila zakopana v delo. Zelo se je poznalo pri hiši, da ni Tilke. Tri tedne je ležala v bolnišnici. Vsi so jo obiskovali, največkrat gospod palir. Ni si pa upal v mesto Niko. Pobit in osramočen se je umikal ljudem. Samo z gospodinjo je govoril. Sekal ji je drva, donašal škafe, pomagal na polju in skušal nadomestiti odsotno Tilko. Do septembra je še vozil. Ko je pa Herman odpustil nad polovico delavcev, so morali ostati doma tudi furmani. Vozil ja samo Gregor, tako je odredil cestni nadzornik. Silil je v Gregorja, naj odslovi hlapca. Pa se je za Nikota potegnila mati, češ da je sedaj najbolj potreben in da ji odtehta za dve dekli. Gospodar je odločil, naj ostane pri hiši, dokler se ne vrne Tilka. V nedeljo po svetem Mihelu je gospod Herman z avtom pripeljal iz mesta dekle. Med vožnjo ji je razkril dogodek v Ludvikovi kleti. Dekle je navidezno malomarno poslušala, ko ji je na dolgo in široko razkladal, kako je zalotil hlapca z Elzo. Očetu ni povsem verjela. Sedaj pa se je vse podrlo v njeni duši. Zadnja vez z Nikotom se je pretrgala. Palir je znal zvezati pretrgano nit in jo splesti okrog svojega srca. Prevarano dekle se je hotelo maščevati za izgubljeno ljubezen, zato se je dobrikala palirju. Pripeljal jo je v vas. Z veseljem jo je sprejela mati in tudi Gregor ji je šel naproti do klanca. Bila je nekoliko bleda v obraz, toda živahna in zgovorna. Gospod Herman ji je kupil lepo obleko, da je zgledala mestna in gosposka. Prijel jo je pod pazduho in peljal po klancu, da sta oče in mati na tihem občudovala njegovo dobroto. Pred hišo so srečali Nikota. Nihče ni odgovoril na njegov pozdrav, kakor da ga ni na svetu, so ga prezrli. Tilka se je naslanjala na palirja. Utrgala mu je v vrtu nagelj in mu zaupno dejala:

»Hvala ti za vse, kar si storil zame. Ti si se največ trudil za moje zdravje!«

Oče in mati sta se čudila tej zaupljivosti in nista se mogla dovolj zahvaliti za skrb in pogoste obiske. Zavili so v hišo. Mati je pogrnila mizo, prinesla vina in dišečo šunko. Nadzornik je božal ozdravljeno Tilko in dekle je vračala zaljubljene poglede.

V hlevu pa je hlapec Niko spravljal obleko v leseno skrinjo. Kos za kosom je polagal, samo srajco, ki mu jo je kupila Tilka, je obesil na žebelj. Bilo mu je tesno pri srcu. Zaprl je skrinjo, prekrižal roke in se zamislil. V očeh so se mu nabrale solze, ki so se svetile ob okajeni lampi. Zdirjal je po dvorišču. Ob potoku se je ustavil. Lepa jesenska noč je svetila v živahne valčke, ki so se prerivali med kamenjem in hiteli navzdol. Z njim je hitela njegova sreča, ovita v prelepe sanje, ki so se odbile v skalah. Za roko je že držal to jasno srečo, pa mu je ušla kakor megla. Tilke ni obsojal! V dno duše pa je mrzil onega, ki mu je zlobno ukradel najdražje na svetu. Stisnil je pesti in v srcu mu je vstala črna misel: »Ubijem ga!« Ko je to misel izrekel, ga je preletel strah. Ptiči, ki so peli po grmovju, so preplašeno zafrfotali. Na koritu je Janez napajal živino, »še k njemu grem!« je sklenil.

»Z Bogom, Janez!« je začel.

»Kam pa greš?«

»Proč!«

»Vsi bomo morali proč! Ta prekleli vrag nas bo zadavil. Ob vožnjo nas je pripravil, s ceste nas jo pognal, da bi crkali ob zapuščenih njivah. Niko, imaš pogum? Enkrat udariva, pa bo maščevano vso zlo! Še nocoj, preden odideš!«

»Zame nima več pomena! Če hočeš, se lahko maščuješ ti. Nekaj mi še teži srce! Zaradi Elze bi rad s teboj govoril. Pa ti bom pisal. Zdrav bodi, Janez!« Roko mu je stisnil in skočil čez zid v zelnik. V hlev je šel in trepljal po vratu konja, ki sta ga začudeno gledala z velikimi očmi. Zgrabil je leseno skrinjo, jo pognal na ramo in s trdimi koraki stopil v vežo.

Vsi so obstali.

»Z Bogom, gospodar! Jaz odhajam!«

Nič ni dejal Gregor, le nadzornika je ošinil s pogledom. Gospod Herman se je obrnil v kot in pljunil na tla. Tilka je prezirljivo gledala v steno. Samo mati Marička je vstala in Nikotu ponudila roko: »Pa z Bogom hodi!«

»In pazi, da še koga ne povoziš, ali pa zmečkaš!« je strupeno siknil palir. S Tilko sta se zasmejala. Ta smeh je zadel Nikota v dno srca. Že je imel v ustih grozno besedo, pa jo je pogoltnil. Nagloma se je obrnil in izginil skozi vrata v temo. Opotekal se je do klanca. Vse je vrelo v njem in neizrekljiva bolest mu je stiskala srce. Noge so mu zastale. Zvlekel se je za grm in sedel na skrinjo. Zagrebel si je roke v glavo in zajokal.

Gospod palir se je poslavljal. Prirežal se je iz hiše in vodil za roko Tilko. Stara dva sta ga spremila na dvorišče in se mu klanjala.

»Pospremi me do klanca, Tilka!« je vabil dekle.

»Takoj se vrnem!« je dejala. »Kar v veži pustita luč!«

Tesno objeta sta stopala po klancu. Niko se je splazil za grm. Videl je, kako je po ozari hušnila senca. Vlekel je na ušesa, pa ni mogel razumeti besed. Tiho sta govorila ter se ustavila tik za grmom. Slišal pa je razločno besedo Elza. Na lastne oči je videl, kako mu je padla v naročje. Nadzornik Herman je odhajal po klancu, žvižgal in mahal z roko. Ko se je skril za ovinkom, je Niko planil pokoncu. Zdirjal je za Tilko ter jo prestregel sredi klanca. Dekle se je prestrašena umaknila.

»Kaj iščeš?« je zakričala.

»Tebe, Tilka! Samo eno besedo mi privošči, potem grem po svetu in nikdar več se ne bova srečala!«

Stegnila je roko in s kazalcem pokazala kakor psu: »Marš! K Elzi pojdi, nesramnež! Med nama je vse končano. Izgini, sicer pokličem Hermana!« Niko je trepetal. Skočil je za grm, zagrabil skrinjo in se spustil nizdol. Pod klancem se je vzravnala senca, skočila je prek zidu. Zaslišal je kletev, ki ji je sledil udarec in nato zategel krik. Pred njim se je zvalil na tla nadzornik. Po brežini pa je bežal Janez in se skril ob potoku.

Pred hišo se je zasvetila luč in temo je pretresel divji krik: »Ježeš, Marija! Ubil ga je!« Niko je zbežal. Dirjal je po njivah, skakal čez jame in izginil v temo.

Drugo jutro so ga ulovili v kamnolomu, kamor se je skril v votlino. Zvezali so ga in odgnali v ječo.

Nadzornika so pa prepeljali v bolnišnico, kjer se je zdravil. Obiskovala ga je Tilka, dokler se ni čez dober teden vrnil v vas.

Delavci, ki so brez posla pohajali po vasi, so kleli nadzornika. »Škoda, da ga ni bolje usekal!« so govorili med sabo.

»Pa je res škoda!« je pritrjeval Petrov Janez.

Niko pa se ni več povrnil. Izginila je za njim sleherna sled.

Jame golčijo[uredi]

Leto je drvelo, kakor bi ga podila burja. Listje na drevju je rumenelo in odpadalo. Na gorah se je plazila meglena zastava, iz katere je začel pihati v dolino mrzli veter. Na kaščah so pletli turščico v kite in obirali hišo za hišo. Največ splelk so spletli okrog Gregorjeve družine. Zelena zavist in črna jeza sta si podajali roke. Veliko so znali povedati o Tilki in nadzorniku.

Moški so udarjali po Gregorju. Metali so jedke besede, vezali jih v nagle sodbe in drzne sklepe.

Preobjedel se je Gregor. S komolci nas je odrinil od vožnje. Polakomnil se je ceste. Drugi so konje prodali, njegovi konji so zmučeni in zgarani od dela. Drugod kuhajo polento, pri njem se cvre meso. Pa se bo vrag unesel! Še rad bo oral in gnoj vozil na njive! Cesta je trda in ne rodi, njive zelenijo vsako leto, cesta ima kilometre, pa jo je konec — tudi Gregorjeve ošabnosti bo konec. Pridušali so se, da mu ne bodo dali priprege, čeprav bi mu voz obstal sredi klanca v najslabšem vremenu.

Ženske so bile še bolj strupene. Začele so s pohujšanjem, ki ga daje Gregorjeva hči vsej vasi. Vsak dan pod večer prihaja v hišo palir. Stara pogrinja mizo in reže pršut. Sodček vina so kupili, da ga pijejo dolgo v noč. Kaj pomaga stari, če roma po kloštrih in ima sina kapucina! Sin v samostanu, punca na cesti. Joj mene, kakšna je postala ta Tilka! Sama žida, navrtane lase, čeveljčki z visokimi petami. Seveda mora ugajati gospodu! Gospod palir je vajen gospodičen. Menda je ločen od žene. Zato zapirajo zvečer polkna. Kar nič več jih ni k petju. V nedeljah se vozi s palirjem na motorju. Župnik molči. Druge zmerja, Gregorjevi prizanaša. Menda je prijel starega, pa mu je podvalil denar. Za denar je pa naprodaj vse. Zato Gregor prodaja celo lastno hčer. To mu bo zrastel nos, ko bo konec ceste! Vsaka nit ima dva konca, tudi tako življenje mora končati. Kako, to je vprašanje. Najhujša ploha se je vsula na palirja. Pomagali so celo moški in ga prekleli do kosti. Nesrečo je prinesel v vas ta zlodej. Razdražil je kmete, odjedel je kruh delavcem, kot valpet izžema peskarje, ki za par borih soldov rijejo kot krti v peščenih jamah. Fortunata je pretepel, ker mu ni pustil, da bi vasoval pri hčeri. Ta vražji skobec lovi dekleta kar po vasi, pri dnevu in ponoči. Menda se je sprl z Ludvikom, ker nič več ga ni v gostilno. Gostilničar skuša palirja izpodnesti, baje je že v dogovoru z inženirjem. Užaljena Elza, da je bila že nekajkrat v mestu. Pravi, da bo tožila palirja. Vedno grše stvari prihajajo na dan. Ne bo dolgo, ko bo zasmrdelo in v tem smradu se bo zadušil palir, Gregor in njegova hči.

Tako so brusili jezike po hišah, v gostilni in celo v županovi trgovini, kjer je rastel dolg na veliko jezo očeta župana.

Vse zabavljanje pa le ni izpremenilo razmer. Posredovanja pri inženirju so ostala brezuspešna. Herman je gospodaril naprej, Gregor je vozaril kakor doslej in delavci, kar jih je bilo, so previdno molčali, da ne bi izgubili bornega zaslužka. V vasi je zavladala revščina. Fantje so uhajali na tuje in dekleta so iskala službe po mestih. Doma so pa tolkli polento in preobračali staro obleko. Najbolj se je poznalo pomanjkanje pri Ludviku v cerkveni puščici, ki je bila skoraj prazna. Zato je rasla pri ljudeh zavist do Gregorja, ki je redno služil in celo dokupil nekaj parcel. Vaščani so se ga ogibali. V začetku mu je bilo hudo, pozneje se je pa preziranju privadil. »Denar mi pa le teče skupaj,« je tolažil samega sebe.

Nekako sredi poletja je Markec dokončal študije in sporočil, da bo pel novo mašo. Doma ni kazalo prirejati slovesnosti, da se ne bi ljudje še bolj obregali in razburjali. Palir je priskrbel avto, mati Marička je spekla torto, oče je preskrbel vino, Tilka pa si je dala napraviti novo, moderno obleko. Odpeljali so se v samostan vsi razen gospoda palirja, ki mu take slovesnosti niso dišale.

Vaščani so s smehom spremljali to pot in nasolili marsikatero bridko pripombo.

Najbolj je pa zašumelo med ljudmi tiste nedelje zvečer, ko so na Gori obhajali žegnanje. Ljudje so kaj radi hodili po strmih stezah mimo velikih skalnatih lukenj do prijazne gorske planote. Sredi med makovim poljem je stala osamljena, s skrlami krita cerkev. Hladen zrak in prijeten vonj po jelkah, ki so obrobljale dolino, je prav prijetno ugajal dolincem. Masleni gorjanski štruklji so uživali splošen sloves. Vsako leto se je odpravilo precej ljudi, zlasti mlajših, v Goro, ne toliko zaradi pobožnosti, veliko bolj jih je vabila prijetna samota in planinsko življenje. Zgodaj v jutru so že odšli nekateri pevci in pevke iz vasi. S smehom in vriskom so se vzpenjali čez gmajne in zavili v kamenite drče mimo štrlečih, od dežja izpranih skal. Ko so se po končani procesiji posedli v hladno senco bukev, ki so rastle ob cesti, so zaslišali brnenje motorja. Palir je pripeljal Tilko! V vetru so ji plavali lasje in obraz ji je žarel od ponosa. Kar mimo domačinov sta zavozila v preprosto krčmo. To preziranje je razjezilo pevce in posebno dekleta.

