Voznik in zadnji konj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Voznik in zadnji konj
F. C.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (1. zvezek), 1860, 13–18
Viri: dLib ali archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sreča je, ne po svetu hoditi, pravi jutrovec; Slovenec že sme temu pregovoru pristaviti: pa še veča sreča je, ne po svetu vozariti. Ali Anžè, kmet na Gorenskem, ni bil te misli; zanj je bilo največe veselje po svetu vozariti, domá biti pa naj veča nesreča. Bil je še mlad, ko so mu odmerli starši in zapustili lepo premoženje: polje, travnike, gozde — vse v najlepšem redu; v hlevu mu je stalo šest rejenih konj in dvanajst molznih krav; v skrinji v predalu je počivala marsiktera petica. Shrambe so bile napolnjene z žitom, predivom, platnom in maslom. Ali Anžetu vse to ni bilo dosti, delo pa mu tudi ni dišalo, gorel je le za vožnjo. Začel je tedaj vozariti; hodil je v Gorotan po predivo, v Terst pa je vozil dile, železo in kar je dobil. Za gospodarstvo mu ni bilo mar. Bil je pa tudi malo domá in še takrat, ko ni bil na cesti, je prebil več časa v kerčmi, kakor v lastni hiši. Vozarenje ga je čisto popačilo, učíl se je le sirovosti, pijančevanja, kletvine in rotenja; zgubil je vero in zasramoval vsakega, ki ni pozabil božjih zapoved. V petkih in postnih dneh je žerl ta „štangreiter“ po kerčmah pečenko; v nedeljah med božjo službo je nalival želodec, med tem ko so njegovi konji, ktere je med potjo preklinjal in neusmiljeno pretepal, stradali zunaj kerčme ali pri praznih jaslih. Še imenitno se mu je zdelo tako življenje, češ, da ljudje vidijo, da nisem bebast kmet, ki se postí in v cerkev hodi. Kaj mu je bilo mar, če strada njegova živina ali ne, da je bil le sam sit in zalit; kaj je maral, kako se gospodari na domu, kako se godí njegovi ženi in otrokom, dokler je bilo kaj cvenka. Če je prišel domú, je bil nesterpljivo ošaben, za malo se mu je zdelo, meniti se s sosedi, ki so se pridno doma deržali; večkrat je govoril: „Kaj bo ta zabita beračija z ovseno slamo v glavi! Sramujem se, da sem v takem gnezdu rojen; pa ne bom več dolgo tukaj, že se pogajam z gospodom Kljukcom v Terstu, da bi mi prodal hišo.“ Začel se je tudi po tuje pačiti v obleki in govoru: bos (was), pa ši (si=da) je imel vedno na jeziku, ker drugega znal ni, daravno je terdil, da zna nemški in laški. Tikati ga ni smel nobeden več, le kdor mu je rekel „oni“, temu je privoščil še kako besedo. Ta navada in prevzetnost ste mu pa dale pri soseščanih priimek: gospod Bos.

Ko je bil domá, je bil vsaki dan pervi in zadnji v kerčmi in njegov sedež je bil v kotu za mizo. Tukaj ni bilo njegovega bahanja ne konca ne kraja; govoril je vedno le sam o sebi in štel na perste najbogatejše teržaške gospode, s kterimi se tika in ki ga vedno vsi kmalu na kosila vabijo, da se le v Terst prikaže, da se mu že sitno zdi, ker ne more vsem ustreči, v zamero pa tudi rad ne pride. Pravil je, kako mu je kazal ta in ta veči kup terdih križavcov, kakor nareže škopar skoz cel teden škope in uni zverhan mernik cekinov. Verjeli mu ljudje niso dosti, vendar je dobil tudi take, ki so ga radi poslušali.

To je šlo tako nekaj, ali ne veliko let. Pametnim ljudem se ni zdelo čudno, da je šla njiva za njivo, gozd za gozdom v tuje roke; ali on je govoril, da prodaja svoje posestva le zavolj tega, ker se misli v Terst preseliti. Tudi tisti, ktere jo poprej s svojim bahanjem slepíl, so začeli z glavó majati, ko je prišel Anže od šest na dvoje konj.