Padale ao strupene besede, pomešane z groznimi šalami. Radi bi šli v gostilno na ples, pa nalašč niso hoteli, da ne bi zadeli na palirja in njegovo družico. Hribarjev se je pridušil, da bo prerezal gume pri motornem kolesu, pa so ga pregovorili. »Jo bo pa drugače skupil ta nebodigatreba!« je jezno zamrmral in zamišljen tuhtal maščevanje. Pod večer so pevci odšli. Kar nič niso bili razpoloženi. Na vrhu so obstali. Dolina je dihala globoko pod njimi. Tenka meglica se je vlekla nad holmi, pozlačenimi v večerni zarji. Prijeten veter je pihljal iz gozdov. Spodaj so zvonili zvonovi in pastirji po gmajnah so klicali živino, da jo spravijo domov. Zapeli so pevci pesem in se spustili po grušču v dolino. Janez jo je zavil na desno po strmi drči, da so se kamni valili za njim. Klicali so ga, pa ni hotel slišati. Izginil je med skalami in grmičevjem.

»Jo bo spet skuhal!« so se menili fantje. »Trma in jeza gre ž njimi« »Ni še prebolel,« so dejala dekleta. Po mehki stezi, ob kateri je duhtel ožepec, so zavili čez gmajno in izginili v gozdič.

Ob ozki cesti, ki se v strmem klancu zavija skozi majhen borov gozd, so bili zloženi hlodi. Janez je dobro poznal to mesto že iz onih let, ko je vozil krle z očetom na žago. Ob tej skladovnici se je ustavil. Utrujen je sedel na debelo deblo in si brisal obraz. Oči so se mu svetile kakor dva ogla. Segel je v žep in izvlekel papir. Po dolgih letih mu je pisal Niko. »Maščuj mene in sebe, zakaj strahotne dneve sem prestal zaradi človeka, ki ni vreden tega imena.« Mrak mu je zabranil čitanje. V lahnem večernem vetru so šusteli borovci. Spodaj je tekel potok in šumel med kamenjem. Visoke skale nad cesto so metale temne obrise na pokrajino, ki se je samotna in strahotna zavijala v noč.

Janez je zrl srepo predse. V njem je vrelo maščevanje, ki so ga netile misli, težke in temne. Enkrat se mu je ponesrečilo, nocoj bo udaril drugače. Zakaj bi pustil gada, da se plazi po vasi in stresa svoj gtrup, poln sovraštva, med hiše, ki so bile povezane doslej v ljubezni? Tudi nad njo se bo maščeval. Hudo je sicer to maščevanje, toda nujno: dve muhi bo udaril na en mah. Naj store z njim kar hočejo! Poskušal bo bežati za Nikom. V temi so vstajale pred njegovimi očmi strašne slike: uničene kmetije, gospodarji brez zaslužka, delavski otroci brez jela, napol slepi Fortunat, njegova zapeljana hči Erna, toliko krvavih hrbtov, in kar ga je najbolj podžigalo: Tilka, to njegovo dekle, ki jo v krempljih tišči hudič, da jo izsesa kakor osa sladko jagodo. Te grozotne slike so ga vrgle pokoncu. Zavihal je rokave, zagrabil hlod in ga zavalil na cesto. Za njim drugega, tretjega, da je zaprl pot.

Z debelim kolom v roki se je zleknil na mah pod skalo in prežal. Obšla ga je stara lovska strast, ko je na gmajni čakal srnjake. Žal mu je bilo, da ni imel puške pri sebi. Zasnoval je načrt: Pripeljati se morata po cesti, ker druge poti ni. Medtem se bo zvečerilo. Motor bo obstal pred ovirami. Tedaj ... Bo, kar bo! Maščevalnost mu je prevzela razsojo, da niti na posledice ni mislil.

V ridah se je začulo brnenje motorja. Stisnil je kol in napeto prisluhnil. Tema se je zarisala v debla. Po grmovju so plašno begali ptiči in si iskali mirnega prenočišča. Izza ovinka se je posvetila luč. Dolgi svetli prameni so se lovili v globelih in skrivali za skale. Še nekaj ovinkov in motor je brzel v strmino. Janez je počenil, vrgel klobuk na tla in krčevito zagrabil kol.

Resk! Kolo je obstalo pred debli. Svetla luč je pojemala. Zdaj! Že je hotel vstati, toda noge so mu postale težke.

»Prokleta lumparija!«

»Kaj je?« je zaklicalo dekle.

»Cesto so nama zagradili. Ravno prav, da na klancu, sicer bi se ubila oba!«

»Če naju ne čakajo v zasedi?«

»Samo eden naj se mi prikaže! Zdrobim mu betico, da mu za vedno splahne!«

»Pa bi malo pogledal okrog? Posveti s svetilko!«

»Nič ne bom svetil. Kar dobro se prilega tema. Sem pojdi in sedi! Ravno prav je prišel ta odmor, ker sem že utrujen!«

Prestavil je motor na drugo stran debel in robato preklinjal.

»Kar naprej se peljiva!« je prosila Tilka.

»Nalašč ne! Uporabiva to priliko, ki so jo nama nudili tvoji sosedje.«

Objel jo je čez pas in posadil v travo. Stisnil se je k njej ln ognjevito prigovarjal: »Že več let se poznava, Tilka! Jaz pa hočem več: moja moraš postati! Iztrgal te bom iz ciganske druhali, rešil te bom teh prokletih ubijalcev, zavistnih psov, in v mesto pojdeš z menoj! Zate ni kmetija, naj se drgne ob njej tvoja mati, naj gara po njivah tvoj oče. Cesta bo kmalu končana. Konec ceste naj bo zate začetek nove poti.« Prižel jo je k sebi in poljubljal. Hipoma je prestal, prijel jo je za obe roki in odločno zahteval: »Moja si! Odgovori: da ali ne!«

Ob skali se je zganilo. Tilka je prestrašena umaknila roke in plašno zrla okrog.

»Strah me je! Prosim te, odpeljiva se odtod!«

»Nikamor!« Iz žepa je potegnil samokres in ga položil na tla. Dekle je obšla groza. Črna tema je padala z borovcev, da se je komaj videla cesta. Divjo tišino je motilo le šumenje potoka in plahutanje ptic. Tilka je vstala in zaprosila:

»Pojdiva! Pomenila se bova doma.«

Stopil je k njej in jo zgrabil za ramo. »Odgovori: da ali ne!«

»Ne morem!«

»Zakaj ne moreš?«

Med jokom je trgala besede:

»Zato, ker si ... že poročen!«

»Ločen sem! Midva lahko živiva kot mož in žena tudi brez tole!«

»Ne! Tega nočem in ne morem!«

Dekle se je branilo in klicalo: »Pusti me! Mama!«

Divje je zahropel. Tilka ga je odrivala, da so ji moči pošle. Iztrgal se ji je obupni klic: »Pomagajte!« Kakor iz tal je zrastla ob skali visoka senca.

»Lump!«

Palir je skočil pokoncu, zagrabil samokres in sprožil. Votli streli so odjeknili od skal.

»Jezus!« je zavpila Tilka in zbežala na cesto. Palir je streljal kakor blazen. Ptiči so preplašeni letali med drevesi. Zadnji strel je zasikal v skladovnico hlodov. Temna postava s kolom v roki se je vzpela čez debla. Hlodi so se zganili in se prevalili z divjim ropotom.

Med njimi se je valjal človek s kolom v roki. Palir je skočil na motor in pognal. Luč je zasvetila v temo in obsijala Janeza, ki je skušal vstati.

»Le crkni, hudič! Škoda, da te nisem ubil! In ti, vlačuga kmečka, se obriši pod nosom, tvoj stari pa pod brkami!« Motor je zaropotal in zdirjal po klancu.

Ob skali je glasno plakalo dekle.

»Tilka!«

Boječe se je približala skladovnici.

»Kdo je?«

»Sem pojdi in mi pomagaj!«

Na deblu je sedel Janez in si stiskal nogo.

»Janez!« je vzkliknila Tilka.

»Nogo mi nategni, nakrenila se je!« Sklonila se je in ga prijela za nogo. Fant je nekajkrat zastokal.

»Te boli, Janez? Si ranjen?«

»Ne bo hudo! Hlod me je podvalil.«

Sedla je k njemu na debelo in krčevito zajokala.

»Kaj bi se cmerila! Vesela bodi, da si se otresla tega hudiča!«

»Si slišal?«

»Vse!«

Pomagala mu je vstati in ga podpirala z ramo. Sprva je hodil težko. Molčala sta oba in počasi lezla po klancu. Ko sta dospela na vrh, se je Janez naslonil na skalo. Spodaj v dolini so ugašale luči, le na hribu, kjer sta bila doma, je žarela skozi okna svetloba in se zgubljala v temi.

Odpočil se je in previdno stopal nizdol.

»Zakaj je prišlo do tega, Tilka?« je očitajoče povprašal. Nič ni odgovorila, samo zajokala je in se tresla.

»Je sedaj končano?«

»Je!«

»Ne vem. Zdi se mi, da se šele sedaj začenja. Maščeval se bo nad tabo, očetom in nad mano.« »Naj se le! Saj ni moglo več tako naprej. Da bi le tebi ne škodil.«

»Meni?« Zasmejal se je trpko. »Kako naj mi pa še škodi? Vse mi je vzel, zlodej! Vožnjo in zaslužek, veselje do zemlje in do življenja. Škoda, da ga nisem ubil! — V tretje gre rado!«

Tilka se je zgrozila. Ovedla se je velike krivde in vzdihnila: »Tudi meni ni več do življenja!« Zavila sta po stezi za vasjo. V zvoniku je bila polnoč. Pod hišami se je ustavil.

»Tukaj sem ga prvič napadel. Žal mi je, da sem ga zgrešil, vse to bi ne bilo prišlo. Vi vsi pa ste obsodili Nikota!« Ob tem imenu je zajokala. »Pisal mi je. Po tebi vprašuje. Silno hudo mu je, da ga obsojaš zaradi Elze. Vse te zanjke je nastavil palir. Lump je lagal, da bi te lažje prevaral.« Dekle se je zgrabilo za prsi. Grozotna bolest ji je stisnila srce. Pred očmi ji je vstal oni večer, ko je odhajal, sam in zapuščen. Rada bi vprašala, kje je, kako se mu godi, pa se ni upala.

Pred znamenjem sta se poslovila. Obljubil je, da ji prinese pismo. Previdno je odprla vežna vrata in prisluhnila. V kuhinji je preklinjal oče. Tolkel je z roko po mizi. Mati je jokala v kotu.

»Vse mi je uničila! Z motorjem se je pripeljal palir k Ludviku in vpričo vseh me je nahrulil: Le pojdi, stari, in poglej svojo hčer s sosedovim sinom. Prokleta golazen! Od jutri naprej izgubiš vožnjo. Kar lepo sprezi oba konja, da bosta jahala na njih tvoja hči vlačuga in tvoj sosed ubijalec. Kri mi je zavrela po žilah. Vstal sem in zamahnil z roko. Z Ludvikom sta me pograbila in vrgla skozi vrata. Za mano se je smejala Elza. Objel jo je in vlekel v hišo. Ludvik se je pa zahrohotal na pragu: »Lahko noč, Gregor! Vreme se obrača. Boš pa spet gnoj vozil! Saj ga imaš dovolj v hlevu in v hiši. Kar pridno kidaj in furaj. Ha, ha!«

Zagrabil je bič in tolkel z njim ob tla. Na vrata je stopila Tilka. Ko jo je zagledal, je skočil pokoncu kakor gad in rjul na ves glas: »Ven iz hiše, nesramnica! Vse si nam razdejala, sama sramota je v tebi! Kod se vlačiš? Hiši si ukradla čast, očetu zaslužek, materi zdravje! Ven se spravi, da te nikdar več ne vidim!«

Zamahnil je z bičem in tolkel po Tilki, da se je zvila na tla. Mati je skočila k hčeri in dvigala roke. Tudi po njenem hrbtu je žvižgal bič.

Tedaj pa se je bliskovito pognalo dekle kvišku. Zakadila se je v očeta in ga zgrabila za roko. Oči so ji divje žarele, ustnice so trepetale in pod očesom ji je tekla kri.

»Nehajte! Matere ne boste tepli! Mene ubijte, če hočete, mamo pustite!« Gregor je obstal kakor kamenit. Roka mu je omahnila.

Srepe oči je uprl v Tilko, pljunil pred njo in zasikal: »Pocestna si!« Ponosno se je vzravnala in izbruhnila: »Oče, ki hčer prodaja, nima pravice psovati!«

»Kdo te prodaja?«

»Vi!«

»Komu?«

»Palirju ste me hoteli prodati — za denar!«

»Lažeš — sama si se prodala!«

»Jaz ne! Nisem naprodaj, tudi za vašo vožnjo ne!«

»In kaj je s palirjem?«

»Konec!«

Vrgel je bič v kot in molče odšel v izbo. Tilka je dvignila mater, ki je ihte sklepala roke. Objela jo je in poljubila.

»Kako je s teboj, otrok moj!« je vprašala vsa v solzah.

»Dobro, mama! Ostala sem vaša!«

»Hvala Bogu in Materi božji!«

Starka je prekrižala Tilko na čelo in ji obrisala krvave lase, ki so ji drsele po licu.

List se je nagloma obrnil. Življenje je pisalo novo stran, umazano in podlo, da se je zagabilo vsem vaščanom. Palir se je spet udomačil pri Ludviku. Oklenil se je Elze, ki mu je bila uslužna. Krčmar je pustil vse, samo da je prišel spet do zaslužka. Zmenila sta se z Ludvikom, da mu prepusti vso vožnjo. Skupaj sta šla v mesto in kupila velik tovorni avto. Palir je dobil šoferja, ki jo vozil pesek iz jam. Kmetje so se umaknili iz gostilne in kleli. Vsi furmani so izgubili vožnjo. Prodali so konje in zapeljali vozove v kolnice, kjer so stali kot zaprašeni spomini na one čase, ko je vriskala cesta. Nekateri gospodarji so se spet približali zemlji. Ta preobrat je najbolj v živo zadel Gregorja. Sosedje so mu skoraj privoščili, da je bil odrinjen od vožnje. Zamišljen in potrt je taval iz kolnice v hlev. Hodil jo okrog njiv, pa se ni dotaknil nobenega dela. Najraje se je zgubil v gmajno in zavil k peskarjem. Na golih gričih je gledal na belo cesto, ki se je vila ob rebru. Nikdar ni zavil v gostilno in celo k maši ni več hodil, dasi ga je žena lepo prosila ter mu prigovarjala. Kadar je slišal hupati Ludvikov avto, je povesil glavo in zaklel.

Tilka je morala prestati največ bridkosti. Palirja ni bilo nikdar več k hiši. Dekleta so se nasmihala in škodoželjno zrle za njo. »Sedaj pa ima svilene nogavice in prozorne jopice! Naj obesi čeveljčke za svoje skuštrane lase! Ne bo se več vlačila z motorjem!« Zavist je mešala jezike, da so sikali najbolj neverjetne vesti o Gregorjevi »gospodični«. Posebno so se v obrekovanju izkazale pevke. Tilka je čutila zasmehljive poglede. Umaknila se je ljudem in z materjo hodila na njive. Najraje se je mudila na vrtu. Pismo, ki ga ji je pokazal Petrov Janez, je dvakrat prečitala. Uvidela je, da je fantu storila veliko krivico. Posebno jo je razveselil pozdrav, ki ga je izročil Niko. Rada bi se mu zahvalila, toda Janez ji ni hotel dati naslova, tako mu je naročil Niko.

Ob vznožju peščenega hriba konec vasi sta se stiskali dve revni bajti. Neometani zidovi so nosili razdrapano streho z razbitimi konci. Okna so bila ubita in zamašena s cunjami. Stare trte so spletale polomljen latnik, pod katerim je stala lesena klop. Roji muh so se podili po gnojnišču, kjer so brskale kokoši in nekaj piščancev. Pred bajtama pa je tekla krasna, široka cesta ob prašnem grmu, ki je skrival revščino bornih hiš.

V prvi hiši je prebival peskar Fortunat s svojo hčerjo Erno in petletnim vnukom Nejčkom. Okrog šestdeset jih je nosil na hrbtu Fortunat, pa se mu še ni uklonil tilnik. Suh je bil kot dren in močan, da je kar z rokama privzdignil navrhani tesarski koš. Pozno se je oženil in že po enem letu poslal vdovec z malo Erno. Težka dela so mu dajali za majhen denar. Bil je nosač pri županu, delavec na žagi in zadnja leta peskar na cesti. V kamnitih votlinah je lomil kamen. Nekoč mu je mina sprožila kamen, ki mu je izlil desno oko in močno poškodoval levo. Ker je slabo videl, so ga poslali najprej v jame, kjer je tolkel kamenje. Na enonožnem stolu je sedel in udarjal po kamenih, da so se drobili kakor sol. Z roko je tipal in preizkušal grušč, če ni predebel. Največ je natolkel in najbolj pravšne koše je nadrobil, zato ga je palir upošteval kot delavca. Kar je nosil v duši, to je stresel na jezik in vrgel ven, naj je zadelo tako ali tako. Gospode ni mogel videti. Pijavke jim je pravil, z lenuhi jih je zmerjal in niti župnika ni pozdravljal. Očitali so mu, da zavaja fante. Vsak večer so se zbirali pred njegovo bajto, posedali po ograji in kadili. Kadar jim je tobak pošel, so poklicali Nejčka in ga poslali v trafiko. Dečko je bil star pet let. Pomanjkanje se mu je poznalo na obleki in obrazu. Nosil je kratke hlače na oprtnici, ki mu je visela počez in mu zajedala desno ramo. Obrazek mu je bil starikav, le žive, črne oči so se bliskale v njem. Za svoja leta je bil priden in neverjetno uporabljiv, suhljad je nabiral po gmajni, očetu je nosil kosilo v jame, krmil je zajčke in tudi golobnjak so mu naredili, da bo golobe dobil, kadar bodo pri Petrovih zvalili.

»Nejček, greš po cigarete?«

»Grem!« in že je odhitel in posnemal avto, da bi čimpreje prišel nazaj.

»Materine oči ima,« so ugotavljali.

»Pa očetov nos!«

In spet so premleli vso zgodbo ter si oporekali, da je prišlo večkrat celo do prepira med njimi.

»Glavo stavim, da je palirjev!«

»Pa jo izgubiš! Erno vprašaj!«

Samo enkrat so jo vprašali. Takrat so ji zagorele oči, užgala jih je s pogledom in srepo treščila besedo:

»Nič ne veste!« Ob ognjišču v temni kuhinji se je nalo zjokala. Od takrat je niso več izpraševali. Samo očetu je zaupala bridko skrivnost. Pri Ludviku je služila za natakarico. Palir jo je zasledoval. Kako je bilo, se ne spominjam. Elza jo je napojila z likerjem, ki ga je plačal palir. Tisti Berto, ki je bil z inženirjem, je pred sodnijo priznal očetovstvo. Podkupil pa ga je z denarjem palir. O vsem drugem je molčala in vdano trpela, da se je zasmilila celo očetu. Fortunat je sicer molčal, toda v jezi je preklinjal palirja in mu grozil. Iz tega so sklepali, da nekaj ni v redu, dokazati pa nihče ni mogel in tudi če bi dokazal, bi mu ne verjeli: palir je postal vir vseh zločinov, ker je tako hotela maščevanje, ki je rastlo v ljudeh od dneva v dan.

Najhujše je vrelo v Fortunatu. Dobro je vedel, zakaj ga je nadzornik vzel na delo, tudi to mu je bilo jasno, zakaj je ravno njega obdržal v jami, ko je vendar toliko drugih pognal na cesto. Da mu ni šlo za košček polente in za osramočeno hčer z otrokom, bi pljunil palirju v obraz. Drzen je bil že itak z njim. Drugi delavci so se čudili Fortunatovi korajži. Uprl se je palirju kar javno in kadar sta bila sama, sta sikala drug v drugega kakor dva gada v pekočem soncu.

»Kaj za vraga imata ta dva med sabo?« so se vpraševali peskarji. Ujeli so nekaj besed in si mežikali z očmi.

»Recite, kar hočete: še pobila se bosta! Stari je razdražljiv, palir pa nesramen!«

Tistega večera so fantje vzdigovali pred ograjo orjaški kamen. Brezdelje in objesnost sta jih zmaličila. Kdo bo kamen dvignil više, za to je šlo. Napeli so mišice in hropeli. Šibkejši kamna sploh niso premaknili, močnejši so ga dvignili do kolen, nihče pa do prsi.

Nejček je prinesel tobak. Fantje so ga zavijali v papir. Po ogenj so šli v hišo k ognjišču. Erna jim je ponudila veliko tlečo glovno. Kako da ni še Fortunata, so spraševali.

»Pa teci, Nejček, in poglej po očetu!«

Fantič je urno odletel in klical nazaj: »Mama, pa malo polentke. Lačen sem!« V resnici so bili vsi lačni. Premajhen kup polente se je hladil na lesenem krožniku.

»Vi jo saj imate,« so tolažili fantje, »pri nas bomo kuhali otrobe!«

»K palirju pojdi na večerjo! Nocoj je Elza zaklala tri piščance. Boš obiral kosti!«

Pripomba je podžgala skrito maščevalnost. Razvneli so se, jezno puhali smrdljivi tobak in si umišljali grožnje za palirja, ki je kriv vseh teh nesreč.

Po cesti je prišel Fortunat z Nejčkom. Sključen je bil in nenavadno molčeč. Zavil je v bajto, sedel k skledi in jedel. S srepimi očmi je štrlel v temačni kol. Erna ga je dobro poznala. Nekaj se mu je moralo pripetiti. Vsakokrat, ko gloda v njem, je tak, najbolje je, da ga pusti v miru. Obrisal si je z roko sive brke, pokril zmečkani klobuk in stopil pred bajto. Sedel je na klop in opazoval fante, ki so spet poskušali dvigati kamen. Poleg njega je sedel Nejček in bingljal z nogami.

Odzvonilo je v čast sv. Florijanu. Grapo je zapredla tema. Po ridah je brnel motor in zdirjal pod bajto, kakor bi se bal noči in samotnih hiš, ki so se zavijale v noč.

Divje je pogledal na cesto, pljunil predse, vtaknil roke v raztrgane hlačne žepe in se razkoračil.

»Za nič ste vsi! Napenjate se in stokate, pa nihče ne dvigne kamna. Počakajte, da vam pokažem.«

Pljunil je v roke in si zavihal prašne rokave. Fantje so se umaknili. Že večkrat jih je osramotil in dokazal, da je še moč v njem. Starec je dihnil iz sebe kar moči na globoko in se stresel. Z nogami je iskal močno stopinjo. Široko se je razkoračil in se pripognil nad kamen.

Zagrabil je kamen z obema rokama. Kri mu je zavrela v glavi in žile na čelu so se mu napele. Povlekel je ustne vase, zajel sapo in zastokal. Skozi srajco na hrbtu mu je udarila kri. Spustil je kamen na tla in zakrilil z rokami. Noge so se mu zleknile. Zapletel se je in zdrknil proti klopi. Sesedel se je in zajavkal: »O ti pošast! Boli me v hrbtu!«

Fantje so pritekli k njemu. Odpeli so mu srajco in jo slekli. Na rjavem, koščenem hrbtu je zevala dolga črna rana, podpluta s strnjeno krvjo, ki se je cedila iz rane. Erna je namočila cunjo, da so mu spirali rano. Divje bolestno je gledal v ljudi.

»Kdo vas je, oče?« je vprašala hči. Nejček, ki je držal v roki okajeno lampo, je zaplakal.

»Kdo?« je počasi trgal iz sebe. »Kdo drugi kot hudič — tisti prokleti ...« Naprej ni izgovoril. Vedeli so pa vsi, koga je mislil. Hoteli so mu obvezati rano, pa ni pustil. Oblekel si je okrvavljeno srajco in zavil v bajto.

»Lahko noč!«

Za njim je jokal Nejček, noseč v roki medlo luč. V fantih je zavrelo. »Zdaj smo si na jasnem, Erna!« Vrgla je vstran krvavo cunjo in izginila molče skozi vrata. Nad lubnico sta se sklanjala hči in otrok. Stari je ležal na strani, pa ni stokal. »Bo že bolje!« je tolažil oba. »Saj mu bom plačal, krvavo mu bom plačal. Zaradi vaju sva se udarila v jami! Nisem videl, zato nisem zadel. Bom pa v drugič! Pri moji veri, da bom!«

Zunaj je vršalo kakor v sršenovem gnezdu.

»Gume na kolesih mu porežemo! Trebuh mu preparamo! Golazen naj izgine iz naše vasi!«

Na hrastih v gmajni je skovikala sova. Po zajedenih grapah se je plazila črna noč. Črni oblaki so se zbirali nad gorami k posvetovanju. Veter je preganjal soparico, ki je puhtela iz ožganih tal. Pripravljala se je nevihta.

V peščenem hribu, ki se je vzpenjal nad ridami, so zijale kot pošastne oči globoke jame. V njih so peskarji kopali pesek za cesto. Material so sejali skozi velike, poševno stoječe mreže. Ogromne kupe presejanega peska je nakladal in odvažal Ludvikov tovorni avto. Peščeni hrib so kupili furmani na Gregorjev predlog. Ko so pa izgubili vožnjo in prišli ob denar, je pokupil od njih ves svet, tudi kamnolom pod goro, Ludvik. Rajši bi prodali gmajno vragu kakor prešernemu tekmecu, toda sila je butala ob vrata.

Pred jamami so drobili kamenje trije kamnarji, med njimi stari Fortunat. Sedel je sam zase ob kamnitem kupu na enonožnem stolu in udarjal s kladivom, nasajenim na dolg ročaj. Delo ni bilo težko, pač pa dolgočasno in utrudljivo. Enakomerno je pelo kladivo po žarečem kamenju. Sonce je peklo, da je puhtelo iz grušča kakor iz peči. Fortunat sonca prav za prav ni videl, odkar je napol oslepel, samo čutil ga je, ko se mu je zajedalo v kožo in dražilo levo oko, ki je še edino, dasi megleno, razlikovalo predmete. Na golem hribu je rastlo brinje, le ob cesti je bilo zasajenih nekaj borov, ki so metali skromno senco za opoldanski počitek. Dolgo itak niso smeli peskarji počivati. Kakor pes se je zakadil med nje palir, ki je pridirjal na motorju ter jih s psovkami in grožnjami spodil zopet med kupe razbeljenega grušča. Fortunat se je opoldne splazil do bližnje peščene jame. V njej si je tipajoč zravnal kamenje, da je lahko sede pojužinal. Nato se je zleknil po tleh in zaspal v senci. Palir ga je iztaknil, osorno nahrulil in spodil iz jame. V jamo samo si pa ni upal stopiti, da ne bi zadel ob kole, s katerimi je bila podprta jama. Dogodilo se je že nekajkrat, da so podporniki odnehali in da sta kamenje in grušč zasula peskarje. Zadnje dni, odkar sta se udarila s Fortunatom, je pa še bolj pazil nase, ker je dobro vedel, da v starem gori maščevanje in da mu ni dosti do življenja. Samo zarenčal je pred jamo in naglo odšel.

Tistega dne po nevihti se je ozračje ohladilo. Ker je bil pesek moker in pot blatna, niso prišli na delo peskarji, samo kamnarji so tolkli po izpranem kamenju. Prav ob strani je sam zase sedel Fortunat. Na užgani, udrti obraz mu je legla topa žalost. Tolkel je s kladivom, kakor bi pobijal gade. V presledkih je obstal, se pretegnil in bolestno zaječal; rana na hrbtu ga je bolela. Ostal bi doma, pa mu ni dalo miru. Vso dolgo noč ni zaspal. Do potankosti je spredel načrt za ta dan. Zjutraj, ko je odzvonilo sveto jutro, se je izvlekel iz postelje, ogrnil kamižolo in zavil v gmajno. Steza do korita mu je bila znana. Dež je namočil tla, da je voda drla iz zemlje. Ustavil se je ob koritu in z rokami zajel vodo. Sedel je na rob in poslušal, kako je šumela voda. Nekajkrat si je zmočil vroče čelo, da bi pomiril strašne misli v glavi. Po poti je prišel Gregor. Čistil je z motiko kanale, ki jih je neurje razrilo.

Daniti se je začelo. Hladen veter je zavel z gora, ki so očiščene blestele v zarji. Nevihta je potlačila žito, ki je poleglo na njivah. Gregorja je ta prizor potrl. Zdelo se mu je, da gre vse po zlu. Shujšal je zadnje čase in blodil po gmajnah. Tudi v njem se je kuhalo maščevanje nad palirjem in zaželel si je, da bi ga srečal na samem.