Nekega zimskega večera privozari domú lačen in žejen le z enim konjem, in še ta je bil bolj kostnjakn kakor konju podoben, pri vsem tem pa jo še hudo šepal. Ker je imel Anže na velki cesti že v vsaki hiši, spod ktere visí smreka, kaj nakredanega na tramu pod stropom ali pa na durih, mu niso hteli več na brado streči, v žepu pa ni bilo več cvenka. Denarjev je vendar le moral dobiti, na vsako vižo, če se pes obesi! Ali ta reč ni bila lahka, prodano je bilo že vse, na posodo pa mu ne bi htel nobeden nič dati.

Spreže konja, kakor je imel že navado z glasnim preklinjanjem, rotenjem in neusmiljenim pretepanjem, gre v hišo, se vleže k peči na klop, ter premišljuje, kako bi prišel k denarju. Dobro uro leží tako, pa ne zine besede. Na to vstane, gre v hlev, začne rotiti zadnjega svojega konja in ga zopet neusmiljeno biti. Spoka ga iz hleva v sneg, sam pa maline po stezi proti sosednemu gradu. Ko pride do grajskih vrat, spleza po drevesu, ki je tu stalo kviško, se skobaca na zid in stopi v grajski vert. Vrata od znotraj s ključem, ki ga je pustil vratar v ključavnici, tiho odklene, malo odderzne in stopa po perstih naravnost proti kapeli; tu poišče ključa, odprè tiho kapelične vrata, se zmuzne noter in pobere vso sreberno in pozlačeno cerkveno posodo.

Med tem, ko se je to godilo, sledí zadnji zvesti konj njegov stopinjam gospodarjevim in se zmuza skoz odderznjene grajske vrata. Ko dospe pod lopo, pride z glavo ravno med verví, ki so visele iz zvonika in spodej ravno ta večer skupej zvezane bile. Konj potegne in začneta peti obá zvona ravno takrat, ko je Anže že nabral posodje in se obernil iz kapele. Glas zvonov in pa konjska glava, ktero je v temoti zagledal in mislil, da je peklenska pošast, ga tako prestrašita, da kar z mesta ne more. Preden se zavé, so bili že grajski hlapci pod lopo in kmalo potem tudi grajšak in vsa njegova družina; celo več sosedov je prišlo blizo. Našli so hlapci konja pod lopo in Anžeta, ki je na pomoč začel vpiti, v kapeli s cerkvenim posodjem obloženega. Lačnega konja so zaperli v hlev k polnim jaslim, Anžetu pa roke zvezali in posadili ga v merzlo klet, ter vrata zaklenili.

Sodba je razjasnila vse; Anže je bi zatožen cerkvenega ropa in po postavi obsojen. V sodni zapisnik je pristavila modra sodnija še te-le spomina vredne besede:

„Ker pa je najviši sodnik v svoji neskončni modrosti izvolil hudodelnikovega zvestega konja za namestnika svoje pravične roke in po njem obvaroval grajšaka Janeza zgube, božji hiši ohranil posvečeno posodo in morebiti tudi pravičnim poštenje pred svetom: se spodobi, da se hudodelniku konj, kterega vreden ni, vzame in boljšim rokam izročí. Sodnija priporoča tedaj grajšaku Janezu, da konja kupi, kakor ga bodo cenili zvedenci in ga z vso skerbjó hrani, dokler bo živ.

In tako se je tudi zgodilo. —

Ta povest, ljubi moj bravec, ti daje mnogo poduka. Lenoba, naj terdniša veriga peklenskega duha, je bila vzrok napuha, pijančevanja, kletvine, bogotajstva, ubožtva in poslednjič cerkvenega ropa. Varuj se lenobe bolj ko peklenskega duha! In lej! Bog je izvolil konja, ne v svoji jezi, ampak v svoji neskončni milosti, da pripelje hudodelnika na pravo pot; kajti, ako bi bil dopustil, da ostane cerkveni ropar skrit pred človeškimi očmi, bi gotovo ne bilo to zadnja njegova hudobija in morebiti bi bil končal svoje življenje v Suhem bajerju pod rabeljnovo roko.