Opazil je Fortunata ob koritu. Krenil je k njemu in ga poklical: »Fortunat!«

Starec se je premaknil. »Kdo kliče? Ne vidim nič!« Gregor je prisedel. Sprva sta molčala. Bolest jima je razvezala jezike. Drug drugemu sta razkrivala nesrečo in nevede hujskala zoper palirja. »Fortunat!« je ščuval Gregor. »Končajva zlodeja, preden naju pokonča! Veš kaj, jame so temne, stebri majavi, kamenje komaj čaka, da ga sprožiš vragu na glavo. Usulo se bo in ga pokončalo. Ti si napol slep, nihče ti ne bo mogel do živega!«

Fortunat se je zamislil.

Pred bajto je prišla Erna in zaklicala: »Oče, jest, mleko bo mrzlo!«

Poslovila sta se nagloma in brez besed.

Hči je očetu povedala, da peskarjev ne bo na delo. Nič ni dejal, kar ždel je v upanju, da se bosta s palirjem srečala na samem. V hlačni žep si je utaknil dolg, oster fovč, s kljuke je snel železno okovano palico. Nestrpno je pričakoval poldneva.

V vasi je zazvonilo poldne, nekam dolgo je zvonilo in poznalo se je, da so pod turnom otroci. Odložil je kladivo, obrisal si je pot z rokavom, tipal po nožu in se plazil pred jamo.

Po stezi si je med brinjem utiral pot Nejček. V culi je nesel lonec skuhnje s turščim kruhom in veliko leseno žlico. Polil je prt, ker ga je bodlo brinje. Pred jamo je zaklical: »Očka!«

»Hoj!« se je oglasil Fortunat.

Fantič je krenil proti votlini. Odvezal je culo, previdno podal očetu lonec, nato še žlioo in sedel na pesek. Starec se je površno prekrižal in zajel z žlico.

»Ali vas še kaj boli, očka?« je vprašal mali.

»Ne bo hudega, Nejček! Boli, pa neha!« je dejal možato. V srcu pa mu je bilo prijetno in nežno, da bi pobožal otroka, ki edini še čuti z njim. Zelo rad je imel Fortunat Nejčka. Igrače bi mu delal, če bi videl. Na kolenih ga je pestoval in masleno štruco mu je nekajkrat kupil. Tako rad bi ga peljal na sejem, pa ni mogel. Še tako ga je moral večkrat mali voditi, zlasti če je bilo mračno. Kar za roko ga je prijel in nagovarjal: »Pazite, očka, kamen! Zdaj bo pa luknja, tam je blato!«

»Saj vidim!« se je navidez branil Fortunat. Pa v resnici ni videl in dobro mu je bilo, da je hodil Nejček z njim. Samo potihoma naj mu kaže, je prigovarjal, da ne bodo ljudje mislili, da je res slep.

Nekaj pa je bodlo Fortunata v dno duše: »Da bi ga videl, Nejčka, na lastne oči naj bi ga videl v obraz, oči — da bi presodil, če je res sin tistega, ki je kriv strahotnih nesreč.« In tega Fortunat ni mogel, ker so skoraj ugasnile njegove oči. Pojužinal je. Vsakokrat pa je imel navado pustiti nekaj v loncu za Nejčka. Tokrat mu je pustil veliko, ker mu jed ni dišala.

»Le zajemi, Nejček!«

»Potem bo pa za vas premalo.«

»Dosti je za oba.«

Fantič je hlastno jedel in migal z glavo, kakor je videl pri konjih.

»Mama je rekla, da pridite domov. Danes ne bo palirja!« Najček je segel v žep, Fortunat pa je nagloma zasekal besedo:

»Kdo pravi, da onega ne bo?«

»Mama je rekla in jaz sem ga srečal, ko je šel z motorjem v mesto. Poglejte, očka!« Deček je stegnil roko, na majhni dlani se je zasvetila desetica.

»Kaj imaš?«

»Denar!«

»Kdo ti ga je dal?«

»Palir.«

Staremu se je raztegnil obraz. Grobo je vprašal: »Kdaj?«

»Saj sem rekel: danes, zdaj, tamle doli pod hišami. Preden je pognal kolo, me je poklical: »Nejček,« je dejal, »sem pojdi in vzemi, pa kolač si kupi!« Nato je odrdral: Pof, pof, pof!«

»Proč vrzi!«

»Zakaj?«

»V stran ga zaženi, sem dejal!«

Fantiču je šlo na jok. Umaknil je roko in krepko stiskal denar. Fortunatu je vrela kri. Zamahnil je z roko, da bi zagrabil Nejčka. Mali se je preplašeno umaknil. Nikdar ni videl očeta tako divjega.

»Si treščil proč!«

»Ne!« Nejček se je plazil po pesku. Fortunat je stegnil roko in zagrabil za kladivo.

V starem je besnelo kakor ob hudi uri. Sikalo je vanj in ga nagovarjalo, naj udari. »Daj, pankrta!« je hujskalo. »Gadjo zalego boš zatrl! V krvi mu teče isti strup, ki mu ga je nalil oče. Ta strup se bo razlezel v njem in zastrupil še druge, ki so nedolžni. Saj veš, da je sin garjastega hudiča. Ta hudič mu je ponudil denar in fant ga je vzel!«

»Še enkrat ti rečem: Vrzi proč ta prokleti denar!«

»Ne bom! Mami ga ponesem!«

Starec je hropel. Nikdar doslej se mu Nejček ni uprl. Žile so se napela Fortunatu, slina so mu je pocedila iz ust po sivi bradi. V duši mu je zavrelo. Strašna jeza ga je prevzela. Kar nič se ni zavedel, ko je zavihtel kladivo. Sam vrag mu ga je potisnil v roko. Železo je zažvižgalo po zraku. Hresk! »Mama!« V pesku se je zvijal Nejček. Kladivo ga je zadelo v glavo. Kri je brizgala po tleh. Udrla se je dečku iz ust. Zagolčal je, se stresel in omahnil. Nobenega glasu več!

Fortunat je videl samo senco.

»Ušel si mi, se bova že srečala doma!« Dotipal je lonec in ga zavezal v culo.

»Nejček!« je zaklical.

Nič. V drugič močneje: »Nejček!« Tihota povsod. »Oba sta mi ušla,« je mrmral Fortunat. »Ista kri!« Brskal je po pesku z rokami, da bi dosegel kladivo. Plazil se je proti kupu. Tipal je na vse strani, zdaj na levo, zdaj na desno, višje pa nižje. »Daleč sem ga treščil!« Z motnim očesom je lovil senco. Stegnil je roko in dosegel nekaj mehkega, vlažnega. Sunkoma se je obrnil, grabil z obema rokama ...

»Joj! Kriste!«

Pod rokami je dotipal Nejčka. Nogo mu je prijel, prsa pa roko, v kateri je stiskal denar, in glavo — vlažno, z luknjo na temenu.

»Nejček!«

Sklonil se je k dečku, dvignil mu je glavo, poslušal, če diha ...

»Nejček! Moj Nejček!«

Divji klic je odmeval po votlih jamah. Pritekla sta kamenarja iz spodnjih jam.

»Ubit je, mrtev!«

Starec je zatulil. Zgrabil jo otroka v naročje, stiskal ga je k sebi in s pretresljivim glasom klical: »Nejček, saj nisi mrtev. Reci, da slišiš! Fantek moj! Vode, dajte vode! Jaz sem ga — ubil! Ne, sam hudič ga je!«

Dvignil se je z Nejčkom v naročju. Mrtva, krvava glavica je visela navzdol, strjena kri je curljala na kamenje. Starec se je pognal. Zapletel se je med kamenje in padel na grušč. Kamenarja sta ga dvignila. S silo sta iztrgala mrtvega Nejčka iz starčevih rok ter ga odnesla domov.

Fortunat se je po vseh štirih privlekel v jamo. Grabil je za opornike in v grozni bolesti golčal ter se zvijal po grušču. Majal je lesene stebre in v obupu čakal, da se usuje nanj kamenje in ga ubije. Stebri so škripali, udali se pa niso. Le pesek se je usipal izpod kamnitega stropa.

Spodaj na cesti je zabrnel motor. Palir in orožnik sta hitela navzgor. Na cesti je bil srečal palir kamenarja, ki sta nesla v bajto mrtvega dečka. Prizor ga je pretresel do kosti. Obledel je in se z vso naglico odpeljal na orožniško postajo. Ljudje v vasi so se začudeni spogledovali.

Pod jamami je palir zarjul:

»Fortunat!« Odziva ni bilo. Z orožnikom sta se pognala do jame. Zunaj na kamenju so muhe srkale lužo strjene krvi. Zraven je ležalo krvavo kladivo.

»Ubil ga je s kladivom!« Orožnik je pisal zapisnik.

»Fortunat! Ubijalec! Vez iz jame!«

Strašen molk je trgalo golčanje in škripanje podpornikov, ki je prihajalo iz votline.

Starcu so se napele mišice, iz ust se mu je cedila slina, rana na hrbtu se je odprla. Hropel je v divjem obupu.

»Takoj ven, v imenu postave!« je velel orožnik.

»Nejček, moj Nejček!« je prihajalo iz votline.

Palir se je tresel. Bliskoma se je pognal v jamo. »Zakaj si mi ubil sina?« je kriknil in se zasadil v starca. Fortunat je zarjul in se zaletel v selber. Kot bi trenil je zagrmelo v jami. Podporniki so se udali; kamenje se je usulo s strašanskim hruščem.

Pod noč so izkopali obe trupli. Bili sta zmečkani, da so ljudje z grozo bežali v vas.

Zvonilo je trikrat. Prvi je zajokal mali zvon za Nejčka, vdrugič in tretjič je odpel za starega očeta Fortunata in za palirja, ki je v mrtvašnici ležal poleg mrtvega sinčka. Vsa dolina je trepetala še več dni po pogrebu v nemi grozi.

Naslednji teden je bila cesta dograjena in delo ustavljeno. Ludvik se je z Elzo odpeljal iz vasi z inženirjem, ki je kupil hišo in posestvo. Odpeljali so tudi vse stroje in orodje. Peščene votline so kakor udrte mrtvaške lobanje ostale zapuščene. Nihče si ni upal mimo. Le Erna je hodila zvečer plakat med groblje. Dvakrat je srečala nad jamami tudi Gregorja. Zajavkal je, divje se je zasmejal in izginil v gmajni.

Burja je zaplesala nad dolino. V temnih nočeh je švigala in sikala nad peščenimi jamami. Pripovedovali so ob ognjiščih, da burja to zimo tuli in da vmes raznaša žalosten krik: »Nejček! Moj Nejček!« Razločno je slišala klic tudi Erna.

Polja cveto[uredi]

Zima je tistega leta začela že zelo zgodaj.

Za vahti se je razvezala burja, ki je podila mrzle deževne kaplje po dolini. Le za nekaj dni je prenehal veter, da so lahko popravili grobove na žegnu. Fantje so z vozom pripeljali težak kamen izpred Fortunatove bajte in ga postavili med grobovoma, kjer sta bila pokopana Fortunat in Nejček. Kamenarji so vklesali na kamen oboje imen in velik križ na sredi. Dekleta so pletla vence iz pušpana in belih mrtvaških rož. Vsi grobovi so bili okrašeni, samo palirjev grob v kotu ob zidu je bil zapuščen. Na predvečer, ko je veter piskal med križi, je Tilka v temi nesla skrivaj na pokopališče majhen venec in ga položila na palirjev grob. Hitro je odhitela s pokopališča, da bi je kdo ne srečal.

Doma je mati pekla koruzne hlebčke. Za reveže, ki so hodili vahčat. Belega kruha že dolgo ni bilo pri hiši. Slabe letine in izgubljen zaslužek so se poznali. Garali sta mati in Tilka, gospodarja Gregorja so pa zadnji dogodki popolnoma strli. Postal je zamišljen in čudaški. Blodil jo s povešeno glavo po gmajnah, ne da bi prijel za delo. Še najraje je s prsti grebel po zemlji in ves čas mrmral nerazumljive besede. Vaščani so dejali, da se mu je omračilo. Videli so ga, kako se je vzpenjal na skale in poganjal z obema rokama, mahaje po zraku. Odkar je podsulo palirja, je bil še posebno razvožen. Z nogo je brcal in venomer ponavljal: »Daj ga! Sproži! Bumf!« Nato se je zarežal in v kratkem presledku zajokal. Vidno je hujšal in sivel. Ženski je oče silno skrbel.

Tilka je shujšala, da sta ji štrleli ličnici na obrazu, ki je izgubil prejšnjo svežost in dobil globoke zareze ob rjavih pegastih licih. Nič več se ni ogledovala v zrcalu. Z materjo sta hodili izmenoma k maši in dolgo molili v cerkvi. Organist je nekajkrat povabil Tilko na kor, pa se je vedno izgovorila, da ne more priti. Pevke so jo špikale s tercialko. Dekle je molčalo in nekajkrat plačalo mašo za rajnim palirjem. Na nobeno zbadljivo besedo ni odgovarjala, trpela je zase kot prava spokornica.

Tiste dni pred vahti je Petrov Janez dobil pismo, ki ga je po dolgem času pisal Niko. Samo naslov je pokazal Tilki in čuden pečat: dve roki navzkriž in v sredi križ. Podobna pisma je pošiljal Tilkin brat, ki je medtem postal gvardijan v samostanu. Vsebina pisma je ostala za Tilko tajna. Kar nič več ni silila, naj ji Janez pove, kaj je bilo napisanega; zanjo jo odmiral ves svet. Mati je postala suhljata, da ji je opletala obleka. Skrbi in težko delo sta jo upognila. Kot zlomljena šiba se je majala po hiši in se sklanjala v njive. Samo misel na sina jo je držala pokoncu.

Na Vse svete zvečer so zvonili zvonovi. Mrzel veter z deževjem je jokal nad grobovi. Ljudje so se hitro vrnili s pokopališča. Nobena sveča ni gorela, takoj jo je ugasnila burja. Po hišah so pekli kostanj, pili mošt in molili vse tri rožne vence za drage rajne. Zvonarji so nabrali turščnih hlebov in srebali iz bariglice. Na pokopališču so zaslišali zategnjen glas. Na velikem nagrobnem kamnu so našli Gregorja. Sedel je obrnjen na Fortunatov grob, trgal venec in metal mokre rože proti palirjevemu grobu.

»Fortunat, daj! Vrzi, trešči! Ubij palirja, hudirja!«

Prijeli so ga in hoteli odpeljati domov. Z vso silo se je branil in klical župnika ter žandarje. Niso ga mogli premakniti mimo župnišča. Zaletaval se je v vrata, da je kuharica vsa prestrašena prišla v vežo. Za njo je v copatah s svečo v rokah pridrsal župnik. Jezno je odklenil vežna vrata in zavpil v noč:

»Vsaj nocoj imejte pamet, pijanci nemarni!« Iz teme se je pognal Gregor in treščil v vežo.

»Odvezo daj, prekrižaj, požegnaj!« Franca je preplašena stekla v kuhinjo in prinesla blagoslovljeno vodo.

Župnik je uvidel položaj in sočutno prigovarjal Gregorju, naj se pomiri. Ta pa je padel na kolena in z dvignjenimi rokami prosil odveze. »Jaz sem ubil palirja! Bumf! Odvezo, odvezo!«

Skušali so ga spraviti iz župnišča, pa ga niso mogli.

Šele ko ga je župnik prekrižal in poškropil z žegnano vodo, se je dal pregovoriti. Dva moška sta ga peljala domov. Ves premočen se je zaril v posteljo in stokal.

Ko so po bišah kuhali tropinovec, so si pripovedovali različne stvari. Večina je trdila, da je Gregorja obsedel hudič in da ima hude reči na vesti. Nekateri so nasvetovali pijavke, da bi mu izsesale pregrešno kri, drugi so nagovarjali domače, naj ga oddajo v umobolnico. Ker res ni kazalo drugače, sta Petrov Janez in Tilka odpeljala očeta v mesto. Mati je krčevito jokala. Gregor pa je topo gledal predse in se nič ni branil, ko so ga spravili na voz. Konja sta potegnila. V tem trenutku je bolnik skočil na vozu pokoncu. Obraz mu je zažarel, zakrilil je z rokami in klical: »Hi, hot! Spet furamo! Bumf!« Na cesti se je umiril. Zadovoljno se je smehljal in natezal z rokami, kakor da drži v njih vajeti.

Oddala sta ga v pisarni. Začudeno sta pogledala gospoda, ki je pisal pri mizi.

»Ime in priimek; rojstna vas!«

Obstal je s pisanjem. Obrnil se je k došlecem ter jih motril.

»Pa menda niste vi tisti furmani?«

»Bili smo!« je pritrdil Janez.

Vstal je in jim ponudil roko. »Nisem vas prepoznal. Jaz sem Berto, tisti tolmač, ki je hodil s palirjem k Ludviku. Veste, kaj je z Ludvikom in Elzo?«

»Nič ne vemo.«

»Žile si je prerezal pred mesecem in izkrvavel. Vse je zapravil, bahač pijani.«

»In Elza?« je vprašala Tilka.

»Pokazal jo bom! Pri nas je že tri tedne. To vam je nora, da se človeku smili!« Pozvonil je, poklical strežnika in mu velel, naj pripelje Elzo. Gregorja je peljal k zdravniku, ki ga je izpraševal v sosednji sobi. Vrata so se odprla. Strežnik je pripeljal za roko suho ženšče, oblečeno v dolgo progasto haljo. Nosila je razmršene lase in blodno gledala okrog. Pogled ji je obstal na Tilki. Besno je zakričala: »Jaz sem kraljica! Pokleknite pred menoj! Na sodu kraljujem v kleti. Mladega fanta sem zadavila, okrog vratu sem ga stisnila. Moj mož je kralj, palir na cesti. Sonce peljeva v avtu. As — kako peče! Gasite!« Zvijala se je v bolečinah in tulila, da jo je Berto velel takoj odpeljati na oddelek.

Nema sta stala došleca ob tem strahotnem prizoru. Tilka se je obrnila v kot in zajokala.

»To je tudi ena izmed žrtev palirjevih,« je malomarno pripomnil Berto in sedel za pisalnik. »Hvala Bogu, da sem mu pravočasno ušel!«

Nadaljeval je s podatki.

Zdravnik je končal pregled. Poklical je Tilko ter ji sočutno razložil očetovo stanje: »Ostal bo pri nas. Hudo ga je zadelo. Mož potrebuje popoln mir, zato za par mesecev odsvetujem obisk. Izročite denar v pisarni in pridite čez tri tedne povprašat, kako in kaj!«

Pozval je strežnika, določil oddelek in posteljo ter se poslovil od Tilke. Gregor je stal v kotu nepremično in topo gledal vstran. Približala se mu je Tilka, objela ga je in zajokala. »Z Bogom, očka!« Kakor ukovan je stal in niti trenil ni z očesom. Janez mu je molče stisnil roko. Strežnik ga je odpeljal po dolgem hodniku in zaprl velika vrata.

V vas se je polagoma vračalo staro življenje. Veliko fantov in deklet je odšlo v tujino za kruhom. Ostali so se prikovali k zemlji in približali cerkvi. Znova se je oglasila na koru lepa pesem in vsako nedeljo se je napolnila cerkev. Spomlad je pobrala veliko starih ljudi, tudi župnika je vzelo. Novi župnik se je spretno uživel v razmere in s prisrčno besedo zdravil rane, ki so jih zasekala pretekla leta. V prilikah o sejavcu in semenu je znal buditi ljubezen do zemlje, pa še o krivičnem oskrbniku jim je pridigoval, da so nekateri mislili pri tem na palirja.

V predpustu so oklicall Petrovega Janeza. Vprašal je bil že za božič pri Tilki. Nerodno mu je bilo to vprašanje, ker je nosil s seboj Nikova pisma, v katerih je bila večkrat omenjena Tilka. Dekle se je trpko nasmejalo in odkrito povedalo Janezu, da se ne misli poročiti.

»Čakaš na Nikota?« je ponagajal. Zardela je v obraz in poredno odvrnila: »Saj veš, da ga čakam! Krivo sem ga sodila zaradi Elze. Kaj ti ni v pismih nič omenil?«

Potegnil je iz žepa sveženj pisem ter jih ponudil Tilki: »Zdaj, ko si me odbila, ti bom pa izročil pisanje, da boš vedela, kam je treba pisati, če hočeš, da se vzameta.«

Vzela je pisma, se naglo obrnila in ljubeznivo dejala: »Pa ne boš hud, Janez! Saj veš, da te imam rada, ker si meni in materi v pomoč — možila se pa najbrž ne bom, ker je preveč prokletstva nad našo hišo!«

Nihče ni vedel, katero bo Janez vzel. Začudeni so pogledali na prižnico, ko je župnik poleg Janezovega imena hitro prečital ime — Erne. »Smilila se je fantu, zato jo je vzel,« so dejali in prav so dali obema, dasi jih je jezilo, da niso že prej izvohali te skrivnosti.

V marcu so zapeli kosi in klicali na njive. Ljudje so zasadili motike in zaorali s plugi. Bila je lepa pomlad, kakršne že dolgo niso pomnili. Cvetelo in duhtelo je vse drevje. Slane ni bilo in kazala je prav dobra letina. Lahen dež je pred Veliko nočjo namočil zemljo, da so za praznike ponekod že kosili deteljo. Po gmajni je pozvanjala živina, na njivah so pa delali ljudje in z veselim upom gledali, kako je od dneva v dan rastel krompir, poganjala turščica in se razpletalo mladje po plantah. Obnovila so se prejšnja leta, ko še ni bila cesta zmešala ljudi.

Pri Gregorjevih sta se mučili na njivah mati in Tilka. »Da bi bil tisti fant še pri nas!« je potožila mati.

»Katerega mislite?«

»I no, tistega, kakor ti!«

Molče sta pleli in ruvali slak, ki se je vzpenjal pod planto. Kakor zasanjana je sama s seboj govorila mati: »Bog ve, kod hodi ta revež? Pripraven je bil in dober. Zakaj se je pri nas vse narobe obrnilo?« Privezala si je ruto in utrnila solzo. Tilka se je obrnila vstran. Spomini na tiste dni, ko je po teh njivah hodil še Niko, so vstajali pred obema.

Zvečer je Tilka pri luči prebirala pisma, ki jih je izročil Janez. Mehko in čudovito skrivnostno je pisal. Da je našel mir, da ga oklepajo visoki zidovi, da mu pa misli uhajajo večkrat čez te zidove, v daljavo, kjer pod goro spavajo hiše in ob njih teče potok. Nikjer pa ni zapisal, kje je in kaj dela. Samo tisti pečat z dvema rokama in križem na sredi ji je dal veliko misliti. Iz predala je vzela pisma, ki jih je materi pošiljal njen sin — predstojnik v kapucinskem samostanu. Primerjala je pečata in dognala, da sta ista. Čudna misel ji je stisnila srce. Kaj pa, če se je tudi on odpovedal svetu?

Zgodaj v jutro jo je našla mati vso bledo, ko je dremala nad kupom pisem ob ugašajoči luči. Roke je imela sklenjene v molitvi. Zbudila jo je in pregovarjala, naj leže v posteljo. Tilka je pobrala pisma, zaklenila jih je v predal in odšla v cerkev. Šmarnični oltar je žarel v svečah in duhtel v cvetju, na brajdah pa so rdele češnje, prav tako kakor takrat pred petnajstimi leti ... Samo v duši se je podrl ta lepi maj in z njim so strohneli vsi krasni upi. Cesta je ubila vse ...

Med tednom je prišlo iz mesta pismo. Pisal je zdravnik, naj pridejo po Gregorja. Sporočil je, da je bolnik ozdravel, da se je pomiril in da lahko zapusti bolnišnico. Nasvetoval je, naj bi ga poslali proč od doma, kjer bi bil v miru in ga ne bi mučili spomini.

Kam? Mati je pisala sinu, p. Serafinu, gvardijanu v kapucinskem samostanu. On bo najbolje svetoval. V nedeljo pod noč se je Gregor vrnil domov. Žena in hčerka nista hoteli, da bi prišel ob dnevu in da bi se ljudje zgledovali. S postaje so zavili za hišami. Krotek in veder je bil Gregor, kakor otrok je stopal ob ženi, mehko je govoril in docela se je raznežil, ko je zagledal domačo hišo na hribčku. Bilo mu je trpko pri srcu, ko se je vzpenjal po klancu in izpraševal o njivah, živini, vinogradu in domačih. Zdelo se mu je, da se je zdramil iz težkih sanj. Bolezen se mu ni poznala, le to sta opazili mati in hči, da je oče postal otročji. Svoje dni je stopal ponosno, zravnan kakor hrast. Možate so bile njegove besede in korak mu je bil trden in gotov. Sedaj pa ga je objela sanjavost. Ni se mogel načuditi potoku, ki je šumljal ob poti, ogledoval si je zvezdnato nebo, obstajal je ob ozarah, samo k peščenemu hribu, kjer so zevale globoke črne jame, si ni drznil pogledati. Ko je stopil v vežo, je sklenil roke in se zahvalil bridki Martri v kotu nad mizo.

Ob skrbni postrežbi se mu je zdravje še bolj krepilo, dasi ni bil za resno delo. Na vrt je hodil in grebel med gredicami. Natrgal je rož ter jih nosil k vaški kapeli, kjer je molil polglasno za vse, posebno za Fortunata. Sosedje so ga prijazno pozdravljali, med seboj so si pa mežikali in ugotavljali, da Gregor še ni pri čisti pameti.

»Le kaj sta imela s Fortunatom?« so ugibali, »da vedno o njem govori.« Nevolja nad Gregorjevo družino se je polegla, vaščani so celo pomilovali Gregorja in sočutno tolažili mater in Tilko.

Sin je takoj odpisal. V dolgem pismu je tolažil mater in nujno nasvetoval, naj bi očeta čimprej poslala k njemu v samostan. »Izpremenjene okoliščine bodo ugodno vplivale na očetovo zdravje. Če bo hotel, bo pomagal vrtnarju ali pa pospravljal po kloštru. Vsi patri ga bodo z veseljem sprejeli, najbolj pa jaz. Čaka ga tudi veselo presenečenje, katero za sedaj prikrijem. Naj pride čimpreje, ker bi ga zelo rad videl!«

Ko so očetu prebrali pismo, je molčal. Težko se je ločil od domačije. Pred odhodom je obiskal njive in vinograd, živino in sosede, samo na peščeno gmajno ni šel. Na predvečer slovesa ga je Tilka peljala na Fortunatov grob. Zajokal je ob velikem kamnu in naročil, naj ga mrtvega pripeljejo domov in pokopljejo zraven Fortunata. Drugi dan so ga spremili na postajo. Mirno in vdano je stopil v vlak in gledal skozi okno, kako izginja vas, hribček za njo in hiša na hribčku, pa velika, široka cesta ob vasi ...

Setev zori[uredi]

Na samostanskem dvorišču je pripravljal Niko voz. Visoki, sivi zidovi so pili hladno večerno sonce. Zeleni bršljan je šuštel v vetru in silil med ovenelo zelenje, ki se je samotno skrivalo v kamenitih razpokah. Nad vodnjakom sredi so zborovali golobi. Presedali so se na stare klopi, obrabljena kolesa, velike ornice in čakali, kdaj pride stari brat Klemen, da jim prinese zrnja. V temnem kotu je na križem hodniku visela stara božja Martra, nad širokim zarezanim klečalnikom. Iz kleti je udarjal duh po kipečem vinu ter se mešal z neprijetnim vonjem po kisavi in trohnobi.

Stara stavba je gledala skozi majhna okna s hriba v dolino, kjer je šumela med turščico reka, ki je v loku zavila okrog vasi, da je bilo komaj prostora za železniško postajo. Za majhnimi okni so se vlekli ozki hodniki s škripajočimi žaganicami, obloženi z okajenimi slikami častitljivih redovnikov z dolgimi sivimi bradami. Ozka vrata, zaznamovana s številkami, so vodila v celice, kjer so pri knjigah ali pri mizarskih mizicah sedeli menihi. Na vratih s številko 1 je bil pritrjen napis: P. Serafin, gvardian. Zaprl je veliko kniigo, vzel z obešalnika plašč in zaklical skozi okno: »Hej, Niko, si že napregel?«

»Takoj!«

»Pridi malo gor!«

Niko si je obrisal roke v moder predpasnik, odložil komat in odhitel po lesenih stopnicah.

Na hodniku ga je prestregel oče gvardian. Gladil si je dolgo brado in gledal skozi okno v dolino.

»Na postajo pojdeva,« je dejal momljajoče. Čudnega gosta dobimo. Dobro ga poznaš!«

»Tako!« je zategnil fant.

»Oče se pripeljejo z vlakom,« je naglo vpadel gvardian.

Suhljati obraz Nikotov se je raztegnil, oči so se mu zaiskrile, besede pa ni mogel izreči.

»Povedal bi ti bil že prej,« je nadaljeval predstojnik, »pa sem namenoma odlašal. Oče so bolni, potrebujejo miru. Povabil sem jih k nam. Popazil boš nanj tudi ponoči, zato sem mu odkazal sobo zraven tvoje. Podnevi bo pomagal na vrtu, če se mu bo hotelo, v ostalem sem že vse uredil s predstojniki in z družino. Tako, sedaj veš vse! Kar hitro naprezi!«

Niko se je obrnil.

»Še nekaj!« je hitel gvardian. »Kar nič mi ne sili v očeta. Bomo videli, če te bo spoznal. Domačih mu nič ne omenjaj. Tako! Pojdiva, da ne zamudiva vlaka.«

V stari kočiji sta se odpeljala po krivenčastih ulicah. Ljudje so pozdravljali gvardiana, ki je znal prijazno pohlevno odzdravljati z malo kapico na glavi. Ženske so ugibale, kakšnega gosta bodo pripeljali v klošter. Iz hiš je dišalo po polenti, na tnalu so moški cepili drva, otroci so se pa podili okrog starih mestnih vrat. Za gorami se je kopalo večerno sonce in zlatilo majhna okna na zastarelih hišah.

Po klancu je Niko močno zavrl voz in z napetimi vajeti krotil spočita konja. V dolini se je zaslišal vlak, ki je v presledkih kašljal kakor nadušen starec.

»Le poženi, da ga prehitiva!« je vzpodbujal gvardian.

Zavila sta v ostrem ovinku in obstala pred majhno postajo. Zavore so zaškripale in vlak je obstal. Le nekaj ljudi je izstopilo. Med njimi je bil postaren možak, ki je začudeno zrl naokrog. Gvardian jo odhitel k njemu. Prisrčno mu je stisnil roko in ga za pazduho peljal h kočiji. Niko si je globoko na čelo pomaknil klobuk, da bi ga Gregor ne spoznal. Ni mogel verjeti, da je svoj čas ponosnega gospodarja čas upognil v sključenega starčka. Uslužno je pomagal Gregorju na voz, zavlekel je pod sedež zašito vrečo z obleko, nategnil vajeti in pognal. Konja sta odbrzela po ovinku in lahotno potegnila v klanec.

»Kako vam ugaja, oče?« je vprašal gvardian.

»Jejhata vendar,« je otročje jecljal Gregor. »Gosposko je vse! Tako se mi zdi, kot svoje dni, ko smo se vozili na božjo pot. Dobri konjiči, pa spreten voznik! Dejal bi, da ni nič slabši kot naš — no ja, saj si ga poznal!«

Gvardijan je presekal razgovor in vprašal po materi, sestri, domačinih in znancih. Niko je natezal ušesa, v razgovor se pa ni vtaknil. Na dvorišču je ustavil.

Brat Klemen je ravnokar prijel za kladivo in udarjal po zarjaveli železni plošči, da bi priklical menihe k večerji. Gregor je začuden gledal, kako so iz temnih hodnikov prihajali kapucini, kakor čebele iz panja. Gvardijan ga je peljal v veliko obednico ter ga posadil zraven sebe. V dolgih vrstah so stali kapucini z rokami v širokih rokavih in molče čakali na molitev. Na znamenje so začeli z molitvijo ter se sklanjali k tlom. Ob koncu so se pripognili prav do tal in poljubili pod. Brez besed so tiho posedli na svoja mesta. Mlajši kapucin je čital iz debele knjige na glas. Gregorju je bilo tesno pri srcu. Obračal je v zadregi oči k veliki, okajeni lampi, ki je visela izpod lesenega stropa in metala medlo luč po obširnem prostoru. Dva brata sta nosila na mizo preprosto jed, ki se je kadila iz velikih skled. Gvardijan je zajel in naložil Gregorju na krožnik. Potrkal je po mizi, vstal in predstavil Gregorja družini: To je moj oče! Izbral si je naš samostan, da bi v njem preživel še zadnja leta svojega življenja. Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!«

Vsi menihi so ponovili: »Blagoslovljen!«

Po večerji so odmolili, se zvrstili v procesijo in z nizkim glasom zategovali molitev za rajne. Po temnih hodnikih so prišli v cerkev. Gregorju je bilo tesno pri srcu. Zdelo se mu je, da stopa za Fortunatovim pogrebom. Slika svetega Frančiška, krvavega na rokah in nogah, mu je strah povečala. »Tu nekje se mora vicati Fortunat,« ta misel se mu je zajedla v možgane. Po končani molitvi ga je odpeljal sin v majhno celico. Plašno je zrl starec na stene in se odmikal od kotov. »Tu je vaša soba, oče!« ga je tolažil gvardijan. »Kar mirno lezite in se pošteno odpočijte.« Voščil mu je lahko noč in stisnil roko. Opazil je, da se Gregor trese. »Kar pozabite na prejšnja leta!« ga je miril. »V novem kraju ste, med novimi ljudmi in v novem življenju. Pri nas ni strahov!«

»A res?« je zategnjeno vprašal.

»Molitev in božji žegen so jih pregnali. Če bi pa ne mogli spati, kar potrkajte na sosednja vrata. Tam spi naš hlapec, ki naju je pripeljal v samostan!«

»Že dobro!« je udano jecljal Gregor. Pokleknil je pred sina, da ga je požegnal in se poslovil. Tihi koraki gvardijanovi so odmevali po hodnikih in umrli v spečem samostanu.

Gregor je legel na slamnato posteljo, se petkrat pokrižal in ugasnil svečo. Zaspati pa ni mogel. Slišal je ropotanje težkih voz, razločno je videl Fortunata in za njim palirja. Menil je, da sanja, pa ni. Za roko se je prijel in prepričal, da je buden. Prikazni so postale žive. Prisegel bi, da je palir zamahnil proti Fortunatu. Razločno je slišal krik malega Nejčka ter ga videl bežati po rebru. Prižgal je svečo, toda prividi niso izginili. Poskusil je poklicati, pa ga je nekaj tiščalo v grlu. Udaril je po vratih in plašno zrl naokrog.

V sosednji sobi so je zganilo. Vrata so se odprla in vstopil je hlapec s svečo v roki. Medla svetloba mu je obsevala obraz.

»Kaj bi radi, oče? Vam jo slabo?«

Starec je zrl nepremično v fantov obraz. Zdrznil se je in umaknil k zidu.

»Pri moji veri, da je on!« je preplašeno javkal.

»Kdo?« je vprašal hlapec.

»Ti si, Niko!« je zakričal Gregor. »Vsi so prišli za menoj. Fortunat, Nejček in ti ... Pustite me, saj nisem še mrtev!« Obrnil se je na slamnjač in si zaril obraz v rjuho. Niko je obstal kakor okamenel. Prav nič si ni vedel pomagati. Pogrnil je starca, potolažil ga je, da se moti, da je le navaden hlapec, ki služi v samostanu, prigovarjal mu je, naj mirno zaspi in se tihoma umaknil v sobo. To noč niso trije v samostanu zatisnili očesa: stari Gregor, hlapec Niko in oče gvardijan. Ko je Klemen odzvonil sveto jutro, so vstali utrujeni in neprespani. Najbolj zmučen in nemiren je bil Gregor.

Na samostanskem vrtu je Niko obrezoval trto. Pod pazduho je tiščal velik snop bek in z njimi vezal mladje na rahle. Sonce se je vzpelo med plante in klicalo iz brežin zvončke, ki so pozvanjali skritim vijolicam. Z močnimi škarjami je rezal hlapec v trte, da so se solzile od bolesti. »Odrežem, privežem!« so pele škarje. Niko je mislil tako žive misli kot še svoj živ dan ne. Pred očmi mu je vstajala brajda. Med plantami je hodila Tilka. »Odreži preteklost, priveži prihodnjost!« je pela in se smehljala fantu. Pa je prišla na osredek mati. Suh obraz ji je stiskala siva ruta. V cajni je prinesla južino. Vsa sključena je hodila po vinogradu. »Naš mladi jih reže,« je govorila Tilka. »Gregor jih ne bo nikoli več!« Razločno je videl, kako si je s predpasnikom obrisala oči. Tako je bil zaverovan v te misli, da ni videl Gregorja, ki je s povešeno glavo prišel po strmih stopnicah in sedel na brežino. Zlezel je v dve gubi in skrivaj motril hlapca. Spremljal je vsak njegov gib. Naenkrat je spustil roke in dvignil glavo. »Pri moji veri, da je on! Le zakaj mi skrivajo!«

Iz utice pod zidom se je dvignila suha postava očeta gvardijana. Debelo knjigo je imel v roki. Zamahnil je po čmrlju, ki mu je silil v oči. Gledal je v planto in poslušal, kako so pele škarje. Samo hlapca je videl na terasi.

»Niko!«

Hlapec se je zdrznil iz sanj, stari Gregor je napel ušesa.

»Niko! Hej, ali si gluh!« je ponovno klical gvardijan.

»Takoj! Kaj bi pa radi?«

Komaj je prišel do predstojnika. Takrat pa je zašustelo na brežini. Starec se je pognal in krilil z rokami:

»Niko! Niko!«

Oba sta se preplašeno ozrla.

»Saj sem vedel, da si ti! Le zakaj sta mi prikrivala! Dobro sem slišal!«

»Oče!« je miril gvardijan.

»Nič oče! Moj sin in duhovnik božji si, zakaj mi nisi tega prej povedal!«

Objel je Nikota s koščenimi rokami in ga ni izpustil, dasi se je fant branil.

»Le zakaj koplješ na tujem svetu, ko te doma čaka Tilka in vinograd in njive! Tukaj jih je dovolj. Domov pojdi, Niko! Naša zemlja je zapuščena in naš dom je prazen. Domov pojdi in mene vzemi s seboj, da bova pognala konje po cesti in razorala njive v bregu!« Prijel ga je za roko in vlekel s seboj po stopnicah. Sredi razritih stopnic pa je klecnil in zakričal: »Ojej, moja noga!« Niko ga je vzdignil in odnesel v celico. Povezali so mu nogo in molče zrli vanj, ko je ječal v postelji. Zvečer so bdeli pri njem. Ta noč je razjasnila uganko. Oče gvardijan je odkril skrivnost. Gregor in njegov hlapec sta se našla. Bolnik je poslušal z odprtimi usti in niti enkrat ni potožil, da ga boli. Ko mu je sin obljubil, da pošlje hlapca domov, se je Gregor pomiril.

»Roko mi daj, da bo res!«

Gvardijan mu je segel v roko.

»Pa še ti obljubi, da greš! Roko sem!«

Niko mu je stisnil roko. Starec se je oddahnil, na bled obraz mu je legel mir in šepetaje je dostavil: »Hvala Bogu! Spet bomo vozili! Le škoda, da ne morem s teboj!« Nato je zaspal.

Drugo jutro je oče gvardijan dolgo spovedoval. štiridesetdnevni post je klical ljudi k spovedi. Tudi v samostanu so se postili, zajtrk in večerja sta izginila iz obednic. Gvardijan je zavil mimo obednice in odklenil celico. Odložil je brevir, sedel k mizi in pisal. Sporočil je materi, da si je oče nogo nakrenil, da se pa že počuti boljšega in da bo čez nekaj dni na nogah. Podrobno je opisal, kako je Gregor spoznal Nikota. Zahteva, da se fant vrne domov. V nedeljo naj ga pričakujeta s Tilko. Dodal je, da je Niko med tem časom veliko prestal, da pa je ostal pošten in Bogu zvest. Na spomlad jima bo lahko v pomoč, ker ni misliti, da bi oče mogel iz samostana. Niko gre rad na svoje bivše mesto, zaenkrat kot hlapec, če bo pa Tilki všeč, lahko kasneje zagospodari na domu. Po veliki noči bo tudi on sam, pater gvardijan, prišel domov, da zadevo dokončno uredijo. »Sprejmite ga kot sina,« je zaključil pismo. »Upam, da bo naši hiši prinesel žegen božji in novo življenje!«

Pismo je zaprl in na kuverto napisal naslov. Nato je dal poklicati Nikota. Na stolico ga je posadil in mu povedal, kaj stoji v pismu.

Hlapec je pokleknil pred gvardijana. Zajokal je in prosil za blagoslov.

»Ponesi božji žegen na naš dom! Če je božja volja, bo ta dom v kratkem tudi tvoj! Vse življenje naj ti bo v spomin ta dan. Za vsakim postom napoči velika noč! Na Kristusa se spomni! Skozi trpljenje je šel v svojo slavo! On naj te blagoslovi!« Gvardijan je objel Nikota in ga peljal k očetu. Pokazal mu je pismo in povedal, da Niko v nedeljo odpotuje. Stari Gregor se je zravnal v postelji, sklenil roke in zaprosil:

»Pojdi, Niko! Mesto mene pojdi!«

Fant je prijel pismo in zdirjal na pošto. V nedeljo zjutraj ga je gvardijan spremil na postajo. Skozi okno je gledal za odhajajočim gospodar Gregor.

V dolino se je selila pomlad. Pometla je sneženi prah po gorah, raztajala potoke, zadihala v drevje in z zeleno barvo poškropila travnike. Burja ji je pomagala razklati temne oblake. Razcefrala jih je na drobne kose in z močno sapo odpihala v morje. Možje so slekli kamižole in zaorali po njivah. Petrov Janez je že končal z raljo, medtem ko so Gregorjeve njive ostale neobdelane, da so še vedno štrlela iz njih odrezana turšična stebla. Kdo naj bi pa delal, ko sta bili sami ženski pri hiši!

Pismo, ki je dospelo iz samostana, je iznenadilo mater, še bolj pa Tilko. Vso noč ni zatisnila očesa. Pred nedeljo je pospravljala po hiši, skrbno uredila sobo pri kašči, zlikala najlepšo obleko in nestrpno čakala dneva, ko bo po dolgih letih spet srečala Nikota. Zaskrbelo jo je, kaj ji poreče. Posušila se je zadnja leta, v ogledalu je opazila brazde na čelu, roke je imela izguljene od dela. Še bolj so jo skrbeli zadnji dogodki. Gotovo je Janez opisal vsa njena žalostna pota. Lahko bo Niko pljunil pred njo, ker je zvedel pač za greh, ni pa poznal njene pokore. Sklenila je, da se bo pokazala ravnodušno, čeprav ji bo srce stiskala bolest. Mater je pa pekla druga skrb. Kaj poreče, ko zagleda v hlevu le par juncev in dve kravi? Kako se bo začudil, ko bo stopal po neobdelanih njivah in zanemarjenemu vinogradu!

Vsaka s svojo skrbjo sta dočakali nedeljo. Domenili sta se, da nobena ne pojile na po- stajo. Tilka naj gre za vas in naj ga počaka pri topolali. Po križevem potu v cerkvi je odšla mati Marička domov. Odklenila je hišo, vzela tonlo s turšico in na dvorišču krmila kokoši.

»Pitka, na, na!« je vabila perutnino in štela piščance. Grahastega ni! Že nekaj dni ga pogreša! Pa je klicala na vse strani, dokler se ni oglasil tudi pogrešani petelinček. Ves moker je bil in shujšan in rep je imel oskubljen. Ujela ga je, stisnila k sebi in božajoče karala: »Ušel si doma, kaj ne? Pa te je zajela lisica ali skobec, kaj ne? Ti revček ubogi! Da si le našel pot domov! Na, zoblji, da se popraviš!« Grahasti je zdrsnil iz materinih rok in zakikirikal.

Po klancu sta zrastli dve postavi.

»Že gresta!« je vzkliknila mati, nesla torilo v vežo, si obrisala roke v predpasnik in zavezala ruto.

Na dvorišče jc stopil Niko s Tilko. Odložil je leseni kovčeg na klop ter si obrisal potni obraz. Sloko postavo je zravnal, da je bil videti za glavo večji od Tilke.

»Hvala Bogu, zdaj sva doma!«

Oči so mu žarele, ko je gledal izpred hiše v doline. Bilo mu je, kot da se je zbudil iz dolgih, dolgih sanj. Najraje bi zavriskal, pa se mu ni zdelo primerno. Tilka je vzela kovčeg in ga povabila v hišo. Na pragu sta se srečala z materjo. Starka mu je stisnila roko in ga objela.

»Da si vendar prišel, Niko!«

Tako prijetno mu je bilo v duši, da je skoraj pozabil odzdraviti. Tilka je hitro pogrnila mizo. Sedli so in si nekaj trenutkov molče zrli v oči. Še dolgo so se pogovarjali o očetu, domu, le o preteklih dneh so molčali. Prezgodaj je še bilo, da bi znova odprli pekoče rane, ki so jih leta zacelila.

Pod noč je Niko vstal in odhitel v hlev. Skorajda se je preplašil velike praznote, ki je zijala ob praznin jaslih. Nekdaj je bilo drugače! Odvezal je živino in jo gnal na korito. Za hišo sta se srečala s Petrovim Janezom. Prisrčno sta se pozdravila in skupaj odšla k Gregorjevim. Dolgo v noč se je razpletel razgovor, poživljen po rujnem vinu, s katerim je postregla Tilka. Vseh znanih so se spomnili, samo palirja ni omenjal nihče.

Že pozno je prišla klicat Janeza Erna z otrokom v naročju. Veselo je pozdravila Nikota, ki se je igral z malim. Janez je vzel otroka v naročje, se poslovil in odšel z ženo domov. Do vrta sta ga spremila Niko in Tilka. Ob hišnem voglu je obstal. Jasna noč je klicala zvezde izza gora. V grmovju je pel večerno pesem kos.

»Niko!« je slovesno dejal. »Sosed mi boš! Tudi ti boš pestoval. Najino prijateljstvo naj se prelije na obe družini. S skupnimi močmi bomo zasuli jarke, ki jih je izkopala cesta! Jutri zjutraj bova orala na vaših njivah! Lahko noč!« Stisnili so si roke in Petrova sta izginila za hišo.

Ostala sta ob vrtu sama s Tilko.

»Si slišala, kaj je dejal Janez!« je nalahno vprašal Niko.

»Sem!«

»In kaj praviš ti?«

»Amen!«

Po dolgih letih sta se objela. Tisto noč je ves srečen počival Niko v hiši. Tilka pa je z materjo še molila žalostni del rožnega venca za očeta, ki ga ni bilo doma. Sosedje so začudeno gledali, kako so se brazde na Gregorjevih njivah naglo odpirale. Še med prazniki so bile vse njive zorane.

»Ta je prinesel Gregorjevi hiši vstajenje!« so ugotavljali eni. Drugi pa so dostavili: »Saj je bil že zadnji čas!«

Vsa lepa se je prismejala velika noč. Veliki teden je bil poln sonca, da so ljudje komaj našli zvečer čas za cerkev. Luka je snažil božji grob, postavili so ga pa fantje, ker se je mežnar postaral. Organist je vodil petje. »Samo stare bomo peli pri procesiji, da bo tako, kakor v tistih lepih, starih letih!« Tako je izgovarjal svojo starost pred pevci. Povabil je k vaji tudi Tilko in Nikota. Otroci so regljali z ropotavkami. Ženske so pa pekle »menihe«. Mati Marička je spekla še posebno velikega »meniha«.

»Za mojega Markca, ko bo v ponedeljek prišel domov.« Največjo jajčno lupino je vsadila v tenko testo. Že dolgo let niso tako prijetno zapeli zvonovi na veliko soboto. Že dolgo ni mežnar Luka našel po hišah tako prazniških obrazov, ko je v veliki lanterni nosil okrog požegnani ogenj. Pa tudi to je vedel povedati župniku, da še zlepa ni nabral toliko pirhov kot to leto.

»K zemlji so šli, zato jih zemlja redi!« je pojasnil župnik. Najbolj pa so bili vsi veseli večerne procesije. »Kaj tako lepega pa že davno nismo doživeli!« so vzklikali. Celo ljudje iz sosednih župnij, ki zlepa niso poznali pohvale, so sicer z zavistjo, pa vendar enodušno priznali: »Letos so se pa postavili!« Pa je bila procesiju tudi v resnici veličastna! Na hribih so goreli kresovi, vsa okna na hišah, tudi visoko pod goro, so žarela v svečah, na zvoniku so žgali raznobarvni ogenj, iz lin so metali rakete, Gregorjev drugi sosed Jurij je palil možnarje za vasjo, med hišami pa je mogočno valovila pesem, polna zmagoslavja in glasov, med katerimi je plaval Nikotov tenor, tako mehek in zvočen, da so ljudje začudeni prisluhnili. Tudi zvonarji so udarjali poskočne, da so jih pošteno bolele roke. Starim so silile solze v oči, ker so po dolgem času spet slišali stare pesmi, ki so jim bile znane in najbolj všečne. Ta večer je bil zadovoljen celo organist.

Po procesiji sta Niko in Tilka zavila domov. Pod hribom je blestela domača hiša, vsa žareča v svečah, ki jih je čuvala mati Marička.

»Verjemi, Tilka, da se nama sreča smeje iz oken!«

»Da le ne bi skočila skozi okna,« ga je podražila. Bilo ji je slovesno in mehko pri srcu ko one dni, ko je še z bratom skakala po klancu. Vejo je nosil nad seboj in prepeval »Aleluja, Aleluja!«

»Jutri pride!« je vzkliknila.

»Pride gotovo, tako je pisal!«

»In udarili si bomo v roke!«

Niko jo je prijel za roko in obstal.

»Potem bova zvezana!«

»Le še malo počakaj!« je ponagajala.

»Za vedno?«

»Do smrti!«

Še dolgo v noč so goreli kresovi in peli zvonovi. Najbolj pa je gorelo in pelo dvoje src v veselem pričakovanju.

Za velikonočni ponedeljek so šli ljudje v Emavs. Komaj ozelenele police — položene senožeti za vasjo — so bile polne majhnih skupin, ki so posedle po travi, rezale žegen, sekale pirhe in pile iz pletenih steklenic. Vmes je igrala harmonika kakor svoje dni.

Pri Gregorjevih so imeli goste. Z župnikom je prišel po klancu domači sin, pater gvardijan. Izletniki ob poti so prijazno pozdravljali oba gospoda.

»Danes bodo mešetarili!« so govorili med seboj in ugibali, kdaj bo poroka, kaj bo s starim in kako se bo vsa reč končala.

V hiši so prijetno kramljali. Tilka si je oblekla novo obleko in stregla gostom. Najbolj radovedna je bila mati Marička. Podrobno je moral opisovati oče gvardijan, kako je z očetom.

»Odkar je odšel Niko,« tako je pripovedoval, »je postal oče nemiren. K vodnjaku sili, po cele ure presedi tam in gleda v globino. Tihoma kliče v temno jamo: »Fortunat! Fortunat! Oglasi se, nikar se ne skrivaj! Ven pojdi, saj sva sama!« Zdi se, da sliši glasove iz jame. Razburi se in udarja z roko: »Le udari! Tako! Še enkrat!« Skloni se globoko in veleva: »Zdaj pa le ven! Žandarji so na cesti! Beživa!« Naglih korakov gre v celico in se zaklene. Skrbi me, kaj bo z njim. Ukazal sem zapreti vodnjak in naročil bratu, naj skrbno pazi na očeta!«

Mati je preplašena poslušala, povesila glavo in zaihtela. Pa jo je znal župnik potolažiti in spraviti v dobro voljo.

»Kaj bi se grizli,« je modroval. »Oče bo ozdravel, pa zet bo prišel v hišo! Nova krepka roka se bo poznala povsod!« Na teh besedah je obvisel oče gvardijan. Znal je pa že tako lepo izpeljati, da so vsi čutili: Niko in Tilka naj se vzameta, to je iskrena želja domačih in skoroda božja volja! Pri Tilki je šlo tako, kakor pri vsakem dekletu, kadar jo zasnubijo. Kazala je zadrego, sramežljivo se je umikala, na zunaj vdano prepustila odločitev drugim; v srcu je pa neprestano klicalo: »Da, hočem!« Niko pa je na vprašanje odgovoril odkritosrčno: »Prav rad jo vzamem, samo če me imate za vrednega, ker sem hlapec!« V očetovem imenu je na kratko odločil sin: »Vidva se vzameta! Oklici se začno v nedeljo, za šagro sv. Jurija pa gresta pred oltar. Grunt bo do smrti prepisan na mater, potem pripade vajinemu prvemu otroku, ali pa Tilki, če Bog ne bo dal otrok.« Nihče izmed mladih ni porajtal za te gospodarske določbe. Zadovoljno so si segli v roko in župnik je nazdravil.

Zunaj so se medtem zbrali pevci, katerim je župnik zjutraj namignil. Urezali so veselo pesem, povabili so jih v vežo in dobro postregli. Vsa hiša se je zavila v židano voljo, le materi Marički so ob spominu na Gregorja nekajkrat pritekle solze iz oči.

Duhovna gospoda sta se poslovila še pred avemarijo. »Si zadovoljna, Tilka?« je pred pragom vprašal župnik. »Sem!« Samo eno željo imam!«

»Na dan z njo!«

»Rada bi videla, da bi me poročili v romarski cerkvi sredi polja.«

Ker župnik ni ugovarjal, so želji takoj ugodili. Mati in sin sta se še v kuhinji pomenila o podrobnostih. Medtem so pevci peli in nekateri celo prešerno vriskali.

»Pa jim ti reci, naj ne vriskajo zaradi očeta! Lepo, lepo ga pozdravi, popazi na reveža in mu sporoči, da ga pridemo vsi obiskat po poroki!«

Župnik je sprejel očeta gvardijana v župnišču, kjer je prenočil. Pevcem je razlagal Petrov Janez svoj načrt za poročni dan. »Z vozovi se popeljemo, kakor včasih!« Pod noč so vstali in peli po klancu, zavriskal pa ni nihče, da bi ne žalil matere.

Zadnje tedne je šlo, kakor namazano: pod kolnico je žagal mizar, v kamri je šivala mojškra, po hiši so belili zidarji, v kuhinji je pa pomagala Erna. Po prvih oklicih so vaščani na široko razpravljali in ženske na drobno opravljale. Po drugih oklicih so pomilovali samo Gregorja. Ko so pa slišali tretje oklice, so se docela sprijaznili z novico. Spomin na furmane je oživel. Kar jih je še ostalo, so pripravljali vozove, da bi po stari navadi peljali svate in pevce v cerkev.

Sv. Jurij je prijahal na iskrem konju. Kar čez noč se je napenjalo popje na mladju. Niko je delal od jutra do noči v vinogradu, kakor bi se sploh ne menil za dogodke v hiši.

»Da ne bom v napotje!« se je opravičeval, Tilka je pa brž spoznala, da ga nekaj teži. Izmuznila se je iz hiše in mu nesla južino. Položila mu je roko na ramo in sunkoma vrgla vprašanja:

»Kaj ti je, Niko?«

Začudeno jo je pogledal in se pošalil: »Saj veš, da sva pred odločilnim korakom!« Dekle se ni pustila pregovoriti. Vrtela je z besedo, kakor bi hotela izvedeti skrivnost.

»Vem, kaj premišljuješ!« je vzdihnila. Niko je molčal.

»Palir ti ne gre iz spomina, kaj ne?«

»Nikar ne obujaj starih spominov!« je prosil fant. Videti je bilo, da je Tilka zadela na pravo struno. »Ker si že omenila palirja, pa bodi!« Bistro ji je pogledal v oči. »Ti vest kaj očita?«

Tilka je povesila glavo in izmaknila pogled. »Da ne bo skrivnosti med nama, ti povem kakor pri spovedi: Prevaril me je, pokvaril pa ne!«

»Dovolj!« je odsekal. »Petrov Janez mi je vse opisal. Nikdar več te ne bom vprašal o tem!« Hvaležno ga je pogledala, pospravila posodo in ostala.

»Že greš?«

»Polno dela je doma.«

»Nimaš znabiti tudi ti vprašanja?«

Zasukala se je v breg z jerbasom pod pazduho. V soncu so ji zalesketale solzne oči.

»Le vprašaj, Tilka!«

Globoko je vzdihnila in se ozrla vanj.

»Kdo je oni večer udaril palirja?«

»Jaz ne!« je dejal odločno.

»Zakaj so te pa zaprli?«

»V preiskovalnem zaporu sem bil tri mesece. Dokazov niso imeli, pa so me izpustili.«

»Zakaj se nisi vrnil domov?«

»Sram me je bilo. Pisal sem tvojemu bratu, ki me je dobro poznal in vedno razumel. Za hlapca me je vzel v samostan. Deset let sem služil: molil in delal. Ni bila velika moja plača, toda vso sem si prihranil.«

»Zakaj mi to pripoveduješ?«

»Ker si me vprašala in pa — da mi ne bo kdo očital, da sem prišel k hiši praznih rok!«

Zadelo jo je v živo. »Kar je palir klevetal zaradi Elze, je laž! Verjameš, Tilka?«

»Da! Petrov Janez mi je vse povedal in v pismu sem brala.«

»Sedaj sva se sama izpovedala, jutri naju bo pa župnik. Mi daš odvezo?«

»In ti meni?«

Objela sta se in lahko jima je bilo pri srcu, kakor da bi se obema odvalil težak kamen. Odhitela je po stezi na brežino. Z vrha ga je pozdravila z roko in on ji je odzdravil. Udaril je s krampom in zažvižgal. Tilka pa je pela med zelenimi grmiči in ptički so peli z njo. Pomladni veter je razpršil zadnje oblake na nebu in jasno sonce se je uprlo v zelene brežine.

Poročni dan je bil veder in jasen. »Gajžlana bratovščina« je po dolgih letih spet okrasila vozove s prvim zelenjem. Posedli so na vozove in sipali bonbone med otroke, ki so se v gručah zaganjali po tleh in pobirali sladka zrna v prahu.

Pri očetu gvardijanu je sedel Niko. Na druem vozu se je peljala nevesta, vsa vesela in nežna sredi tovarišic. Na zadnje voze so se naložili svatje in pevci, ki so jo veselo rezali v rosnem jutru. Petrov Janez je vozil dekleta in se šalil z njimi, da ga je Erna nekajkrat ošvrknila z očmi.

Vse je pelo in vriskalo, le gvardijan in Niko sta se zaupljivo pogovarjala.

»Oče te pozdravlja in patri ti voščijo srečo!«

»Kako je z očetom?«

Gvardijan si je pogladil dolgo brado.

»Ne bo več dolgo! Ko sem se poslovil od njega, je jokal kakor otrok. Z menoj je silil na Fortunatov grob. Z zvijačo sem ga pregovoril in mu obljubil, da pridem ponj z vozovi. Začel je mahati z rokami in poganjati, kakor bi vozil. Zadnje dni nam je nekajkrat ušel k vodnjaku. Komaj smo ga iztrgali in prisilili v sobico. Mrežo nad obodom je pretrgal in z rokami silil na dno. Naročil sem, naj še bolj skrbno pazijo nanj. Skrbi me, ker noče jesti, češ da je Ludvik zastrupil jedi. Pa materi o tem nič ne govori!«

Niko je zamišljen poslušal.

»Kaj pa ti je, kislica!« so mu klicali na vozu. »Saj si že spovedan, kaj rineš v patra?«

Zasmejal se je, da bi pokazal dobro voljo.

V cerkvi je mežnar Luka nataknil za okna in oltarje zelenih vej. Pevci so peli na koru kakor za stavo, oče gvardijan je govoril počasi, tehtno, s poudarkom in vezal misli v prisrčno željo in očetovski nauk. Med mašo je obhajal ženina in nevesto ter lepo število svatov. Za slovo so klicali Nikota na kor. Pred Materjo božjo, ki se je svetila v svečah, je zapel najlepšo pesem, ki jo je izbrala Tilka.

Priporočili so se varstvu božjemu in posedli po vozovih. V vasi se jim je pridružil župnik, ki je nabral celo vrsto smešnih in resnih, da so ure tekle bliskovito. Mati Marička je sedela pri Nikotu. Tiha zadovoljnost in jedka skrb sta ji risali v obraz. Rada bi šla s svati k očetu, pa so jo pregovorili, ker se je preveč utrudila s pripravami.

Tilka se je preoblekla in naložila v zavoj prigrizek za očeta. Sredi popoldneva sta se vzdignila ženin in nevesta. Pevci so zapeli in stari Jurij je zunaj prižgal možnar. Z gvardijanom sta se odpeljala na postajo. Gostje so ostali in se do noči neprisiljeno zabavali. Ko je odzvonilo v čast sv. Florijanu, so se dobre volje razšli po vasi.

V hiši je pospravljala Erna. Mati Marička pa je zmučena sedla na stol, vzela iz kota viseči ogromni molek in molila za srečo mladih dveh in za zdravje očeta Gregorja ...

Silno začuden je bil oče gvardijan, da niso na postajo poslali voza, kakor je bil naročil. Nevoljen je gledal okrog, da ga je moral Niko tolažiti.

»Mogoče so v zamudi!«

»V samostanu ni zamude!« je skoraj osorno zarenčal predstojnik. »Kar in kadar naročiš, je treba izvršiti!« Tilka je stala na peronu z velikim zavitkom.

»Pomagaj ji nesti!« je veleval oče gvardijan. »Peš gremo!« Ta neprilika je razbila veselo razpoloženje.

»Novi hlapec, nov nered!« je brundal kapucin. »Pa še na poročni dan! Bogu bodi potoženo! Si bil pa ti že drugačen fant!«

Dobro je dela pohvala Nikotu, vendar je opravičeval novega hlapca. »Mogoče pa se je le kaj pripetilo!«

Vsi trije so z mislijo objeli očeta, nihče pa ni te misli izrekel.

Samostanske zidove je zagrinjal večer. Brat Klemen je pozvanjal avemarijo in trikrat presekal zvonjenje za verne duše. Začudil se je oče gvardijan, ko je našel samostanska vrata na stežaj odprta. Tilko je peljal v sprejemnico in prižgal luč. Medla svetloba, križ, ki je visel Iia steni. Novoporočenca je pustil predstojnik v sobi, sam pa je vznevoljen odhitel po hodniku. Golobi na dvorišču so preplašeni letali naokrog. Iz zakristije je stopil brat Klemen s svečo v roki.

»Kje je pater vikar?« je rezko vprašal gvardijan. Stari brat se je ustrašil, da mu je beseda zastala v grlu.

»Tam v sobi so!« je jecljal, »pri mrliču.« Z naglimi koraki je gvardijan odhitel po hodniku. Iz očetove celice se je začula zategnjena molitev. Kri mu je zastala, ko je vstopil v sobo. Na postelji je ležal oče Gregor, mrtvaško bled, z mokrimi lasmi. Okrog postelje so klečali menihi, pater vikar pa je stiskal mrliču svečo v roko. Molče so se mu umaknili. Sin je stopil k zglavju in zdrknil na kolena. V tem hipu mu je bilo vse jasno. Zaprl je mrliču oči in se potopil v nemo molitev. Menihi so moleč odšli iz celice, samo pater vikar je ostal. Sočutno, z globokim glasom je javljal predstojniku:

»Pred pol ure je padel v vodnjak. Ravnokar so zapregli voz. Brat Klemen je pomagal hlapcu. Medtem se je pokojni splazil iz celice, dirjal k vodnjaku in zavpil: Fortunat in zdrknil v globino. Vse to se je zgodilo v trenutku, ko je brat zajel vedro vode in jo nesel konjem. Zakleniti pa si pokojnika nismo upali, ker je ves dan prejokal in kleče prosil, naj ga pustimo, da bo videl sonce. Težko smo ga izvlekli iz vodnjaka. Vse smo preizkušali, da bi ga ohranili živega. Ko sem opazil, da umira, sem mu podelil sv. olje. Šepetaje je klical: Markec, Tilka, Niko ... Zadnja beseda je bila: Domov!«

Gvardijan se je dvignil. Pokojen in vdan je ponovil: »Domov! Prepeljali ga bomo domov!«

Težko novico je prinesel v čakalnico. Tilka je zavpila na ves glas in zdrknila na tla. Zaboj, ki ga je prinesla očetu, je zaropotal po tleh. Mož jo je dvignil in stisnil k sebi.

Medtem so bratje preoblekli Gregorja in ga položili na pare. Na zmučenem obličju se je starčku zarisal blažen mir, katerega ni našel na svetu, tudi v samostanu ne.

Domenili so se, da se odpelje oče gvardijan takoj še z zadnjim večernim vlakom domov, da pripravi mater in vse potrebno za pogreb. Niko pa se je odločil, da sam na vozu še to noč odpelje trugo z očetom. Prigovarjali so mu, naj gresta s Tilko na vlak. »Pustite me, naj bom na svoj poročni dan sam z očetom. On je bil voznik, jaz njegov spremljevalec. Peljal ga bom na vozu, kakor nekdaj po dolgih cestah in tiho se bova razgovarjala o onih dneh, ko smo vozili ...«

»S teboj grem!« je jokala Tilka. »Za večno sem tvoja do smrti! Ne pustim te samega!«

Čez pol ure je odšel gvardijan, ko je bil že vse uredil za maše in prevoz. Nekaj pred polnočjo so menihi Gregorja blagoslovili, zaprli v trugo ter ga prenesli na voz. Po temnih hodnikih so stopali svečani v sprevodu. Kapuce so imeli poveznjene na glavo in glasno molili mrtvaške molitve. Pogrnili so krsto z veliko črno odejo. Sočutno so se poslovili od moža, ki je iskal miru, pa ga ni našel pred smrtjo. Niko se je zahvalil in pognal konje. Poleg njega je sedela Tilka z lanterno v naročju. Voz je ropotal po ulici in zavil v dolino. Na nebu so se utrinjale zvezde, vedno bolj se je odmikal stari samostan s sivim zidovjem na griču. Med molitvijo in globokim molkom sta peljala Niko in Tilka mrtvega očeta domov. Vozila sta ga po cesti, kjer je sam vozaril in si nakopal nesrečo. Taka je bila njuna prva poročna noč.

Otožno so zapeli zvonovi v vasi. Vest o Gregorjevi smrti je pretresla ljudi. Hiša, ki je bila pred dnevom polna veselja, se je ogrnila v nemo žalost. Na pogreb je prišlo ogromno ljudi, da so se komaj razvrstili po klancu. Vozniki so pripravljali vozove. Na črno pogrnjen voz so položili zadnjega voznika in ga peljali na večno pot. Jamo so mu izkopali zraven Fortunatovega groba. Pokopal ga je sin, zapeli so mu pevci, zagrebli pa so ga furmani sami. Mati Marička pa ni mogla na pokopališče. Gregorjeva smrt jo je strla. Našli so jo po pogrebu doma sklonjeno na prazni mrtvaški oder. Šele sin jo je pregovoril, da je legla v posteljo. Potolažil jo je in odšel v samostan, odkoder se ni več vrnil. Na Gregorjevem domu je gospodaril Niko. Vsako nedeljo popoldne sta s Tilko obiskala očetov grob. Kamnarji so izklesali velik spomenik in zapisali nanj:

Tu počiva voznik Gregor. Naj ga Bog pripelje v sveta nebesa!

Leta so drsela, kakor kolesa po gladki cesti. Pomlad je rodila setev, poletje je žgalo klasje in v zimi je tulila burja po zapuščenem strnišeu. Nove njive so rastle po brajdah, vsak košček zemlje je bil obdelan, vinogradi so se širili po sovdanastih bregovih in novo zasejana drevesa so cvetela in rodila po vrtovih.

Velike peščene jame je zasulo, samo cesta je ostala in v njej so bili zakopani spomini. Novi ljudje so rastli v šesterih hišah pod goro. Ogibali so se cest, ki so vodile v svet, in hodili po starih potih, ki so vse peljale domov. Z rokami in telesi so čuvali zemljo, s prsti so jo rahljali in z znojem namakali, zato jim je bila gruda hvaležna.

Pri Gregorjevih je skakala med njivami mala Marica in z bratcem Gregcem sta hodila lovit rake k potoku. Za njima je vsa sključena drsala mati Marička. Novo življenje ji je vlilo novih moči, samo Gregorja ni mogla pozabiti. Z otrokoma je hodila na pokopališče. Vsak je nesel svoj šopek: mati za moža, Marica za Fortunata in Gregec za Nejčka. Ko so pa v jeseni pokopali še mater Maričko, so tudi na njen grob nosili cvetje. Tilka je pa vsako leto spletla venec in ga položila na zapuščeno gomilo, kjer je počival palir.

Tako je čas zabrisal spomine — živeli so samo v dušah dveh ljudi, ki sta občutila, kako trda je cesta in kako mehka je zemlja.

O ljudeh, ki živijo v dolini, je pa oče gvardijan zapisal pred smrtjo v knjigo: »Tu živi rod, v soncu ožgan in v burji izklesan. Dokler se bo oklepal zemlje, bo živel, čeprav skromno in težko. Vsak izmed teh ljudi pa, ki bo zapustil zemljo in krenil na cesto, ki pelje v svet, bo v tujini hiral in umiral, ker ne bo nikjer drugod našel takega sonca in take burje, ki vlivata ljudem življenjsko moč.«

Ta knjiga se hrani za vse večne čase v sivem samostanu na gričku, ki gleda v dolino, kako se leto za letom tepeta sonce in burja med ljudmi, ki ljubijo zemljo in sovražijo cesto, ker jih je tako izučilo življenje.